Slovenski Bogovi

[aakhut]

 

razlaga bi bla mozhna tut tkole:

je stal pach pri meru...nedejaven....kot lipov (mrtu) bog

 

zlomk....tralala

[klarus]

prav tako so slovani častili drevesa....mislim da hrast je bil glavni lipa....

veš kaj je zanimivo da ko smo pri barkleyu šli na obisk h slovanskim bogovom......da je bila prva stvar ki sem jo vidla, glih lipa..po kateri sem splezala gor..potem pa me je vsrkala in sem prišla do bogov

[klarus]

Neznan oboževalec Kristusa", ki je govoril o poganskih Slovanih:

 

"... Oni prav tako naslavljajo molitve ognju, ki ga kličejo Svarogič.

Svarog (nebo) je vendarle oče vseh bogov.

Sklicujoč se na staro slovansko mitologijo, je Svarog, ki je vladal nad celotnem

univerzumom, prenesel svojo kreativno suvereno moč na svoje otroke. V mnogih slovanski deželah ljudje na podeželju še danes ohranjajo mistično spoštovanje do ognja, ki je imel vedno značaj svetosti. Starejši prepovedujejo mlajšim preklinjati ali kričati v trenutku, ko se v hiši prižiga ogenj.

Legende in ljudske zgodbe še vedno ohranjajo poetične sledi prastarih mitov, ko govorijo o "Ognjeni kači", krilati pošasti, ki je bruhala plamene iz ust.

Ruski učenjak Afanasijev govori o Svarogovem drugem sinu, Dažbogu:

"Svarog, poosebljeno nebo, včasih obvetljeno s sončnimi žarki, včasih pokrito z oblaki in bleščečo od strele, se je smatralo kot oče sonca in ognja."

V sencah oblakov je on zanetil strelin plamen in tako je postaj stvaritelj nebeškega ognja. Zemeljski ogenj je bil nebeški dar zemlji. Zato Slovani slavijo ogenj kot Svarogovega sina. Ko je poslal ogenj v obliki strele na zemlje je razprl oblake in povzrčil, da se je prikazalo sonce, ali v slovanskem metaforičnem jeziku, prižgal je bakljo sonca, ki ga je iztrgal demonom in sencam.

 

Ta poetični jezik se je uporabilo tudi, ko se je jutranjo sonce prikazalo iz pajčolana noči. Z vzhodom in ponovnim zanetenjem ognja se je povezovala ideja ponovnega rojstva. svarog je tako dal ponovno življenje soncu in rojstvo Dažbogu.

Sklicujoč se na Slovenski mitologijo je sonce živelo na vzhodu, k deželi večnega poletja in obilja. Tam je imel zlato palačo, od koder se je pojavil vsako jutro v svojem svetlem vozu, ki so ga vsekli beli konji, ki so bruhali ogenj, da bi obšli nebeški svod.

V popularni poljski zgodbi je sonce vozilo svoj dvokolesni diamantni voz, vpreženem z dvanajstimi belimi konji z zlatimi grivami.

V drugi legendi je sonce živelo na vzhodu, na svojo pot je šel vozom, ki so ga vlekli trije koje, srebrni, zlati in diamantni.

V srbski verziji je sonce bil mlad in lep kralj. Živel je v kraljestvu stetlobe, na prestolu polnem zlata in škrlatine. Ob njegovi strani sta bili dve lepi devici, Jutranja in Večerna zarja, sedem sodnikov (planeti) in sedem selov, ki so leteli po vesolju v obliki "repatih zvezd" (kometi). Prisoten je bil tudi njego plešast stric, Mesec.

V ruski mitologoji je sonce imelo dvanajst kraljestev, to je dvanajst mesecev ali znakov zodijaka. Živel je na solarnem disku in njegovimi otroki, med zvezdami, služile so jim "sončeve hčeri", ki so jih kopale, skrbele za njih in jim pele.

Dnevno potovanje sonca čez nebesni svod je bilo prikazano kot spremembo njegove starosti, rodil se je zjutraj, prikazal se je kot lep otrok, dosegel zrelost opoldne in umrl zvečer kot starec. Letno gibanje sonca razlagajo na analogijski način.

Nekateri slovanski miti in legende dajejo antromorfično (počlovečeno) razlago odnosa med Soncem in Mesecem. Čeprav naj bi Mesec bil moškega spola, se v mnogih legendah Mesec prikazuje kot mlada lepotica, s katero se Sonce poroči na začetku poletja, jo zapusti pozimi in se vrne pomladi. Nebeški par, Sonce in Mesec sta imela veliko otrok, to je zvezd. In ko sta bila zelo slabe volje ali sta prišla v spor, je prišlo do potresov.

