zgodbe o ljubezni

[BITLEZ]

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prejšnji dan manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj.

Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.

Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla k meni in mi povedala da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi oči. Želel sem si da bi bila moja ampak ona name nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak preveč sem se bal in še zdaj ne vem zakaj.Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja ampak zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem, da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.

Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kadarkoli prej. Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si, da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem, da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me

poljubila na lice. Hotel sem ji povedati kaj čutim, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj, ljubim jo ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj.

Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si želim da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim, da ve, da, nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislil in jokal.

 

 

 

Pa oprostite če je že kje kašna tema podobna tej.pač je nism zasledu.Zdj pa hitr še vi pište

[Antoninus]

Ne morem spati. Pa sem se odločil, da boste vsaj vi lahko, ko tole preberete, če že jaz ne morem...

 

Nekoč je živel velik atlet in rokoborec. Želel si je vtetovirati podobo leva na roki. Umetniku je dejal, da hoče velikega, veličastnega leva, kajti rodil se je v znamenju leva in to naj bi ga naredilo zelo pogumnega. Umetnik je vzel iglo, da bi pričel tetovirati. Takoj ko je samo narahlo zbodel, atlet tega ni mogel prenesti. Pričel je sopsti in rekel je umetniku: "Počakaj, počakaj, kaj boš pa naredil?". Umetnik je dejal, da bo narisal levji rep. Atlet je ugovarjal: "Ali ne veš, da ljudje, ki so v koraku z modo odrežejo repe svojim psom in tudi lev brez repa se smatra za posebno lepega. Zakaj bi risal rep? Rep ni potreben." Umetnik se je strinjal in pričel razmišljati o drugih delih. Spet je športnika samo nalahno zbodel in slednji je takoj ugovarjal: "Kaj boš pa zdaj napravil?". "Narisal bom ušesa od leva." Atlet je takoj pripomnil: "Ti si pa res trapast. Ali ne veš, da ljudje psom režejo ušesa? Ne potrebujejo dolgih ušes. Ali ne veš, da je lev, ki je brez ušes, najboljši?" Umetnik se je moral strinjati. Malce kasneje je spet vzel iglo in atleta narahlo zbodel. Ta se je spet takoj oglasil: "Kaj pa zdaj počenjaš?" Umetnik je rekel: "Rišem levji pas." Atlet ga je spet oštel: "Ali ne bereš poezije? Levi so vedno prikazani z zelo drobnim, ozkim, neopaznim pasom? Pasa ni potrebno narisati." Umetnik je nato odrgel iglo in šel stran.

 

To je bil človek, rojen v znamenju leva in se je imel za velikega borca in atleta. Hoče imeti sliko leva na telesu, a ne prenese vboda igle. Takšna je večina ljudi, ki bi rada videla Boga in spoznala vso Resnico ta trenutek, postala Kristus v pol minute. Ko pa pride čas, da se lev Resnice upodobi v duši, ne prenesejo skelenja vbodov: "Cene ne bom plačal, stvar pa hočem." Kdor išče Resnico, bo imel najljubše želje prebodene skozi in skozi, navezanosti odsekane, vse najprijetnejša vraževerja izbrisana in predsodke raztrgane.

 

Pa še eno avtobiografsko:

Sem srečal najbolj krasno žensko s katero pa sem se moral raziti zaradi drobnih razhajanj - npr.: jaz sem imel rad sprehode po gozdu, njej pa ni bilo nič do mene.

 

Lahko noč

[tinka]

[Antoninus]

Sem vedel, da bo zehanja.

[tinka]

to ni zehanje smotko, to je ganjeno čivkanje 'ooooo'

namesto dolge zgodbe o tem, kako nekatere/nekateri ne znajo najdi drevesa v gozdu...

 

[nimbus]

super zgodbica

 

pa še avtobiografska...

 

v bistvu ni bilo razhajanj, je bila pa neumnost z moje strani... trap sem namreč verjel, da ljudje tisto kar govorijo, tudi resnično mislijo.

[X~EDGE~X]

super zgodbica

 

pa še avtobiografska...

 

v bistvu ni bilo razhajanj, je bila pa neumnost z moje strani... trap sem namreč verjel, da ljudje tisto kar govorijo, tudi resnično mislijo.

 

 

Sva že dva Nam romantičnim naivnežom so očitno vse stvari malo kasneje jasne...in se učimo po težji poti!

[tinka]

no zdaj se pridemo pa vsi s foruma lahko v miru po vrsti podpisat ...

[lia]

super zgodbica

 

pa še avtobiografska...

 

v bistvu ni bilo razhajanj, je bila pa neumnost z moje strani... trap sem namreč verjel, da ljudje tisto kar govorijo, tudi resnično mislijo.

 

 

se podpišem

[tinka]

no saj pravim ...!

[nimbus]

po tem scenariju romajo na lunin net sama strta srca

 

ampak kokr vidim, peticija ne bo uspela

[tinka]

pokaži mi eno dušo na tem svetu, ki še nikoli ni bila nasrečno zaljubljena ali vsaj razočarana

 

 

sploh pa...kje so kratke prisrčne zgodbe o ljubezni...?!

