Zakaj sploh živite?

[dbk]

dokler delaš zaključke...ne veš zakaj živiš

 

saj ne pravim, da jih delam...pac pridem do njih, mogoce se ob katerega spotaknem, pa vmes fino na gobec zletim, samo delam jih pa ne

 

hmm..mogoce je pa v tem smisel tistega "zakaj"?

[kapica]

hehe....izpolnitev božjega plana...na koncu koncev...je samo to...da spoznamo da ni pekla in nebes...dobrega in slabega v nas...da samo je...to vse neskončno gibanje okoli nas....v vseh mogočih oblikah našega zavedanja...in našega prepoznavanja le tega...no..al pač nekaj podobnega

na kocn koncev pa clovk ne pocne 0 takega... kr bi mu odvzelo tisto, s cimer se "noce" soocit...

ee za zavedanje/prepoznavanje... pa nj pliiis ze enkt nekje nekdo prizge "luc"! k 0 ne slisim... mislm, vidim... al pac neki podobnega

itk je "vse-eno"

[Samson6]

Glede smisla življenja:

Po mojem izvemo za svoj smisel kvečjemu šele takrat ko se spoznamo s smrtjo.

Mislim,da je nekdo oz. nekaj naredil vse skupaj t

[Samson6]

Glede smisla življenja:

Po mojem izvemo za svoj smisel kvečjemu šele takrat ko se spoznamo s smrtjo.

Mislim,da je nekdo oz. nekaj naredil vse skupaj tako,da nam v življenju samem ni možno dojeti našega smisla zavestno.Vse skupaj je en velik cirkus,mislim da so vse skupaj le sanje za katere mislimo da so resnične,saj v bistvu so na nek način.Mislim,da nekaj sanja sanje,mi vsi skupaj smo pa le sen.In spraševati se o smislu življenja je verjetno nesmiselno,kajti smo nekaj malega v vesoljnem cirkusu,lahko bi rekel da nismo nič kaj več kot črvi.Dano nam je živeti,dano nam je sanjati,dana nam je svobodna volja in v nekih omejenih okvirjih lahko počnemo zelo veliko.Po vsej verjetnosti je smisel življenja nas ljudi določen oz. izbran od nekje kamor naša zavest ne doseže.Naš smisel je po mojem za nekaj,nekaj nedojemljivega nam ljudem,tisti kateri nas je ustvaril zagotovo ve kakšen je naš smisel,mi smo le njegov sen,njegova stvaritev in če kdo sploh pozna smisel življenja nas ljudi,potem je to tisti,kateri nas je ustvaril ali bolje rečeno tisti,kateri nas sanja.Skratka o tem bi se dalo dosti filozofirati,ampak bojim se da je naša zavest preveč omejena,da bi lahko dojeli resnični smisel našega življenja,seveda si vsak najde svoj smisel,to so naše majhne želje,dejanja...,ampak do resničnega smisla pa ne vem,če nam je dano ljudem da bi ga dojeli.

Mogoče bi bilo najbolje sprejeti naslednji smisel:

Tukaj smo in to je vse.

Torej,če že živimo,naredimo vsaj kej ustvarjalnega iz našega življenja,dajmo si duška,naredimo kakšno bedarijo ali pa zelo veliko bedarij,smejmo se,pošljimo koga v tri krasne,polepšajmo komu kakšen trenutek,lahko se ga tudi nasekamo z alkoholom in gremo klicati srnjad,lahko si vtaknemo kej v rit,skratka počnemo lahko resnično veliko...

Torej bodimo kreativni,ustvarjalni do konca,kot je nekoč Shakespeare zapisal:življenje je en velik oder in mi ljudje smo zgolj igralci.

Jaz bi pa napisal:Življenje je en velik cirkus,nekateri so klovni,spet drugi cirkusantje,nekateri gledalci te velikanske parade,večina se jih sploh ne zaveda,da smo v cirkusu,konec koncev pa smo vsi skupaj v sanjanem cirkusu v katerem se da početi mnogo stvari.

Torej dajmo si duška in mogoče bo cirkus odneslo v neskončnost,nekam v vesolje...

[Guest VilaSonca]

smisla ni. smisel je. samo je.

[unis]

in tudi če verjameš lastnim besedam.. temelj vseh religij, ver in ..vsega..

 

sloni na enem samem načelu.

