Zamah kril...
in ptica se dvigne...
visoko...
v neskončno modrino...
in krasna tišina jo spremlja...
zaokroži goro...
spečo v jutranji meglici...
leti naprej...
nad srebrno modro bledico...
nikoli spečega morja...
in preleti belino obale...
ter opazuje zelene gozdove...
in nadaljuje svoj prelet...
tam daleč...
onkraj vsega...
se spusti do zlate hiške...
opazuje...
razmišlja...
se približa vratom...
ter opazi,da v resnici niso vrata...
je le tanka,prosojna zavesa...
spletena
Spremeniš se vase...
v to,kar si vedno v resnici bila...
darilo je le stikalo za luč,
katera je prižgana
in sije...
in je zvezda...
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Mimo škrlatne barve sonca...
mimo nevihtnih oblakov...
po modrini jasnega neba
okrog visoke gore
plahutajo krila...
zvezdne ptice...
in se spusti...
stoji na skali sveta in opazuje...
zlata polja pod seboj...
in luči so vidne...
in ptica mirno stoji in opazuje
zlate strele,katere veter trosi okrog sebe...
in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo...
pa vendar nekdo pada
v polje luči...
in ptica razpre krila ter poleti...
s svojim telesom omili padec in pade sama...
v polje zla
Morda ni razumela,
da je bila vedno jaz...
in to jo je zmedlo,da ni povsem zagotovo vedela,
kaj naj s tem občutkom..
zavedal se je,da dvoje jazov spremeni formo...
nastalo od začetkov časa...
in je postal ti...podaril je svoj jaz...
v upanju,da dobi njen ti
in si s tem izmenjata sebe in sta vse...
in sta živa luč in živa voda
in večni plamen in zdrava zemlja...
morda pa ni sprejela...mojega jaz...
ker je vztrajal njen ti...
kot eno z jazom in s samim seboj...
in je ostal pred zaprt
Z veseljem je prihajal
vedno,ko se mu je zdelo,da je dobrodošel...
Od sveta zavržen bohem
prepričan,da je našel zavetišče...
TAM...
V svoji vznesenosti je skoraj pozabil nase
in maske so padle,niso bile potrebne
glad je bila silna, približati se čimbolj najdenemu
in pozornost je izkazoval s skromnim darilom-
podaril je sebe,svoj Id
NJEJ...
Segajoč po zvezdi je skoraj izgubil stik z zemljo
brezmejno je hrepenel po svobodi,kateri je nadel ime...
In poskušal biti sprejet preko koke
In morje je besnelo...
in veter je divjal...
strele so parale nebo...
in grom je rjovel...
stojim na skali sveta...
pod menoj se peni reka...
zakličem v nebo...
"Hvala,Bog,ker me opaziš...
kajti to je moja pesem..."
In ozrem se v nebo...
v modrini vidim zlato zvezdo...
dotakne se me s svojo toplino...
zaupanje je neomajno...
in zvezdi dam ime...
Z vetrom mi pošilješ sončen dan...
In veselje me izpolni...
Kako rad bi sprejel ta izjemen dar
pa se meglice koj spustijo
in oblaki prihrumijo
zlovešče proti sončni strani
in nemočen opazujem,
kako se oddaljuješ...
vem, kako rad vzel
tvojo dlan v mojo in
razprl krila
ter odletel s teboj
v globoke širine neba
svobodno, kot ptica,
kakor ti...
Ne morem razpreti kril
četudi želja kriči v nebo
in srce razbija v donečih ritmih
ter morje besni in valovi butajo v stene
razvejanih misl
Nemirno gledam predse in
pogledujem proti peščeni poti,
po kateri naj bi prišla ti,
vsaj rekla si, da prideš...
in verjel sem zares v to...
Nisem te poznal in
niti videl te še nisem,
pa vendar sem vedel, kdo si
in ti si me poznala
kot nekoga od tam...
popotnika na poti...
In opazim trepetajoč,
kako se približuješ...
stopaš čez prometno cesto
in siješ, ne, žariš...
od notranje lepote
in lepa si bolj
kot bi si lahko želel...
Prestopiš nizko oviro
in le korak, dva me loči š