V drugih mitih je vloga zamenjana, Mesec je mož in Sonce je žena. Ukrajinska pesem govori o nebesnem svodu, ki je palača, katere gospod je bleščeč Mesec s svojo ženo soncem in otroci, zvezdami.

Celo dandanes je v nekaterih uroki najti klice k "lepem mladem Mesecu" in jo prosijo naj ozdravi bolezen, v nekaterih ukrajinskih pesmih najdemo, kako heroj v pesmi:

"Malo sonce, Bog, pomagaj mi". Bog - sin Dažbog, veliko božanstvo dneva, luč dneva,

osvajalec senc, mraza in nesreče je postal sinonim sreče. Človekova usoda je bila odvisno od njega. On je kaznoval zlobne in nagradil krepkostne.

Slovani v Galiciji še vedno govorijo, ko želijo komu bolezen: "Naj te sonce ugnobi".

Hrvati rečejo: "Naj me sonce maščuje".

Prej smo govorili o legendi v kateri smo omenjali dve sončni hčeri, Zarji, ki sta bili

ob strani očetu, Soncu.

 

Tudi zarji so smatrali kot božanstvi. Jutranja Zarja je odprla nebeški vrata, ko se je oče Sonce odpravljal na svojo vsakodnevno potovanje preko neba. Večerna Zarje je zaprla nebeški vrata, ko je Sonce končal svojo pot. Mit o ponavljanju govori o posebnih nalogah Zarje: "Tam na nebu so tri male sestre, Jutranje, Večerna in Polnočna. Njihova naloga je čuvati psa, ki je privezan z železno verigo k ogrodju Malega medveda (Mali voz). Ko se bo veriga pretrgala, bo to konec sveta.

Tri male Zarje so zato zaščitnice celotnega vesolja.

V nekaterih mitih dve sestri Zarje spremljata dve zvezdi, zvezda Danica in Večerna zvezda. Zvezdi delita delo z zarjami, saj usmerjata Sončeve bele konje.

Zvezda Danica zamenja Sonce, ki je žena Meseca (moški).

Kot govori srbska pesem, Mesec stopi do Danice: "Kje si bila Danica, kje si izgubila dneve, tri svetle dneve?"

V starem ruskem uroku se Danice pojavlja kot božanstvo, skoraj enako največjemu božanstvu: "zjutraj vstanimo in molimo Bogu in Danici".

V drugem uroki je naslovljena večerna zvezda: "Večerna zvezda, mati moja, tebi se pritožim, zaradi dvanastih hčera, dvanajstih zlobnih deklic (bolezni).

Poganski Slovani so verjeli v boga ali bogove vetrov. Sledove teh verovanj zasledimo v starih urokih:

"Na morju, oceanu, na otoku Bujan, živijo trije bratje, vetrovi: Severni veter, Vzhodni veter, Zahodni veter.

"Pihajte, pihajte vetrovi, neznansko žalost (tej in tej delici), da ne bo mogla živeti niti enega dneva, da ne bi pomislila name"

Zahodni veter, nežen in božajoč so imenovali Dagoda.

V nekaterih legendah je bilo sedem vetrov. Nekaterima slovanska plemena so častila boga vetrov, Striboga. Govorili so tudi o bugu vetrov Varpulu, ki jr spremljal boga Peruna in povzročih hrup pri viharju. Erisvorš je bil bog svetega viharja. No, ta zadnja imena spominjajo na besede germanskega ali litvanskega izvora.

 

*******************

 

Mati-syra-zemlja

 

Poganski slovani so častili zemljo kot posebno božanstvo, a je v njenem čaščenju in kultu samem le malo znanega. Med številnimi slovanskimi narodi lahko sicer zasledimo različne navade, ki bi se lahko nanašale na ta kult, vseeno pa ostajajo glede Matere-zemlje neodprta vprašanja. Rusi so tako poznali božanstvo Mati syra zemlja (personificirana vlažna zemlja). Mitološki in ritualni spomini matere syre zemlje so zaznavni predvsem v različnih običajih in obnašanju slovanskih kmetov.

 

Čaščenje zemlje

V nekaterih pokrajinah se je v mesecu avgustu odvijal poseben ritual. Ljudje so se ob svitu zbrali na poljih in s seboj prinesli lonce napoljnjene s konopljinim oljem. Nato so se obrnili proti vzhodu in govorili: "Mati syra zemlja, obvladaj vse umazano in nečisto biti, da nas ne more uročiti ter ne škodovati." Med to molitvijo so polivali olje po tleh. Za tem so se obrnili proti zahodu in dejali: "Mati syra zemlja pogoltni nečiste moči v tvoj vreli pekel, v tvoje žareče ognje." Ko so se obrnili še proti jugu so spregovorili: "Mati syra zemlja pomiri južne vetrove in slabo vreme. Umiri peščene sipine in zračne vrtince." Končno so se obrnili še proti severu: "Mati syra zemlja pomiri severne vetrove in oblake, obvladaj snežne viharje in mraz." Pri vsaki teh molitev so polivali olje, na koncu, ko je naposled lonec bil prazen, so le-tega vrgli ob tla.