 

vprašanje ni kdo sem.

 

vprašanje, ki ga iščete in se tako trudite odgovoriti vse življenje, je preprosto.

 

kaj?

kaj sem?

kaj sem lahko?

smisel življenja si ti, zate se borim.

[Antoninus]

Zakaj sploh sprašuješ? Kaj te pravzaprav briga, zakaj kdo živi. Zakaj ti živiš? Taka pretenciozna vprašanja so res samo kupček pepela.

Pri ljudeh, ki se nikoli ne vprašajo, čemu živijo, je dobra točka to, da jih ne briga, čemu živijo drugi.

[Guest VilaSonca]

živim za/to, (da)/ker mi je vse hecno.

[alef]

Pri ljudeh, ki se nikoli ne vprašajo, čemu živijo, je dobra točka to, da jih ne briga, čemu živijo drugi.

 

In zakaj bi jih brigalo?

[mayan]

Sem že mislila prej rečt, da pa tokrat res ne strinjam z Antoninusom, zato, ker tisti, ki ne vedo zakaj živijo, jih pa najbolj briga zakaj živijo drugi. (Pa ne govorim o živalih in ostalem stvarstvu) In to zna bit very annoying včasih. No, včasih pa odrešujoče, potem se pa za to obesimo, tisti, ki tega ne vemo kdaj in kdaj.. Včasih en kdaj traja dolgo ali večno..

[ZVEZANI]

pa kdo bo teb odgovarjal če ne bomo zate živeli

[Antoninus]

Sem že mislila prej rečt, da pa tokrat res ne strinjam z Antoninusom, zato, ker tisti, ki ne vedo zakaj živijo, jih pa najbolj briga zakaj živijo drugi. (Pa ne govorim o živalih in ostalem stvarstvu) In to zna bit very annoying včasih. No, včasih pa odrešujoče, potem se pa za to obesimo, tisti, ki tega ne vemo kdaj in kdaj.. Včasih en kdaj traja dolgo ali večno..

Tisto prej sem mislil bolj sarkastično, tole je pa res.

[anaconda]

moj izgovor zakaj živim - zato ker so me rodili

[Sweet_Honey]

Zelo slab izgovor anaconda.

 

Jaz živim za to da užijem čim več lepih trenutkov, da čim bolj uživam v življenju in moram rečt da mi je kr lepo. Srečna sm.

 

Življenje je krasno...

[anaconda]

Zelo slab izgovor anaconda.

 

Jaz živim za to da užijem čim več lepih trenutkov, da čim bolj uživam v življenju in moram rečt da mi je kr lepo. Srečna sm.

 

Življenje je krasno...

 

mogoeč se tebi zdi izgovor - meni pa je to dejstvo.

 

vsak posameznik živi zaradi svojih razlogov in to da so tvoji ti, da se naužiješ lepot življenja - lepo za tebe. A to ni moj razlog.

[nimbus]

ne.

Pri kontrastnih razmerjih je zadeva preprosta. Gotovo se mi blede, če zagledam dirjajoče roza tiranozavre na skirojih. Zagotovo sem kaj skadil preveč. Zagotovo.

Pojdiva na težje poglavje.Prepričanja.Vedenje.In na koncu, moje razmišljanje, ki ga sedaj tukaj v tem neverjetnem trenutku oživljam skozi črke.

Ne-vem. nevem. edin pameten odgovor, če glih nisi pred šolsko tablo.

 

tale zagotovo in homo-pogled... ma ful dobra tema je tule not... se da kej prebrat. rad bi pa tole povedal. hec je v tem, da to ni zagotovo. tudi take banalnosti, kot je npr. da je vesolje staro več kot pet minut ne moremo dokazati. vse kar se nam zdi sprejemljivo, torej ne rosa tiranozavri , je posledica naše indukcijske logike in nima s svetom samim na sebi nobene veze. tisto kar jaz ponoči sanjam je prav tako objektivno in resnično, kot zajtrk zjutraj ki ga pojem. eno gre skozi procesor, drugo je pa v čisto surovi obliki. sanje so del mene in jaz sem del tega sveta in svet je vse, kar se primeri. in v tej subjektivnosti je vse to objektivno (absolutno subjektiven je lahko samo bog). če kje vidiš roza tiranozavre, ti tiranozavri obstajajo in sicer prav takrat, ko jih gledaš, kakor obstaja vse drugo ravno takrat , ko to "drugo " gledaš. um sicer misli, da potem to tam stoji, dokler ne vidiš vzroka spremembe... tako npr. vidiš znanca po parih letih in se obnašaš do njega, kot da je isti. ma, on vmes tulil "oommmmmm" in "aammmmmmm" in je čisto drugi. čas je človekova največja iluzija. če bi lahka videli vse "naenkrat" bi se lastnim mislim in dejanjem smejali kot pečeni prašički.

