Zakaj sploh živite?

[nimbus]

Spet sem dolžna eno majhno opravičilo, če sprejmete, za tisti jebite se.. Ni bilo mišljeno tako, ampak drgač skoraj ne bi šlo, da bi se odpopala s foruma včeraj.

 

Lep dan želim.. .

 

sprejmemo

 

 

[butl]

Sam sem imel v mislih bolj nekakšen spontan, ne v naprej planiran, z ljubeznijo in lepoto prežet samomor.... in še tako je samomor precej mračna beseda.... lepše bi bilo reči "prekinitev".

 

Prav takšen.

Trenutek popolnosti; odnehaj, ko je najlepše.

 

;

 

Rajtam oboje, če se mi zdi obično preseravanje in bluzenje, da en razlaga, kako je treba nardit samomor takrat, ko mu je najlepše.

 

:xx!:

 

Maš prou, se ti opravičujem in popravljam svoj komentar.

 

Moj komentar:

 

Rajtam oboje, če se mi zdi abotno /obično preseravanje in bluzenje/, da en, kva, razlaga, opravičuje, osmišlja, romanticira... samomor z besedami, ki so zgoraj citirane.

 

Tud ostalim, ki osmišljajo samomor na podobno abotne načine.

[xyz]

ps

za potencialne kandidate z ziletkami, majhen tehnicni nasvet: ne povprek, ampak po dolgem

 

 

Auva ! Boli že, ko preberem. : ))

 

*

 

*

 

Kar se "samomora" tiče;

 

Ni kaj opravičevati. Jaz vidim celotno stvar pač pod svobodno voljo.

Vse ostalo je sekundarnega pomena.

 

Kar se "egoizma" tiče;

 

ja, ne ubij se, raje ne, ker bodo drugi sicer razočarani.

Raje živi svoje življenje, čeprav nočeš,

živi ga za druge, ker oni tako hočejo.

Bodi tu, živ, v njih zadovoljstvo,

ne ubij se, da se ne bi kdo prestrašil, da ne bi bil kdo slučajno žalosten.

 

A ??????

 

Tovrstna miselnost mi je k sreči tuja.

Mislim, da je čisto vseeno, če mora nekdo čistiti kri s tračnic

ali pa s svojega mesarskega noža.

Vsak umre in ponavadi ostane nekdo "za njim" živ

in le ta je ob smrti umrlega ali žalosten ali razočaran ali frustriran ali...

to je pa naloga oz. možna sposobnost vsakega od nas:

-da se sprijaznimo s smrtjo,

-da se sprijaznimo z odločitvami drugih, katere se nanašajo na njih življenje

-da ne obsojamo po nepotrebnem

 

*

 

XYZ

[xyz]

popravljam

 

O.K., butl.

[free]

Čudovita igra življenja

[kapica]

Prav takšen. Trenutek popolnosti; odnehaj, ko je najlepše.

zakljucevanje (tle) ni, po moje, nc drugega kt edn od nacinov nadaljevanja... ma, se dobr, da ma vsak SVOJ "kriterij" "najlepsega"...

 

pa bolj ali manj vedno nekdo, ki zadaj ostane, ali bliznji, ali ljubljena oseba...kdo od teh potemtakem krajso potegne?

vsak ma moznost prebavljanja taksnih in drugacnih lekcij...! ceprov jo pa lahk prebav tud tko, da jemlje kratke oz. dolge...

 

Tovrstna miselnost mi je k sreči tuja.

Mislim, da je čisto vseeno, če mora nekdo čistiti kri s tračnic

ali pa s svojega mesarskega noža.

Vsak umre in ponavadi ostane nekdo "za njim" živ

in le ta je ob smrti umrlega ali žalosten ali razočaran ali frustriran ali...

to je pa naloga oz. možna sposobnost vsakega od nas:

-da se sprijaznimo s smrtjo,

-da se sprijaznimo z odločitvami drugih, katere se nanašajo na njih življenje

-da ne obsojamo po nepotrebnem

se strinjam... vsak enkt neha igrat! ampk je razlika al umre zrd okvar in/ali poskodb al pa da izvede samomor!

 

hehehe... zanimiv pogled...

ja, ne ubij se, raje ne, ker bodo drugi sicer razočarani.

ce samomorilca prepricujes, da se nj ne ubije, k bodo drugi razocarani... je podobno kt bi zerjavco prepriceval nj ne postane ogenj... od tebe je pa odvis al uporabs vetr al vodo...

Raje živi svoje življenje, čeprav nočeš

noces? ta trenutek! ni pa recen, da ne bo dobil volje nazaj cez neki "casa"....

živi ga za druge, ker oni tako hočejo.

hehehe... podobno, kt bi: placuj davke, ker vlada tk hoce

Bodi tu, živ, v njih zadovoljstvo

jp..., k so, ce placujes, zepi polni

ne ubij se, da se ne bi kdo prestrašil, da ne bi bil kdo slučajno žalosten.

uglavnem, tema je: zakaj sploh zivite? ceprav se je prej fajn vprasat oz. je fajn prevert, ce se res dela to po cemer se sprasuje zakaj se to pocne... kkrkoli... o samomoru je pa ze tle tema: samomor

[Ale']

uglavnem, tema je: zakaj sploh zivite?

he he

 

Ma že to da tebe (in še nekatere druge ) berem... je vredno da živim!

