Jaz, Imperator Caesar Titus Aelius Hadrianus Antoninus Augustus Pontifex Maximus, sem po težavni debati s senatorji ob Jupitrovi pomoči in asistenci moezijskih dobrot ter nekega kolača iz Panonije pozno v noči sklenil deificirati svojega predhodnika Divusa Hadrianusa. Priznam, da je bilo to dejanje naporno, kot je bilo nekoč poveljniku pretorijancev prepričati Tiberija naj si vendar enkrat umije mednožje preden mu iz Mavretanije dostavijo novo galejo pocestnic za lastno uporabo v vili na Capriju. Na koncu pa so se le uklonili bistri retoriki, samo objestni Publius Gaius je namignil, da bi me njegov glas lahko stal športne galeje in zagotovitve počitnikovanja v Heliopolosu. Pa sem mu v pričo mojega varovanca Marcusa Aureliusa mirno odgovoril, da tudi jastrebi sicer letijo v višavah, njihove oči pa so venomer osredotočene na mrhovino, namigujoč na to, da mora biti status, ki ga človek uživa v družbi sorazmeren njegovi odličnosti karakterja ter klenosti duha. Na to mi je Vitellius Gallus nazdravil z besedami: Si vixeri, non opus erit amplius Romano imperio militibus. Upam, da ga niso slišali pretorijanci.

Kakorkoli že, to je zdaj storjeno, gradnja templja določena, arhitekt poklican iz Peloponeza, korintski stil pa zagotovljen. Zdaj preberem še nekaj zapiskov Epikteta, potem pa zaspim, medtem ko se moji podaniki zabavajo z raznimi deviacijami, ki šibijo telo in duha. Mens sana in corpore sano. Naj jih sreča Minerva.

http://sailturkey.com/panoramas/ephesus/discover_ephesus/demo/hadriantemple1.jpg