Biti srečen

[nosorog]

Zakaj jih ne bi mogel primerjati?

 

Če te izkušnja spremeni, še ne pomeni da ne boš obstajal enako kot prej s prvotnega in pa tudi primerjanje kot kontrolor sčasoma skozi spreminjane odpade. Kot potreba seveda. Zato je treba najti v sebi in zbuditi tisti praspomin - M. Kojc je omenjal ga, sem se spomnila in po moje je zato tudi lahko govoril o misli kot spreminjanju, ker se je zavedal praspomina, ki je nekako večen, to pa se dejansko da skozi spreminjanje..

 

(praspomin ne kot nekaj zunanjega kot je Zemlja, kjer gostujemo in Vesolje, ki ga lahko vključno s tem planetom občudujemo vse kot nekaj zunanjega, temveč ga ponotranjit kot del sebe..)

 

V nas ni ločenega dela, ki bi izkušnje izkušal in jih ocenjeval. Lajf vsakega posameznika je tok sprememb, in življenje lahko v popolnosti izkušaš le, če se dejansko "na polno" fukneš v vsako izkušnjo. Ampak mi tega ne počnemo. Ovira pa je ravno občutek ločenega ega, ki naj bi izkušnje izkušal. Da bi ta "ločeni ego", ki v resnici ne obtaja, zavarovali, se življenju ne upamo prepustiti, saj nas pri tem ovirajo travme preteklosti (izogibamo se izkušenj, podobnih tistim, v katerih smo bili prizadeti, pa čeprav se zavedamo, da so morda nosilke priložnosti) in strah pred prihodnostjo (Živimo v času, ko prihodnost obljublja več kot kdajkoli, hkrati pa ni bila nikoli tako negotova kot danes. Zato se ne upamo biti "tu in sedaj", ampak smo usmerjeni v prihodnost in vlečemo poteze, ki naj bi nam v prihodnosti zagotavljale varnost). Ampak varnost ne obstaja. Če je življenje tok sprememb (kar je) pomeni želja po varnosti zaustavitev tega toka ali pa ločitev od njega. To pa ne gre, saj smo na energijski ravni med seboj vsi povezani. Ne spomnim se več, kaj v svoji knjigi Kojc imenuje praspomin, ampak sklepam da to, da se spomnimo občutka, da smo del celote.

[Indy]

Mene zanima kako vidite sebe? in kaj vas osrečuje? kaj delate, da lahko rečete, jaz sem pa srečen? in ker opažam da je tudi veliko nesrečnih ljudi, ampak veliko, kaj bi se moralo zgoditi da bi bili vi osebno srečni?

 

Ja res je, zelo veliko ljudi je nesrečnih,skorej bi upal trdit da je povprečni človek danes nesrečen kljub izobilju in priložnostih v katerih živi.Po mojem mišljenju to izvira predusem iz napačnega vodstva med odraščanjem,navodil,predstav in nato nekem cilju-službi,ljubezni,ki pa po nekem obdobju postane dolgočasna/izven naših pričakovanj.Sam sem prepričan, da bi moral najprej vsak človek delati na svoji neodvisnosti in samostojnosti, ko pa bi te temelje postavil pa bi se pognal v življensko poslanstvo(delo) in ljubezen oziroma v partnerja v katerem vidi svoje ravnotežje.Oboje je zelo kočljiva zadeva in se jih ni lotevati kar tako, ker to mora biti in ker to počno vsi.Vsekakor pa sem tudi prepričan da se moramo celo življenje učiti stvari ki nas zanimajo, ki jih počnemo, ker drugače smo lahko že sorazmerno mladi na nični točki na kateri se ukvarjamo samo z problemi ala Santa Barbara pri 40 pa frustrirani zaradi nekaterih uspehov sovrstnikov lezemo že na oni svet.

[mayan]

Uf, ja, zmotla sem se . O prasili je pisal M. Kojc, ne o praspominu.

