Sprejeti samega sebe

[mayita]

jaz nic ne mislim, jaz te sprasujem, da mi razlozis, kaj pomeni biti indijanec, ker govoris z neko avtoriteto o tem, in cakam razlago stavka: biti indijanec ne pomeni biti iz amerike, ampak je nacin zivljenja' ali kar si ze tocno napisala...ker me zanima!

 

se opravičujem ker sta morali čakati tako dolgo na odgovor, včeraj sem morala iti.

točno, veliko je ljudi ki nimajo osnovnih človekovih pravic med njimi so tudi cigani, kot indijanci aborigini in mnogi drugi.

Ja zivela sem v severni ameriki živela sem v južni ameriki in med cigani tudi.vem kaj govorim.

ko enkrat pridete do bistva. sploh niso potrebne, barve ljudi ali kje si se rodil ali kaj si po narodnosti. tukaj so politiki naredili veliko zmedo.kje so meje, ki so na zemljevidu, so samo navidezne.ptič ne pozna meje on leti iz italije v slovenijo ali kam drugam.meje so samo v glavah ljudi. temu pravim navidezna resničnost. in ljudje grejo v vojno zaradi teh navideznih mej in verskih prepričanj.

nacionalizem je veliko pranje možganov, a si ti kaj več če si američan ali indijanec ali cigan ali slovenec.? od ubogih črnčkov tam doli.vsak bi se moral brigati zase, vse te humanitarne zadeve so samo varka.grem pomagat črnčkom tam ali delfinom, enostavno pusti jih tam naj se sami razvijejo, mogoče bolj počasi ampak se bojo, ko pa pridejo humanitarni ljudje,jim predstavijo toliko novih zadev da jih naredijo odvisne od materijalnih zadev. tebi se zdi črnčk bogi ker živi brez elektrike brez tekoče vode, ampak živi tudi brez skrbi, ko pa ti prideš tja mu predstaviš televizijo, zato se rabi elektrika zato se rabi denar , nato služba in vse se zakomplicira, a ne vidite kako pametno igri igrajo politiki.recimo hitler, hitler je bil produkt ljudi, on sam po sebo ni bil zloben, ljudje so ga naredili in podpirali.vsi so krivi za to kar se je zgodilo, cel svet.

jaz se tukaj niti najman ne mislim kregat s kom ali dokazovati.

pojdita se enkrat prebrat kaj vse sm napisala mogoče bosta razumeli.

Indijance sem predstavila zato, ker so meni najbližji in vem da ne verujejo v nič, ampak vejo.verovanje pomeni da ne veš, misliti pomeni da ne veš.v naravo ne moreš verjeti , ker pač je jo vidiš vsak dan živiš z njo, veš da obstaja si del nje. ni neka navidezna zadeva, ki pride in gre.indijanci nikoli niso častili naravekot nekateri častijo jezusa ali alaha ali pač nekoga,, ampak so sobivali znjo in jo spoštovali. to je velika razlika.

biti indijanec ne pomeni imeti lok in puščico ali kašnega, konja. kot ste že rekli indijanci, nekateri propadajo, živijo v mestih kot ostali ljudje. indijanci ,ki izdajo samega sebe, ga sami indijanci ne vidijo več kot indijanca. indijanec pomeni biti človek, imeti rad sebe , poslušatu svoja čutila, sobivati v ravnovesju z vsem, slediti svojim idejam in se razvijati vsak trenutek.da me ne boste narobe razumeli, to je način življenja,ki ti pokaže pot do tebe.lahko bi indijance imenovali tudi drugače,ampak krištof kolumbus ji je imenoval tako. če pa vprašate indijanca kaj pomeni njihovo ime ki so si ga dali sebi , pomeni človek. tudi beseda cigan je neka izmišlotina, sami sebe imenujejo človek. jaz osebno ne maram predalčkat ljudi. zame so vsi enaki,.kajti duša nima barve nima narodnosti.

tukaj govorimo kako najti ali sprejeti samega sebe. jaz sem vam dala nekaj nasvetov. lahko jih sprejmete ali ne to je odvisno od vas. nikogar ne mislim prepričevati v nič, ker je brez pomena. ni mi treba nič verjeti ampak uporabite svoja čutila, kot pravi moj prijatelj indijanec.

torej katerekoli barve človek bi bil lahko indijanec ,v mišlenju, je poanta.lahko živiš v ameriki lahko živiš tukaj ali v sibiriji. ko veš kdo si ti osebno , nerabiš nobene narodnosti.

[tinka]

gledee vmesavanja v civilizacijske razvoje se strinjam, ampak za to je malo prepozno,

to bi morali evropejci razmisljat, predno smo sli kolonializirat 'nerazviti' svet,

da bi se zdaj ta miselnost spremenila je mozno, ampak je toliko napak ze narejenih, da ne vem,

ce je smiselno nehat na pol poti.

 

 

glede indijancev in nacina zivljenja pa je po mojem mnenju tako, da si ti opisala cujecega,

ozavescenega cloveka v stiku s sabo in okoljem...zame to ni nujno indijanec, zato me je pa zanimalo,

kaj ti pod tem razumes.

ne vem, kako je s tem, da indijanci ne verujejo, ampak 'vedo', ker mislim, da je kar dosti verovanja tudi

vpletenega v njihove modrosti...oz. morda je boljsa beseda zaupanja - zaupanja vase, v naravo itd...

zaupanje pa zame ni dalec od vere v tem kontekstu.

tudi vsa samanska znanost temelji na 'vedenju', ampak, da nekaj zves/se naucis, moras tudi bit pripravljen zaupat in stvar preizkusit predno jo poznas... tu je zame mesto 'vere'/zaupanja v tem kontekstu.

po tem dejanju pa lahko to poimenujes svojo izkusnjo/znanje.

ker je to izkusnja-vedenje.

