nataly's Blog

Je pač dejstvo, da se spreminjamo.

Ne le staramo - še vedno se spomnim nejevernega pogleda gospoda policaja pred par leti, ko zijal v mojo vozniško in potem vame...Ni kazalo druge - treba dedcu zagamanemu pač dopovedat: Tudi vi se boste enkrat postarali!

Porkadijo, kak hitro mi je vrnil vozniško nazaj.

Nič ni bilo treba opreme v avtu gledat, nič hitrosti nismo upoštevali..hitro naprej, da še kakšne lepe ne zinem.

 

Enkrat pa tipsonu(spet sem pri bljižnjih srečanjih s policaji, kaj pa drugega), mrtvo hladno rekla: dajte prosim, hitro preverite kaj morete, me ful na wc tišči..šel ded okoli avta, probal zadržati smeh, pa mu ni ratalo. Brž mi vrne nazaj vozniško ino prometno ter pravi: pol pa le hitro naprej, samo ne prehitro..po predpisih..da ne bo kaj v hlače ušlo...in pol se režal ko opica.

Kaj se te čudi?

Koga pa nea na wc pritisne? A on celih dvanajst ur drži? Ali gre za v gostilno z namenom iti na sekret...pol pač še kofe zraven pade.

 

Ni panike.

Pravi čas sem domov prišla. In wc bil na srečo prazen.

 

Enkrat prej pa zijala v štorkljino gnezdo. Počasi(ne dovolj počasi očitno) se peljem mimo in prodajam zijala. Štorklja se na veliko raztegovala, druga pa jo ljubeče opazovala. Prava hepi femili. Čisto raznežena ratala. In pol..ck..modri blisk..klinčev radar me poslikal... v trenutku razneženost nadomestila jeza. Kaj jeza, huronski bes. Peljem naprej in gruntam kaj mi je storiti. Koliko plačam za tole zijanje štorkelj? Koliko sem pravzaprav peljala? Se sploh še da kaj narediti? In se v križišču obrnem - vem, totalni prekršek bil tole - in se odpeljem nazaj. Stopim iz avta in potrkam gospodu v policijskem radarskem avtu.

"Drdan - malo prej ste me slikali..koliko pa sem peljala?"

"Eeeeeeeee...." Šok dedca doletel. Koliko folka mu pravzaprav trka na okno in sprašuje oslarije? Malo, skoraj zagotovo.

"Veste štorklje sem gledala..."pokažem na štorklje,"tako lepe so..in...veste kaj..sem se spomnila. Saj vam ne ratajo vedno vse fotke?"

"???????"

"No, tu in tam se katera ponesreči..lahko se črna pika naredi in je slika nejasna..recimo točno tam, ko so registrske tablice..."

Dedca je hotla kar kap...

Mrtvo hladno mu povem rešitev za nastali problem in v silnem šoku mu res ni preostalo drugega, kot, da se je strinjal z mano.."Ja, vse slike pa vedno res ne ratajo!"

Mu prikimam, zaželim lep dan in junački obrnem.

Že zaradi mojega obračanja, bi me lahko tako kaznoval, da bi belo gledala.

Ampak ne..ko sem na hitrco pogledala nazaj, se je režal ko nor.

Vsaj dan sem mu polepšala.

In res...res očitno ratala pika na sliki tisti...ker nikoli ni prišla kazen.

 

Vsaj tisti krat ne.

Ker pa Bog ne pozablja..in ima dolgo šibo, prišla par let kasneje - na istem mestu..peljal moj predragi gospodič..jaz pizdila poleg(se spomnite tovariši...) in potem čez par mesecev dobim pozdrave in črnobelo fotko. Gospodič dobrovoljno sedi za volanom, jaz pa nekam tečna poleg.

Hm.

Za ziher dobila še kazensko piko.

 

Zdaj imam torej policaje v delu.

Se bom že še spomnila..mi o tem, kako sem tulila uro skupaj skoraj ni za napisat. Čeprav je zanimivo tole.