 

sam npr. da bi moral reči kaj na tem svetu je zagotovega... ne najdem niti ene stvari. to, da umremo... spet kaj pomeni umreti... telo, duša, itd. kaj je zagotovo v bibliji baje piše "jaz sem, ki sem". in to je po mojem zagotovo. zagotovo je, da "ono je, ki je". zdej spol sem nevtraliziral... zdej bi mogu pa še tko formirat stavek, da ga ne bi izključil iz sebe a vseeno dopustil to možnost. in to bi potem nekako lahko rekel, da je zagotovo...

 

zagotovo mi pa ostanejo na koncu mesca položnice....

 

oooo, to pa

 

[Sensitive]

Sem nova na forumu z izpovedjo pod prsti... Upam, da je ne bo nihče podcenjeval... In upam, da se ne bo hihče obešal na posamezne besede in stavke...

 

Ne vem, kje naj začnem... Mogoče pri ''teoriji stranske vloge''... Smisel mojega življenja? Ga še ne vidim... Vedno bolj pa se mi zdi, da smisel mojega življenja sploh nima veze z mojim življenjem, ampak z življenji drugih... Oni so glavne vloge, jaz pa stranska... Nekdo, ki pride v njihovo življenje, ko se usede na klop na dvorišču zraven jokajoče ženske in se pogovarja z njo nekaj ur, jo potolaži, razume, nasmeje, pove nekaj pametnih stvari in se nikoli več ne srečata... Nekdo, ki je tvoj prijatelj 1.semester faxa, dokler ne spoznaš nekoga boljšega, zanimivejšega... Nekdo, ki je edina svetla točka v življenju svojega očeta... Svojega očeta, katerega življenje se je kruto začelo, po nekaj desetletjih pa pripeljalo do tega, da si ga človek sam uniči za vnaprej, ker se po vseh razočaranjih zapre vase in vztraja v samoti zaradi strahu pred novimi razočaranji... Strah me je, da je moja pot začela peljati v to smer...

 

Stara sem 24 let... Za mano je zelo težko leto... Ne morem reči, katero v mojem življenju je bilo najtežje, me je pa to leto vsekakor zlomilo... In spremenilo...

 

Prvih 23 let sem gledala daleč v prihodnost z globokim zaupanjem v to, da zmorem vse in da bodo stvari tekle tako, kot sem si jih zastavila... Nikoli nisem obupala... Ljudje so me pogosto razočarali, pa nikoli nisem prenehala zaupati v ljudi... Dejanja tistih ljudi, ki so me razočarala, nisem obsojala, skušala sem jih razumeti, nikomur nisem nič zamerila, o nikomer nič slabega mislila (ali vsaj o nikomer nisem nič slabega rekla niti nikomur nič slabega naredila, vsaj ne da bi vedela ali da bi mi kdo povedal), novih ljudem pa sem zaupala, češ da ne smem zaradi razočaranj nad ljudmi iz moje preteklosti za vse, kar jaz vem, da lahko dam, prikrajšati nekih novih ljudi, ki mi še niso nič krivičnega naredili in mi mogoče tudi ne bodo... Včasih sem iz strani opazovala, kako zaradi moje poštenosti, iskrenosti, kredibilnosti najbolje odnesejo hinavci in sebičneži, ki so moje lastbosti dobro izkoristili sebi v prid... In ko me je peta oseba zajebala (oprostite na izrazu!, do sedaj sem uporabljala besedo ''razočarala'', kar izpade, da neka oseba ni prišla na kavo, pa sem prejokala cel teden v sobi, medtem ko beseda ''zajebala'' lepo poudari, da je druga oseba naredila svinarijo, ne izraža pa mojih občutkov!) in šesta in sedma, me je večkrat imelo, da bi se tudi jaz spremenila v hinavko in sebičnico, heeeej, ko pa jim gre vse kot po maslu! Ampak se nikoli nisem dala... Vedno sem si rekla:''Če tudi sama postanem hinavka in sebičnica, potem so oni zmagali!'' in ''Če bom sama enaka njim, potem za prijatelja ali partnerja ne morem pričakovati osebe boljše od sebe same!'' Tako sem obrisala solze, dvignila glavo in nadaljevala po svoje! Tako, kot sem vedela, da je prav! Ta čut pa sem imela že v vrtcu... Ko se se kregala z vrstniki, ki so s palicami tepli uboga grmovja - zame živa nedolžna bitja - pa vse do tega, da sem se že v 2. razredu OŠ izpostavljala in tvegala, da me bodo sošolci odrinili, ker sem branila sošolko, ki je bila potem še do konca OŠ ''črna ovca'' v razredu, jaz pa sem že takrat vedela, da to, kar počnejo z njo ni pravično, ni fer, ni dobro, ni prav... Seveda so odrinili tudi mene... Ampak mi ni žal, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo!