 

evo ene.

sem spoznala enega blesavega tipa. ravno prav smešnega in zmešanega.

ah, ljubezen

z nespečnostmi in jutranjimi slabostmi - kot posledico mačkov, ki so bili posledica neprespanih naspidiranih

noči polnih neverjetnosti in sladkih negotovosti- vred.

potem se je zgodilo neizbežno amorozno soočenje, opa,

kdo si, si ali nisi, a sploh si, si res, kdo je ti, kje se nehaš, kje začneš,

noči so postale neprespane iz drugih razlogov, in dobile nove namene in naloge.

noči obstajajo zavoljo neobstoječih besed in brezbesednih pogovorov, živela pantomima in sskj.

živela umetnost in svoboda izražanja. spimo samo ko ni boljšega opravka ali ko smo rešili svet z ljubeznijo

in modrozelenimi mislimi. prednosti so jasne, prioritete stojijo v vrsti kot angleži ki čakajo na vlak, program

je drzen a ne nemogoč, in kar je mogoče, naj se zgodi, ali vsaj poskusi nastati. prihodnost je oranžno rožnata. howgh!

predvsem pa je vse tako kot mora bit...polni žepi smeha, klobuk iz oblakov in podplati s krilci. glasba tudi, ko je ni.

jutra, ko si vesel, da si, in se potem spomniš, v tisti sladki 0.1 sec, da je še nekdo poleg tebe in si še bolj vesel.

ah, ljubezen

potem sva srečno živela vse do danes.

od danes naprej se trudiva dalje.

ljubezen uber alles!

 

[lia]

po tem scenariju romajo na lunin net sama strta srca

 

 

nastujte nakladat....

 

jst bi že kej napisala, sam kaj, ko sem glih vse secirala in ugotovila , da sploh niso ljubezenske zgodbe , ampak komedije

[tinka]

 

 

jaaaaaa povej, povej....

[nimbus]

tinka

 

lia

 

jst tut tuhtam, pa ne vem, a je že tolk dolg od tega, al jih pa sploh ni blo. ampak res... sicer pa itak nisem čist pri tapravi. zadnje ljubezensko razmerje sem imel z drevesom

[nimbus]

aja... ti, ti, packa... takoj na telesnost pomisleš

 

delal sem neke metafizične poizkuse drevo je bilo zelo osamljeno, namreč, in ni dobro prenašalo mojega nenadnega navala moral bi začeti počasi, a veš, tko kot moraš z nekaterimi ženskami. večerjice tu, večerjice tam, najprej božat tu, potem tam, potem še malo več, bližje in bližje, itn... jaz sem hotu pa vse naenkrat. in potem je začelo vršati tko, da sem moral zbežat.

 

[tinka]

ja tako je to, z ženskami in drevesi...ali bežijo pred tabo, ali pa ti pred njimi

[tinka]

sem se spomnila na nekaj. oz. na nekoga.

če se bo kdo kdaj počutil negotovega...se spomnite, da je to človek, ki je bil poročen z Julio Robers in jo zapustil

 

 

pa še en klasičen komad, ko smo že ravno v taki temi in je on legenda ...

 

She' already made her mind

 

 

ok, pa še en odbit

 

 

 

[majica]

trap sem namreč verjel, da ljudje tisto kar govorijo, tudi resnično mislijo.

 

Jaz to še vedno verjamem....

[nimbus]

Jaz to še vedno verjamem....

 

čestitam... jaz bom začel tudi nazaj verjet. zlo počas, ampak važna je itak pot in ne cilj. ker brez zaupanja nea prideš nikamor.

[lia]

ja tako je to, z ženskami in drevesi...ali bežijo pred tabo, ali pa ti pred njimi

 

 

 

ma pozna se primer iz zgodovine, k je tip čakal v krošnji oreha, celo popoldne, evo majke mi , v zasedi

 

 

to je pa bilo razmerje, molče objemajoč veje

 

in ko je ko Tarzan potrkal zvečer na okno, mi je srce padlo v hlače...ja tip je imel popoln nadzor nad situacijo in me je menda ljubil ja to le zdaj glih nene več se tako zdi, al, sam takrat je blo pa wau

 

 

nu , ko ste me lih za jezik potegnili, v zvezi z drevesi

 

 

da naredim žlahtni epilog, nekateri fantje pred dekleti bežijo v krošnje dreves

[tinka]

uau, Lia, meni se pa to zdi cisto za dol past!

to je romantika, vidis, visenje v krosnjah zavoljo zelje po objemu manj spicastih elementov !

drugace pa ne dvomim, da je pobegnil gor, ker ti si po moje zelo scraufenpacht, kot bi temu rekla Marsa...

visoka koncentracija intenzivitete, da recem bolj fizikalno

 

 

lepoooo

[majica]

čestitam... jaz bom začel tudi nazaj verjet. zlo počas, ampak važna je itak pot in ne cilj. ker brez zaupanja nea prideš nikamor.

