Ksena in njen brlogec (PUBLIC)

ok, ne gre nekaj drugič

nov dan nove dogodivščine

včeraj sva ubrala prav počasen tempo, sej ne da ne verjamem v njegove zmožnosti, vendar vem kakšni so začetki. Imela sva luškan dverni izlet s postankom na vrhu. Začutila pa sem da koleno še ni ok, kar naenkrat se je pnovila bolečina, zanimivo vedno pri hoji, nato pa se stopnjuje, sem kar malce razočarana. Zjutraj sem malce kolebala med tem naj grem ali ne, vendar po planu teka, naj bi danes po dvodnevnem počitku na vrsti tek. sem se odločila da bom poizkusila 10 minut teka 2 minuti hoje - 3 ponovitve... ok, vmes sem malo grešila s hojo, ampak koleno ni dopuščalo več. Tudi pulz mi je sporočal da imam zaloge, ampak sem tole lepo počasi na izi, poslušam telo... tako da sem naredila najkrajšo možno turo, dihala skozi nos, tko da napadov ni bilo . Fajn začetek dneva... zdej bom pa hladila koleno pa da vidimo po nekaj dnevnem počitku. Ob prvi priliki pa zamenjam copate za tek... imam občutek da je del težav ravno v njih... aja odočitev je tud padla da bom drug teden se držala istega programa... potem pa na naslednjo stopnjo, pa da saniram to bolečino... ni vrag

luštn se mam

Še en luškan vikend za menoj. Sobota zapravljanje, tekma praznovanje r. dne, nedelja zgodnje vstajanje in 6.50 že štart iz Prvin... tišina jutra, žvrgolenje ptic, jaz in moje misli... kar hitro napredujem, presenetljivo hitro, ob 8 uri sem že na najvišji točki planine in tam glej ga vraga, mimo mene tekač... o ti moj bog... tko kot bi tekel po ravnini... jaz pa počas, meditativno... malce posedim pod planino na sončku... nekak nisem zaznala tistega starega pravega navdušenja nad okolico, seboj, dogajanjem... po poti navzdol srečam nekaj pohodnikov, prejmem nekaj pohval in gremo dalje... pot prehitro mine, v meni pa še tolk misli, razpravljanj same s seboj, prav posebej me je zabavalo iskanje pravega mesta za izgubo tekočine nato pridem v meni ljubo vasico in ugotovim, da so angelčki z menoj, kajti, če bi bila minuto hitrejša, bi se verjetno srečala z nekom iz oči v oči, kar pa osebo verjetno ne bi razveselilo... opazujem postavo v traktorju in se umaknem... glede na razdaljo niti ne vem če je bila prava oseba... kr neki... odločim se še za en obisk hriba kjer se vedno počutim polna energije, včeraj pa nisem tiste energije zaznala...že prej sem srečala dva srnjačka oz. jih pregnala, sedaj pa še zajčka, oz. je bil kar orng zajec... kmalu uspem dvigniti raven energije in uživam. saj ne da prej nisem, ampak tko nisem bila tista prava jst.... 6 ur mine kot bi mignil, doma se malce odpočijem in že drvim novim dogodivščinam nasproti... čas turce sem pa zeloo skrajšala, pa se mi ne zdi, da sem dirkala... no ja... kakorkoli luštn je bilo... me pa zanima kakšen pogled bi doživela če bi bila minuto hitrejša

še dobro da je bil danes po programu lažji dan, tako da sem se kljub bolečinam v nogah (upam, da ne gre za vnetje pokostnic) odtekla po programu 36 minut s hojo, bolečina je pekoča... vsekakor do petka sledi počitek... je bilo pa danes čudovito jutro

dan za zabeležit prebujajoče jutro, sočne gozdne jagode in prva 10ka - 10 km v 01:02.00.

uživam

moja klasika Prvine - Čemšeniška - Vrhe - Pl. vas - Prapreče - Potoška vas- Zagorje

vse skupaj v 3.5 ure ampak s tem da sem eno uro pridobila na času do Pl. vasi, nato pa izvedela za bližnjico

V bistvu sem želela za en dan skočit na obalo, pa mal na sončku lenarit, ker pa se zadnje čase mi želje nekak ne uresničijo (učim se sprejemat tisto, kar mi je trenutno na dohvatu ruke in ob tem uživat) no in je na enem pikniku v soboto, ko sem nekako si želela samo tišine samote in narave, padla odločitev, če ne to pa izlet ...

