*OPISOVANJE RESNIČNOSTI*

[unis]

povej mi majica.. a ti tile glasovi.. nagovarjajo, da ubiješ predsednika?

[majica]

Ja, kakšna trapasta in infantilna provokacija pa je to....?

 

Če ne razumeš stavka, vprašaj, pa ti vse razložim....

[nosorog]

Aja pa še to, k si pizda. Prvo rečeš, da se resničnosti ne da opisat, ker se tok sprememb ne da v realnem času opisat(k je šlo mimo) in pol preko "ene veje filozofije" to nezmožnost opisovanja opišeš.

sam ti itak nisi nč kriv, k so baje drugi tko rekli.

 

Ne da se je objektivno opisati - z izjemo tistega, kar lahko izraziš z izračuni, izmeriš ... S tem, da nekateri skušajo meriti tudi neopisljive stvari. Recimo radiestezisti, ki merijo energijo v bovisih, pri tem pa jim ni povsem jasno, kaj sploh merijo. Ko govorimo o energiji, se jo namreč po nekaterih plateh da objektivno opisati s fizikalnimi enotami. A med te bovisi ne sodijo (poleg tega še nisem naletel na radiestezista, ki bi to enoto znal definirati). Če pa z njimi merijo informacijsko kvaliteto energije, je pa to ravno tako agsurdno, kot če bi hoteli meriti tvojo odtrganost.

 

glih zaradi tega te ne maram, k na tak način se ne da skregat z ljudmi. (sam ti veš pr seb, da te mam rad:) )

 

wtf je blo zdej to?

 

Tiči iste sorte skup letajo, če pa že to ne, se pa saj obrajtajo. Tud jst namreč nism normalen.

[unis]

ah dej no. se strinjam s tabo o odgovornosti.

Ampak pogovor sam s sabo je sila dvorezen meč.

[nosorog]

Tiči iste sorte skup letajo, če pa že to ne, se pa saj obrajtajo. Tud jst namreč nism normalen.

 

 

Pravzaprav mava srečo, da se normalnosti ne da opisati ...

 

 

nenormalni Nosorog

[majica]

Ne mislim pogovora kot v ameriških filmih o shizofreniji....

 

Pogovor sam s seboj je mišljen kot OVREDNOTENJE samega sebe, kot APROACH do sebe, drugih ali do situacij v katerih se nahajaš, kot tehtanje izkušenj.... v mislih, v dnevniku, v pismih drugim....

 

Zato so nam pa dane misli....

[unis]

ooo pa še kako se jo da.

 

večina zmaga, jzt najebem, prow res ne štekam kje popušim. tolk od mojih pogovorov

[majica]

ooo pa še kako se jo da.

 

večina zmaga, jzt najebem, prow res ne štekam kje popušim. tolk od mojih pogovorov

 

Jah, Unis....pot razvoja ni instant hitra.... Buddha je leta sedel pod drevesom...

 

Mi je pa všeč en stavek iz knjige Milijonar v minuti, ki pravi: razlika med poražencem in zmagovalcem je v tem, da poraženec pade enkrat, zmagovalec pa stokrat....

 

Štekaš poanto?

[unis]

ja.

[majica]

Nice - me veseli.....

 

sicer pa - imam sama tudi obtolčena kolena....

[nosorog]

Jah, Unis....pot razvoja ni instant hitra.... Buddha je leta sedel pod drevesom...

 

 

Štekaš poanto?

 

Jst poante ne štekam klele. Kako lahko skozi sedenje pod drevesom spoznaš lajf, ljudi, svet? To gre le skozi delovanje. Meditacija (makar pod drevesom) pa je pri tem podpora; sam z njo pa preprosto ne gre.

[majica]

Itak, rogonos

 

Dala sem prispodobo....

Je pa potrebno veliko tudi premišljevanja.... Buddha je rekel, da ko izničiš svoj Ego, si svoboden.... za to pa je potrebno veliko meditacije...

[nosorog]

Buddha je rekel, da ko izničiš svoj Ego, si svoboden....

 

Močno dvomim, da je res tole rekel. Verjetno gre za (napačno) zahodnjaško interpretacijo. Ego (svojo individualnost, osebnost) lahko le razviješ, oplemenitiš, vzgojiš ..., ne pa izničiš.

[majica]

Ego - kot hotenje, agresija, materialno nad duhovnim, obsesija po mladosti, primitivni nagoni ipd... to je mišljeno kot EGO

[Ksenia]

tudi meni je Ego naša osebnost, vse našteto pa le naša negativna temna stran...