Ko začnem jokat, zelo težko neham. In potem ni šans, da prekinem z točenjem solza. Pa čeprav bi šlo za življenje. Dokler ne spraznim malhe tam(polne solz seveda), tako dolgo tole lije. Pa magari se že smejim poleg..solze tečejo.

 

Nerodna zadeva v bistvu tole.

Tako sem jokala, ko se sprla s sodelavcem. Poznam ga...madona...petnajst let. Vsaj. In pol pade beseda. Niti ne namenjena meni, in jaz tulim. Tulim tako, da me zapre not, odide tip ven, pride nazaj, jaz pa še vedno tulim in tulim...eno uro tale jok trajal.

Sem pogledala na uro.

Zanimiva policajska srecanja imas . Mi je vsec, da se tegale lotis drugac, ne ono tipicno zensko, z uporabo carov, ampak takole direktno in po mojem je to element presenecenja .

 

Kar se pa odnosov tice, se pa vsi cel lajf ucimo, nikol ne ves vsega, ves teoreticno, ko pa si na necem, pa mogoce popolnoma drugace odreagiras in vse te izkusnje nas bogatijo.

Neznanje in nepotrpežljivost me je zdaj zaj.

Tolikokrat sem kliknila objavi komentar, da ga je. In to bogami vsaj šestkrat. Tak, da ni druge.

Treba bo zapolniti te kracarije, ker še nisem skužila kako se zbrišejo

Torej - dejstvo je, da zelo redko ali pa sploh ne, berem slovenske avtorje. Pa nimam nič proti njim. Osebno že ne. Ampak so se mi priskutili v osnovni šoli. Tako zelo zamorjeni, tako težki, brezvezni, idiotski so se mi zdeli, da lahko avtorje - slovenske seveda - preštejem na prste ene roke, ki so mi všeč, ki jih cenim in ki jih velikokrat vzamem v roke. In glej ga zlomka. Vsi so še celo živi.

Prva - resnično si zasluži primat, pa ne zato, ker velika in zanimiva osebnost, ampak zaradi vpliva, ki ga je pustila na meni.

Ko deklica mala ni znala brat. Črke je že poznala, jih povezovala, ker so tak rekli, se trudila, da je povezane črke prebrala s čim manj zapleti..kaj pa je tisto pomenilo, se mi pa ni niti sanjalo. In tako bilo cel prvi razred. Še mesec ali dva celo v drugem razredu. Nič ne vem na kakšni osnovi so mi dali slovenščino štiri - ostalo pa pet, da sem lahko bila odlična. Po moje so mi podarili. Ker si je ziher nisem zaslužila.

No in potem sem v drugem klasu morala v knjižnico. Obvezno domače branje. Ne spomnim se katere knjige sem morala pregoltat, ampak roka je sama od sebe posegla za Kosovirji na leteči žlici. Čudni bitji, ki se pravažata na žlici, ki jima je najljubša hrana paradižnik in ki sta ničemu poznanemu podobna. Zastor je padel. Spregledala sem. Od takrat dalje vidim, kaj berem. Vidim dobesedno. Črke plešejo pred očmi, vsebina se kot na filmskem traku razvija pred mano, ugotovila sem, da imam uredniški vid - to seveda zdaj, malo velika in starejša.

Bog te živi Svetlana Makarovič in veliko zdravja, ter še več takšnih otrok, kot sem bila jaz. Slepih, tipajočih prej in da jim tvoja dela dajo svetlobo v življenje.

Drugi - zame ta orng veliki je Štajerec. Ima podoben smisel za humor, kot ga imam jaz. Poznam natančno takšne finte, kot jih pozna on in postanem dobre volje takoj, ko vzamem kakšno njegovo knjigo ali drugo delo v roke. To je seveda........Tone Partljič. Z ljubim Mojim atom, socialističnim kulakom, se je za vedno zapisal v anale mojih domačih avtorjev. Pa še z enimi črticami, ki sem jim pozabila naslov. Je pa tam natančno razložil, kako si je želel senviča s kupljeno klobaso, domače kiblflajš pa fliknil na železniške tire.(tole se zgodilo tudi meni) in kakšno razočaranje potem...