 

Tule je en izsek iz knjige:

 

Vsakomur, ki premišljuje, je jasno, da sila, ki je vse, kar biva, ustvarila in ki nenehno vse ohranja, mora biti (imenujmo jo prasila, različne religije jo imenujejo Bog).

 

Njen izvor je za nas skrivnost. Nje same ne moremo nikjer videti, le njene učinke opazimo povsod. Ker je prasila vzrok in izvor vsega, kar je in biva, skriva v sebi najvišjo inteligenco in torej najvišjo duhovno moč, največjo vednost, popolnost, vsemogočnost. Je resnica, ki se sama ohranja in ki je ne more nič uničiti. Za naše človeške pojme je brez začetka in brez konca.

 

Vse vidno, vse materialno, vse z našimi petimi čuti zaznavno se nam zaradi tega zdi kot pravo, obstoječe in resnično, vendar predstavlja le odsev idej prasile. Potemtakem vse materialno v resnici ne obstaja, vse duhovno pa je edino resnično, obstoječe in delujoče.

 

Če pa prasila skriva v sebi najvišjo inteligenco in torej vsevednost, popolnost in vsemogočnost, sledi iz tega, da se v življenju nikakor ne more karkoli zgoditi brez volje prasile.

 

Že besede vsevednost in vsemogočnost povedo, da je vse naprej določeno, saj je vendar tudi prasila v svoji vsemogočnosti in vsevednosti že v prazačetku (če ta sploh je!) morala vedeti, kaj se bo - merjeno po našem računanju časa - zgodilo v milijonih letih.

 

Če sproža zdaj celotno življenje vesoljna prasila, tedaj sproža življenje posameznega človeka določen del prasile s tem, da ima ta del, kot omejen del prasile, svojo določenost.

 

Natanko tako kot prasila v celem, je tudi ta omejeni del prasile, ki sproža življenje posameznega človeka, v svojem obsegu delovanja vsemogočen. Vse naše življenje je le odsev idej tega omenjenega dela prasile, ki je gonilna sila našega življenja.

 

Ta del prasile, ki sproža posameznikovo življenje, ima torej svojo vnaprejšnjo določenost, katere izvedbo predstavlja prav življenje tistega človeka.

[Antoninus]

Večkrat sem že omenil, da vzhodnjaška filozofija v našem prostoru verjetno ni prav interpretirana. En prevajalec začne govoriti o kenslanju ega, ponižnosti ... in pol vsi lupajo o tem. Ampak tale tvoj post pa kaže točno na tisto, kar imajo verjetno ljubitelji curryja dejansko v mislih, ko govorijo o kenslanju. V resnici verjetno mislijo na potrebo po izničenju občutka ločenega ega - občutka, da je v nas nek nespremenljivi del, ki izkuša izkušnje, jih med seboj primerja ... Ampak takšnega ločenega ega itak ni, le občutek mamo, da je. Dneh časovno ločenih izkušenj med seboj ne morem primerjati, saj me vsaka izkušnja spremeni in je torej "tisti, ki primerja" stalno drugačen in v fiksnem smislu ne obstoja. Ljubitelji curryja torej v resnici govorijo o potrebi, da smo celi izkušnja, da se v vsako izkušnjo ufuramo tolk totalka, da ne razmišljamo o tem, kako se ob neki dejavnosti počutimo, ampak ta dejavnost preprosto postanemo. Dokler obstaja ideja, da smo od svoje izkušnje ločeni, nam vladata zmeda in nemir, življenja nismo sposobni resnično izkušati, se izkušenj zavedati, jih razumeti in kreativno asimilirati. Strah in dolgočasje sta npr. problem le dokler jih ne razumemo, ko pa jih razumemo, imamo seveda dobre možnosti, da jih obvladamo. Za razumevanje pa potrebujemo celotnega, nedeljenega duha, občutek, da nismo razcepljeni in da smo s svojo izkušnjo eno.