[alef]

Jaz ŽIVIM.

Ne vem zakaj bi se o tem še spraševal.

Nikogar ni ki bi na to lahko odgovoril.

[crna_puma]

zanimivo, da je na nek način samomor oz prekinitev še vedno tabu ...

[xyz]

zanimivo, da je na nek način samomor oz prekinitev še vedno tabu ...

 

Saj ni. Obstaja namreč že tema s tem imenom,

kjer se je nazadnje sodelovalo leta 2003.

 

Ha, ha.

 

***

 

 

Ja, kar se tiče nedavno napisanega...

 

ravno danes sem se znašel v trenutku, ki je bil tako lep, da bi lahko umrl.

Ko sem se tega zavedel, sem obenem prišel bližje možni razlagi tega občutka.

 

Ta lepota, ta popolnost; v njo bi se raztopil, razblinil; sam bi izginil, jaz bi prenehal obstajati;

kako rad bi postal del te lepote...

 

...

 

oz. nekaj podobnega.

 

*

[Antoninus]

fenomenalna izbira zamenjane besede ... prekinitev ...

 

... kako zanimivo zveni izjava: sem preveč radovedna, da bi prekinila

Itak bi se moral imenovati samoodmor.

[nimbus]

no in zakaj ne živimo?

[Antoninus]

samomor v principu je zelo egoističen, kao

jaz najbolj trpim, trpim v svetu, odnosih, jaz jaz in še enkrat jaz

tolk bolj močno od vseh drugih , da sem momr kr ubit

Pomisli še na Katona pa Arnolda von Winkelrieda, pa na Senekina pisma, ki se nanašajo na to temo. Ni vse tako črno belo.

[nimbus]

je več vrst samomora... samomor iz afekta je pod čustvenim vplivom jst, jst, jst. maš pa samuraje, ki se iz časti. za svojo družino, svojo rodbino, svojo domovino. npr. senekina žena je prosila smrti iz moževe časti. s tem bi pokazala, da ga je bila vredna. imajo to tudi druge v kulturi.

 

no, jst če bi ga naredu, bi bil one vrste... jokc, jokc, jst, jst

[nimbus]

ja... zdaj se braniš. saj te ne obtožujem. iščem tvojo modrost.

[nimbus]

ajm blu dabdidabdaj d dabidab

 

ja, itak...

 

iščem sveti gral

 

zakaj nina ne živi

[nimbus]

kje si dekle, da te objamem

 

potemtakem praviš ti tako, da ljudje drug drugega omejujemo... tako kot sartre al kdo, ko prav homo homini lupus

 

no, ampak... a misliš, da ne bi smelo bit nujno, da je tako... misliš, da imamo vse, da bi bli vsi srečni

[janko]

vecino cajta ne zvim zato ker so ljudje tok zadrta bitja.. ker je sistem omejen, ker se morm kontrolirat da morm bit tih, ko nekje jem, ...in ce mam stakimi stik..kar je verjetneje.. da mas z ljudmi k so skos jebeno nezadovoljni stik, kukr z ljudmi k bi bli zadovolni..tuki v tej drzavi ze..k pogledas zjutri ljudi.. misls da si prsov.. nevem na Zale , ne u mest..

Točn te misli me spreletijo usakič, k te srečam sploh jebeno nezadovoljni me preganja še ceu popoudne

[janko]

zakaj sploh živim?

dons, k se mi nč več ne lub, še najmanj pa kej gruntat al pa se na silo neki deprat... bom enga pržgau, pa tv tut bom pržgau... pa mal pomislu, kuko komi čakam, kwa use lepga mi bo prnesu jutrišnji dan

če nau drgač... kuko se že koj na tešč paše fajn posrat, pa pol ne manka več dost do dobrga kufeta, če se mi bo dal, grem loh kej delat, loh komu kej pomagam, loh grem na pir, loh kej preberem, loh se kam pelem, vrjetn bom nekoga mal razveselil... ma ej... super dan bo. če bom le hotu in bom če bo pa kej drgač, pa jebi ga... takle bom meu

[cipcipilonika]

ful razmišljam o tej temi, odkar se je pojavila...

čakam na en fajn preblisk, da b zgledal nekak, kar bom napisala,

ampak vse kaže, da ne bo nič pametnega nastalo

možgani so ful zaspani zadnje cajte

 

oziroma otopeli, ker živim čist rutinsko, pa ne morem rečt, da me to ta hip mot, ker me v bistvu ne, saj trenutno tako zahteva moje bitjece - rutino.

 

ampak, a sploh lahko rečem, da živim v tem obdobju, ko mi je prvotna skrb da tamalega rihtam? A sploh sem še kje jaz? Ne, trenutno me ni. Saj še bom, spet, čez nekaj časa

 

No mogoče v kakih trenutkih em jaz, npr. kaj vem, pri seksu ali ko se tuširam, ko kaj počnem, kjer imam čas zase. Ja, takrat. Sicer pa je sama dirka in opravljanje stvari, ki morajo bit opravljene...