 

 

hvala za izcrpno razlago!

[butl]

Sam da ni treba o seb govort al pa razmišljat, pa je dobr. Tud če so indijanci...al pa indijančki. U, tud kremšnite so dobre.

 

[Audente]

Butl....jaz bi kremšnito :2src: pa briga me tisti 15 kg preveč. Taka sem si všeč

[nosorog]

Veliko Indijancev je danes alkoholikov, bolj ali manj na socialnih podporah, bivajočih po rezervatih (USA).

V večini nimajo zdravega samospoštovanja.

So lahko "negativen zgled". Kaj se zgodi, ko se zgubi "opora" v sebi.

Ko se ne izhaja iz sebe, središča v sebi.

Takrat se izgubi samospoštovanje.

Avstralski Aborigini so tragična zgodba za sebe. (

 

Tudi za Aborigine drži vse to, kar si napisal za indijance. Verjetno je še hujše. V slabše naseljenem delu Avstralije živi moj dober prijatelj in prihaja z njimi včkrat v stik. Ne spuščam se zdaj v to, kdo je kriv za stanje, kakršno je, a dejstvo je, da so dejansko skos nabasani Požrejo prav vse; tud kolonsko vodo. Od države pa dobivajo kar znatno pomoč. Tudi v obliki terenskih avtomobilov. Terenca, katerega lastnik je Aborigin, takoj spoznaš po tem, da nima šip in ima posedeno streho. To je zato, ker lovijo kenguruj (ki so sicer zaščitni), ustreljenega kenguruja pa potem običajno pripeljejo domov tako, da ga fuknejo na streho avtomobila. Ker so kenguruji težki k prasica, zato seveda sčasoma popadajo en šipe, streha pa se posede. V glavnem - nobene eksotike ali bogatega duhovnega življenja in znanja, kakršnega jim zahodnjaki radi še danes pripisujejo, ni več.

 

l brez a

[tantra]

Mediji pogosto o njih nekako takole:

Pijančujejo, se pretepajo, veliko je spolnih zlorab nad otroci,

veliko jih je po zaporih, ...

 

Lahko bi kopali opale, ...

Tako pa par Slovencev, drugih koplje po AUS...

[Ale']

Ampak zakaj tako posplošujete?

 

A smo Slovenci vsi enaki??? A ni point v temu da je vsak od nas svet zase? Da jaz nisem ti ali moja soseda ali moja prijateljica? In niti črnka, eskimka ali indijanka, ampak samo človek.

 

Daj jaz sem jaz, in da je od mene odvisno ali se bom vdala in se posledično v obupu zapila, zadrogirala ali napravila samomor? Ker bom iskala pomoč ali pa ker ne bom videla izhoda ali več razloga, zakaj bi se še borila? Ali pa bom poiskala razloge zakaj je vredno živet? In zakaj se je vredno spremenit? In da če bom že kaj spila, bom to zato ker sem vesela in v družbi prijateljev?

 

Pa sploh ni alkohol edini način, kako počasi ubijat samega sebe, in si mazohistično povzročat bolečino, da ne bi tako zelo bolelo v duši in v srcu, da bi utišali tisti glasek v nas, ki nas obsoja. O ne, na tisoče načinov je, kako počasi ubijat samega sebe.

 

Največkrat hočemo z alkoholom in drogami ubit bolečino v nas, odplaknit nemoč. Počutimo se v brezizhodnem položaju, in ne vidimo več zakaj naj bi se še borili. V nas je obup. Ali jeza na samega sebe. Sovraštvo. Strah pred spremembo. Zamera. Ponižanje. Sramujemo se.

 

In takrat se sovražimo sami sebe, ker se počutimo nesposobne, da bi naredili konec temu životarjenju. In pojavijo se tudi občutki krivde. Oglasijo se glasovi iz našega otroštva in preteklosti, ko smo kot goba vsrkavali obtožbe in tuja mnenja o sebi. Tujo resnico sprejmemo za svojo. In ko prihaja poraz za porazom, dobivamo še več "dokazov", kako nesposobni smo. In tonemo globlje in globlje.

 

Sovražimo se. In sovražimo tudi druge. Obsojamo se. In tudi druge. Za našo nesrečo obsojamo druge. In istočasno tisti glasek kriči v nas, da smo krivi mi. Ampak ko ga vprašamo, kako to spremeniti, se strahopetno potuhne in molči. Noče nam povedat, kako naj spremenimo, da bomo lahko spet zadihali in se otresli občutkov krivde. In kako naj se začnemo spet spoštovat? Kako naj se imamo radi? Kajti kako naj se imamo radi, če se pa imamo za ničvredne?

 

Zakaj se primerjamo z drugimi? A je soseda boljša zato ker ima lepo postavo, zato ker ima lepo hišo in dober avto? Ok, da se ne razumemo narobe, nič ni narobe z vsem tem, če to imamo, ampak ali smo kaj manj vredni, če tega nimamo?