J. je bil na eni drugi zadevici in sem ga lepo ob polnoč seznanila, da me zjutraj ob 6 pelje na Prvine, ker pa nisem imela doma zaloge vode, sva zadevico prestavila na 7. Glede na to, da ima zaradi določenih for malce slabe vesti mi je z veseljem potrdil. tud prov

Torej po neprespani noči (tisoč in osemsto misli in idej ) po nočni mori v času, ko sem spala ter ugotovitvi zjutraj da menstra prehiteva, sem ob 7.25 štartala v svojih pohodnih hlačah jih je potrebno omenit ker so nove (no ja bile pred mesecem dni) rabljene enkrat - le malce prevelike so že postale, haha - in so super - sej so ble tud drage kot žafran...

no in jst štartam v hrib... dober tempo moram priznat, pol urce pa sem zgoraj... nič počitka, spreoblečt mikico in gremo dalje... v glavi pa - če bi imela lažje čevlje, manjši nahrbtnik, tisti ki si ga opazovala na eni slikci, potem bi zdejle tekla... tempo vse hitrejši... prav morala sem, vsa napetost tega tedna me je gnala naprej... po navadi se ustavim, opazujem naravo, sedim na sončku, tokrat pa kot da sem tempirana na čas... še hitreje, prav želela sem iz telesa izcediti vsak atom moči.

Nisem se obremenjevala s tem, da sem v naravi, da naj jo užijem... le šla sem... pot navzdol, vročina, kamenje, skale, korenine, komarji... gremo dalje... pridem pod planino in pogledam na uro, minile so še dodatne pol ure. kul... v glavi misli brzijo s takšno hitrostjo kot se telo giblje... fotoaparat brez baterij mi ne koristi, jagode šele cvetijo, nikjer žive duše, samo jaz, sonce, znojne kaplje in misli... gremo naprej... pot poznam, misli me presenečajo... kar naenkrat se nasmehnem... zdi se mi, da je vse tako preprosto. Kmalu pridem v zame pravljično vas, se tam zaklepetam z enim prijetnim gospodom (vmes me prešine ena misel , da je mogoče pa nesojeni tast ) se malce zaustavim, ker sfalim pot... halo, čez vas pa res ne pelje moja pot se obrnem in že hitim naprej... potem pa srečam še enega starejšega pohodnika in se z njim odpravim po bližnjicah... kolk jst folku zaupam a... no in po dobrih 3 urah pijem v moto klubu pivičko z J.- navdušena, utrujena, lažja za vse misli, ki so me ubijale cel teden, svet je bil čudovit, jst tud, ponosna nase, in pred menoj še celo popoldne, ki sva ga preživela na motorju... sva se zapeljala do Šmartinskega jezera... lepa nedelja ja... še več takšnih prosim

končno uspela vzet nekaj trenutkov zase... za menoj napornih 14 dni, predvsem čustveno... valeta, pa služba, pa moj se je vrnil za nekaj dni (ne morem rečt, ej sori stari, grem jst, sicer si je pa itak potem on vzel čas zase... tko da niti opazil ne bi da me ni, če ne bi bila čez dan takšna vročina, pa še menjava službice in tko... torej... danes zjutraj me ne ustavi ama baš nič... ob 6 sem že na poti v hrib. Vmes se enmu avtu kjer se dva predajata užitkom ognem po visoki travi... naj uživata,... potem pa me pričaka sonček. je že vroče, navsezgodaj... tekla em pa z užitkom, očitno bo treba podaljšati te turce čas do Klančiš izboljšam - rezultat tega, da v klančke tečem... en je še neosvojen ampak ne bo več dolgo. V Kisovcu pa srečam atija... vem, da je ponosen, se vidi v očeh, čeprav mi pravi da sem nora... nič zato, počutim se super... in vem, da bo ta teden več takšnih dni...

lepo sem začela dan

Sama sem, tamala je na taboru, sem si vzela dan za pohod...

uf malce pretiravanja v tej vročini.