Tretja je gospa, ki se nikoli ni pustila in pisala tako, kot ji narekuje vest in srce. To je seveda Desa Muck. Blazno jo imam rada in vesela predvsem zato, ker ona zaslužna, da zastor padel pri mojih hčerkah - z Anicami.

Več pa jih ni.

Ali pa se jih ne spomnim.

Mlajša moja hči pravi, da je dobra tudi Janja Vidmar. Verjetno je, ampak nisem nič prebrala od nje, torej ne vem.

Vem, od tistega, kar sem jaz brala in po tistem lahko sodim.

Ah, kje so časi, ko bi jaz lahko ženske čare v svoj prid izkoriščala. Takrat jih nisem, ker bila sramežljiva, zdaj jih pa ne, ker pozabim nanje. Itak jezik prehiti možgane vedno in pol rata kar pač rata.

Lepega dne me bojo še zaprli.

Je torej dejstvo, da smo Slovenci melanhonični, težki in zapet narod? Nimam pojma. Konec koncev kaj si pa naj misli narod, ki bere zadeve o laufanju za vozom, ter posmehovanju, pa zanikanju lastne matere, pa o nekom, ki ima slabo vest, ker nahrulil svojo mamo, ko mu prinese šalco kofeja.

O nekom, ki si je na smrt želel postati nekaj več in ki se vedno znova vračal nazaj. K svojim koreninam. Bil pač kmečki čovjek, bi rekli za mejo, kjer se besede dveh držav mešajo kot za stavo.

In tole laufanje za vozom me spomnilo name. Tudi laufala - samo v modernejših časih in za modernejšim vozilom. Tudi bila otrok. Ne tako bogatih staršev - po fotrovi strani se nam obetala velika kmetija z ogromno gozdovi, ki še je do zdaj nismo videli - oz. foter dobil gozdove, pa si ne ve kaj z njimi začet. Mojim predlogom se upira - predlagala mu, naj najame podjetje za vzdrževanje in čiščenje gozdov, proda les in s kešem pač plača prababici dom..torej raje daje keš od penzije, les mu podirajo prijazni sosedje, keša pa od nikoder. Nisem pohlepna, pač pa pametno praktična.

No, mati naša je bila revna od najrevnih. Ampak pridna in poštena, pa tudi iznajdljiva. Štirinajst otrok na špicu zemlje. Nič od nič. Šla ženska za trebuhom za kruhom - v Nemčijo, spoznala mojega fotra, ji naredil otroka - torej mene (niti ne ve kakšno srečo..mislim..se je nekaj žalila včasih..) in kupila hišo. Pa naredila še vikend, ki ga ima sestra zdaj. Pridna levinja v glavnem - foter pa dvojček, ki nujno rabi eno tako močno žensko zraven, da ga usmerja. Se mi zdi neverjetno res, kako izključi možgane foter včasih - ga mati pošlje na njivo poškropit proti travi, pa mu vode ful ostane, ampak ne, da bi zalil tam kumarice ali paradižnik..on to vodo pripelje domov..in se čudi, kaj se te pol mati jezi nekaj nanj..ah. Ni ji lahko. Niti njemu.

Aja - no tekanje za avtom.

Drugi razred - 8 let. Ker torej staršev takšnih kot pač sem bila - delavskih in pridnih, ampak brez avta v tistih časih (moped, bicikl) sem lepo pešačila kar precej kilometrov do šole. V sosednji vasi imela sošolko in ta me povabi naj se peljem zraven njenih sosedov. Da ne bova peš šli. Krasno. Se bom peljala. Zelo vesela. Komaj čakala.

In potem naloži dedc oni frocovje v avto - razen mene, ker mu mene pa res ni mus bilo peljati, odpelje mularijo v šolo, jaz pa lepo peš od zadaj. In še laufat sem morala, ker bi sicer zamudila šolo.

Od takrat dalje je zame idiot, ki ga v lajfu nisem več pozdravila.