 

Biti srečen je način življenja, je iskanje drobnih stvari, ki nam polepšajo dan, in ni nujno da nam morajo drugi to poklonit... ne... lahko gremo v naravo in si poklonimo svežino vetra, vonj smrekovega gozda, pesem reke... da vdihnemo življenje in da se nasmejimo kot razposajen otrok, da napravimo preval na travi ali pa se preprosto vržemo v sneg... da si dovolimo začutit radost, in da se zavemo da smo edinstveni na tem planetu. In da ponosno lahko pogledamo sočloveku v oči, da mu podarimo nasmeh. Da si rečemo: rad/a se imam, zato ker sem, in da sem popolna taka kot sem. Ko odvržem težo strahov, občutke krivde in si rečem, da sem pomemben delček v popolnosti Vesolja. Kajti Vesolje, Narava, naš planet, mi... smo celota. Brez nas samih bi bil svet drugačen. Mi ustvarjamo. A ni lepše vedet, da ustvarjamo lepo prihodnost že samo s tem, da se zjutraj nasmehnemo samim sebi in da si iskreno rečemo "rad/a se imam"? Tako začnemo, in vsaki dan se bomo imeli rajši, in bomo tudi lažje začeli čistit tiste rane ki bolijo. In več ran kot bomo zacelili, lepše in boljše se bomo počutili, pridobivali bomo na notranji moči in tudi drugi bodo začeli opažat našo spremembo. In bodo tudi drugačni ljudje začeli hodit v našo bližino. Deluje kot magnet. Ko spremeniš pri sebi energetsko polje, začneš tudi drugačne energije privlačevat na sebe.

[mayan]

Tako kot si ti rekla, ne da se mi brat vsega, tako jaz zdaj nisem mogla. Pa vendar vidim notr, da podajaš stvari, ni pa osnovnega recepta, kako narediti spremembo. Kako greš ven, in narediš nekaj zase, kako se imaš rad, ČE PA SE NIMAŠ in tud življenja, če ne vidiš, če si v temi. To je butl po najbolj butlovsko kaj je možno spraševal! Od kod to pride - ali pride - ali si sam povzročil s svojimi sanjami, upanjem, mislimi nekje deep down, ki so si te sedaj skrile. Mislim, kako če ne moreš sam? Koga sprejeti takrat? Če pa ne vidiš.

[tinka]

Ale, ne se jezit

 

(tako sem jaz enkrat norela na eni okrogli mizi....: nasplosno sovrazim posplosevanje in sem netolerantna do netolerance xcivx )

 

tukaj seveda posplosujemo, saj je splosna debata...

in primerjanje je naravno... glede na posplosevanje:

 

AMPAK:

ce si clovek, ki ve, kaj misli, in tudi ve, kaj se pricakuje, da misli oz. loci med tema dvema stvarema.... ni problema!!!

takrat te tudi drugi resnicno NE MOTIJO, ne moti te drugacnost, netolerantnost itd...tako menim....

 

to je stvar evolucije, nacina razmisljanja...in mimo tega, da je to splosno prisotno (posplosevanje)

se opaza tudi splosno dvigovanje nivoja zavesti...kar daje upanje

paralelno s tem se odvija osebni nivo razvoja, ki ni vedno takoj primeren za 'javnost' in ga je pogosto tezko ubesedit,

kar pa ne pomeni, da ga ni, da se clovek ne razvija....

cas je npr. pomemben faktor, in je treba ljudem pustit, da se razvijajo v svojem casu, menim...

 

visek tolerance je to, da pac pustis druge v njihovem nacinu, ce nimajo zelje po spremembi...ne pravim, da

je treba to ljubit, samo sprejet...in jasno, da ne bos sel zivet npr. v gazo, ce imas probleme s sprejemanjem palestincev (ceprav morda to ne bi bilo slabo za sok terapijo )

seveda lahko, celo priporocljivo je, da vedno poves svoje mnenje, ni pa priporocljiva jeza, zavist, nesprejemanje, pricakovanje spremembe itd...ker s tem omejis drugega in mu ne das izkusnje tega, da sam pride do spoznanj. Spremenimo se, ko smo sami pripravljeni na to, in ze to je dovolj tezko, tudi ob kaksni ljubeci roki v pomoc, nikakor pa ne moremo dozivet sprememb in sprejeti stvari, ce nam kdo drug zeli

spremeniti nekaj, cesar se nismo doziveli oz. vsaj zacutili, da je tako prav. (nisem namrec mnenja, da je treba VSE dozivet, da ves, ali je pravilno ali ne, do dolocenih zakljuckov lahko prides tudi z odprtim srcem, umom in s pripravljenostjo na sprejemanje drugacnosti).

 

 

no, toliko, se en monolog o sprejemanju in takih in drugacnih indijanckih

[tinka]

Tako kot si ti rekla, ne da se mi brat vsega, tako jaz zdaj nisem mogla. Pa vendar vidim notr, da podajaš stvari, ni pa osnovnega recepta, kako narediti spremembo. Kako greš ven, in narediš nekaj zase, kako se imaš rad, ČE PA SE NIMAŠ in tud življenja, če ne vidiš, če si v temi. To je butl po najbolj butlovsko kaj je možno spraševal! Od kod to pride - ali pride - ali si sam povzročil s svojimi sanjami, upanjem, mislimi nekje deep down, ki so si te sedaj skrile. Mislim, kako če ne moreš sam? Koga sprejeti takrat? Če pa ne vidiš.

 

 

moj osnovni recept:

 

1)

sprejemanje sebe, takega kot si

sprejemanje drugega, drugi, sveta...takega, kot je

 

(govorim o dejanskem globinskem sprejemanju, ki ves, da ga imas, ko te svoje in druge slabe lastnosti ne motijo (vec))

 

2)

pogruntas, kaj bi rad spremenil in zakaj

 

3)

spremenis z ljubeznijo in neznostjo do sebe

 

ostalo se spremeni potem, ko se ti, ali te pa itak ne moti vec.

 

 

ce ne vidis, verjetno niti ni potrebe po spremembi in pac nisi (se) v situaciji, ko bi bila ta lahko potrebna, primerna....

ko vidis, da nekaj je narobe, takrat se zacne, in takrat tudi zivljenje samo prinese situacije, ki te pripravijo do tega,

da zacnes delovat.

do takrat pac cakas v 'temi', tako ali drugace: srecen ali nesrecen....

