Tempus fugit
Zapis je objavil/a silver
26.170 ogledov
.
15 . December 2015
December je in večeri so dolgi. Visim na netu in preverjam kdaj za vraga bo vendarle prišla pošiljka .
V tolažbo si požvižgavam ...
I ve got another confession to make
I m not a fool ...
OK , mal sem si priredil besedilo, ampak če žvižgaš, tega itak noben ne opazi. Trenutno imam
obdobje Foo fightersov . Poleti pa je bila era Stevie Nicks in Fleetwood Mac . Stari dobri ritem
rocka . Preprosti, a udarni akordi dveh ritem kitar, trdi zvoki bobnov in raskav glas . Telo se začne
samo od sebe pozibavat in glava prikimava na takte iz slušalk . Če se le da, poslušam muziko s
koncertov , ne tiste iz studia ali video spotov. Množica valovi kot eden, na rokah stoterih k odru
kot ladje plujejo ″mrtvaki″ . Mlado dekle se pozibava na ramenih fanta in v rokah nosi napis …
" my boyfriend hate you, but I love you , Dave ... "
Rad imam December , ljubljanski megli navkljub. Spada zraven … k novoletnim lučem, k moji
decembrski lenobni počasnosti , ki tako prija po letnem hitenju in hlastanju za časom.
December je čas, ko leto zapelješ v miren pristan, mu pokrpaš strgana jadra in popraviš polomljeno
krmilo. Nato ga položiš v posteljo, pokriješ s toplo odejo in mu zaželiš …
″ Srečno novo leto … leto ″.
In nato na silvestrsko noč vseeno odidejo , pa če si še tako prijazen z njimi. Ne vem, kam gredo
stara leta z novimi jadri na jamborih . V večna pristanišča ? V dom za ostarela leta ? Učit nekoga
drugega , kako plut s polnimi jadri mimo čeri ? S seboj vedno vzamejo tudi izpolnjen del mene,
ostanejo pa koščki želja in pričakovanj. Stkem jih v dobre želje sebi in drugim, ter jih kot jadra
pripnem na jambore novega leta . Z leti je jader vedno manj . Človek ne bi smel imet več
pričakovanj , kot je prstov na eni roki. In želeti zgolj toliko želja , kot jih je sposoben nositi.
* * *
Ko je prejšnji teden odšla v večno korenišče deset metrska cipresa pred hišo, se je pročelje
zasvetilo, kot bi se prižgalo še eno sonce. Zakaj ciprese ne ostanejo pritlikave vse svoje
srebrno-zeleno igličasto življenje ? Sedaj pa bo pred hišo rdeče . Namesto stožčaste ciprese
dve vrtnici, ki se bosta čez čas vzpeli do balkona in čez. Obrobljeni sta s češmini , ki so
vrtnice brez cvetov . Rdeči in bodeči . Nad vsemi pritlikavci bo bedela visoka in košata breza,
ki je preživela žledolom . Sedaj, ko ni več njene sestre dvojčice …slava ji … , se je začela
bahavo razraščat tudi na južno stran . Mogočna breza bo nekoč .
Kosi zobajo drobne temnordeče jagode vinike , ki je z leti prepletla balkon in pročelje hiše.
Ko zmanjka jagod, odidejo kosi in babje poletje . Pride druga plat jeseni. Meglena in
deževna . S puhajočimi dimniki , z vejevjem brez listov, s hladnimi nogami in z vročim čajem .
S poštnim predalnikom, ki je nabito poln reklam za bunkice, lučke, plezajoče miklavže ,
led srnice in pvc smrekce . Ugodno in poceni . Kupiš dva , dobiš tri , a rabiš pa nobenega.
Ptice nikoli niso depresivne, ker ne vedo. Zobajo , vreščijo, čebljajo in letijo …do neba in
nazaj . Neumne, srečne ptice .
Mladi kolega , zakaj imamo plane … me je nekoč vprašal moj mentor , ko sem še opravljal
pripravništvo . Da jih izpolnimo ? Neee, dragi kolega . Plane imamo zato, da nam zagrenijo
vsakdan. Improvizacija torej … zares pride v življenju dostikrat v poštev . Ko se resnobnim
in togim planom dogodi frfuljasta (hvala Ceres) improvizacija, dan postane zanimiv , nepredvidljiv
in včasih neobvladljiv. Današnji je bil natanko takšen . Spolzel mi je med prsti in se skril v tale
večer , da ga ne najdem več .