Sošolki bilo blazno nerodno in tudi, če jo je hotel še kdaj peljat, je raje šla peš z mano. Ekola.

Toliko o laufanju za vozom. Pred tridesetimi leti tole.

Pustilo kakšne posledice? Je.

Tudi če nabito poln avto, sem vedno pobrala in zložila v avto vso deco, da nobeden ni šel peš.

Torej - dejstvo je, da zelo redko ali pa sploh ne, berem slovenske avtorje. Pa nimam nič proti njim. Osebno že ne. Ampak so se mi priskutili v osnovni šoli. Tako zelo zamorjeni, tako težki, brezvezni, idiotski so se mi zdeli, da lahko avtorje - slovenske seveda - preštejem na prste ene roke, ki so mi všeč, ki jih cenim in ki jih velikokrat vzamem v roke. In glej ga zlomka. Vsi so še celo živi.

Prva - resnično si zasluži primat, pa ne zato, ker velika in zanimiva osebnost, ampak zaradi vpliva, ki ga je pustila na meni.

Ko deklica mala ni znala brat. Črke je že poznala, jih povezovala, ker so tak rekli, se trudila, da je povezane črke prebrala s čim manj zapleti..kaj pa je tisto pomenilo, se mi pa ni niti sanjalo. In tako bilo cel prvi razred. Še mesec ali dva celo v drugem razredu. Nič ne vem na kakšni osnovi so mi dali slovenščino štiri - ostalo pa pet, da sem lahko bila odlična. Po moje so mi podarili. Ker si je ziher nisem zaslužila.

No in potem sem v drugem klasu morala v knjižnico. Obvezno domače branje. Ne spomnim se katere knjige sem morala pregoltat, ampak roka je sama od sebe posegla za Kosovirji na leteči žlici. Čudni bitji, ki se pravažata na žlici, ki jima je najljubša hrana paradižnik in ki sta ničemu poznanemu podobna. Zastor je padel. Spregledala sem. Od takrat dalje vidim, kaj berem. Vidim dobesedno. Črke plešejo pred očmi, vsebina se kot na filmskem traku razvija pred mano, ugotovila sem, da imam uredniški vid - to seveda zdaj, malo velika in starejša.

Bog te živi Svetlana Makarovič in veliko zdravja, ter še več takšnih otrok, kot sem bila jaz. Slepih, tipajočih prej in da jim tvoja dela dajo svetlobo v življenje.

Drugi - zame ta orng veliki je Štajerec. Ima podoben smisel za humor, kot ga imam jaz. Poznam natančno takšne finte, kot jih pozna on in postanem dobre volje takoj, ko vzamem kakšno njegovo knjigo ali drugo delo v roke. To je seveda........Tone Partljič. Z ljubim Mojim atom, socialističnim kulakom, se je za vedno zapisal v anale mojih domačih avtorjev. Pa še z enimi črticami, ki sem jim pozabila naslov. Je pa tam natančno razložil, kako si je želel senviča s kupljeno klobaso, domače kiblflajš pa fliknil na železniške tire.(tole se zgodilo tudi meni) in kakšno razočaranje potem...

Tretja je gospa, ki se nikoli ni pustila in pisala tako, kot ji narekuje vest in srce. To je seveda Desa Muck. Blazno jo imam rada in vesela predvsem zato, ker ona zaslužna, da zastor padel pri mojih hčerkah - z Anicami.

Več pa jih ni.

Ali pa se jih ne spomnim.

Mlajša moja hči pravi, da je dobra tudi Janja Vidmar. Verjetno je, ampak nisem nič prebrala od nje, torej ne vem.

Vem, od tistega, kar sem jaz brala in po tistem lahko sodim.

 

kaksne imas .