 

Še marsikaj bi lahko povedala, pa še za napisano ne vem, kje ima glavo in kje rep oz. kaj bi sploh rada povedala, prsti kar tečejo...

 

Verjetno sem še vedno precej podobna osebi, ki sem jo v procentih štetih na prste ene roke opisala zgoraj... Zadnje leto se je spremenilo to, da...Tista daljnja prihodnost v katero sem gledala in na katero sem se zanašala, je postala sedanjost... Končujem fakulteto... Še malo do samostojnega življenja, v katerem bo vse odvisno od mene... Opa! Ampak ne! Spoznala sem, da ni vse odvisno od mene... Da veliko stvari ni odvisnih od mene...

 

Sedaj pa o smislu življenja:-) In o tem, kaj meni predstavlja smisel življenja:-) Da me še malo bolje spoznate:-)

 

Smisel življenja je sigurno v tem, da si srečen! Vprašanje je, kaj koga osrečuje? Za morebitne pojme, ki mi jih boste navajali kot neko splošno resnico o tem, kaj naj bi sreča bila, naj vam povem, da sem šla sama skozi nekaj pojmov sreče, tudi skozi tistega, da ''mora biti človek srečen sam s sabo'', pri čemer komentiram, da je človek socialno bitje in potrebuje družbo drugih ljudi ter živi v soodvisnosti z drugimi ljudmi, sem odkrila, kaj si resnično želim v življenju... Ne bom napisala nič espektakularnega, novega, ampak nekaj, kar se mi zdi, da ima večina ljudi za preprosto, samoumevno, nekateri celo za manj pomembno od drugih stvari (ne morem verjeti!)

 

Želim si... Kako naj ga najkrajše in hkrati najbolj natančno opredelim? Moškega, partnerja, ki bo vse, kar si želim in jaz bom vse, kar si želi on! Mogoče malo na daljše... Partnerja, ki mi bo podoben v meni pomembnih stvareh, s katerim bova skupaj gledala v prihodnost, se skupaj odločala o stvareh, skupaj preživljala čas in si delila vse:-) Moškega, ki mu bomo jaz in družina pomenili daaaaaleeeeeč največ od vsega:-) Se bova poročila in imela otroke (množina):-) In živela skupaj v sožitju in ljubezni dokler naju smrt ne loči:-)

 

Spoznavam ljudi in spoznavam, da je malo verjetno, da se mi bo to uresničilo... Ni mi všeč, kako ljudje danes razmišljajo, kakšne meni nesprejemljive stvari ne le da sprejemajo, ampak tudi zagovarjajo... Ne verjamem, da bom našla tega moškega...

 

Pravijo mi, da pričakujem preveč... Pa saj ne pričakujem več, kot sem sama in kot lahko dam sama...

 

In tudi če bom našla tega moškega... Ljudje se s časom spremenijo... Prišlo bo do prevare, ločitve (ja, pesimizem)...