Po včerajšnjem zanimivem dnevu sem zvečer kar padla v posteljo, na nek način pomirjena s seboj in svetom, uro pripravila za 4.30. Ok, vstala ob 5, ob 5.30 štartala, še vedno neprepričana če bi res šla... hladno v gozdu, mir v glavi, nobene ure, ki bi priganjala. Pa pridem na vrh v treh urah, še ne prevroče, motile so me razne pošasti ki so letale okrog mene in moje glave ... itak da sem jih s svojim prepotenim telesom privabljala... vmes dobim super sms od tamale (da ji rata) ki mi je dal krila... gremo dalje. Senca gozd .... kar naenkrat tam po petih urah hoje, utrujenost, ne tolk v nogah, kot v glavi in odklop, zanimivo doživetje... ne da se ti tud sam s seboj potihem se ment... samo greš in greš in greš. Sem pametno vzela 2 plastenki z vodo s seboj, ki sem ju spraznila do vrha, nato pa še tam kupila dve za v dolino... lahko bi jih tud 3... nekaj vode je šlo namreč za vrat zadnje tko konstruktivno razmišljanje je bilo o hrani...ampak tam od 7 ure hoje naprej - tisto od europarka do letališča je bilo pa najhujše, ura 13, nikjer sence, utrujenost, žgoče sonce, takrat pa samo razmišljaš, daj še en korak, še en... potem dol je šlo lažje in tam nekje ob 13.30 prispem domov... se stuširam in grem iskat halo kartico peš na petrol, v vročini ampak se moram tamali javit... zdej sem si pa naročila tisto o čemer sem sanjala uro pa pol - dve grški solati in brezalkoholno pivo... ja kr dve bom zmlatla... drekec, sem pozabila da so štrcune zaprte, jst pa doma ama baš nič, če en bi si jst salatko nardila sama njamiiii

ajaaa, pa jagode sem jedla celo pot, pa maline sem kradla pa borovnice sem našla ... res me Narava razvaja

dan za zabeležit prebujajoče jutro, sočne gozdne jagode in prva 10ka - 10 km v 01:02.00.

uživam

dobr (beri hitr) tempo maš ti to

Cookie hvala... priznam, zadnje čase ne tečem... v stanovanju je 32 stopinj, v službi sem sama, norija... ne najdem energije za kaj več kot dihanje... upam, da se to do vikenda ne bo preveč poznalo na kondiciji... mogoče grem jutri tečt ob 4.30, če grem kasneje zamudim v službo...

BUČNICE IN JABOLKO

dopust, občutek, da nisem v teh dneh naredila ničesar zase. Napoved je dobra, volja tudi.. pa dajmo. Zaradi določenih občutkov po vožnji z avtom sredi poti rečem, da me lahko da ven iz avta pod planino, ne na pol poti oz. na drugi strani. Tako zagrizem kolena in se podam v hrib... voda je sprala vso zemljo, tako da dobesedno grizem v skale. Ustavim se, se zazrem okrog sebe - spokojnost, veličastnost, zlitje. Kako se počutim živo. nadaljujem. celo dopoldne bo moje, ura je malce čez sedmo zjutraj. četrtek. vem da ne bom srečala mnogo ljudi (če bi le vedela). zatopljena v svoje misli nadaljujem, premagujem 600 metrov nadmorske višine... voda skale... moj svet

ne želim razmišljati kaj je bilo včeraj kaj bo jutri... sem tukaj sedaj, v tem trenutku. sama. všečno. nadvse. a misli vseeno zaidejo, tja kjer je srce. ne dovolim več, ne grem se več... že vešče zamenjam film in razmišljam o teku... kako izboljšati hitrost, pa kupiti nov par tekaških copat... pa hočem nočem pohodniških. pričnejo me bolet prsti, vem da bo na drugi strani planine še slabše, ko bo podobna pot le da bom šla navzdol...