* * *
Jesenska jutra so drugačna od poletnih . Medtem ko Julija sonce čaka na mene, zdajle jaz
in megla čakava nanj . Mi je bolj pri srcu jesenska varianta . Obilo časa imam od
prebujanja do polne funkcionalnosti . Šejk , malo razgibavanja, kofe in cigaret . Dnevni
plan … komu je treba pripravit kozje mleko , ki ga počasi že zmanjkuje. Komu peljat drva .
Nato se spomnim ...popoldansko povabilo na kratko srečanje v mestu in na novo
premečem dnevni razpored. Itak bo vse drugače, a me pomirja … rock solid na papirju zapisano.
Tiho je. Megla, podobno kot padajoč sneg, zaduši ostale zvoke. Dež tudi pomirja, a ni tih .
Šklopota po strehi , se zliva v strešne kanale in nato strmoglavi v ponikalnico. Dnevu daje
počasnejši ritem in meni čas za razmišljanje. Dežja danes ni, je pa megle po ljubljansko obilo.
Nedaleč stran ulična svetilka zgolj brli skozi mlečno kopreno . Jesenska megla je skoraj zima .
Rad razmišljam … o sebi, o ljudeh, o sebi in ljudeh. Kje smo, kaj bomo , kaj ne. Do drugih,
sploh do tistih, ki jih ne poznam zares dobro, nisem direkten in neposreden , prej
prispodobičen . A ni nič zlonamernega v mojem načinu , morda zgolj nekaj voyarizma in
pomanjkanja samozavesti… pletem, tipam , ugibam, predpostavljam. Lastne nebuloze so
nujna kolateralna škoda ne ravno direktnih ljudi. Sem vzel v zakup.
In v pisanju ter fotografiranju je vedno tudi kanček voyarizma . Ni to kvačkanje … kraja duš.
Spodobno je in poniglavo obenem. Nasladno in slabo vest povzročujoče. V kopreno
strasti ovito zanimanje in pozornost do drugih ... kot je z meglo zastrta jutranja svetloba
ulične svetilke . Skriva in odkriva , kot ravno prav odpet gumb na ženski bluzi . Ne vem,
ne vem, zakaj se mi tolkokrat zapiše tole ... z bluzo in gumbi . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png
* * *
Nekega davnega deževnega popoldneva, po službi - ob kavi in oblačkih nikotina, mi je prijateljica
razlagala, da ljudje presejamo ljudi . Kot moko skozi rešeta . Na vrhu je najbolj grobo sito , na dnu
tisto z drobnimi luknjicami , skozi katerega gredo le najbolj fini ljudje . Bela moka. Pravzaprav fini
ni najbolj posrečena beseda. Naša rešeta za ljudi so precej tricky zadeva. Vsakomur bela moka
ne ustreza. Mnogi si raje spečemo prijatelja ali partnerja iz polnozrnate , v katero zamesimo semena
naših pričakovanj in predstav o tem, kaj partner ali prijatelj je. Zapečemo ga lahko narahlo ali močno .
Ko v še toplega zagrizemo , zlatorjava skorja zahrusta pod zobmi in prikaže se mehka sredica,
iz katere vonjamo ter okušamo prijateljstvo, ljubezen, strast, lojalnost, dobroto, iskrenost … .
Karkoli smo pač presejali in zamesili.
Enako, kot mi presejamo druge, tudi oni presejajo nas . To pomeni, da moraš tudi sam biti moka
nekomu . Se pogumno spustiti skozi njegova rešeta, padati proti dnu izbire , ki ni nujno vedno
zlato zapečen kruh. Včasih nekomu postaneš drobtinica , drugemu rogljič z marmelado . Nekdo
te zamesi s premalo kvasa in nikoli ne vzhajaš . Drugi te presoli in te izpljune po prvem grižljaju .
Ne zna vsak iz moje moke speči dobrega kruha in tudi jaz ne znam iz vsake moke pričarati
pirinega ali ajdovega z orehi.
Bilo je obdobje , ko nisem več želel presejati ljudi in peči iz njih . Bal sem se razočaranja, ker so
bili venomer nekateri preslani, drugi prevodeni. Orehi so bili žoltavi in sezamova semena so se
drobila ter padala na mizo, da sem jih moral pobirat s prsti in vsakega posebej nosit nazaj v usta.