[Ale']

Ah Mayan, lej jst pišem o tem, kar sem sama dajala skozi in kako sem prišla iz teme ven. Ni bilo lahko, ampak želela sem si spremembe, nisem več hotela občutkov in načina mišljenja, ki so me odvračali od tega, da bi bila srečna.

 

Če ne želiš brat, to ni moj problem. Ampak zakaj potem sploh sprašuješ? Saj te očitno ne zanima. Univerzalnega recepta ni, sama boš morala najt odgovore v sebi kaj, kako in zakaj. Jaz nisem ti in ne morem reševat tvojega življenja in tvojih situacij. Lahko ti dam namig, nasvet, idejo, topel nasmeh ali objem, če to potrebuješ, ampak pot in izbira poti je tvoja. Jaz imam svojo in mi je ta čisto dovolj.

 

*****************

Tinka, tebi pa hvala. Te rada berem.

Obljubim, ne bom se jezila, izguba energije.

 

[doorwoman.p]

O Kaori še enkrat

 

Prou, pa bom.

 

Kva ti lahko nardiš s tem tvojim odnosom do tasta? Kar češ. To je tvoja stvar, čist tvoja. Lahko ga fentaš kt ščurka recimo, lahko ne nardiš nč in še naprej ješ ranitale al pa rupurute in jamraš, lahko se pogovoriš z njim in mu prepoveš zadiranje al pa ga prosiš da se ne dere več, lahko se odseliš, lahko fentaš sebe, Lahko pa se zamisliš in pogledaš, na kter tvoj žulj je stopu, skratka, kar češ. Sam dobr je vedet, da karkol boš nardila, so tud posledice tvoje izbire tvoja odgovornost. Jih morš vzet v zakup, ker so tvoje.

 

Aja, mal sem zašel, tle naj bi se rekl kej o sprejemanju a ne.

Lej, recimo da bi se men to dogajal. Jst se ne bi takoj odloču, da bi ga prosu, da naj neha, mislm, se dret name. Zakaj? Iz dveh razlogov. Če bi on tud pristal na to /kar je čist njegova stvar a ne/, pol bi blo moje razpoloženje njegova stvar. Ker bi njemu predal odgovornost nad mojim razpoloženjem, predal bi mu odgovornost za svoje življenje. Halo, mislm, kdo pa je on, da bo odločal o mojem življenju, o tem, a bom jst dobre al slabe volje. Ampak točn to bi s tem naredu. Dokler bi se on držal dogovora, bi blo men fino, ker me ne bi več bolu želodec, ko pa bi se on odloču, da se bo spet drl name, bi mene spet bolu želodec a ne. Se prav, da bi bil moj želodec odvisn od njegovega razpoloženja. A je to pol svoboda? Ni a ne. Tadrug razlog, ki je pa še blj pomemben, pa je ta, da bi mi s prenehanjem zdejšnjega vedenja onemogoču, da ga jst sprejmem. Čudn a ne. Pa ni.

Lej, jst vem, da je vse v nas, mislm, v men. No, če to vem, pol tud vem, da je bolečina, ki jo občutim ob njegovem dretju, moja. In če se on neha dret, pol te svoje bolečine ne morem obdelat a ne. Zato je dobr, da se ne neha dret, dokler jst te svoje bolečine ne popenkam /sej, k jo bom, se bo on itak nehal dret/.

 

Torej.

K jst občutim bolečino, moram najprej ugotovit, kaj jo sprav na videlo. Ti si že ugotovila, da je to tastovo dretje. To je pomembno, mislm, točno ugotovit, kaj je ta dejavnik, ki sproža bolečino, sploh pa tko hudo, kt pr teb, mislm, da te začne bolet želodec. Ker, roko na srce, velik je ljudi, ki se na dretje sploh ne odzove al pa velik blažje kt ti. No, ko sem ugotovil, da je tastovo dretje ta ključni dejavnik, pol se moram čimbolj detaljno osredotočit na svojo bolečino, pravzaprav, na vse občutke in čustvene ter telesne odzive, ki jih doživljam ob dretju. Pritisk mi naraste, želodec me boli. Ta dva telesna znaka sta odraz jeze in silne stiske, tesnobe, strahu. Se prav, k se tast dere, jst občutim hudo tesnobo, stisko, hud strah, seveda tud jezo, ta je tko primarno čustvo a ne. Zdej je pa naslednji korak, da se vprašam, kdaj sem doživu ali doživljal vse te občutke z enako intenzivnostjo kdaj prej, pravzaprav kdaj prvič. Ne bom dost kiksnu, če bom predvideval, da je blo to nekje v moji otroški dobi in se bom osredotoču na ta cajt svojega življenja. No, tle se moram mal ustavt. Tole iskanje je prazaprav najblj zoprna faza tegale procesa. Ker, če mam srečo in gre za dogodek /dogajanje/, ki je vzrok tega vzorca, mislm, mojega bolečega odziva na ravnanje tasta v sedanjosti, ki ni zapečen pregloboko v mojo podzavest ali clo pozabljen /najglobje v podzavesti zapečen vzorec, ki seveda deluje, vendar ni povezave z zavestjo/, potem se zna nardit, da se bom spomnu dogodka /dogajanja/, ki je vzrok tega vzorca. Fino, to je idealno. Če pa je vzorec nekje globje, pol je zlo pomembno, da ostajam pozoren na svoje občutke, na nianse, barvo, intenzivnost /bolečine, tesnobe, strahu, stiske/ in se zavedam, da lahko pride do preboja, tko, spontano enkrat. Da se kr spomnim. Zdej, če sem pozoren in v zavedanju, pol mi tak utrinek ne bo ušel, znal ga bom povezat in tko pridet do izvora, se prav, do dogodka /dogajanja/, ki je vzrok. Včasih pa to tud ne gre, se ne zgodi. Če je stvar moteča tko kt pr teb, pol si je pametno poiskat enga stručkota, da ti pomaga. Če se spozna na to, pol bo iz tvojega delovanja danes znal vsaj približno /al pa kr dost precizno/ ocent, kje ma mačka mlade in se bo osredotoču na določeno obdobje in del odnosov, ter te z vprašanji navigiral prot cilju, se prav dogodku /dogajanju/, ki je vzrok. Problem je, ker je takih stručkotov dost mal, pa še težko je prit do njih. Zdej, poleg teh treh metod iskanja vzroka, so dost uspešne tud raznorazne tehnike, kaj vem, dihalne tehnike, tek, tehnike z zvoki, meditacija, molitev /ta je zlo dobra/...pa tko, da pride do preboja, mislm, da se spomniš a ne. Za tiste, ki verjamejo v reinkarnacijo, je mrbit dobra tud regresija, če ne uspejo prit do vzroka, ker lahko skoz regresijo ugotovijo, v ktero smer, v kter del odnosa naj se osredotočjo. Tle te moram nekej opomnit. Nek si napisala, da je problem v odnosu med teboj in očetom. To vedet ni dost /je pa pomagalo, mislm, v kter del odnosa in s kom se usmert/. Treba je najt prav dogodek, kaj vem, recimo, k si bla stara štiri leta in je oče vpil na mamo al pa nate enkrat, ti si pa bla v silni stiski, mrbit si se clo polulala od strahu in si se bala, da bo kej naredu teb al pa njej in si ob tem občutila krivdo. Mislila si, da si ti kriva za to. To je dost pomembno, ker otroci, na žalost, podzavestno zmerej prevzemajo krivdo nase. Za karkol v odnosih, če joka mama al pa ata, če se dere en al pa drug, če je tih, če mu je težko...