prispem na vrh planine. koča odprta, nikjer nikora le glasba. čaka me moja klop. pojem jabolko, se zazrem v dolino in spet odženem misli... ne danes, danes ni dan za odločitve. na mp3 pardon mala pravi da je mp4 - sem ga podedovala poslušam radio, slušalke nekak vpnem v nahrbtnik, samo toliko da slišim... v tem trenutku je mal čuden občutek da sem popolnoma sama...

nadaljujem pot. Še en kraj je kjer se rada ustavim. Nor razgled. Ampak halo, nekaj čudnega se dogaja tule gor, vse razrito... pa tole ne more bit od neurja pa tud svinje ne pustijo takšnih sledi... hm. ne počutim se ok, nekak čuden občutek, gremo dalje.

Pot navzdol je še slabša. v glavi nastane praznina, čakala sem ta občutek. fajn, ne razmišljam več kaj naj kako naj. samo hodim. nekajkrat spodrsne. pa fakec kaj je danes z menoj. pristanem pod planino. oplazim uro, čas je ok. ampak danes ni pomemben čas, danes moram razvajat svojo dušo. stopam naprej korak za korakom. rzpre se pogled na Tabor. sedem na travnik, slečem majico, spodaj kopalke, ležem in se zazrem v nebo. brez oblačka, vendar piha ful piha. solze kar same tečejo. tako sem utrujena od vsega. samo mir si želim. nič drugega ne pričakujem. mir v sebi. spokojnost. na trenutke mi tako uspeva, potem pa vihar, kot ta veter. odločim se, vzamem oprtam kakorkoli nahrbtnik in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej. za seboj slišim čudne zvoke, kot nekakšen žvižg.. nekaj čudnega... spet neprijeten občutek. vem prazna sem. ni vedno moj dan. korak za korakom. obožujem ta čas ko samo grem. obrišem si solze in si prepevam svojo mantro... jo čem izdat. ma ne. pridem do prve hiše - še en vzpon, potem bo pa lažje. klic mami in prestršen ati - takoj domov, v teh gozdovih je medved. se nasmejem pa pravim, da ni čas za šalo. pravi da se ne šali. stopam naprej. si mislim panik. potem pa čaki sam kaj je bilo pa tisto zgoraj kot bi nekdo težak in velik počival tam gor pa vse razmetano? ok, bujna domišljija. gremo dalje. pridem do moje jase. O FAK! vse razrito. vse. divji prasci. zdej me pa že enmal panika grab. ampak skoz ta gozd moram, ni druge. na hitro ena fotka pozabim na utrujenost. GREMO. vmes pokličem atija, ki je itak ves penast, kako se prejšnji dan ni spomnil, da me opozori, jst pa ja no sej medveda tu dol ni, kaj pa svinje... on pa o moj bog!!! se nasmejem pa pravim itak se usračkam če jih srečam. potem pa lekcija, da se itak šalim z vsem da je resna stvar. no dragi moj očka, v tem trenutku je humor vse kar premorem, ker me čaka še nekaj hoje po tem gozdu. in itak še en let ne boš šla tule, ziher. pa gremo naprej. slišim vsako počeno vejo, vsak šum ki ga ne povzročam jst. oja prav slišim mir pa spokojnost. sam jst to nsiem več. uf pridem iz gozda, čistina, prvi vikendi. res sem pojava. pa se ne oziram na to, prav paše mi v samem nedrčku skakat okrog. slišim čuden zvok...kot bi nek otrok piskajoče se oglašal, pogled v nebo. joj kako sta lepa, pa ravno nad menoj krožita. klik, fotka. zdej bi bil pa že čas da se stran spokata halo, čezdalje nižje ... halo? nisem ne nemočna ne na pol crknjena. grem naprej. se smejem sama sebi, ne medved, pa divje svinje...ok, tole je pa že blesav. pot nadaljujem po asvaltu, po gozdu, ampak skor v civilizaciji... pa kaj bulte vame. aja pomankljivost