Bil sem slab mlinar in nič boljši pek . Najslabše pa je bilo, ker sem se s tem za hip sprijaznil.
Nisem več presejal ljudi in nisem se pustil presejati drugim . Ampak potem se nekega dne zaveš ,
da pa brez moke ni niti črnih drobtin, kaj šele dobrega kruha . Zakrpal sem svoja rešeta in zdaj
zopet presejam ter pečem . Kruh, žemljice, rogljiče . Sicer ni čisto vse venomer užitno , ampak
stradam pa ne več - ljudi ...
* * *
56.670 udarcev srca meri najdaljši dan v letu. Če ga pretečem od zore pa do mraka, ni nič krajši . Zato
je bolje , če ga mirno prehodim . In vedno je Luna na koncu na dneva . Luna, ki jo bo leta 2778
zamenjala Sabina , če je kaj za verjeti opazovalcu Noetu Nowaku . Vsepovsod bo Sabina, samo na
bohinjskem koncu bo Luna. Ob jezeru bo končno našel svojo Iksio , dvakrat edino žensko. Edino,
ki nima mišjih zobk in istočasno še poslednjo preostalo samico človeškega rodu. Rod, ki se bo
nadaljeval pod Komarčo nad jezerom , kot v lepi človeščini opisuje Miha Remec . Eno stvar pač
imava skupno z Remcem. Tudi meni je Bohinj pri srcu, mnogo bolj kot Bled.
Dobre knjige je vredno večkrat prebrat … takole … z desetletnim razmikom med enim in naslednjim
branjem. V vsakem obdobju jo razumeš drugače, ker si se sam spremenil . Vedno iste besede, za
njimi pa vsakič drugačni pojmi, prepričanja in vrednote . Pri Remčevem Iksu se v najstniških letih
bere erotika, v zrelih letih ZF in šele v zelo zrelih letih opaziš palčka, ki Nowaka spremlja celo pot.
Od opazovalne votline v Andih , preko Atlantide , pa vse do Komarče nad Bohinjem.
Po nekaterih dobrih knjigah se ne da posneti dobrega filma. Po Iksu prav gotovo ne . Če pa že , bi bil
to kvečjemu mehki pornič. Po moje bi filmarji tako videli Remčev cherchez la famme skozi tega in
večino njegovih ostalih del. ZF je zgolj celofan domišljije, v katerega ovije svojo pripoved . Naslednja
je Ostrostrelka … mislim ... njegova knjiga, ponovno za prebrat . Da vidim, koliko sem se spremenil v
zadnjih letih . Če bi Remec pisal v kaki drugi človeščini in ne v slovenščini, bi bil skoraj Nobelovec .
Skoraj pravim, ker mislim, da še noben avtor ni prejel Nobela zaradi SF opusa. Škoda . In nepravično.
* * *
Poletni večeri . Časovni preludij , ki ni več dan in ni še noč . Z nevidno sulico, dolgo čez cel
nebesni svod, luna naganja sonce z neba. Igra , ki traja že milijarde let in jo od daleč opazuje
občestvo milijarde milijard zvezd . Blagodejna mračnost končno prične ohlajat pregreto naravo .
Na zahodu zgolj še rdeča zarja, ki napoveduje lep jutrišnji dan
Usedem se na na stopnice pred vhodnimi vrati, ki so še vedno prijetno tople . Vhod je na južni strani
neba, zato keramične ploščice in beton pod njimi cel ljubi dan vpijajo moč sonca . Hortenzije pod
stopnicami si še niso opomogle od celodnevnega obsevanja in povešajo cvetne koške . Četudi bi ne
vedel, da je Junij in da je vroče , bi po njihovih cvetovih prepoznal poletje . Po dveh ali treh dneh
visokih temperatur prej čvrsta stebla postanejo mlahava in težki cvetovi jih upognejo navzdol .
Cvetni lističi so se ravnokar pričeli barvat . Najprej po zunanjem obodu in nato vedno bolj navznoter.
Modri so , nekateri rdeči , največ pa jih je vijoličastih. Nekoč sem kupoval barvilo, ki si ga lahko dodal
zemlji in tako hortenzijam določil barvo, modro ali rdečo. Zdaj jim prepustim , da se obarvajo po
mili volji in izbrale so … raznolikost. Kot bi jim prepustil izbiro, ali naj bo otrok fantek ali punčka ...