Zemlja je predstavljala človeku razvitejše bitje, čustveno in pravično. Kdor je razumel njen skrivostni jezik, temu je lahko napovedala prihodnost. V nekaterih delih rusije je verovanje šlo tako daleč, da so ljudje s palico ali kar z roko skopali luknje v zemljo, nato pa sklonili glavo nad njo, ter tako poslušali zemljine besede. Ako je nekdo v takem primeru zaslišal zvok podoben tistemu, ki so ga delale dobro obložene sani, drseče po snegu, je to zanj pomenilo, da bo njegova letina dobra. Nasprotno je pomenil zvok, kateri je spominjal na prazne sani, slabo letino.

Zemlja je bila pravična in prevarati jo je bilo prepovedano. Tako so skozi stoletja nekateri slovanski narodi reševali zemljiške spore, sklicujoč se na zemljo kot pričo. Če je nekdo zaprisegel tako, da si je na glavo poveznil grudo zemlje, je bilo tako početje spoznano kot obvezujoče in neizpodbitno.

Sledovi starega čaščenja zemlje so vidni še v rituali, ki se je na območju Rusije vršil v noči pred prvo svetovno vojno in katerega so sodelujoči opravljali, da bi njihove vasi branili pred epidemijami, kugo ali kolero. Ob polnoči so starejše ženske obhodile vas in skrivaj zbrale še druge žene, ne, da bi moški o tem kaj vedeli. Nato so izmed prisotnih izbrale devet devic in tri vdove, ki so zapustile vas in si slekle obleke. Device so spustile svoje lase, vdove pa pokrile svoje glave z belimi šali. Eno od vdov so druge zavezale za plug, katerega je poganjala druga vdova. Vseh devet devic je istočasno zgrabile za koso, med tem ko so ostale ženske pograbile različne predmete tudi take straha vzbujajoče, kot so lobanje živali. Tako sestavljena procesija se je za tem pomikala po vasi, spremljalo pa jo je tuljenje in vreščanje. Ob tem so delale brazdo, ki bi naj dopuščala duhovom zemlje priti na dan in uničiti kali zla. Če je imel kak moški to nesrečo, da je procesijo srečal, so ga žene brez usmiljenja podrle na tla in razkosale.

 

***************

 

Rojstvo bogov

 

Belibog in Črnibog. Slovanska mitologija temelji na primitivnem dualizmu, ta izvira iz nasprotja med svetlobo, ki je ustvarijalna sila, in temo, ki je uničevalna sila. Ta nasprotujoča si prvina daje rojstvo dveh božanskih likov, ki jih najdemo med ljudmi zahodne veje slovanskega sveta: Belibog in Črnibog.

Zgradba njunih imen razkriva njuno osebnost. Belibog je bog svetlobe in dneva, Črnibog pa bog senc in moči: bog dobrega in bog zla. Boga sta si nasprotujoča.

Volkhvy, pol svečenik pol čarovnik, poganski Slovan bi rekel v skladu z zapisanim pričevanjem: "Obstajata dva bogova, en zgoraj in en spodaj".

Ukrajinci še vedno pravijo: "Črni bog te lahko uniči".

V Belorusiji verjamejo v obstoj Byeluna. V ljudskih legendah se to božanstvo prikazuje, kot stari mož z belo brado in belo obleko. Pojavlja je samo podnevi. Njegova dejanja so vedno dobronamerna: rešuje pred krivico ljudi, ki so izgubili svojo pot in pomaga nesrečnim kmetom z njihovim delom na polju.

Preprosto nasprotje med Belibogom in Črnibogom je nezadosteno za razlago velike raznovrsnosti naravnih fenomenov, zato ostale vizije začne oblikovati v nasprotju z osnovnim črno-belim pojmovanjem primitivne mitologije.

 

**********

 

Jarilo

 

Samo ime - v prepisih ga najdemo tudi pod imenom Erilo, bi lahko izviralo iz grške mitologije in sicer kot nadomestek boga Erosa. V primeru, da bi takšna obrazložitev bila sprejemljiva ali preprečljiva, bi to izredno poenostavilo mitološko raziskovanje, saj je Jarilo predstavljal boga telesne ljubezni. Vseeno najverjetneje ime izhaja iz pridevnika jarj, kar pomeni strasten, nekontroliran, goreč. Na drugi strani pa je beseda jarovoj uporabljana, ko se govori o žetvi žitaric spomladi, kot nasprotje besedi ozimoi, ki predstavlja tisto, kar je posejano jeseni.

