PRITISKI
Že kar nekaj časa razmišljam o tem. O ljudeh. Njihovem delu in službi ( če jo imajo ). Tudi o svojem delu in o svoji službi. O odnosih tam...
Prepričana sem, da se v tem času, ki ga živimo, 90% ljudi boji za svoje službe, predvsem tisti, ki imajo družino. Vsi se bojijo / mo postati žrtve...da nam ne bi pristrigli peruti, da bi uvedlji še bolj nemogoče pogoje ( daljši delovni čas...še več dela za nič nadomestila...)... Včasih pa je tudi tako, da lahko držiš jezik za zobmi, pa greš nekomu tako na živce, da te nenehno nekdo "zajebava".
Pri nas je v zadnjem času zaslediti samo iskanje napak. Vsaka napakica šteje kot največji minus. Če izgubiš "ugled" - "zaupanj3" ( ker se je nekdo pač tako odločil in te nenehno diskreditira).....potem ti ni pomoči. In to me strašansko moti. Čeprav sem mlada, se mi trašno "kolca" po časih izpred desetih let, ko se spomnim bivšega šefa, ki nam je iz dneva v dan zagotavljal : TAKO LEPO KOT NAM JE SEDAJ; NAM NIKOLI VEČ NE BO ! Takrat sem si mislila, pa le kaj blebeta. Sedaj točno vem ( hava ti Damjan, da si me prejšnji dan spet spomnil na to )....
PS: se nadaljuje...
0 komentarjev
Recommended Comments
Trenutno ni nobenih komentarjev.
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.