 

lalala

Tudi po mojem se ponižnost napačno predstavlja. Drugače je pa govoriti, da v nas ni ničesar nespremenljivega, budistično. Je pa hecen koncept: ločeni ego. A ni ego že po definiciji ena ločena, samostojna enota?

[butl]

Tudi po mojem se ponižnost napačno predstavlja. Drugače je pa govoriti, da v nas ni ničesar nespremenljivega, budistično. Je pa hecen koncept: ločeni ego. A ni ego že po definiciji ena ločena, samostojna enota?

 

Od koga?

[Antoninus]

Od koga?

Od sveta in ostalih egov.

[butl]

Od sveta in ostalih egov.

 

Aja, sem mislu da od mene. Mislm. Moj ego.

[nosorog]

Drugače je pa govoriti, da v nas ni ničesar nespremenljivega, budistično. Je pa hecen koncept: ločeni ego. A ni ego že po definiciji ena ločena, samostojna enota?

 

A si opazil, da že sama definicija česarkoli tisto ločuje. Na vseh ravneh je lajf tok sprememb, ampak čim ti nekaj definiraš, to hkrati že fiksiraš in izvzameš iz toka sprememb.

 

 

O Kojcu in njegovi knjigi Učbenik življenja. Prvo: super knjiga. Evergrin, za na nočno omarico in za žepno izdajo in javno čitanje. Ampak poanta je samo košček tega, kar je bil namen tega pisanja in sporočanja. Predati se prasili zares, je nekakšen štart v pogum mirnega odločanja. Mislim, da je Kojc veliko več modrosti imel, kot pa jo je zapisal. Ker potem, ko poštekaš, kako dropcen si in kako miren si lahko, pride čas delovanja z rezultati, ki niso vedno najbolj konstruktivni in se rišejo mimo tvojih predvidevanj. Drugače ne gre. Isto kot prej, samo drug zorni kot.

 

Jaz pa pravzaprav ne vem, zakaj se folk tolk pali na tole knjigo. Prebral sem jo pred veliko leti, pa se mi ni zdela nič posebnega. In ko je potem folk masovno govoril, kako dobra je, sem jo skušal prebrati še enkrat, pa sem scagal. Isto se mi dogaja npr. s Castanedo in Lazarevom. Neverjetno, kako tedva tipa absolutno ne morem brat (čeprav Castanedo včasih sem).

[nosorog]

No, pri Castanedi sem šla pa jaz v k.... še pred drugo stranjo (ene od knjig, sem tako ohola, da se niti naslova ne spomnim)...so mi jo preveč priporočali.

 

Kar se mene tiče, verjetno zadnja leta živim tako, da Castanede ne morem brat. Skos namreč neki počnem in za branje iščem stvari, nabite s podatki. Se mi zdi, da je v knjigah astanede tako, da si lahko iz vsake izpišeš za stran in pol dobrih pointov (katerih itak veliko že veš), kar pa je premalo.

 

Do Lazareva se pa niti nisem potrudila...verjetno že vem zakaj.

 

Ja, ful stvari se dogaja na nezavedni ravni. Že dolgo sodelujem na enem forumu, na katerem mrgoli obževalcev Lazarova, men pa nikol niti na misel ni prišlo, da bi ga bral. Potem pa - jebi ga, mi ena tetka enkrat šenka fotokopije treh njegovih knjig (napisal jih je 12). Probam brat prvo - scagam, enako pri drugi in tretji. In pol ga ene dve leti niti ne povoham. Potem pa izvem, da so si pred leti kopije njegove druge knjige prodajali za 1000 nemških mark, na tistem forumu je bilo pa tudi nekaj komentarjev, da bi to knjigo pa res moral vsakdo prebrat. O.K. - jo naročim iz Zagreba, začnem brat, spet muke, vtis o Lazarovu pa kot o totalno konfuznem človeku. Pizda, sploh ne štekam - najprej govori o svojih raziskavah enih čist splošno nanih stvari, pol pa kr naenkrat z (zame) absurdnimi trditvami tok zakvačka, k svina. Sem seveda scagal na cca 40 strani. lalala