počutim se dogaj varno in zobam bučnice... pa razmišljam, svinje majo rade buče ne... torej če bi raztresila bučnice po tleh. prav nasmeh mi že gre. aja če jih bo še kaj ostalo.. mmm. še dobro da je nekaj vode, ker so kr slane. ok za svinje bučnice. pa medved - no ja ena jabla je še v nahrbtniku. bo dovolj. sam kako a kr nahrbtnik dol pa mu jo ponudim? haha, al mu jo vržem na tla... joj kolk sem smešna res... ampak če sem odkrita , bi ga rada srečala, sam tko, ko gre v nasprtono smer kot jst, pa da me ne opazi ;)ja noooo...

še enmal pa zaslišim mukanje, takšno jezno... sedem na travnik in se krohotam na ves glas, ap sej to ni res. ne medved ne divji prasec, pa ne un gor na nebu oz. unedva, ne bik je sedaj nevarnost...

dan za zabeležit prebujajoče jutro, sočne gozdne jagode in prva 10ka - 10 km v 01:02.00.

uživam

57.44

 

pa še nekaj sem razmišljala - prvih pet km je trasa skoz mal v nagibu, čisto rahel klanček - porabila sem 35 minut... nazaj grede sem pa rekla sama sebi pa da vidimo koliko si res sposobna... tko da tole konec koncev je super rezultat... anje anje

jutr zjutri mam pa namen it tečt v novih nedeljskih coaptih po trasi Zagorskega teka... pa da vidim...

javim

tko kar bo bo... vrgla sem se v hitro deročo vodo in zdej mam da splavam

naj bo Vesolje na moji strani!!!!!!

a čem odnehat

Ksenč ... le zakaj ... tek ti pomeni veliko ... nimaš pa tovrstnih tekmovalnih izkušenj ... če te mika, se raje vpiši v kakšno šd ... da boš imela sotekmovalce za trening ... imela malo bolj strokovno obravnavo in odpravila pomanjklivosti s pravilnim dihanjem ... potem pa čim več udeležb na različnih tekih ... saj, če ti ni za cestni tek, verjetno obstajajo tudi tekmovanja v krosu

Jeti, nisem jaz za tekač za družbo, paše kdaj pa kdaj, drugače sem pa samotar... in kako se zadeve spreminjajo, danes si prav želim, da bom spet tekla, sem šla včeraj, mi je pasalo 7.2 km počasi v času 44.16. in vem da bo kmalu tole šlo še bolje in vem da bom si vzela nekaj tekov samo za dušo, brez ure

dogodivščina ene polžke na jutranjem teku...

zgodnje jutro, mokrota, očitno je ponoči deževalo. namen polžke je, da preteče eno traso v obratni smeri kot ponavadi - to pomeni v hrib - tko nekak pol urce če ne več lepo pričnem, metri minevajo, gre mi super, sem sredi gozda narave tišina, tud muzka me moti in uživam... premagujem tole kar z lahkoto. pot postane ravna, povečam tempo, zdi se mi, da na poti vidim psa... zmanjaš tako da hodim, sem bojazljivec kar se tiče psov... kje je lastnik? izgine v grmovje, čaki enmal tamle je še eden, sam tole pa ni pes čisto počasi stopam naprej, kar naenkrat zagledam čekane in nekaj ogromnega črnega, ki na spodnji strani poti zre vame. o j.... ti. merjasec OGROMEN MERJASEC, pa zraven njega še nekaj zelo podobnega njemu pa še nekaj... ustavim se, v delčku sekunde se odločim, grem ritensko nazaj - a veste kaj je bila moja edina misel... da imam rdečo jakno... jo pričnem slačit, pa ugotovim, da ravno ni dobro da preveč gibov izvajam... še vedno stopam ritensko, upam, da ne bo preveč kamenjov, pa kakšnih korenin... in izginejo... jst pa pozabim da imam fotoaparat s seboj. smolaaa!!! no pa se je po 20 minutih končal moj tek v hrib... in to je bilo malo stran od hiš... kaj mislite bom še šla???