[nosorog]

Ego - kot hotenje, agresija, materialno nad duhovnim, obsesija po mladosti, primitivni nagoni ipd... to je mišljeno kot EGO

 

To so v resnici plati nevzgojenega ega, ampak nekatere so v določeni fazi lajfa povsem normalne. Človek se rodi, začne vzpostavljati odnose in se boriti za svoje mesto pod soncem, v želji po prevladi, doseganju ciljev, pogostokrat uporabi tudi moralno in etično sporne načine, potem pa skozi odnose počasi izgrajuje sebe, se začne vedno bolj zavedati svojih resničnih potreb, jih osvobajati pritiskov materialnega sveta ... Tako začne počasi svoj ego plemenititi, s tem, da se nauči odpuščati, da načine delovanja, s katerimi je ljudi pogosto ranil, zamenja z bolj rafiniranimi ... in tako plemeniti ego.

 

lalala

[unis]

ne,ne,ne ne, ni tako enostavno določiti, KAJ JE EGO.

Zato pa je potrebno ždeti leta pod drevesom.

Čist simpel v praksi, sam "ego" se bo upiral.

Kdo se sploh upira taki ideji?Kdo sem sploh jaz?Sem nekdo, ki ima obliko v tem telesu?Vem, kje so roke, vem kje so noge, hej, vem tud kje mam kurac sam še zmerm je tle "nekdo", ki s temi okončinami operira. Kdo je moj operater?

Kot vem, je ta operater sila muhast.Ima svoje dobre in slabe lastnosti.V nekaterih primerih se obnaša čist bumbarsko, debilno in samosvoje.

In če mi kdo reče to v fris, se bom jaz počutil nelagodno.Le zakaj?Le zakaj me gane?Koga sploh gane?Če sem to "jaz" in se želim v družbi drugače obnašati, pomeni, da imam slabosti.

Te slabosti označim kot moj ego.Nisem te udaril, to je moj ego storil, oprosti.Tako me v resnici boli kurac za tvoje počutje in sam ne prevzamem krivde, ker hej, EGo je bil.

Hej, kdo je prdnu?O, je bila ona.Kdo?Ja rit, ona je bila.

AAaa, ti nikol nč kriv.

 

Sam ta rit rabi nekej jest, ta rit hoče nekej met in ta rit zna drugim ritim škodovat, kar ni moralno načelno in idealno.Je utopično.

Postati sveta rit je postati rit, ki ne serje.

Svojo funkcijo torej ta rit ne proizvaja in je iz naravnega stališča, neuporabna rit.

Vsak v glavi ima ideal popolne riti.Kako naj bi se ta rit obnašala, kako naj bi se ta rit vedla in kako naj bi se ta rit premikala skozi sranje v življenju.

 

Zato se je potrebno usest na en kamen in tko riti dat močno kazen, da ne bo več srala tko, kot jo bo prijelo.

 

Sam če mene vprašaš, zakaj se želimo sploh povzdvigniti nad druge?In tudi če tukaj ni vprašanje o drugih, si prerastel samega sebe, kar je spet... vzgib egoizma po boljšem.

Ha, zdej pa maš.

Postat super egoist, da nisi več egoist.

Ja jebenti, temu procesu pa pol rečejo "ozaveščanje" in ko si se "ozavestil", imaš privržence okoli sebe, ki hočejo svojo rit zamenjat za tvojo.

Zakaj pol sploh poznamo vse te svete riti?A ni to kontradiktorno njihovemu početju?

In vse, kar nam rečejo je samo to, da bodi priden.

[Kabalist]

Opisovanje resničnosti je tehnično gledano intepretacija s čutili dobljenih podatkov z modelom realnosti, kakršen je zapečen v naš razum. Interpretacija, kakršno uporabljamo, je dogovor, da se lahko sporazumevamo. Ni pa interpretacija tudi realnost. Nadalje je interpretacija omejena, ker je tudi omejen naš model realnosti in z njim povezan razum, saj temelji na končnih podatkih. Eden od coiljev duhovnosti je razumevanje vzrokov pojavnosti realnosti in v nadaljevanju spreminjanje vzorkov te pojavnosti v skladu z omejitvami, katere narekujejo omejene človeške sposobnosti. Samo prava magija ima vpliv na vzroke, a iluzijonizem spreminja zunanji izgled pojavnosti. Torej ... magija poskrbi za vsebino, a iluzijonizem zgolj za zunanji blišč (vsi veste za trike s kartami).

[majica]

Kabalist je dobro opisal....

 

Sicer pa sama učenje duhovnosti in izničevanja Ega razumem kot - nepopoln model se rodi, potem navleče družba, okolica v ta model dodatno navlako, za svoje poskrbijo pritiski, strahovi in izkušnje.... dodate pa osebnost, kakršna koli že je....

