Ne morem spat

Samo premetavam se, če mižim kar čutim kako se mi oči premikajo.Kot bi mi kaj manjkalo pa mi ne

V službi bom pa predavanja o žuranju poslušu.Še če bi oni mene kdaj slišal, bog ne daj, da bi me mogoče celo kdaj razumel

V misli se mi je prikradla Wee. in ... ugotovil sem zakaj mi je bejba celo všeč zaveda se svoje privlačnosti, obraza in postave, a slednje nikoli ne uporablja za komunikacijo ali samoreklamo redka lastnost.Mogoče pa tam preko oceana vseeno lahko ljudje kaj naučijo bom še spremenil mnenje, a ziher ne o domorodcih, pa ne originalnih, o teh mam čisto OK mnenje.Potomci naseljencev mi najedajo :xx!:

Nisem si niti predstavljal kam me bo sprememba miselnosti ob prihodu novega tisočletja pripeljala še manj pa, da se bom tako korenito spremenil, v nekaterih stvareh precej na bolje in v drugih .... vse pač ne more biti idealno, nič pa ni izgubljeno ............... se zdaj tolažim in si lažem

Nikoli več ne bo kot je bilo, nikoli več ne bom tako sproščen v odnosih, vsakič mi v glavi zvonijo alarmi, pred očmi se mi vrtijo že videni filmi in zgodbe, ki me opozarjajo na posledice.

Kdor ne pozna zgodovine in ne uči iz nje, jo bo ponavljal!

In ni mi več do ponavljanja napak, že tako se stalno vrtim v enakih krogih, vse se ponavlja v nekakšnih vzorcih, pa naj se vsaj napake izločijo, če jih že prepoznam.

Čeprav po tem ključu pridem spet do svoje največje napake, odrekanje sebi in razdajanje drugim!Vse v nekem procesu samokaznovanja, ki ga izvajam nad seboj zaradi napak, ki sem jih delal v preteklosti.Tudi če so se dotaknile koga, jih je ta oseba že zdavnaj pozabila in odpustila, tako kot sem jaz odpustil in oprostil vse in vsem razen sebi.Do sebe sem nepopustljiv, ker vem, da če si bom popustil bom spet na starem

In za mojo mirno vest raje uničujem sebe kot prizadanem kogarkoli drugega.Mene itak nobeden ne bo pogrešal, mogoče kdaj pa kdaj na kakem žuru, ko jim bo manjkal prevoz ali droga, po čem drugem se me ne spomnejo.

Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin, so Plečnikve besede iz Križank, očitno jih v mladosti nisem dobro razumel.Če bi jih, bi lajf tekel po drugi strugi!

In še (rahlo dodelane) besede književnika, mimo katerega hiše hodim že celo življenje:

Ne hčere, ne sina

po meni ne bo,

dovolj je spomina,

me zgodbe pojo.

Pa še te niso avtorizirane in precej daleč od resnice zgodbe namreč

Kar nekaj bluzim, niti ne vem kaj bi pisal, nimam niti idej, niti se mi ne da razmišljat o kakih težjih temah, ki bi imele smisel pretopljene v črke in stavke.Sede mi kar nakladat, vprašanje pa če se mi bo kdaj to dalo tud brat.