ja takle mamo

Kako zanimiv je naš notranji svet... včeraj sem se s navijaško skupino odpravila na turnir v Reko, ne bom opisovala tega dneva, le zanimivo je bilo videt, kako se o določenih osebah nisem motila... pa pustimo to. Že pri odhodu sem napovedala čas prihoda domov, požela smeh in malce zafrkancije na moj račun, no potem ko smo se bližali domu, sem pa vse večkrat slišala mnenje da sem coprnica... zmotila sem se za 10 minut, ostali za nekaj ur - bilo kup pripetij

torej spat sem šla ob 01.00 zjutraj, se dvignila čez 5 ur, se totalno spičila z mojim ter besna odšla tečt... plan deset km. S seboj vzamem plastenko vode... predno štartam (do štarta sem šla protestno peš) se še enrkat pičim z mojim "najdražjim" po telefonu in v solzah pričnem s tekom.... tisoč vprašanj in razglabljanj je v meni... naštimam si indijansko muzko in tečem v ritmu bobnov... tam tam tam tam... lepo napredujem - pot skozi Kotredež se mi zdi popolnoma lahka, čeprav je skoz mičkeno naklona... tam tam tam tam... mogoče k tem občutku pripomore moj pogled usmerjen v tla zaradi solz... naslednja pesem je pesem ki me spomni na preteklost, solze še bolj tečejo... v ritmu tečem... avtomobili prehitevajo, vozijo nasproti - meni solze tečejo, teče mi pot in grem... po 26 minuti klic, kdaj naj pride po mene, v 28 minuti klic če mi naredi sok... javljanje na telefon je pri tempo teku zelooo nadležna zadeva.. jebi ga tko pač je... grem dalje, sem že skoraj pred Jesenovim... naštimam si nazaj indijance tam tam... bobni jaz in prvi sončni žarki... solz ni več... besnost mineva, ostaja naveličanost in prizadetost. med drugim sem danes izvedela da si nekdo ne želi moje družbe danes na pikniku, plus tega včeraj izvedela da odpade izlet s starši (pravega razloga niti ne vem)... ok, nič zato, sem na svoji progi, km izginjajo, švic curlja, noge postajajo lahke in vse bolj hitro tečem... v Rovah pogled na uro in ugotovitev - če pohitim potem lahko dosežem svoj anjboljši čas tule.... klic, da me že čaka... naredim še zadnje požirke vode in grem naprej... skozi Kotredež imam zelooo hiter tek, skoraj šprint... spet zazvoni telefon... vzame mi energijo voljo. Na začetku europarka končam... nekako 9,8 km 57.11 minut. Fulll dober rezultat, vrne mi energijo... res dober rezultat... in nikogar ki bi se veselil z menoj, ki bi mi dal vzpodbudo za naprej... vendar grem naprej.A čem končat zgodbo... napizdim ga ker me moti med tekom... sedaj sva sami, kuham juhico za malo... njen očka pa uživa v najljubši družbi z motorjem... tud prav

 

Ko me bodo zapustili, bom hodil s hladnim telesom.

Danes se bom v sebi počutil dobro.

Vročica me bo zapustila

in pustila mojo glavo hladno.

Danes bom slišal.

Danes bom videl.

Danes se bom zavedal.

Danes bom hodil.

Danes me bo zapustilo vse, kar je zlega.

Spet bom tak, kot sem bil prej.

Prek mojega telesa bo zavel hladen vetrič.

Hodil bom in moje telo bo lahko.