 

Evo, to je prvi korak. Se prav poiskat dogodek /dogajanje/, ki je vzrok, da ti tko težko prenašaš dretje in občutiš tako hudo stisko. Naslednji korak je podoživetje tega dogodka /dogajanja/ sedaj, k si odrasla in to čimblj avtentično. Poskus se spomnt detajlov, občutij, duševne in telesne stiske, ki si jo doživljala takrat, k se je to dogajal, čimveč detajlov /ozaveščanje rečejo eni, eni pa ne/. Pol je treba ta isti dogodek /dogajanje/ pogledat, analizirat, ovrednotit z odraslimi očmi, z vsem tem vedenjem in znanjem, ki ga maš zdej, ta trenutek. Medklic. Na tej stopnji je pa zelo koristno in dobro, da si čimbolj na ti z znanjem o dinamiki, zakonitostih in mehanizmih, ki vladajo v odnosih, da maš čimveč pojma in zavedanja o tem, kdo je za kej odgovoren, da se čimbolj spoznaš na sočutje in empatijo /zame je to isto, za ene ni/, da se čimbolj zavedaš, da ljudje delajo tko kt znajo al pa zmorejo tist trenutek, pa še kej je dobr vedet, pa se ne spomnim glih. Več ko imaš teh znanj, vedenj, izkušenj, blj realno boš lahko ovrednotla tist dogodek /dogajanje/. Recimo, če se osredotočva na tist hipotetični dogodek, ki sem ga opisal mal prej. Zdej, k si odrasla, boš lahko ugotovila, da takrat oče ni vpil nate al na mamo zato, k te ni mel rad, ampak zato, ker ni znal al pa zmogel drgač /primerjaš ta dogodek z ostalim dogajanjem skoz tvojo mladost in sedaj v odnosu z očetom/. To pa ni zmogel al pa znal zato, ker je bil sam tko vzgajan, ker je bil tud on "žrtev" enake vzgoje in je samo privzgojene vzorce prenašal naprej. Tole res vzem samo hipotetično, ker jst o teb ne vem nč, razen tega kar si napisala in če bi se hotla zgovarjat konkretno, pol bi pač moral mučo več vedet o teb in tvojih, mislm, starših in njihovih starših in še marskej druzga tud. Jst ti tle pišem samo, v ktero smer je dobr usmert svoje delovanje okol, kva že, ovrednotenja. Naslednja stvar je, da se zaveš, da ti nisi bila kriva za ta dogodek, ne glede na to, kaj si storila in da si prevzela krivdo nase in jo zapekla v podzavest zato, ker si bla otrok. In tud težo dogodka, stisko, ki si jo doživljala, si doživljala zato, ker si bla otrok. In tud, zapekla se je v tvojo podzavest kt vzorc na tak način zato, ker si bla otrok. Star štiri leta. Še kej je treba ovrednotit ampak, to je res odvisno od dogodka. Kako lahko veš, da te je oče imel rad, čeprav se je takrat drl nate al pa na mamo? Iz drugih dogodkov, ki pa jih imaš v zavesti in se jih lahko spomniš a ne. Zelo pomembno je, če se ti o tem dogodku /dogajanju/ lahko pogovoriš s starši, jim zdej poveš o tem, kakšno stisko si takrat doživljala, kakšne probleme maš zarad tega še dons in da ti povejo, zakaj so to storili, zakaj so to počel. Tak pogovor lahko silno pohitri vso zadevo, lahko pa tud ne, če se onadva nista o tem pripravljena pogovarjat in sprejet, kar že masta za sprejet. Recimo, svoj del odgovornosti za to, kar sta nardila. Zlo pomaga tud, če prosta za odpuščanje recimo. Tale ovrednotenje je sila pomembno. Ne, ni dost to nardit samo enkrat. Včasih ga je treba stokrat, tisočkrat, del po del, odvisno od globine rane, od prizadetosti. Dokler še boli. In to je dost. Pravzaprav ni dost. Lahko gre za sklop različnih vzrokov z enako posledico in je dostikrat treba kompleten proces od iskanja preko ozaveščanja in ovrednotenja ponavljat. Za vsacga posebej. Mislm, Za vsak dogodek/dogajanje/, ki je vzrok vzorca. Včasih pa to ni treba, včasih se z razrešitvijo enega čist spontano razreši več njih. In to je dost. Kaj je posledica tega procesa? To je zdej to bistveno, ključno.