Večeri so v mnogo čem drugačni od juter . Luna ugasne sonce, noč zamenja dan in zvoki postopoma
zamrejo . Še čivk vrabcev v krošnji sosedovega drena je zgolj prepir za mesto na najboljši veji in ne
pozdrav prihajajočemu dnevu. Potihne v hipu, ko šibkejši odneha in se umakne na vejo druge
kategorije. Večerni mrak je začetek konca , jutranja zora je začetek začetka . Sončev point of view ,
luna vidi drugače . V nečem pa sta si vendarle neizmerno podobna . V čarobnih trenutkih brezčasja
prijetne mrakobnosti , če se ji blagovolim prepustit za hip. Moja zadnja plat na toplih ploščicah in
osvežujoč hlad na goli koži. Senzorska svetilka, ki se prižiga in ugaša , ker ... digitalna kot je, ne ve,
ali je že noč ali pač še ne. Narava je analogna, digitalnost bo tudi čez milijon let zgolj približek. V blokih,
par sto metrov daleč čez progo, se okno za oknom prično prižigat luči. Človeška vrabišča so kot z
ledicami okrašeno satovje v čebelnjaku . Namesto ptičjega vreščanja nema govorica luči. Toplo rumena
v višjem nadstropju najbližjega bloka je ugasnila . Morda nek trot svoji čebeli pravkar počasi odpenja
gumbe na bluzi, ker si je ona maloprej pomenljivo razpustila lase . Moja idealna ženska nosi bluzo in
krilo. Glede dojemanja nekaterih stvari ljudje za vedno ostanemo na neki stopnji razvoja . Izoblikujemo si
stališča, kaj je prav in kaj ne, kaj lepo in kaj ni . Vse novosti po tem obdobju sprejemamo, toda na
staromoden način, gledajoč na njih skozi očala olesenelih izkušenj .
Zapozneli sprehajalec na pločniku ob cesti . Čez dan ga ne bi slišal, toda tako pozno se zvoki korakov
slišijo že od daleč . Zdajle nisem ravno v modu za klepet o bilo čem, zato se delam, da ga ni. Oči uprem
v skodelico v roki in opazujem oblačke, ki se dvigajo iz žareče palčke med prsti. Kolikor uspem videt, tudi
on gleda strogo pred seboj in že ga ni več. Še pred minutami topel mrak postane hladnejši in piš vetra
mi požene kurjo polt po koži . Svetilka nad vrati se ne pogaja več sama s seboj in neha mežikat. Noč je .
* * *
Vse ženske so nekdaj bile, nekoč bodo ali prav zdaj so ... mlade, lepe in ljubljene . Nihče jim tega ne more vzeti .
* * *
Difficile est se noscere ipsum
* * *
16. Marec 2015
Ljudje smo kot voda na kraškem polju. Poniknemo in pridemo ven čisto nekje drugje .
Druga luknja, a ista voda , samo bolj bistra . Ljudi ponikalnice razumem, ker sam
mnogokrat poniknem vase , vedoč, da potrebujem vijugasto pot po lastnem podzemlju.
Pot, na kateri skaljene misli odlagajo usedline . Lepijo se lepe na grde, pa grde na
lepe … v notranjih tolmunih se okusi pomešajo med seboj, kot koščki raznoterega
sadja v stekleni bowli. Življenjske izkušnje so kapniki, ki ostanejo v tebi in ne tista misel,
ki čista in bistra privre na dan.
Vsi smo sami sebi svoj Had, nihče drug. Naše podzemlje je enkrat Tartar in drugič Elizijske
poljane . Sami sebe kaznujemo . Kot Oziris stehtamo svoje srce in če je lažje od gosjega
peresa, se naredimo mrtve. In sami sebe nagrajujemo . Tedaj naša Izis zbere na koščke
razrezanega Ozirisa, katerega je razkosal brat Set in ga oživi v večno pomlad, kot se
pritiče junakom in pravičnim.
Ta večni boj v nas … med Ozirisom in Setom. Med rodovitnim in puščavo duha. Izis, naša
volja do smiselnega življenja, ne ubije Seta, temveč oživi Ozirisa. Slabo obstaja zato,
da prepoznamo dobro. In tista Jezusova … nastavi še drugo lice...narobe razumljena,
naj bi se človek pustil klofutati. Mišljeno je drugače … človek naj bi se vedno znova
sestavljal v nekaj, kar je smiselno in rodovitno. Ne ubij Seta v sebi, oživi Ozirisa...