 

Zame je Svetlana definitivno carica, Kosovirji so tudi meni bili blazno vsec, pa legendarna Sapramiska, pa Pravljice iz macje preje. Sem imela sreco tudi v zivo jo spoznat. Zanimiva, umetnica pac. Najprej sem jo spoznala kot otrok, ko je v Crnem grabnu imela neko kulturno skupino, ki so deklamirali stare pesmi. No in moja mati me je vzela s seboj. Ko sem se dolgocasila, sem ji kot 5-letna deklina pomila stedilnik , al sem pa bozala kaksno od njenih 72 mack. Kasneje je bil pa oce njen neposredni sosed, sem jo pa videla, kako se je z lavorjem sankala . Prakticna in malo odpicena bejba .

 

Ona Partljiceva bukla je pa Hotel sem prijeti sonce. Sem jo imela, mi jo je podpisal, ko je prisel na podelitev bralnih znack .

 

Od slovenskih mladinskih knjig mi je vsec se Trska in bajsa debelajsa - mislim, da je Mihelic avtorica, pa Moj deznik je lahko balon. Pa Slavko Pregl z Juho cviluho mi je bil tudi vsec.

 

No od knjig za ta velke mi je pa vsec Misko Kranjec, sem ga kar precej prebirala, mi je vsec njegov stil, tak prijeten tekoc in slikovit, pa ni glih morec, samo dejstva opisuje in sem se zlahka vzivela v situacijo. Pa Tavcar mi je tudi kar vsec. Cankarja sem brala v soli nazadnje, nisem ga takole dozivljala kot ti, bi ga cist lahko prebrala, me je pa motilo, da smo ga tako secirali v ..... Se spomnim vprasanja, kaj pomeni luc v uciteljevi sobi . Ja najbrz kontrolke popravlja, gleda TV al pa priprave pise. Na zivce so mi sle te bedne analize. Kdo pa ve, ce so res prav to hotli povedat, kar so nas filali, da je sporocilo.

 

Generalno jih pa bolj slabo poznam, zdaj pa sploh ni sans, da kaj novega dobim in preberem, tule ni uopste sploh.

 

Pozdravcek v Hazole

Pozdrav v Mehiko nazaj. Zdaj sem važna - ker se mimogrede pohvalim, da imam prjatlco v Mehiki in da še celo živi tam..pa dela tudi.

JA, točno. Hotel sem prijeti sonce...pozabila čisto naslov. Emšo kaj češ. Ali pa tole: je en profesor enkrat rekel: zadevo boste znali takrat, ko boste pozabili kje ste jo prebrali.

Recimo, da tole pri meni zelo drži.

A štedilnik si čistila faca..

No, meni so uspeli Cankarja zasrati v nulo. Saj so hoteli, da ga vredik doživljam - ziher, ampak vedno znova sem si mislila: pa ni šans, da si non stop tako..tako zagrenjen.

In na koncu so se mi zagrenjeni zdeli skoraj čisto vsi.

Po drugi strani pa, ko kriza z branjem...bi celo pregoltala Cankarja.

Dejstvo je, da se izgubljam. V mislih, v besedah, v kretnjah.

Nerodna zadeva kot sto hudičev. Opazila kar nekajkrat, da obmolknem sredi stavka, odtavam nekam vstran, se bebasto smehljam zraven, sogovorniki pa čakajo z začudenim izrazom na obrazu. Mogoče je dobro da zapišem nekatere stvari, preden spet pozabim. Zmrazi me, če samo pomislim, da se mi kaj takega lahko zgodi v službi. Mogoče se mi celo že je, pa niti ne vem. Upam, da se mi ni. Sicer bi mi kdo kaj rekel. Upam. Ali pa pripisujujo kaj takšnega moji šlampariji. Recimo, da to je.

Pozorna sem postala na to, ko se nisem mogla spomniti besede v stavku. Na vsak način sem hotela sosedi opisati eno stvar - sestrino parcelo, pa se nisem mogla spomnit. Ene same besede. Prikolica. Prikolica...kaj ima na parceli? Temelje. Kaj je na temeljih? Eeeee...prikolica. Ja, prikolica.

Morala bom začet pisat. Da se spomnim. Ni druge.