 

Odpuščanje. Seb, ker si odreagirala takrat tko kt si in razumela tko kt si, ker si bla otrok. In akterjem /recimo očetu/, ker so takrat deloval tko kt so, ker niso znal al pa zmogl. Zdej, so rane, ki rabjo več korakov, kt teh par, ki sem jih opisal. To so recimo spolne zlorabe, situacije, kjer so akterji mrtvi al pa niso dosegljivi al pa se niso pripravljeni pogovarjat, pa tko.

 

Evo, to je to. A je to zdej konc? Hja, ne, ni še. Tle je še delo. Kr ostanva pri dretju tvojga tasta in tvojih odzivov na dretje.

Jst vem, da so drugi moj špegu. Da lastnosti, ki jih pri njih ne prenesem, sem nestrpen, jih sovražim al pa silno občudujem, kažejo na lastnosti, ki jih mam sam, pa se jih sramujem tolk globok, da sem jih odrinu v področje nezavednega tko globok, da se jih ne zavedam. No, ker to vem, bom začel to lastnost, v tem primeru dretje, iskat v seb. Iskal bom dogodek /dogajanje/, zarad kterga sem to lastnost odrinu od sebe v podzavest. Postopek iskanja, ozaveščanja in ovrednotenja je enak, kt prej. Recimo, mrbit bom pršu do dogodka, da sem vpil na mamo, kaj pa vem zakaj, ona je takrat jokala, jst sem občutu silno krivdo, strah pred zapuščanjem, verjetje, da nisem vreden njene ljubezni al pa verjetje, da me nima rada. Spet ga bom podoživel v vseh niansah in ga ovrednotu z vsem svojim sedanjim vedenjem in znanjem z odraslimi očmi. A je to dost. Ne še. K bom enkrat odkril, da je ta lastnost, ta dretje, tud del mene, me čaka še grande finale. V tej lastnosti /moji senci, ker je moja senca a ne, ker jo ne sprejemam za svojo, pravzaprav, jo clo zanikam/ moram najt še nekej. Njeno sonce. Dragulj. Se prav, moram najt dogodek, ko se je pa ta lastnost izkazala za dobro, za nekej dobrega. Spet se spustim v iskanje dogodka in ga najdem /na enak način kt ostale prej/. Recimo, da se spomnim, kako sva šla z mamo al pa očetom, eee, recimo v trgovino, pa sem se jst začel, preden sva sedla v avto, dret in nisem hotu, da bi šla z avtom, ker sem mel glih nove čeveljčke in sejih hotel pokazat vsem okol sebe. Mama, ki je že odklepala avto, se je vdala, zaklenila avto in stopila prot men, takrat se je pa v naš avto zaletu avtobus in ga speštal v nulo. Jst sem torej s svojim dretjem rešu sebe in mamo /u jebenti, kva sem naložu zdele a ne/. In ta dogodek je dragulj, je sonce te lastnosti.

Šele zdej, k sem najdu sonce v tej senci, lahko sprejmem to lastnost za svojo. Lahko jo posvojim. Postala je del mene. Kva pa to pomen. Sprejel sem ta del sebe. Sprejel sem sebe mal več, kt sem se sprejemal prej. In o lej čudež. Zdej lahko sprejemam tud tistga, ki mi je to mojo skrito lastnost, to mojo senco, kazal. To je, mojega tasta. Oziroma ta del njega. Zakaj? Ja, ker je enak kt jst. Ker mam tud jst to lastnost, ki jo ima on. Lahko ga začutim. Lahko prepoznam, da mu ni lahko, da ima probleme, ki jih izraža skoz svoje dretje. Lahko občutim sočutje do njega. In, o lej še en čudež. K se on ponovno dere, mene ne boli več želodec, ker so vse tiste rane, ki so povzročale bolečino, zaceljene. In o lej, še en čudež. Tast se bo nehal dret, ker sem jst to lekcijo absolviral. Je ne rabim več. Sem se naučil, kar me je učil.

 

Tko gre sprejemanje...pr men.

 

Zdej, a je res treba skoz ta proces? Tko je. Če češ pozdravt svoje rane, pol ja. Če ti je pa zadost, da se tast samo neha dret in ti povzročat bolečino, pol pa ne. Pol je pa dost, da se odmakneš od njega. V čem je razlika? Če boš rano pozdravla, pol boš lahko sobivala s tastom še naprej, kvalitetno, brez bolečine, kar je fajn, recimo, kadar ti pomaga, ti merka otroke, pa tko. To je ena kvaliteta v življenju, met dober odnos s tastom. Če se odmakneš od njega, pol boš sicer živela brez te bolečine, ampak tvoje življenje bo okrnjeno glih za to dimenzijo odnosa, za pomoč, merkanje otrok, pa tko a ne. Poleg tega pa se lahko hitr zgodi, ma ne, ne lahko, ziher se bo, da bo prišel en drug, ki se bo drl nate, ker, ja, ker se ti bo lekcija ponovila, prav s tem namenom, da si pozdraviš rane, ki jih imaš za pozdraviti in poiskat en del sebe, ki si ga izgubila, pravaprav, odrinla od sebe, skrila, prekrila, pozabila.