Za vedno bom srečen.

Nič me ne bo zadrževalo.

Vse pred menoj je lepo.

Vse za menoj je lepo.

Pod menoj je lepo.

Nad menoj je lepo.

Okoli mene je lepo.

Moje besede bodo lepe.

Večen bom.

Vse je lepo.

Naj hodim v lepoti.

( ceremonialna pesem indijancev Navaho)

očitno sem se zgubla... majke mi.

sem se pa nasmehnila, ko sem tam še na začetku Znojil spraševala vprašala za nadaljevanje poti - kje naj grem za Partizanski vrh - pa tip začne nekaj (mogoče je bil isto nedomačin kot sama ) v glavnem sem ga vprašala če je kje kaj ozka cesta, pa pravi ne tovarnjaki se vozjo ok zdej mogoče je traktorje mislil... v glavnem - čist komot se tule izgubiš, tko da veste sem se ravnala po tem ktera pot mi je ljubša, svetlejša, privlačnejša - ko sem stala na razcepu pa tuhtala levo al desno,v glavnem določene signalčke sem iskala... šla sem mimo mislim da Sp. Znojil gor v hrib, potem pa desno (priznam najprej levo en ovinek pa potem nazaj do precepa pa naravnost po kao bližnjici) no in končnooo desno - mi je bilo zanimivo da se v istem gozdu že drugič "izgubljam" da imam isti cilj pa da sem prvič prišla do cilja v smeri v katero jst tokrat grem... pa spet pridem na drugo cesto pa gledam... ok, mogoče sem pa takrat iz te leve strani prišla... grem desno... in prispem na cilj točno tam kjer sem si zaželela na cesto (sej je označena tale zadevica kao z gozdno potjo) pa gremo potem še gor na P. vrh.. jupi, zdej se izgubila ne bom več, sam vode ni pa tačka boli pa prste nabijat navzdol... v glavnem na poti do Planinske vasi srečam še nekaj folka, nato pa po bližnjici za Prapreče (druščina kolesarjev me prav lepo pozdravlja, ko jst sopiham navzdol)) pa spet po bližnjici za potoško vas in evo nas ... jeeeee zmagala sem. (sem pa resno razmišljala če bo kakšen divji merjasec se kje pojavil)... ampak gozd je pa enkraten, pa kolk vode - sem si akr postregla nekje , pa mah pa... noro

komaj čakam da tačka neha bolet...

sem na Tisu poskušala izračunat km za to pot, pa je pot vrisana sam jst ne vem hišnih številk pa še drugo pot mi ven vrže. Mislim da jih je bilo čez 20 - km mislim... čas je bil pa 3 ure in pol (tam nekje)

danes po celem tednu kao počitka (če počivaš ležiš ane, si frej, te ckrljajo - no tega ni bilo na sporedu)... torej po celem tednu Počitka in cartanja tačke je danes napočil dan ko sem ponovilo traso Izgubiti se (haha mam čist svoja imena tekaških tras - eno je Truploooo, sam občutek imam da kmalu ne bo več veljalo tisto - tečeš umreš tečeš umreš na tej trasi) torej šartam jst v megli tečem v megli... megla svuda ... pa razmišljam zakaj hudiča imam tko čuden filing na koži... a je kaj z manjico narobe... haha itak da - narobe jo imam oblečeno, in če naj bi ta zadeva delovala po principu ven ja noter ne je blo pri men glih obraten... najdem plac za spreoblečt pa še počepnit bo treba... sej ne bo nobenega mimo ane