 

Kar se mene tiče, je recept preprost... Če bi se ljudje med seboj cenili in spoštovali, nebi prihajalo do prevar in ločitev... Če bi posameznik cenil dobre lastnosti svojega partnerja, nebi teh lastnosti iskal pri drugih ljudeh (in prvi partner in vsak naslednji partner je samo ''second best'', zato ostani pri prvem), in če bi se partnerji med seboj spoštovali, nebi prihajalo do nespoštljivega obnašanja, ki se prične že pri kričanju na drugega, metanju slušalke dol medtem ko drug govori v telefon, ter se nadaljujejo preko spogledovanja z drugimi do prevare... Ljudje, ki so skupaj v zvezi ali zakonu in se spoštujejo med sabo, se ne varajo... Dva sta skupaj zato, da bosta onadva skupaj, ne zato, da bodo tretje osebe umes... In obljube - kaj je že to? Če bi ljudje obljubljali le kar lahko izpolnijo, in če bi izpolnjevali obljubljeno, bi bilo veliko manj razočaranj...

 

Vse, kar ni družinica s partnerjem in otroci, dom, zavetje, tisto, k čemur gravitiraš iz ljubezni in želje po tem vsak trenutek svojega življenja, mi je le brezsmiselno tavanje po prostoru...

[alef]

Sem nova na forumu z izpovedjo pod prsti... Upam, da je ne bo nihče podcenjeval... In upam, da se ne bo hihče obešal na posamezne besede in stavke...

 

Stara sem 24 let... Za mano je zelo težko leto... Ne morem reči, katero v mojem življenju je bilo najtežje, me je pa to leto vsekakor zlomilo... In spremenilo...

 

Vedno sem si rekla:''Če tudi sama postanem hinavka in sebičnica, potem so oni zmagali!'' in ''Če bom sama enaka njim, potem za prijatelja ali partnerja ne morem pričakovati osebe boljše od sebe same!'' Tako sem obrisala solze, dvignila glavo in nadaljevala po svoje! Tako, kot sem vedela, da je prav!

 

Še marsikaj bi lahko povedala, pa še za napisano ne vem, kje ima glavo in kje rep oz. kaj bi sploh rada povedala, prsti kar tečejo...

 

Opa! Ampak ne! Spoznala sem, da ni vse odvisno od mene... Da veliko stvari ni odvisnih od mene...

 

Sedaj pa o smislu življenja:-) In o tem, kaj meni predstavlja smisel življenja:-) Da me še malo bolje spoznate:-)

 

Spoznavam ljudi in spoznavam, da je malo verjetno, da se mi bo to uresničilo... Ni mi všeč, kako ljudje danes razmišljajo, kakšne meni nesprejemljive stvari ne le da sprejemajo, ampak tudi zagovarjajo... Ne verjamem, da bom našla tega moškega...

 

Pravijo mi, da pričakujem preveč... Pa saj ne pričakujem več, kot sem sama in kot lahko dam sama...

 

In tudi če bom našla tega moškega... Ljudje se s časom spremenijo... Prišlo bo do prevare, ločitve (ja, pesimizem)...

 

Pozdravljena!

Veliko si napisala, zato ne citiram vsega, ampak samo tisto kar po moje najbolje opisuje to kar si hotela povedati.

Smisel življenja - to je življenje samo.

Tako pravim in za tem stojim, zdaj in vedno.

Nikoli ne glej drugih, pojdi svojo pot, ne kopiraj, ne posnemaj.

In če ti neko dejanje, storjeno po tvoji vesti, da zadovoljstvo in zadoščenje, občutek da si storila nekaj dobrega in pravičnega, je to vse kar rabiš.

 

Marsikaj v življenju te lahko zlomi, enkrat, dvakrat, desetkrat...

Ni pomembno kolikokrat, pomembno je da se zavedaš da zlom ne pomeni konca, ampak priložnost za nov začetek.

Neumno, nesmiselno trošenje energije je, vztrajati za vsako ceno, ostati trden, dokler se ne razletiš na drobne kose ki jih ne sestavi nihče več.

 

Kaj ni odvisno od tebe?

VSE je odvisno od tebe in samo od tebe.

Brez izgovorov.

In predno odgovoriš da je to fraza, ti sam odgovorim, da ni.

Zame ne, preizkušeno na lastni koži.

 

Pričakovanja, obljube, partnerstvo, prihodnost, pravi...

Kako lahko veš vnaprej kdo bo pravi?

Po čem, po kakšnih kriterijih?

Popolnega ne bo, takega s katerim se ujameta v vsem, ni.

Torej ne išči, ne ocenjuj, ampak opazuj in poslušaj.

In sprejemaj.