Tako v imenu Jarilo lahko povežemo idejo o pomladnem prebujanju in regeneraciji ter seksualno strastjo.

Kult Jarila je bil daleč razširjen in globoko ukoreninjen pri nekaterih Slovanih, tako, da je celo v 18. stoletju pravoslavni patriarh Voronezh moral določiti stroga merila in sankcije zoper tiste pripadnike škofije, ki so še vedno podlegali temu verovanju. Šlo je za čaščenje malika Jarila, kateremu v čast so priredili slavje in posebne, z vero povezane igre, ki so trajale več dni.

Znane legende iz Belorusije, so nam ohranile nenavaden opis zunanjega videza boga Jarila. Bil je močan in vesele narave, jahal je belega konja in bil oblečen v bel plašč. Na glavi je nosil krono narejeno iz divljih rož. V levi roki je držal kopico pšeničnega klasja, ter bil bosih nog.

Iz poganskih ritualov sta prešla dva elementa, ki se nanašata na Jarila in praznovanja v povezavi z njim, ter se uveljavila v času krščanstva, kot neke vrste festivala.

V Belorusiji so se v 19. stoletju vaška dekleta zbirale in izbrale najlepšo v zboru, ki bi jo nato oblekli v bela oblačila, kakršna naj bi nosil Jarilo. Pokrito z rožami so dekle posadili na belega konja. Okrog prisotnih se je zbral khorovod (Slovanska različica grškega zbora). To je velik krog plesočih deklet okrašenih z rožami. Praznik se je odvijal na poljih, ki so bila tik pred setvijo, v prisotnosti starih mož in žena iz vasi. Ob tem je khorovod navadno pel pesmi, ki so opevale božji blagoslov.

"Kamor stopi njegova noga,

žito rase v gorah;

kamor usmeri bežen pogled,

zrnje dobro uspeva."

Poleti so praznovali Jarilov pogrebni ritual. Ta je bil zelo razširjen med vzhodnimi in tudi Slovani v zahodnih krajih, ter je skozi stoletja kljuboval napadom krščanskih pridigarjev - predvsem v Rusiji.

Med prazniki so se moški, ženske in dekleta zbrali na skupnih veselicah, kjer se je jedlo, pilo in plesalo. Ob sončnem zatonu so na kraj praznovanja prinesli slamnato podobo mrtvega boga. Ženske omamljene s pijačo in plesom so se približale maliku ter ihtele: "Mrtev je, mrtev je." Nato so prihiteli možje, prijeli podobo, jo začeli tresti in ob tem jokali: "Res je, žene niso lagale. Dobro ga poznajo in vedo, da je slajši od meda." Tarnanje ter molitve so se nadaljevale, nato pa je malik v spremstvu žena bil odnešen na mesto, kjer so ga pokopali. Po tem sprevodu, pa se je zopet začelo rajanje s pijačo, hrano in plesi.

 

******

 

Kupala

 

Kakor Jarilo je tudi Kupala božanstvo radosti. Samo ime izhaja iz glagola kupati, kar pomeni se kopati. To nam razlaga tudi dejstvo, da so se med praznovanjem Kupale, kar je bilo v juniju, ljudje kopali v rekah in se umivali z "Kupalovo roso" - rosa zbrana v prazničnih nočeh. Tudi oboževanje in verovanje v čudežno moč vode, je eden od elementov, ki sestavljajo kult o Kupali.

To verovanje je bilo splošno zelo razširjeno med poganskimi slovani. Narodne pripovedke govorijo o "mrtvi vodi" in "živi vodi", ki imata čarobno moč. Če je bil ubit kak legendarni junak in je bilo njegovo telo razkosano na dele z mečem sovraga, ga je vila rešila tako, da ga je poškropila z "mrtvo vodo", katera je učinkovala tako, da so se razkosani delci zopet sestavili in tvorili enotno telo. Ko pa je njegovo podobo poškropila še z "živo vodo" je bil junak oživljen.

Stari Slovani so častili svete pomladi, s katerimi povezujemo najdišča prostorov in oltarjev za žrtvovanje. V nekaterih državah so vse do konca 19. stoletja ohranili nenavaden običaj; "prositi vodo odpustitve". Ko so hoteli ozdraviti bolano osebo, je ta začela prositi vodo odpustitve tako, da ja v vodo vrgla kos kruha, jo pozdravila in trikrat ponovila starodavno zaobljubo:

"Prihajam k tebi, mala voda-mati, s sklonjeno glavo in skesan.

Oprosti mi, odpusti mi - in tudi vi, predniki, dedje vode."

Omenimo še, da so velike reke, ki so namakale slovansko zemljo - Donava, Dnjeper, Don, Volga - bile čaščene, poosebljane, skoraj oboževane v ruskih epskih pesnitvah iz vidika legendarnih junakov, pol bogov, pol ljudi.