si v opomnik dam naslov zadnje bajtice da vsaj vidim koliko km je do tam... sej res, luštna trasa za tja pa nazaj haha... no in grem po tej poti kjer se ne moreš izgubit... vmes razmišljam čistim podstrešje, se jezim nase, se tolažim, tečem ... nekak ugotavljam da tale proga je pa bistveno daljša kot jo imam jst v spominu. Pa še en ovinek pa še en... ker itak moram da zakompliciram je moja trasa speljana tkole... naravnost pa desno pa skoz naravnost potem levo pa skoz naravnost, skor da vidiš dol kje si zavil desno ... no pa levo nekaj časa nič pa desno... in tako naprej sem si želela sonček - haha jok brate, izbrala bi drugo traso - truplooo z dodatkom... ker na uni stran je sonček, jst sem pa v senci. pridem do tistega doma ki je zaprt že odkar pomnite tovariši, men pa slabo... tolk slabo da se tek spremeni v počasno vlačenje navzgor... bruhanje, počivanje, mrzlica, potenje... o moj bog... vem kaj je narobe in kriva sem jst... kje je kakšen jabuk? definitivno kupim nahrbtik za kolesarjenje - priročen majhen... umrla bom... pridem na sonček.. grem za drevo bruham, ugotovim da bo lulat tud treba spet... itak da se fulll skrijem, sam ne opazim da sem skrita sam iz ene strani... in glej ti vrageca... nekdo gre mimo... počakam mal - vidim da so na cesti višje gor tipi tud obstal... ej fantje vseeeno mi je ... tečem dalje, pot ne gre več gor temveč dol... prehitim unga... mislim kaj si predstavljam, je dal v nevem ktero predstavo... me je lovil tam na poti... pridem do Planinske vasi, kako bi bila jaz tule doma... mir tišina, sonček... malce postanem, najdem pitno vodo sedem na klop in se predam sončku.. še vedno nisem šla mimo jabke... a čem it v vas pa prosit za en jabuk... tečem naprej... nič posebnega - pot poznam na pamet...

kljub počutju sem uživala - ok razen 20 minut...

še bom šla

sam zajtrk bom prej jedla, pa ne bom protibolečinskih tablet preveč pojedla pa ne bom energijskih tabletk tolk pojedla pa samo vodo bom pila brez magnezija...

zjutraj v postelji razmišljam, kako z lahko je past ven iz ritma...

s težavo se skobacam iz postelje pa bijem bitko.

Zunaj tema, meni tačka daje signal da naj grem nazaj pod toplo odejo... se oblečem in grem v hladno jutro... ker je mesto eno samo gradbišče me pričakajo oči delavcev uprte vame, ki na pol oblečena še skoraj speča,se megleno odpravljam v hrib... pa nastane najpomembnejše vprašanje tega jutra... katero smer naj izberem, odločim se za skoraj najlažjo varianto, no ja - se mi je še ena druga v misli vrivala pa sem jo spodila... danes nisem razpoložena za divje svinje... grem jst v hrib... vse rutinsko, pa pričnem tečt... nekje na polovici začnem razmišljat, da rabim dogle pajkice, pa kdaj v Lj po cifro, pa "murnček" mi je v misli skakal... aja murnček je moj nov prijateljček ki je baje namenjen za igračo za odrasle fante (uraaa)... no ja tko sem brala tule na forumu pa se zalotim da razmišljam samo še o tekaških zadevah... sej veste, športni nedrček pa tekaški štumfi, copati za brezpotja - najnujnejši kos garderobe za to zimo... pa pomislim da že dolgo nisem razmišljala o tem da bi si kakšen seksi kos spodnjega perila privoščila... da že dolgo nisem samostoječih nogavičk kupila... hm... po mestu se podim v pajkicah s čepico na glavi... pa se prav fajn počutim oja včasih celo seksi pa je teh 6 km hitro minilo... res... pa še plan sem nardila kako naprej s tekom, pa še kakšno pametno sem pogruntala zase, no ja bi bilo pa fajn si omislit tud kakšen prej omenjen kos...

za menoj Ljubljanc.. čakam na boljše razpoloženje, da me zagrabi navdih, da se mi zbistrijo misli, da napišem kaj več... imela sem se pa luštn oja... čas nepomemben...

včasih razmišljam za koga pišem tule gor - zase... mogoče stvari popolnoma umaknem na kakšen drug plac, zase...