 

A ti lahko še kej povem? Ja vera, vera je ena taka čudovita pomoč pri teh procesih, ker te nos takrat, k ti je najtežje, ker, včasih je za popizdit težko, k ti da oporo, ki je zid, na kterga se nasloniš, ko nabiraš nove moči za delo. Delo na seb. Za vsak korak. Ker vsak je tvoj. Od prvega do zadnjega. V kaj verjet? Jst verujem vase in v Boga, kako ti imenuješ sebe in Boga, sploh ni važn. Ziher sem velik pozabu napisat. Mrbit se bom še kej spomnu, pa bom kdaj kasnej, al pa tud ne.

 

Evo, Kaori, velik poguma, vztrajnosti, vere. Pa ene dobre čevlje si nabav. Ker te čaka dolga pot, velik korakov. Če češ. Odvisno je samo od tebe.

 

Mej se fest.

 

butl

 

butl, zakva si butl?

[Prabha]

Tudi za Aborigine drži vse to, kar si napisal za indijance. Verjetno je še hujše. V slabše naseljenem delu Avstralije živi moj dober prijatelj in prihaja z njimi včkrat v stik. Ne spuščam se zdaj v to, kdo je kriv za stanje, kakršno je, a dejstvo je, da so dejansko skos nabasani Požrejo prav vse; tud kolonsko vodo. Od države pa dobivajo kar znatno pomoč. Tudi v obliki terenskih avtomobilov. Terenca, katerega lastnik je Aborigin, takoj spoznaš po tem, da nima šip in ima posedeno streho. To je zato, ker lovijo kenguruj (ki so sicer zaščitni), ustreljenega kenguruja pa potem običajno pripeljejo domov tako, da ga fuknejo na streho avtomobila. Ker so kenguruji težki k prasica, zato seveda sčasoma popadajo en šipe, streha pa se posede. V glavnem - nobene eksotike ali bogatega duhovnega življenja in znanja, kakršnega jim zahodnjaki radi še danes pripisujejo, ni več.

l brez a

 

 

Ja zdaj smo mi najbolj eksotični,Slovenci:)

[butl]

Ale, ne se jezit

 

(tako sem jaz enkrat norela na eni okrogli mizi....: nasplosno sovrazim posplosevanje in sem netolerantna do netolerance xcivx )

 

tukaj seveda posplosujemo, saj je splosna debata...

in primerjanje je naravno... glede na posplosevanje:

 

AMPAK:

ce si clovek, ki ve, kaj misli, in tudi ve, kaj se pricakuje, da misli oz. loci med tema dvema stvarema.... ni problema!!!

takrat te tudi drugi resnicno NE MOTIJO, ne moti te drugacnost, netolerantnost itd...tako menim....

 

to je stvar evolucije, nacina razmisljanja...in mimo tega, da je to splosno prisotno (posplosevanje)

se opaza tudi splosno dvigovanje nivoja zavesti...kar daje upanje

paralelno s tem se odvija osebni nivo razvoja, ki ni vedno takoj primeren za 'javnost' in ga je pogosto tezko ubesedit,

kar pa ne pomeni, da ga ni, da se clovek ne razvija....

cas je npr. pomemben faktor, in je treba ljudem pustit, da se razvijajo v svojem casu, menim...

 

visek tolerance je to, da pac pustis druge v njihovem nacinu, ce nimajo zelje po spremembi...ne pravim, da

je treba to ljubit, samo sprejet...in jasno, da ne bos sel zivet npr. v gazo, ce imas probleme s sprejemanjem palestincev (ceprav morda to ne bi bilo slabo za sok terapijo )

seveda lahko, celo priporocljivo je, da vedno poves svoje mnenje, ni pa priporocljiva jeza, zavist, nesprejemanje, pricakovanje spremembe itd...ker s tem omejis drugega in mu ne das izkusnje tega, da sam pride do spoznanj. Spremenimo se, ko smo sami pripravljeni na to, in ze to je dovolj tezko, tudi ob kaksni ljubeci roki v pomoc, nikakor pa ne moremo dozivet sprememb in sprejeti stvari, ce nam kdo drug zeli

spremeniti nekaj, cesar se nismo doziveli oz. vsaj zacutili, da je tako prav. (nisem namrec mnenja, da je treba VSE dozivet, da ves, ali je pravilno ali ne, do dolocenih zakljuckov lahko prides tudi z odprtim srcem, umom in s pripravljenostjo na sprejemanje drugacnosti).

no, toliko, se en monolog o sprejemanju in takih in drugacnih indijanckih

 

[Antoninus]

Zakaj se primerjamo z drugimi?

Če se tega rešimo, adijo mentalne stiske. Je res škoda, da se vrednotimo preko drugih, ampak tako smo naučeni. Naš učitelj bi moral biti Epiktet, ki je dejal: Kaj ti mar, kar je tuje.

[mayita]

pogovarjamo se kako sprejeti samega sebe, dajemo si nasvete, opažam pa da tukaj ljudje ne berejo nasvetov, oziroma preleni so da bi prebrali kaj drugi piše, sami so priznali, ne da se mi vsega brati ampak se bom ustavil pri tem stavku,najbolj pomembno je da ima mosameznik zadnjo besedo, sama tekmovalnost. in vsak misli da ima prav, kako boš potem zrasel, kako boš potem videl, če nisi odprt za druge, odgovarjate takoj na vprašanja, samo bleknete nekaj, nikoli ne premislite kaj ti želi drugi povedat, takoj se počutite napadene.čudno ne vem zakaj imamo forum, da se dokazujemo ali da si pomagamo.