Čaščenje vode je bilo tesno povezano s kultom Kupale: kopanje, umivanje, metanje rožnatih venčkov v vodo, je sestavljalo pomemben del rituala.

 

Nič manj pomembno pa ni bilo čaščenje ognja. Sveti ogenj in sveta moč Kupale sta vsebovala očiščevalne elemente. Častilci vile, so se zbrali v khorovode okoli takih ognjev in jih preskakovali. Po uradnem koncu poganstva, še vedno najdemo slamnato podobo Kupale, oblečeno v žensko obleko, okrašeno s trakovi in ženskimi ovratnicami - ogrlicami. Včasih je slamnat malik dobil lesene roke iz katerih so viseli venci iz cvetja in okraski za ženske. Ob sončnem zahodu so podobo odnesli v procesiji do reke, kjer so jo potopili, ali drugje zažgali na svetem ognju. Med poganskimi Srbi, pa se je ohranilo, da so malika skopali namesto potopili.

Dodaten element v kultu Kupale je bilo čaščenje dreves, zelišč in rož. Med praznovanjem so malika postavili pod drevo, ki je bilo posekano in pritrjeno na tem mestu. Med baltiškimi Slovani je za sveto drevo veljala breza. Ženske vprežene za voz so v obhodu odšle v gozd, kjer so si izbrale brezo, ki je bila slovesno prinešena na kraj praznovanja.

Drevesu so nato odžagale vse veje razen tistih v samem vrhu, tako, da so izgledale kot nekakšna krona iz zelenja. Enako slovesno so drevo pritrdili v tla in nanj obesili venčke iz rož. Vse to so opravile ženske same, moški se svetega drevesa niso smeli dotakniti.

Pred tem ritualom so bila opravljena darovanja svetemu drevesu. Pri katerih so navadno darovali peteline.

Še bolj slikovita in skrivnostna stran kulta Kupale, pa je nedvoumno iskanje svetih in čarobnih zelišč in rož.

(Kolektiv SVAROG)

[nosorog]

Kelti imajo Yule ...kaj pa slovenci, slovani...

 

Yu tube.

[Ale']

Ob božiču se rojeva sonce

 

Božič ima starodaven izvor, ob tem času se po starih verovanjih vračajo umrli, govorijo živali in svetloba premaga temo. Prazniku poganov se je s krščanstvom pridružil božič.

 

 

Ljudje so že od pradavnine s strahospoštovanjem pričakovali čas, ko je dan v letu najkrajši. Trenutki ob zimskem solsticiju, ko je sonce najšibkejše in se začne nato znova rojevati, so stara ljudstva navdajali s svojevrstnimi predstavami. Nerazumljive zakonitosti narave so spodbujale domišljijo ljudi, ki so verjeli, da se v obdobju ob zimskem kresu, 25. decembra, na ta svet vračajo rajnki, oživelo pa je tudi nešteto drugih čarov. Duhove pokojnih je bilo treba pomiriti z žrtvami in jih prositi, naj pomagajo živim. To je bil čas, ko je bil svet odprt vsemu hudemu, pa tudi dobremu. Razširjeno je bilo verovanje, da se sproščajo neznane naravne moči in da je mogoče gledati v prihodnost ter jo z magičnimi uroki celo spremeniti.

 

Brezvladje volčjih noči

Duhovi so bili še posebno nevarni med božičem in svetimi tremi kralji, torej v obdobju najnižjega sonca. To je čas dvanajsterih ali volčjih noči, ko so volkodlaki, škrati in čarovnice v divji jagi vihrali po gozdovih in dolinah.

 

V temi volčjih noči nobeno sodišče na Škotskem ni imelo moči ne veljave, v anglosaških deželah je ta čas veljal za idealno priložnost za popivanje, na Irskem pa so verjeli, da kdor umre v teh dneh, ne gre v vice, ampak naravnost v nebesa.

 

Praznik sončnega boga je postal božič

Takšna poganska verovanja so s širjenjem krščanstva dobila novo preobleko, saj jih mlada religija drugače ni mogla izkoreniniti. Tako se je zgodilo tudi s poganskim praznikom 'nepremaganega Sončnega boga' (Dies natalis Solis invicti), ki so ga s kurjenjem zimskih kresov častili Rimljani, pred njimi pa mnoga starejša ljudstva. Praznik se je pri starodavnih narodih imenoval različno, a je bilo vsem skupno pojmovanje, da sonce ne ponikne v podzemlje, temveč se začne počasi prebujati. Svetloba premaga temo, umrli bogovi vstanejo in življenje premaga smrt.