Ne obljubljaj, ne pričakuj obljub in če so že dane, ne zahtevaj njihove izpolnitve za vsako ceno.

 

In ne razmišljaj vnaprej kaj je verjetno in kaj ne, ker točno to kar pričakuješ, ponavadi tudi dobiš.

Pusti življenju svojo pot, opazuj, uživaj in ko zagledaš nekaj kar ti je všeč, zgrabi.

To je vsa skrivnost, ves smisel.

Po moje.

Lahko se s tem strinjaš, lahko tudi ne...

 

Lepo bi pa bilo še kaj prebrat od tebe...

[Sensitive]

VSE je odvisno od tebe in samo od tebe.

Brez izgovorov.

In predno odgovoriš da je to fraza, ti sam odgovorim, da ni.

 

Tukaj mi bo potrebno verjeti na besedo... Vem, kakšna sem... Sem lepa, pametna, zabavna, dobra, iskrena, poštena, samostojna, zanesljiva, dobra prijateljica, dobra partnerka, znam razmišljati s svojo glavo, znam argumentirati svoja stališča, stojim za svojimi prepričanji, izpolnjujem obljube, ki jih dam, sem psihično zdrava in zelo razsodna, sem zvesta v mislih, besedah in dejanjih, sem razumevajoča, dobra poslušateljica, dobra svetovalka, vedno urejena, moje stanovanje je vedno pospravljeno in hrana, ki jo pripravljam sveža, raznolika in okusna, sem razovedna, veliko stvari me zanima,... Ne bom več naštevala... Slabe lastnosti? Zadnje leto se me je kakšna zalimala, čeprav ne vem, če bi jo šla šteti v slabo...

 

In povej ti meni, po čemu sem jaz ob vseh teh lastnostih sama sebi kriva, da me partner prevara ali da me najboljša prijateljiva obtoži za celo leto nazaj, da sem jaz njej naredila stvari, ki jih je ona pravzaprav naredila sama sebi (samo en od 10 primerov; Njena trditev: ona je padla vse izpite zaradi mene! Resnica: ona sploh ni šla pisat nobenega izpita! Kljub mojim spodbudam in prošnjam) ?

 

Jaz nisem naredila nič narobe! Jaz nisem ničesar kriva! In jaz nisem odgovorna za dejanja drugih!

 

Tako da pejt ti k komu drugemu s teorijami ''za varanje sta kriva dva'' in podobno!

 

Verjetno bo sledil argument, da se mi je to zgodilo, ker sem tako naravnana v svoji glavi. Naj povem, da sem temu fantu in tej prijateljici 100% zaupala v vseh pomenih besede! Ob 100% zaupanju, sproščenosti, sreči, zadovoljstvu, prelepih mislih o prihodnosti s tema osebama že nisem mogla pritegniti takega izida situacije! Uuuu, aja, to so se vrnile neke misli iz moje daljnje preteklosti, a ne? The secret je luštkano posnet dokumentarec, ampak preprosto se ne morem strinjati z vsem v njem! Ne glede na naravnanost mojih misli pa - če bi mene moj partner in moja prijateljica cenila in spoštovala zaradi vsega, kar sem (in vem, da sem ena najbolj uredu oseb, kar jih poznam), tako kot sem jaz cenila in spoštovala njiju, se to nebi zgodilo!

Popravljeno 5. april 2008 -> Sensitive

[alef]

Tukaj mi bo potrebno verjeti na besedo...

 

In povej ti meni, po čemu sem jaz ob vseh teh lastnostih sama sebi kriva, da me partner prevara

 

Jaz nisem naredila nič narobe! Jaz nisem ničesar kriva! In jaz nisem odgovorna za dejanja drugih!

 

Tako da pejt ti k komu drugemu s teorijami ''za varanje sta kriva dva'' in podobno!

 

Verjetno bo sledil argument, da se mi je to zgodilo, ker sem tako naravnana v svoji glavi.

 

Uuuu, aja, to so se vrnile neke misli iz moje daljnje preteklosti, a ne?

 

The secret je luštkano posnet dokumentarec, ampak preprosto se ne morem strinjati z vsem v njem!

 

Ko že tako dobro veš kaj bom odgovoril, nima smisla odgovarjat, mar ne?

Pa bom vseeno.

Zakaj?

Ker se motiš v svojih predvidevanjih mojih odgovorov.