[unis]

Tako kot si ti rekla, ne da se mi brat vsega, tako jaz zdaj nisem mogla. Pa vendar vidim notr, da podajaš stvari, ni pa osnovnega recepta, kako narediti spremembo. Kako greš ven, in narediš nekaj zase, kako se imaš rad, ČE PA SE NIMAŠ in tud življenja, če ne vidiš, če si v temi. To je butl po najbolj butlovsko kaj je možno spraševal! Od kod to pride - ali pride - ali si sam povzročil s svojimi sanjami, upanjem, mislimi nekje deep down, ki so si te sedaj skrile. Mislim, kako če ne moreš sam? Koga sprejeti takrat? Če pa ne vidiš.

 

Kako narediti spremembo?

Kaj je tisto, kar nas "drži" nazaj?

 

Prepričanja.Stara prepričanja.

 

Zloben duh;Tega ne zmorem

njegova zlobna teta; bojim se

stric; kaj pa če mi ne uspe?

in seveda hudičevi otroci, ki iščejo prepire in ljudi, da bi se strinjali z njimi.

 

Zato moraš zapret vse luči, naredit poseben ritual z blazino, prespat vse hudo, se zahvalit vsem po vrsti in samega sebe preslepit v razmišljanje, da kaj se pa zgodi, če ti ne uspe?

NIč.

[mayan]

Kako narediti spremembo?

Kaj je tisto, kar nas "drži" nazaj?

 

Prepričanja.Stara prepričanja.

 

Zloben duh;Tega ne zmorem

njegova zlobna teta; bojim se

stric; kaj pa če mi ne uspe?

in seveda hudičevi otroci, ki iščejo prepire in ljudi, da bi se strinjali z njimi.

 

Zato moraš zapret vse luči, naredit poseben ritual z blazino, prespat vse hudo, se zahvalit vsem po vrsti in samega sebe preslepit v razmišljanje, da kaj se pa zgodi, če ti ne uspe?

NIč.

 

Ma, hvala, Unis, da si mal zavzel. Sam ko so blond momenti so to res, verjetno jih je treba samo sprejet, da se porodi kakšna lučka. Saj pa vesolje je inteligentno - to bi mogli zaupat.

[aakhut]

Ma, hvala, Unis, da si mal zavzel. Sam ko so blond momenti so to res, verjetno jih je treba samo sprejet, da se porodi kakšna lučka. Saj pa vesolje je inteligentno - to bi mogli zaupat.

 

ko bi vesolje premoglo vsaj trohico inteligence....verjemi....chlovek ne bi hodil po zemlji.... x:Dx

 

zlomk....tralala

[mayan]

 

ko bi vesolje premoglo vsaj trohico inteligence....verjemi....chlovek ne bi hodil po zemlji.... x:Dx

 

zlomk....tralala

 

 

joj, aakhut . v meni še zmeraj tli nekaj neizrečenega, nevidenega, lepega, za kaj smo sploh tu, a veš..Gotta belive. Kaj mi pa drugega preostane sploh? Recimo, da bi v srcu našla neko hvaležnost za to, ko bi recimo začutila zemljo kolk ljubezni mora met, da pusti, da hodimo po njej in še kaj hujšega - uničili bi jo najraje (kar mi je zelo jasno razvidno zarad moje notranje opozicije Jupiter - Saturn (Škorpijon - Bik), ki se v bistvu izničujeta.. Kaj pa vem no. Danes je pa mene teta depresija vzela enmau.

 

Hvala, da si se tud ti oglasil malo

[aakhut]

joj, aakhut . v meni še zmeraj tli nekaj neizrečenega, nevidenega, lepega, za kaj smo sploh tu, a veš..Gotta belive. Kaj mi pa drugega preostane sploh? Recimo, da bi v srcu našla neko hvaležnost za to, ko bi recimo začutila zemljo kolk ljubezni mora met, da pusti, da hodimo po njej in še kaj hujšega - uničili bi jo najraje (kar mi je zelo jasno razvidno zarad moje notranje opozicije Jupiter - Saturn (Škorpijon - Bik), ki se v bistvu izničujeta.. Kaj pa vem no. Danes je pa mene teta depresija vzela enmau.

 

Hvala, da si se tud ti oglasil malo

 

lej jo...no..... :inocent:

pa sej men je tut chist lushtn kle..... x:)x

pa che reinkrnacija je....pol zih pridem nazaj...

sam che pa tkole globalno pogledash na zadevo....pa bemu....chlouk podvom v inteligenco stvarnika.... x:Dx

 

zlomk....tralala

[tantra]

Mesožerec, ko prideš nazaj. Zaključiš kot biftek.

Za vse, kar si požru mesnega - z vedenjem v temu lajfu.

Ti samo pridi.

 

[aakhut]

Mesožerec, ko prideš nazaj. Zaključiš kot biftek.

Za vse, kar si požru mesnega - z vedenjem v temu lajfu.

Ti samo pridi.

 

 

ne...ne

jst se vrnem kot AAKHUT

stvarnik me tukaj nujno potrebuje

de hodm na zhivce takim kokr si ti

 

zlomk...tralala

[tinka]

saj da bi te tantra pojedel itak obstaja zelo malo moznosti, drugega kot povratek ti verjetno ne preostane, ce mu zelis malo zatezit zivljenje - kot biftek mu ga ne mores...

[aakhut]

saj da bi te tantra pojedel itak obstaja zelo malo moznosti, drugega kot povratek ti verjetno ne preostane, ce mu zelis malo zatezit zivljenje - kot biftek mu ga ne mores...

 

lohk ratam pa njegou guru

pa propagiram kitajsko vegetarjanstvo

na svinjski mast

:vio:

 

zlomk...tralala