 

 

Praznovanja zimskega kresa, s katerim so podpirali sonce, da ne bi umrlo, so se enako veselili tako pogani kot kristjani, zato se je Cerkev toliko lažje odločila, da 25. december razglasi za dan Kristusovega rojstva. Krščanska Cerkev je hkrati želela vernikom z novim praznikom posredovati sporočilo, da prinaša Kristus s svojim rojstvom v zimski solsticij nebeško luč in upanje za vse človeštvo.

 

[Vir:zurnal24]

[Ale']

Božič

 

Krščansko praznovanje božiča ima globoke korenine v poganstvu. Dolga stoletja je trajalo, da se je v cerkvi uveljavil praznik Kristusovega rojstva. Šele v 4. stoletju se je kot datum tega praznovanja ustalil 25. december.

 

Ta dan so je pokrival s poganskim praznikom rojstva nepremaganega sonca ali rimskim zimskim kresom. Cerkev je zato določila, da bo pogansko čaščenje sonca prekril dogodek Kristusovega rojstva. Isti datum je sovpadel tudi s čaščenjem slovanskih bogov. Slovanski bog sonca Svarog je imel sina Svarožiča, ki je predstavljal solsticijsko mlado sonce, ki bo spet zraslo. Iz te zveze je s pokristjanjevanjem iz krščanskega Boga nastal Božič, mali Bog. Božič se je tako napolnil z vsebino rojstva božjega sina Jezusa, ki se rodi med revnimi pastirji v Betlehemu materi Mariji in očetu Jožefu, kar simbolično prikazujejo vsem znane jaslice.

 

Prve jaslice v zgodovini naj bi postavil sveti Frančišek Asiški v 13. stoletju, pozneje pa so jih razvili Portugalci. Pri nas so jih najprej uvedli v Ljubljani jezuiti leta 1644, potem pa so se počasi širile v druga mesta in na podeželje.

 

Božič je bil sprva praznik, ki so ga obhajali le v cerkvah, ki so jih bogato krasili z zelenjem, v bogoslužje pa so vpletali božične prizore. Pozneje so se iz njih razvile znamenite božične igre, kolede in pesmi. Protireformacija in pozneje barok sta znatno pripomogla, da so božič približali družini; cerkvena praznovanja so prenesli v kmečke in meščanske domove. Tako je postal božič vsaj že pred 300 leti tudi na Slovenskem ob verskem še velik družinski praznik.

 

[Vir: Siol.net]

[tantra]

Božič

 

Božič je med ljudmi gotovo najbolj priljubljen praznik, pa naj gre za tiste, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ki naj bi bil rojen na ta dan, ali ga praznujejo le kot tradicionalni ali zgolj družinski praznik. V stoletjih je privzel celo paleto najrazličnejših kulturnih prvin in z njimi šeg, navad ter verovanj; mnoga so predkrščanskega izvora. Za Kristusovo rojstvo so se začeli ljudje zanimati šele v 2. stoletju. Zahod je božič uvedel v 3. stoletju, kjer je božič prvič omenjen v Rimu leta 336, Vzhod pa šele v 4. stoletju. Takrat se je kot datum praznovanja ustalil 25. december, da bi tako prikril poganski praznik "nepremaganega sonca", a se je kljub temu še nekajkrat spremenil. Ta datum je že leta 221 v neki kroniki ponudil učenjak in pesnik Julius Africanus, vendar je treba zapisati, da so po raznih preračunavanjih starih koledarjev za Jezusovo rojstvo določali tudi naslednje datume: 28. 3., 2. 4., 19. 4. in 20. 5. Tako so za časa Klemena Aleksandrijskega božič praznovali 20. maja. Bogoslužno leto se zaradi dveh največjih krščanskih praznikov deli v dve obdobji: božično, ki traja od prve adventne nedelje do praznika Jezusovega krsta, in velikonočno, ki poteka od prve postne nedelje od praznika Svete trojice.

 

 

Novo leto

Dies natalis Solis invicti, "dan nepremaganega sončnega boga", povezan tudi z Mitrovim kultom, so, kot vemo, Rimljani praznovali 25. decembra, okoli zimskega solsticija. Ta datum so upoštevali tudi Kelti, Germani, Slovani in druga indoevropska ljudstva, ki so menila, da so se takrat rodili njihovi pomembni bogovi. Svarog, slovanski bog sonca in svetlobe, je imel sina Svarožiča, ki predstavlja solsticijsko mlado sonce, ki bo spet zraslo. Od te zveze je s pokristjanjevanjem iz krščanskega Boga nastal božič, mali bog. Tako, kot rečeno, Cerkvi ni bilo težko prekriti Svarožiča z božičem, ta dan pa je bil zaradi starega vpliva tudi prvi novoletni dan. Še prej je bilo novo leto, kar je zelo logično, večinoma okoli spomladanskega enakonočja. Cerkev je upala, da bo z uvedbo božiča pregnala razbrzdane poganske obhode grško-rimskih saturnalij in januarskih kalend, pa ji to ni uspelo. Del rimskega solsticijskega norenja se je v raznih oblikah ohranil skozi ves december in se šele pozneje zgostil ob novoletnem prazniku, ki še danes ohranja spomin na rimske šege. Vendar je 1. januar za novoletni dan določil tudi za kristjane papež Inocenc XII. šele leta 1691.

