Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

V neskončni množici ljudi spoznala tvoj korak

bi v vseh možnih ritmih nog bežečih,

in v sanjah slišala spokojen dih

bi tvoj med tisoči nemirno spečih.

 

In tudi s temo v očeh bi tvoja usta našla,

z ušesi gluhimi bi slišala tvoj smeh,

naj burja bi vse poti zgladila,

bi vsepovsod našla tvojo sled na prašnih tleh.

 

Ti lahko bežiš, pred menoj in seboj, kamorkoli.

In naj še na tako skrivno pot zaideš,

saj vendar veš - grešil si, zato moli -

a pred mojo toplo mislijo nikjer se ti ne skriješ.

Ko počasi mineva čas,

ki v mrtvo večnost se izteka,

ta večni čas, čas rastlin, živali in človeka.

Nič več ne bo človeka in v človeku bolečine,

Ne bo več misli,

ki od groze pred usihanjem izgine.

Pregret zrak bo kisal zastrupljena morja,

grozeče, hladno legal bo v obzorja,

bo led škripajoč še drobil puste goličave?

Bodo vulkani še bruhali potoke vrele lave?

potresi drgetali v togi zemeljski skorji?

nad zemljo razletavali se meteorji?

 

Naj vse brez groze bo,

brez rojstva in brez smrti

v vseenosti,

brezčutno razprostrti,

vse teče naj skozi večni prostor.

Čas, kot zdaj poteka,

le da brez muk rastlin, živali in človeka,

krožeče brez zavesti, cilja, smisla, lastne volje

v brezimnih tropih zvezd skozi čas in vesolje,

zgubljeno v nič, obsojeno na bo kar bo,

ne da za to, kar je, kar bo,

bi vedel kdo.

 

Vendar, mar to, kar je, v resnici je,

če za vse to, kar je, ne ve nihče?

Ja ja ...tako je to:

 

Pazite se tistih, ki vam odkrivajo drobne skrivnosti, ker to delajo z namenom, da bi iz vas izvlekli velike.

In nato tišina,

drobcena, krhka

kot koža na bobnu,

po kateri tolče dež.

 

Sila nežne roke

želi sneti par črk,

pesem iz pod prstov,

in jo z ustnicami norosti

sočutno peljati

v počitek noči.

 

Nosila bi jo na krilih besed,

besed, nikdar izgovorjenih,

sijočih čebel.

Šla bi za njimi

prav do daljnega vrta,

naj utonejo v pozabo

in za vedno ostanejo skrivnost.

LEVINJA

 

Levinja sem in to je moja ljubezen do nje.

 

Zlata levinja, levinja z zlato kožo in zlatorjavimi očmi.

 

Zmeraj hodi ob meni, in ko se vsedem, da si odpočijem,

 

leže ob moje noge kot zvest, vdan pes.

 

Igram se z njo.

 

Ležem med njene šape in pustim, da me prekopicuje kot svojega mladiča.

 

Natančno čutim težo njenih šap in ostrino krempljev.

 

In vonjam sapo mesojede živali.

 

Zdaj umira, zlata levinja.

 

Zmeraj bolj se opoteka za mano in včasih me dohiti šele,

 

ko že vstajam iz počivališča.

 

Okrog gobca strnjeni sledovi njene krvi, leži na boku in me gleda z rumenim,

 

pojemajočim pogledom.

 

Levinja, kje je tvoja moč?

 

Kam se je izgubil tvoj glas?

 

Lahko samo ležem med tvoje utrujene šape in zaprem oči s teboj.

 

Levinja???

Poskusi,

 

kar tako

 

nekega jutra;

 

posušiti vse solze.

 

Poskusi;

 

se pobrati

 

iz umazanih tal.

 

Pojdi tja,

 

kjer te bo našlo sonce.

 

Poskusi!

 

 

 

Saj ni več pomembno;

 

kdo koga ljubi;

 

kdo je bolj obupan.

 

Komu to mar,

 

če vse v tebi kriči

 

življenje;

 

jaz potrebujem tvoje nadaljevanje.

 

 

 

Nočem odnehati;

 

hraniti svoje duše.

 

Nočem;

 

biti večni otrok divjine.

 

 

 

Ta ostri okus mene;

 

lebdi v zraku

 

zastane v pričakovanjih

 

lačno zre v jutra.

 

 

 

V vsakem kotičku mene;

 

na vseh robovih mojega srca

 

vmesni trenutek;

 

živeti v polnosti.

 

Noč in ura čez deset,

premičljujem o življenju spet.

V moji sobi luč in na postelji sedim,

kaj bo z mano, kaj želim?

 

Noč… in tema, narava spi,

čakam, in srce me boli,

v silni vnemi sliko rišem,

roka želi da kaj napišem.

 

A kaj ko pisati ne znam,

slika vse je kar imam,

na list papirja polagam svojo dušo,

kje so pravi liki - doživljam sušo.

 

Kako naj izrazim svoj občutek,

če roka pisati ne zna,

kako opišem naj trenutek,

ki v mojem srcu dom ima?

 

Like nizam na papir,

duše loti se nemir,

srce za tabo je odšlo,

kdo ve, kje je - kdo ve, kje bo.