Lebdela je nedaleč od njega je in strmela v Nič. Težko bi rekel, koliko časa, saj časa pravzaprav sploh ni bilo zanju ...brezčasna . Ker čas je prepoznanje in

zavedanje sprememb okoli nas. Ko jih opazujemo, se nam zdi , da čas teče . In če strmiš v Nič , kjer ni nič, kjer ni sprememb...potem časa ni . Obrnil se je k njej in pokazal na drobno kroglico , ki jo je posedoval . ″ Poglej, kaj imam ! ″ . Andreja je presvetlila svojo pozornost od Nič k Leonu. Koliko časa je že minilo, ko ga je nazadnje dojemala ...

″Kaj imaš to ? ″ se je razveselila v pričakovanju in se hip zatem skoraj razočarano zavedla, da je zgolj drobna kroglica. ″Kaj boš s tem … ? ″

″ Poglej … ″ reče Leon in odpošlje kroglico stran od sebe. Mala temna pika je nekaj časa nihajoče potovala stran od njiju in se nato umirila sredi Niča.

Komaj še vidna se je skoraj stopila z njim v svoji nerazpoznavnosti. Toda le za hip . Že v naslednjem drobcu časa se je kroglica napihnila kot balon, ki ga napihnejo otroška usta...le da mnogomiljonkrat hitreje. Takoj zatem sta iz iz nje bruhnila materija in energija, ter v trenutku napolnila pravkar nastali mehur časa in prostora. Tam, kjer je bil nekoč hladen Nič, je sedaj kraljevala vroča svetloba . Pramati tisočerih sonc...

″ Iiiiiiiiii....vesolje !!! ″ je vzhičeno prepoznala Andreja in se vsa srečna presvetlila bliže k Leonu. Lahko je začutil njeno zavest v svoji. Končno zopet...je

pomislil. Kdaj sta se nazadnje igrala vesolje ? Igro stvarjenja , ki jima je dala iluzijo časa ter ju navdala z občutkom življenja. Njiju … brezčasna.

Očarano sta opazovala, kako vesolje živi svoje življenje. Vedno bolj zavzeto je odrivalo Nič od sebe in si krčilo prostor čas na vse strani. Napolnilo ga je z materijo

in energijo ... z gradniki zvezd, ki so osvetljevale dotedaj zakrito . Najprej sramežljivo obotavljivo, da bi se nato smelo prižgale v vseh barvah vesolja. Združevale so se v galaksije in kopice, ter zaplesale spiralni ples sedmih tančic. Leon je njemu najbolj barvito galaksijo previdno priklical k sebi in jo poklonil Andreji .

″Zate ...″ je dejal .

″ Oooo, hvala … ″ je dejala in zardela bi ...Andreja...da ni bila brezčasna. In da ni bila brezsnovna, bi si jo nadela okrog vratu ... kot ogrlico . Tako pa je galaksija obvisela v Niču in lebdela bi tam v brezčasju do večnosti, če se Andreji ne bi zasmilila njena ločenost in samota. Nežno jo je odpoklicala nazaj ... tja v vesolje, od koder jo je vzel Leon . Galaksija je oživela kot riba , ki jo po ulovu vrneš nazaj v njeno jato. Zavrtela se je v spirali gravitacije in skupaj z drugimi galaksijami nadaljevala svojo pot v neznano . Pot je važna in ne cilj, so si šepetale zvezde. Vedno hitreje se je napihovalo vesolje in galaksije so bežale stran od njiju kot plahe ptice. Bolj so bile oddaljene, temnejše je postajalo vesolje . Hlad, ki je vel iz teme, ju je že skoraj spominjal na Nič .

Andreji je postalo dolgčas. Rada je imela Leona, toda vedno sta se igrala le vesolje. Včasih si je zaželela, da bi jo odpeljal na drugo stran Niča in bi tam morda

našla kakšno drugo igro. Saj ni bila prepričana, da drugačnost obstaja , toda Leon... on bi to moral vedet . V razmišljanju se je zopet obrnila k Niču . Iluzija časa je počasi izginevala in njena zavest se je zopet ločila od njegove. Leon je začutil, da ga je zapušča . Sedaj vesolje ni več imelo smisla in pomena . Začel je srkati njegovo temno energijo, ki ga je gnala . Bolj je vpijal energijo, počasneje so se gibale galaksije. Njihovo hitenje se je spremenilo v rahel drnec, rotacija je pojemala, kot pojema vrtenje utrujenega derviša. Zvezde so zatrepetale, kot da bi slutile, kaj jih čaka. Toda Leon je pozabil na zvezde. Neusmiljeno je srkal energijo dalje in galaksije so se najprej ustavile, da bi se nato začele vračati tja, od koder so prišle. Vedno hitreje in še hitreje so brzele domov… . Vesolje je postajalo vedno manjše, toda svetlejše in vedno bolj toplo. Zvezde so se drenjale , se pozdravljale in ogrevale druga drugo, dokler se niso v nekem trenutku razletele na atome in energijo. V zadnjem hipu, ki se ga Leon še spominja, so v nepojmljivi imploziji svetlobe izginile v malo sivo kroglico singularnosti.

Priklical je kroglico k sebi in jo presvetlil k ostalim, ki so od bogvedi kdaj lebdele v Niču . Ni jih več štel … mnogo jih je že bilo ...vesolj . Eno podobno drugemu

so lebdela tam in ga spominjala nanjo. Počutil se je kot bog, ko jih je zagnal in enako božje, če ne še bolj , ko jih je ugasnil. Moč stvarjenja , ki pa je zbledela ob pomisli, da njene zavesti ni ob njegovi. Bil je osamljen, kot je prazen Nič in tišina ga je navdajala s hladom. In ko bo tišina nekoč neskončno nevzdržna, bo znova ustvaril vesolje . Iluzijo prostora in časa , v kateri bo srečal Andrejo...