 

Veliko sem se o smislu sraševala v letih ko sem bila na faksu. Sploh takrat, ko sem se počutila down... takrat sem prebirala filozofske knjige in probala najti smisel.

 

Se spomnim, da sem, ko se zanikala smisel vsega, šla enkrat s psom v gozd in je zapihal veter in so se krošnje dreveszazibale in zašumela... takrat se je meninekaj utrgalo, kot da bi počilo eno okovje, kot da bi ravnokar zadihala, fuuuul sem v sebi zavpila, začutila svobodo, olajšanje.... ker me je spreletelo, da ni nekih višjih ciljev, zakaj živim,

 

ampak da je LEPO živeti, ker je lepo doživljati lepoto življenja, malenkosti, čudeže vsakdana in čudeže narave, se probat met lepo, čim manj travmirat, bit ponižen (pa ne ni to prava beseda, mislim, ne vzvišen, da se ti zdivse brez veze, ampak da se lahko razveseliš že mali stvari... da se ji znaš čuditi... to je to... vem, da sem malo čudna, ampak še dandanes ko recimo - čisto banalno - pometam, vidim pajkca, in se ustavim ob njem in ga opazujem, kaj dela...a bo spletel mrežo al kako muho ubodu... ali gledam drevesa, kako šumijo (ne vem zakaj mi je to tok fajn - tišina in samo šelestenje krošenj) ali ko opazujem kakšnega človeka, kako na kaj odreagira...

ah ne znam drugač povedat

živim zato,ker uživam, ko vidim svoje bližnje srečne, ko se komu kaj lepega zgodi (ali meni, valjda), ko gredo obiski od nas in se počutim POLNO, ko mirata narediti kaj PRAV oz. tako, kot si želim - kaj takega, ki mi npr. 100 krat ne rata...

 

čist preprosto, nič posebnega...

 

se pa zelo bjim smrti.

ko sem imela 6 let, mi je babica rekla,a je ena ženka umrla in sem jo vprašala,kaj to pomeni. Komije rzložila, sem začela ful jokati - še zdaj sespomnim tiste groze, ko sem se zavedla...

in še danes, skoraj 30 let za tem, me občasno prime takša groza, zlasti ko ponoči pred spanjem pomislim na to, da enostavno enkrat mene več ne bo - ne bom več lutila, razmišljala, videla,veela - NIČ, NIČ... ful glup grozljiv filing... potem se potolažim s tem, da itak ne vem, kako bopo smrti, mogoče pa ni konc, pa se spomnim na par "nerazumskih" dogodkov v mojem življenju pa se malo potolažim...

 

take mam ta hip

[VxMxPx]

cipciplonka - te kar nekako razumem...

----

drugače pa sem se tudi sam ukvarjal s tem vprašanjem...ali tudi vprašanjem v čem je smisel življenja, če na koncu umreš, in je vsega konec (yeah, hude strahe pred smrtjo sem imel), in po drugi strani - če ni vsega konec, v čem je potem smisel - če vse skupaj traja v večnost (oz. čas kot taki kot ga mi razumemo sploh ne obstaja)...

 

težka so obdobja, ko se človek ukvarjaš s temi vprašanji,...potem bereš in razmišljaš ustvarjaš sklepe, skušaš usmiliti, ampak se na vsak argument ki si ga daš, najde protiargument,.. mislim da je končni zaključek torej: živi kot ti najbolj ugaja in verjemi v tisto kar ti je najljubše, kar te najbolj "pomiri",... ko pride konec,..pač bo kar bo, -- mogoče imajo tisti ki pravijo da ni nič prav, mogoče ima prav kdo drug... na vsak način,.. dan ti je life in sposobnost da se zavedaš samega sebe, torej izoblikuj ga v nekaj (zate) lepega in dobrega, pozitivnega,...

[Alan_New]

Zakaj sploh živite?

 

Jaz zase vem, a ne povem!

[kapica]

Saj ni. Obstaja namreč že tema s tem imenom,

kjer se je nazadnje sodelovalo leta 2003.

Ha, ha.

na-a... leta 07 pa res!

amm... XYZ zdj mi je pa marsikej bl jasn glede tvojih napisanih objav...

 

 

Itak bi se moral imenovati samoodmor.

 

 

SaTurNina koncno...!

o tem sm mislm, da ze ene 2x bluzila... da predn se clovk sprasuje "zakaj" neki pocne... je dobr prej prevert, ce to res pocne...

v tem primeru: zakaj ne zivimo, zakaj jih precej umre, ne da bi res kdaj ziveli, kj pomen biti zares ziv..., blablabla?

[xyz]

na-a... leta 07 pa res!

amm... XYZ zdj mi je pa marsikej bl jasn glede tvojih napisanih objav...

 

Opala, pa res. Hehe, sem pozabil iti na zadnjo stran.

 

P.S. So ti bile moje besede dosedaj nejasne ?

[Lunatica]

danes sem končno pogruntala zakaj živim..namreč da dam psu, mačku, akvarijskim ribam za jest:)