Dejstvo - da tičim tule gor, ker so mi v službi zablokirali igrice, knjigo pa sem pozabila doma. Ura je čudna - milo rečeno in po vseh pravilih bi morala spati trdno kot polh. Jaz pa že - hm..šestnajst in še kakšno leto zraven vlečem nočni šiht. Kadar nisem v dnevnem. Je pa fino, ker sem včasih potem celo po tri ali štiri dni skupaj doma. Če pa vse kot treba pa prav gotovo dva. Od tega polovico prvega dneva prespim, potem se prebujam s kavo in v mislih sestavljam jedilnik, ki prosim lepo naj bo čim enostavnejši in čim boljši, z čim manj dela. Gledam ponavadi še (tole še vedno prebujanje s kavo) kakšno svinjarijo so uspeli domači uštimat čez noč ali pa vsaj zvečer, ko umaknila pete in ponovno v mislih delam razpored, česa se bom najprej lotila. Bo to posoda v pomivalni stroj ali bo sesalec prvi na vrsti? In pol za ziher spustim not še mačkersona, ki itak zahteva vsaj deset minutno pozornost, pa mine lahko v takšnem prebujanju cela ura. Ali pa še več. Pol pa se čudim, kam zbeži čas. Deca prišibajo iz šole, meni pa na štedilniku komaj začelo vreti kaj. No, tule se moram popraviti. Prišiba iz šole. Ta mlajša. Ta starejša živi po svoje.

Sem čudna mama - objamem dečvo preden gre in objamem ko pride. Med tednom pa - če pokličem enkrat ali mogoče celo dvakrat. Saj ne vem. Slabo govorim, kar se zapletem nekaj in pol sprašujem neumnosti. Si že jedla? Si vzela wc papir zraven? Se učiš? Te zebe? Kaj pravijo kolokviji? In takšne.

Celo na mesingerju se več in bolje zmenima kaj.

Kam torej šla komunikacija?

Glede na to, da se jaz s svojo mamo lahko ure pogovarjam - na telefonu seveda, v živo jo hitro umirim. Ker kar začne s pametnimi nasveti.

Hm, no in potem se naenkrat ujamem, da nimam pojma kaj misli o čem. Da se je uspešno odtrgala od domačega ognjišča. Kar je ok. Samo..(no meni se zdi prehitro..oziroma, ne dojamem kar tako, da je punca že velika.) S svojimi mislimi in željami, ki niso moje ama nič.

Dejstvo je pač, da živi življenje, ki samo še občasno vključuje mojo malenkost. Definitivno vsako nedeljo, ko treba napolniti zaloge in dobiti finančno injekcijo, pa tudi v soboto, ko treba oprati žehto. Pa mogoče - pravim mogoče v petek zvečer, ko pride domov in kar nekaj stvari za povedat. In potem se uštuli zraven mlajša, ki tudi mora nadnujno ogromno stvari dorečt. Če ne meni, pa njej. Imam jo na sumu, da je - malo ljubosumna. Ji rečem potem, naj neha, ker midve se imava cel teden čas za pogovarjat...ampak ne. To je, kot da govorim Kitajcu. Pa še ta bi ziher prej razumel. Največkrat doseže samo to, da gremo vsak na svojo stran. Ona namuljena in jezna, jaz jezna, ta velka..namuljena in jezna. Dokler se jeza ne razkadi smo vsaka v svoji sobi. Hvala bog, da se imamo kam skrit, res. Ker, da se tiščimo še naprej v sobici ali dveh, bi se itak poklali. Pravi čudež, da se še nismo.

Je pa dobro izvedet potem vse podrobnosti, ki bi sicer ušle, ali bile taktično zamolčane.

Nataly, pogresam te tule notri vec, vedno rada prebiram tvoje misli.

 

Jaz mislim,da imata cisto O.K. odnos. Zdaj se ucita drugacnega odnosa, ker so se zadeve spremenile. Najprej se mora cist odlimat, da bosta potem lahko imeli konkretne pogovore o tem in onem, vmes pa, ce jo malo povprasas, ce je jedla ali ni, pa za WC papir je cisto O.K.