 

Saj ti verjamem na besedo, oziroma sploh ne razmišljam ali to kar si napisala o sebi drži ali ne.

Ni pomembno.

Če se ti vidiš tako, tako pač je.

Ne spomnim se da bi kje napisal da si za karkoli kriva, ker v prejšnjem postu tudi nisi napisala kaj te pravzaprav muči.

Se mi je pa malo svetilo za kaj gre.

Napisal sem da je vse odvisni samo od tebe.

Krivda...

Kdo je kriv če te partner prevara?

A tu sploh lahko govorimo o karkršnikoli krivdi?

Za prevaro je lahko milijon vzrokov.

Ni mu bilo všeč nekaj pri tebi, bolj mu je bila všeč druga, tak je bil po naravi...itd...blabla...brez veze...

Pa kaj?

Preberi si še enkrat zadnji odstavek mojega posta.

 

Nekdo te po krivem obdolži nečesa?

S tem naj tisti(ali tista) razčisti sam.

Če ti v sebi veš da s tem nimaš nič, je zate to dovolj.

Ni treba tega dokazovat nikomur, ne meni, ne forumu, ne omenjeni prijateljici.

Ti VEŠ.

 

Misli iz daljne preteklosti...

Pa... ...če nisi zombi, potem jih verjetno imaš...

Ampak živiš pa menda v sedanjosti?

In sedanjosti imaš verjetno tudi kakšne misli...

Tisto o preteklosti pa vzorcih itd. je zame samo izgovor.

In to si omenila ti, ne jaz...

 

Samo še to - nikoli ne bo nikogar ki bi izpolnil prav vsa tvoja pričakovanja.

Nikoli ne bo nikogar ki mu bo všeč prav vse na tebi.

Kdorkoli na tem svetu te lahko prizadane samo toliko kot mu ti dovoliš.

Razčisti s tem in začni živet, po svoje in za sebe.

 

In zapomni si - žrtev ni, so samo prostovoljci.

Pa če ti je to všeč ali ne.

[unis]

Če je možno, da človek UPRAVIČI SVOJA DEJANJA tako, da drugega potunka, ozmerja, pritisne ob kot in od njega zahteva, da se slabo počuti, če človek resnično to stori, da ima svojo vest čisto in naj bi se zaradi tega Sensitive morala sekirati, potem si je sensitive sama kriva.

Ja seveda.

Jaz nisem kriv za svoja dejanja, Sensitive je kriva.Lumpa.

Težko je samemu sebi verjeti, če si obkrožen s takimi norci, ko ti oni postavijo kaj je prav in kaj narobe.

Moj včerajšnji primer.Kot 20 letni hiperaktivni otrok tekam po svoje v življenju.

Imam svoj pogled na svet, imam svoj prav. Do pred kratkim sem v pogovoru zmeraj dopustil njihov prav v pogovoru, ker nisem čutil potrebe, da bi se iz oči v oči-ne strinjal s človekom.

Na forumu sem itak vedno pisal po svoje, odzivi drugih ljudi so bili samo moj povod, da sem itak napisal tako kot sem si želel.

Kaj se je zgodilo?Ena punca mi je med pogovorom omenila moje dejanje iz pred pol leta, ko sem prišel na kavico in po parih minutah odpeketal stran.

S tem sem jih užalil.Posvetili so meni moj čas, jaz pa sem tako grdo odreagiral.

In med mojimi argumenti, ki sem jih včeraj našteval, sploh nisem povedal tistega, ki je bil res utemeljen. Čutil sem se dolžan usest in jih poslušat, ker čene bi jih lahko užalil. In tako ali drugače sem jih užalil.

Zakaj vse to govorim?Ker vidim isto zadevo. Mene me taka stvar sploh ne moti, z njo se ne ukvarjam, gre mimo mene. Nekdo drug je iz tega vlekel ven vso mojo osebnostno analizo. Poglej kakšen si, kaj si storil.In jaz sem moral sprejeti njihov pogled na svet.Zakaj moral sprejeti?Zakaj se nisi branil?Zakaj nisi povedal tako, kot ti misliš oz. si naredil? Človek upraviči svoja dejanja.

Ko bom velik bom drevo.Drevo je pomoje najbolj pametno bitje na tem svetu. Ono je lepo na miru in raste.