 

No, vidiš.... če pa že kaj pogrešijo.... eh, pol se pa ne bomo sekiral....

 

Veš, imam prijatelja, ki spominja na tistega dečka iz tiste pravljice o volku v vasi.... Poznaš?

In ta prijatelj se vedno zlaže kaj šokantnega.... pojma nimam zakaj je tak, ampak mu ni več užitek, ker vidi, da ne pali - samo smejem se.

Čemur ne pustiš, da se te dotakne, ne boli... a ne?

[nimbus]

No, vidiš.... če pa že kaj pogrešijo.... eh, pol se pa ne bomo sekiral....

 

Veš, imam prijatelja, ki spominja na tistega dečka iz tiste pravljice o volku v vasi.... Poznaš?

In ta prijatelj se vedno zlaže kaj šokantnega.... pojma nimam zakaj je tak, ampak mu ni več užitek, ker vidi, da ne pali - samo smejem se.

 

ne, daj povej...

 

Čemur ne pustiš, da se te dotakne, ne boli... a ne?

 

a veš kako je človeškimi možgani. ne znajo ne-raznišljat. če bi desetkrat videl človeka, ki mu pade strešnik na glavo, ko izstopi iz hiše in samo v teh primerih videl človeka izstopiti iz hiše, bi sklepal po načelih navidezne nujnosti, da pri izstopanju iz hiše na glavo letijo strešniki. v ljubezenskih peripetijah je pa čustvena ohromelost, t.j. pobiranje s podna, gledano relativno z vidika življenskega cikla tako dolgotrajno, da si obrambni mehanizem ne more privoščiti več takšnih spodrsljajev in aktivira imunski sistem v obliki podzavesti, t.j. distanca do globlje navezanosti itd. ampak, mi smo samo bitja nujno določena s svojim telesnim ustrojem kjer se vsaka akcija na silo

nujno konča s polomom. torej "čiči in čaki". in od tu tudi paradoks. velikokrat bi človek rekel... "prej sem bil samski in prav nobenega vonja po ženski daleč naokoli. sedaj, ko sem pa napol oženjen, se pa vse limajo name." to se namreč velikokrat pripeti. ampak razlika ni v zunanjem svetu, ampak v nas. jah, prej nisi bil "pomirjen s kristom" (tko se reče), sedaj pa si. no, ampak tista relacija "vzrok-posledica" je umotvor miselnega aparata, s pomočjo katere razum z vidika telesnega obstoja v svetu popolnega fluksa dogajanja in spreminjanja oblikuje referenčno točko, na kateri lahko gradi svojo navidezno obrambo. včasih je res upravičena, če pa verjamemo v človeško dobroto kot tako, pa v največjih primerih ni. tako najprej prebaviš tisto že napol prebavljeno, se s časom opogumiš in narediš prve korake. resda izgleda, ko da bi po jajcih hodu (to mislem one taprave jajce , mislem... prav one, kurje ) a vsak korak empirike deluje sedaj v nasprotnem toku (kao, hej... sej je čist cool), dodaš zraven še ščepec libida in se spet loviš na mestu za svojim lastnim repom.

 

se opravičujem... začel sem v bistvu dokaj resno in potem mi nekaj ne da, da se ne bi mal "zezu" iz tega. enostavno se iz resnih stvari norčujem. guilty as charged.

 

[majica]

Dragi nimbus.....

v življenju sem se naučila, da niti v najtrdnejših vezah NI garancije za obstoj. Naučila sem se tudi, da tisti človek, ki kupi karto za MB ni rečeno, da bo tja prispel. Mora najprej na vlak, potem pa prestati ta del poti.... še vedno brez garancije, da pride v MB, vsaj dokler ne pride na štacion.

 

Ampak....

Če vzamem ta banalni primer - gremo na izlet v MB... ni važen zgolj cilj, ampak je važna tudi pot. Gledaš skozi okno v naravo in kraje, katerih še nisi videl... in če se lahko izrazim bolj 'poetično' ... občuduješ nekaj novega, nekaj še ne videnega, uživaš v trenutku, ki ti je dan. Lahko pa zgolj strmiš v prazno, si grizeš nohte in čakaš debeli dve uri na je**ni MB.

De Mello je nekoč napisal, da nas izkušnje v življenju delajo za mačke, ki so se usedle na vročo peč.... in iz te izkušnje potegnile zgolj lekcijo, da ne bodo nikoli več sedele.

 

Sama sem imela dve polomljeni vezi.... pa mislim, da moj lajf še ni končan..... Ne more biti. Ne sme!! Ampak pot bom jemala kot pot... ne zgolj kot priti na cilj, da bom z nekom do konca življenja in pika! Ob tem me zagrabi panika - torej je vse posvečeno zgolj temu, da bom z nekom na smrtni postelji? Kaj pa vmes?? A?

 

Humor je odraz zdravega intelekta..... nič narobe

Ma si lušen fant... veš?