 

Da se ta mala stuli zraven mi je pa tudi jasno, najbrz tudi ona pogresa ta veliko in bi potem rada sodelovala v zenski debati. Mogoce malo tekmuje s ta starejso in te zeli impresionirat, mogoce pa bi se tudi s starejso kaj pogovorila rada. Naredite menstrualni krozek in enakopravno debatirajte.

 

Pozdravcek tja cez.

Hehe - tale menstrualni krožek zgleda nekako takole. Ponavadi je to ena od otroških sob - zdaj nazadnje bila od ta mlajše. Jaz se fliknem na fotelj in kraljevsko stegnem noge predse, ta mlajša se valja po svoji postelji, ta starejša pa za pisalno mizo - kontra obrnjena - proti meni. In potem je tole nekakšen trikotniček in se menimo "oslarije". O tem, kako je ta mlajši všeč B. ampak bi mogoče ona še vedno bila v S. ker je tak lušten. In se opet skotali po postelji, nakar vskoči ta starejša, ki me predtem zgroženo pogleda češ: kaj ne boš nič rekla???? In ji proba malo posoliti pamet, kar ne gre zlepa, ker ji mlajša hitro oponese njene grehe...in mene medtem odnese v kakšne spomine...pa jih začnem pripovedovati. Se pol smejimo malo..je pa vedno zanimivo, da pol tole naše druženje pritegne gor še gospodiča, ki ponavadi zaspal pred tv...in bi še on sodeloval kaj...pa nekak rata nesrečen zraven debate o B ali S...in žametnih zoknih z zeleno črto.

Se pa tale krožek ponavadi hitro konča...ker jaz ratam tako zadovoljna in cela udomačena...in tako hudo zaspana, da ga brž odtavam v spalnico..včasih še pride se katera pocartljat.

Seveda sem spet prehitro objavila - malo daje tudi ljubosumje ja...zdaj recimo prav uživa, ko sva sami kraljici na Betajnovi:)) gospodič na Dolenjskem in ob vikendih domov prihaja, tako kot ta velika. Še celo ji ni težko se s pomivalnim strojem ukvarjat.

Ker potem, med vikendom vse strašno težko...zakaj zdaj JAZ cote obesit, pa JAZ pomivalni stroj spraznit..naj ga M. saj je cel teden ni bolo doma..ona pa ji takoj žnj stvari nazaj pove in potem rata prepir. Če ne še kaj drugega...in se par ur kregata, pol rata tišina..pa ššššcccc...in letijo skrivnosti, ki se mamam pač ne povejo.

Jaz pa si oddahnem, ker ni prepira več v hiši.

Kaj vse sem prinesla s sabo v to življenje? Čisto praktično vprašenje tole.

Ker so me dolgo begali spomini, za katere nisem vedela čigavi so.

Recimo: kot otrok - nekje do šestih let, sem se na smrt bala letal. Ob vsakem preletu letala, sem panično bežala v klet in jokala zraven. Ne rabim povedat, kako zelo so se mi vsi domači smejali poleg in mi dopovedovali, da mi ne bo hudega. Jaz pa sem videla pred sabo ruševine in občutila blazen strah.

 

Sem umrla kje kdaj ob kakšnem bombardiranju?

Angleščina mi bila vedno domača. Razumela jo in govorila kar tako, mimogrede ( a v šoli učila nemščino. Za kazen še rojena tam gor. Z veliko težavo in blaznim nerazumevanjem in odporom. ok..pustmo učitelja, ki bil najbolj srečen, če smo na pamet vedeli recept za Wienerschnitzel)

 

Malo me skrbi padec sveta. Ne vem, kako sem prišla do tega, niti kako sem podoživljala to. Vem samo, kako bi naj tole izgledalo. Ponoči enkrat seveda.

 

In pa izkušnja smrti. Umiranja in blodenja...ne blodenja. Tipanja.

Ne občutka strahu, ampak osuplosti in nejevere. In žametna črnina čisto zares obstaja. In nekdo, ki te usmeri v pravo smer.

kje so vse tiste brilijantne ideje, ki so včasih bile?