Seveda je žalostno, ker to drevo je potem na miru in ne more it k oni punci tam, ampak hej. Tako pač je.

[janko]

jes bi pa rad powedou, da bo sensitive čes ene 15 letou čist dobra baba

[h3x0r]

hm ,.. jaz res newem pomoje za sirit vrsto ,..

[Sensitive]

Mantis, zanimivo…

 

Torej… Če se zavedam svojih dobrih lastnosti, pomeni, da sem perfekcionistka in narcisoidna?

 

Če pa se svojih dobrih lastnosti nebi zavedala, bi bila pa skromna, ali kako?

 

In kaj je narobe, če se zavedam svojih dobrih lastnosti?

 

No, pa nisem perfekcionistka in tudi ne pričakujem od ljudi, da bodo popolni…

 

In moji odnosi niso temeljili na prilagajanju nekoga nekomu, ampak na razumevanju, podobnosti v mišljenju, podobnostih v interesih in dejavnostih, na naklonjenosti, obojestranski želji po druženju…

 

Mantis, popolnoma si falil analizo…

[alef]

Tukaj mi bo potrebno verjeti na besedo... Vem, kakšna sem... Sem lepa, pametna, zabavna, dobra, iskrena, poštena, samostojna, zanesljiva, dobra prijateljica, dobra partnerka, znam razmišljati s svojo glavo, znam argumentirati svoja stališča, stojim za svojimi prepričanji, izpolnjujem obljube, ki jih dam, sem psihično zdrava in zelo razsodna, sem zvesta v mislih, besedah in dejanjih, sem razumevajoča, dobra poslušateljica, dobra svetovalka, vedno urejena, moje stanovanje je vedno pospravljeno in hrana, ki jo pripravljam sveža, raznolika in okusna, sem razovedna, veliko stvari me zanima,... Ne bom več naštevala... Slabe lastnosti? Zadnje leto se me je kakšna zalimala, čeprav ne vem, če bi jo šla šteti v slabo...

 

In povej ti meni, po čemu sem jaz ob vseh teh lastnostih sama sebi kriva, da me partner prevara ali da me najboljša prijateljiva obtoži za celo leto nazaj, da sem jaz njej naredila stvari, ki jih je ona pravzaprav naredila sama sebi (samo en od 10 primerov; Njena trditev: ona je padla vse izpite zaradi mene! Resnica: ona sploh ni šla pisat nobenega izpita! Kljub mojim spodbudam in prošnjam) ?

 

Jaz nisem naredila nič narobe! Jaz nisem ničesar kriva! In jaz nisem odgovorna za dejanja drugih!

 

Tako da pejt ti k komu drugemu s teorijami ''za varanje sta kriva dva'' in podobno!

 

Verjetno bo sledil argument, da se mi je to zgodilo, ker sem tako naravnana v svoji glavi. Naj povem, da sem temu fantu in tej prijateljici 100% zaupala v vseh pomenih besede! Ob 100% zaupanju, sproščenosti, sreči, zadovoljstvu, prelepih mislih o prihodnosti s tema osebama že nisem mogla pritegniti takega izida situacije! Uuuu, aja, to so se vrnile neke misli iz moje daljnje preteklosti, a ne? The secret je luštkano posnet dokumentarec, ampak preprosto se ne morem strinjati z vsem v njem! Ne glede na naravnanost mojih misli pa - če bi mene moj partner in moja prijateljica cenila in spoštovala zaradi vsega, kar sem (in vem, da sem ena najbolj uredu oseb, kar jih poznam), tako kot sem jaz cenila in spoštovala njiju, se to nebi zgodilo!

 

Mantis naj bi popolnoma falila analizo(Mantis je ženska... )

Ma daj...

A je na to kar si napisala sploh potrebna kakšna analiza?

 

Zanima me, glede na tvoje reakcije, po kaj si prišla na forum?

Da pritrjujemo tvoji samohvali?

Da se nam zasmiliš in da jamramo s tabo?

Tega verjetno ne boš dobila, vsaj od mene ne, za druge ne morem govorit.

 

Si mogoče prišla po nasvet kako iz tega kroga neštetih "zajebanj" ki jih doživljaš?

Če je tako, potem tako povej.

To pa mogoče lahko dobiš.

Če boš pripravljena sprejeti, seveda.

Odločitev je samo tvoja, tako kot za vse.