 

Svet pa se večinoma odziva drugače od naših želja in hotenj, od tod trpljenje - duhovna rast je priznati sebi ta problem, ki gotovo izvira iz nas samih in ga vodi predvsem EGO, ter ga postopoma prerasti.

 

Stvari so take, kot smo.... to velja tudi za 'realnost', ki je zgolj naša projekcija.

[xyz]

Ego kot nek nezaželjen faktor se pogosto pojavi, v miselnosti modernega "duhovnega" toka.

Sam ego pa je, kakorkoli že prevedeš, neodstranljiv faktor v obstoju osebnosti.

Že sami "kemični" procesi, ki se odvijajo v človeka telesu so del neke sile, ki s svojo Prisotnostjo

vpliva na mnoga, različna telesa... misli brez telesa odvisne v življenju človeka prav tako ni za najti.

Le-ta (misel) se s telesom samim manifestira (nekateri bi celo rekli, da je telo od misli ustvarjeno ; ) ).

Kakorkoli torej "ego" definiramo, četudi kot najčistejši pojem Jaz-a (spet, nekateri bi rekli "duša),

je ta ego prisoten. Zanikovanje in upiranje je tu nemočno.

 

Ego je torej po pojmovanjih samoprisoten ob enotnosti obstoja.

 

______________

 

#*$

[nosorog]

Kakorkoli torej "ego" definiramo, četudi kot najčistejši pojem Jaz-a (spet, nekateri bi rekli "duša),

______________

#*$

 

Terminologija je itak štala, ker sem našel celo avtorja, ki enači astralno telo z dušo. Ampak ko govorimo o egu, je pa etiketa duh prav gotovo primernejša, kot duša.

[Boudika]

težko verjetno.

 

trpljenje poda življenju neke posebne vrste realnost in enkratnost...

večna nebesa bi bila v tem smislu zaželjena.

 

Sicer pa sama učenje duhovnosti in izničevanja Ega razumem kot - nepopoln model se rodi, potem navleče družba, okolica v ta model dodatno navlako, za svoje poskrbijo pritiski, strahovi in izkušnje.... dodate pa osebnost, kakršna koli že je....

 

Svet pa se večinoma odziva drugače od naših želja in hotenj, od tod trpljenje - duhovna rast je priznati sebi ta problem, ki gotovo izvira iz nas samih in ga vodi predvsem EGO, ter ga postopoma prerasti.

 

Stvari so take, kot smo.... to velja tudi za 'realnost', ki je zgolj naša projekcija.

 

Pripisovanje posebne vrednosti trpljenju kot tudi teorija o rojevanju nepopolnih otrok sta precej pogojena z našo krščansko kulturo. Trpljenje je smiselno, kadar je to cena za ohranitev osebne integritete, kadar se zanj svobodno odločimo ali kadar stopimo na pot ozaveščanja. Brez vsega tega je trpljenje samo destruktivna sila.

[xyz]

*

 

Opisovanje resničnosti je tehnično gledano intepretacija s čutili dobljenih podatkov z modelom realnosti, kakršen je zapečen v naš razum. Interpretacija, kakršno uporabljamo, je dogovor, da se lahko sporazumevamo. Ni pa interpretacija tudi realnost. Nadalje je interpretacija omejena, ker je tudi omejen naš model realnosti in z njim povezan razum, saj temelji na končnih podatkih.

 

Ja, sama komunikacija je ta, ki različne opise resničnosti drugega z drugim sooči.

Reakcije so različne, možnosti pestre.

Filozofski pogovori, odprti za novo znanje, znajo doprinesti k bogatejšim in bolj skupnim opisom resničnosti (ali vsaj popestriti domišljijo);

med tem, ko spori pri tovrstnih aktivnostih niso neobstoječi na področju različnih religioznosti (in podobnega).

Najrahlejši pridih iluzije zna kaj hitro zavesti izkuševalca (in opisovalca) resničnosti,

tako da le-ta zlahka meni, da je resničnost, opisana iz ust njegovih (oz. npr. iz ust učitelja), tista prava in edina, za vse veljavna resničnost.

In celo takrat ni prepozno. A le, če je komunikacija pomembnejša od samozvane resnice.

 

*

 

XYZ

[zirosi]

Resnica je samo dober opis.

 

Resničnost pa dobra zbirka takih opisov.

 

 

 

 

uživajte!

[xyz]

Hja... poenostavljeno bi d´jal,

da je Resničnost značilnost Resnice...