koliko padcev je potrebnih, da shodiš?

kolikokrat se zbudiš in boli?

koliko solz preteče preden se zbudiš srečen?

kolikokrat pogledaš v iskrene oči?

na vsa ta vprašanja mislim, da ni pravih odgovorov. Vem le, da po vseh teh dnevih, tednih, mesecih in celo letih tavanja in iskanja sama sebe in človeka, ki ne bo pomislekov pri pogledu v oči...

Ko enostavno veš...to je to....

Enkrat boli tebe, drugič drugega...

enkrat smo na eni strani, drugič na drugi...

Najbolj pomembno pa je, da se zavedamo, da vse pride na svoje...

V življenju se vse vrne...vse slabe stvari in seveda tudi dobre...Zdaj se mi vrača ves fer play, s katerim sem igrala svojo igro...

Zavedam se...vse se gradi...zidovi, ki ponavadi zrastejo po vratolomnih padcih...zaupanje v katerega sem že zdavnaj nehala verjeti....in seveda tudi veza...nič ni samouevno...

Res pa je, da se moramo globoko v sebi vprašati, če si resnično zaslužimo polovico, ki si jo želimo?

Kaj smo naredili dobrega, da se nam pravzaprav sploh lahko vrne? kot sem že omenila...nič ni samoumevno...

Danes vem, da si definitivno zaslužim svojo polovico...in ponosna sem nase saj sem se v svojih 27 letih naučila toliko, da vstopam v svojo novo vezo z dvignjeno glavo in polno mero odgovornosti...

SREČNA SEM!