 

Besedilo - Damjan J. Ovsec

 

Source:

 

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=251

[aakhut]

 

she zmeri se izogibate odgovort na vprashanje v kaj so verjeli na tem prostoru pred slovani

bemu....pa sej slovenci pa slovani mamo tok skunega k astorlogija pa astronomija

 

zlomk....tralala

[tantra]

To Ti o Venetih pa to?

Odpri topic v zvezi s tem.

 

Belin

http://www.hervardi.com/belin.php

 

LP

[nimbus]

sam nekater ste pa friki... sej že tko al pa tko ne vemo ničesar o bogovih (ok, razen par nadutih teologov, ki neumorno pridigajo s prižnice), vi bi rad pa poznal prou slovenske. a bojo dons tud meje za bogove padle je reku hrvaški bog slovenskemu: "pa nemoj bre... " aja... ljudje v kaj so verovali hja, v kaj kej... verovali so, da če se fajn najejo, da so pol siti, če se pa sploh ne, so pa sitni. in umovanja redkih, ki so imeli to možnost se preživljati na plečah drugih, niso prišla dlje od klene domače slovenske vasi...

 

in naši predniki... ne, ne, niso bli slovani... v bistvu so ble opice x:Dx kao, sam da nismo slovani. sej to je sam beseda. človek iz petega stoletja, ki je živel kjerkoli že, nima nič s človekom iz 21. stoletja, ki živi kjerkoli že oz. pardon ima... skupnega prednika... opico

 

naši predniki so bili čingčongčengčangbunk in so verjeli v hongenhangon uuuuuuu faaaaaakkk... kaj pa zdej

 

[nosorog]

Božič

 

Božič je med ljudmi gotovo najbolj priljubljen praznik, pa naj gre za tiste, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ki naj bi bil rojen na ta dan, ali ga praznujejo le kot tradicionalni ali zgolj družinski praznik. V stoletjih je privzel celo paleto najrazličnejših kulturnih prvin in z njimi šeg, navad ter verovanj; mnoga so predkrščanskega izvora. Za Kristusovo rojstvo so se začeli ljudje zanimati šele v 2. stoletju. Zahod je božič uvedel v 3. stoletju, kjer je božič prvič omenjen v Rimu leta 336, Vzhod pa šele v 4. stoletju. Takrat se je kot datum praznovanja ustalil 25. december, da bi tako prikril poganski praznik "nepremaganega sonca", a se je kljub temu še nekajkrat spremenil. Ta datum je že leta 221 v neki kroniki ponudil učenjak in pesnik Julius Africanus, vendar je treba zapisati, da so po raznih preračunavanjih starih koledarjev za Jezusovo rojstvo določali tudi naslednje datume: 28. 3., 2. 4., 19. 4. in 20. 5. Tako so za časa Klemena Aleksandrijskega božič praznovali 20. maja.

 

zanimivo se mi zdi, da Ovsec ne omenja 6. januarja. Kolikor mi je znano, so do "uvedbe" božiča na 25.12., Jezusov rojstni dan praznovali 06.01.

 

alalal

[tantra]

Naši predniki so bili Slovani.

Za nekatere pa Veneti.

Debata o Bogovih pa kot debata. Za analogne pomene različna poimenovanja, prepričevanja...

 

LP

[nimbus]

ljudje se koljejo od takrat naprej, ko je en židek reku enmu nežideku "moj bog ni tvoj bog" slovenski, slovanski, veneški, I just don't give a damn because it's nonsense

 

[tantra]

Točno tako.

Na jeziku Bog. Moj je pravi, ne tvoj...

V ozadju ekonomski, politični interesi.

Vojne, klanje, mučenja, ubijanja, posilstva, ropanje, ...

Kontrola telekomunikacij, ... (v sodobnem času).

Imeti čim več nadzora nad posameznikom. Še nad njegovo spolnostjo.

V kolikor si kdo "pusti prati" možgane.

 

LP

[Kabalist]

Enih stvari preprosto "ne sprejmeš", a ne, ker niso v skladu s tem, kar si se naučil do sedaj. Sam - jebi ga, dejstvo je, da čakre resnično obstajaj a razliko od sefirotov, ki so umetni konstrukt.

Pač stvar interpretacije. Delo tistega Japonca je glede na to, kar si napisal moč razložiti na več načinov. Ampak čakre in tudi sefire nimajo nič skupnega s slovenskimi poganskimi božanstvi. Nekako se mi zdi neprimerno čakre mešati v vsako stvar pod soncem.

Čakam, da nekdo izumi čarkino potico ali čakrin čaj.

 

Čakre recimo velikemu delu zahodne okultne in mistične prakse nič kaj veliko ne povedo, niti nimajo pomena, ker pač zahodni sistemi za transformacijo uporabljajo drugačne načine. Je pa res, da so čakre IN in vsake toliko se najdejo strokovnjaki, ki jih znanstveno utemeljujejo in na novo izmerjajo, premerjajo. Verjemi mi, z različnimi instrumenti je moč dokazati natanko to, kar želiš. A nevrologija, biokemija, citogenetika in ostale vede o delovanju čaker prav nič ne vedo, niti niso dokazane z nobeno verodostojno in splošno merljivo tehniko. Tokovi energije so pa že stara stvar. In kitajska akopunktura omenja akoponkturne točke nikjer ne omenja čaker. Podobno je tudi s sefirami. Nobena znanost jih ne more izmeriti, ker pač gre za simbole. Obstajajo zgolj v neotipljivem univerzumu in nihče ne slepi sebe in drugih, da bi jih poskušal znanstveno utemeljevati.

A znanstveno delo itak še zlasti v krogih ljubiteljev vzhodnjaških duhovnosti nima kakšno posebno vlogo, saj je znanstveni način raziskovanja dejavnega sveta (poudarjam dejavnega) upoštevan samo takrat, ko se pač tem krogom zdi primerno.

[nosorog]

Čakre recimo velikemu delu zahodne okultne in mistične prakse nič kaj veliko ne povedo, niti nimajo pomena, ker pač zahodni sistemi za transformacijo uporabljajo drugačne načine. Je pa res, da so čakre IN in vsake toliko se najdejo strokovnjaki, ki jih znanstveno utemeljujejo in na novo izmerjajo, premerjajo.

 

 

Saj veš, kako gredo te stvari - s tem, da si se "odločil", da obstajajo čakre le na simbolični ravni, si se zavestno zaprl dotoku informacij, ki se nanašajo na čakre, zato nmaš nikakršnih šans, da jih recimo na energijski ravni zaznaš. Kar se mene tiče, verjemi v kar hočeš, se mi pa zdi tvoje "suvereno" pisanje, da so čakre le vzhodnjaški simbolni konstrukt, pri nas pa modna muha, čist mim.

[Prabha]

No mogoče ga moti to,da beseda čakra ni slovenska,bi pa lahko rekli čakri: ENERGETSKI CENTER?

A bo tako ok,Kabalist?

[tantra]

Zame so čakre realnost.

Jih čutim in harmoniziram b.p.

Nimajo pa kaj dosti zveze s "Slovanskimi Bogovi".

S tem se pa nekje strinjam.

[Kabalist]

si se zavestno zaprl dotoku informacij, ki se nanašajo na čakre, zato nmaš nikakršnih šans, da jih recimo na energijski ravni zaznaš. Kar se mene tiče, verjemi v kar hočeš, se mi pa zdi tvoje "suvereno" pisanje, da so čakre le vzhodnjaški simbolni konstrukt, pri nas pa modna muha, čist mim.

Čakre niti niso simbol v zahodnem pojmovanje besede, temveč energijske ravni, katere so tokom interpretacije v skladu z mistično anatomijo pripisali delom telesa. Pač sistem, ki deluje znotraj svojega simbolnega univerzuma. Naj poenostavim. Kdor se ukvarja z jogo, ta pač ima opraviti s čakrami. Komur pa je domača katera od magijskih, mističnih ali okultno-hermetičnih poti, pa so mu bližje kakšne sefire. Pač stvar izbrane teorije in prakse.

So se že našle brihte, katere so sefiram poskušale pripisovati čakre, a gre zgolj za duhovno posilstvo. Ti najbrž operiraš v praksi s čakrami in zate gotovo obstajajo, kot recimo zame obstajajo jetra ali ledvice. Nič narobe. Sam operiram z drugim sistemom, kjer ni čaker in stvar je enako dobra. Na vrh se prite po lestvi čaker ali lestvi sefir. Neumno je trditi, da nekaj obstaja, nekaj pa ne. Vsekakor pa so modne duhovnosti, kjer se govori o čakrah in podobnimi vzhodnjaškimi refreni. Pogled v knjigarni na stojnici o duhovnosti vse pove. Založniki že vedo, kje se valja denar in ta je v vzhodni duhovnosti. Vzroki tega pa so precej zanimivi.

Zame so čakre realnost.

Vsekakor so čakre realnost za potnike na poti, kjer so čakre del sistema osebnostne rasti, kateremu sledijo.

Nikakor pa ne morem delati primerjav med čakrami in sefirami glede tega kaj je in česa ni. Osebno ne dam roko za nobeno stvar.