12. Marec 2015
Samo še nekaj mi gre slabše od rok od parčkanja osamelih štumfov …zapisovanje telefonskih
številk. Kje je že tista številka od prejšnjega tedna ? Na robu časopisnega papirja ? Ne, tisto
je bil nekdo drug. Na hrbtni strani računa iz trgovine ? Morda, ampak ta je že odšel v smeti. Na
ubogem listku, ki je romal v prsni žep srajce, katera je naslednji dan pristala v pralnem stroju ?
Oprane listki s telefonsko številko slovijo po svoji neberljivosti. Nejevoljno se spravim brskat po
meniju telefona in iz množice sila podobnih številk pokličem tisto, za katero se mi dozdeva, da
bi naj bila prava. Halooo, a ste vi mogoče ...? …. Oooo oprostite , napačna številka . Naslednja
pa ... no , tista je bila prava , toda gospod ima jutri nujno pot in ne bo utegnil. Nč od nč od
telefonskih številk danes. Tudi prav, se nemudoma potolažim, saj imam toliko drugega še za postorit .
Moj pragmatizem na koncu vedno najde dovolj dobro pojasnilo za karkoli, kar se mi zgodi in takisto
za ono, kar se mi ne, pa čeprav se mi je še prejšnji trenutek dozdevalo, da je zadeva nadvse nujna .
Oni gospod, ki je tako oboževal kavče, bi dejal kakšno o freudovski cigari ter ljudska basen bi o lisici
in kislem grozdju …
Grozdja sredi Marca sicer še ni , je pa mnogo cijazenja s traktorjem, na katerem je zadaj pripet
zdaj plug, drugič brane in na koncu še zadenjski nakladač , ki sem ga pred leti za majhne denarje
izbrskal v Libeličah. Tam gori traktorji nimajo registrskih številk, smernih luči in luči nasploh . Kako pa
to gre, če pridejo policaji ? … vprašam možakarja , ki mi je prodajal stroj . Sej ne pridejo … se ne upajo !
... se zareži . Uporniška vas s še bolj uporniškimi in razboritimi vaščani. A boste kaj spil ? … že tretjič
v zadnjih desetih minutah vpraša in istočasno sebi že toči domače žganje. Tri prste v velikem kozarcu za
vodo ni 0.3 . Hvala , ne bom . Vozim ! Ahha, Ljubljana … si razloži moj odgovor in natrosi nekaj
zdravokmečkih ugotovitev o prestolnici in njenih mehkužnih prebivalcih. No, no … samo zaradi lepšega
ugovarjam . Nakladač je res poceni in ne bi rad bil obenj zgolj zaradi namišljene podobe žabarjev , ki so ,
roko na srce , res plavutonožci. Zopet se mi oglasi oni ljubitelj kavčev, pa ga gladko pošljem sedet nazaj v
podzavest. Zdaj ni čas za principe, bova drugič o tem . Užaljeno obmolkne kot izklopljen telefon …
In ko se tako pozno popoldan peljem domov … rahlo omotičen od sonca, izpušnih plinov in prevroče
kabine, mi nasproti prihaja pomladanska idila v vseh možnih podobah. Soseda s polno vrečko regrata v
roki , zadovoljna sama s seboj , mi na utrujen način pokimava . Pes, velikosti srednje velike mačke in
oblečen v pisan telovnik, drobenclja za žensko, ki se pred prahom namrgodeno umakne s ceste na rob
travnika . Nasproti pripelje sotrpin v velikem, bleščeče zelenem Deutzu s trobrazdnim plugom na plavajoči
hidravliki. V veliki kabini pluje najmanj pol metra višje od mene. Z zavistjo gledam navzgor in po šofersko
pozdravim. Brezbrižno, da ne bi zaslutil mojih misli. Pa saj ga ne bi imel kam parkirat, me reši zavisti moj
pragmatizem . In niti obrnit ga ne bi mogel na ozkem domačem dvorišču...mu pritegnem . Kar naj ga ima,
saj je verjetno itak kako zemljo prodal zanj . Komaj objekt poželenja izgine iz vzratnega ogledala , že se
pred menoj čez cesto vali gost bel dim. Sosed spet kuri kres. Tretjič, četrtič letos ? Poskušam ne dihat tistih
par deset metrov v dim ovite ceste in nato pričnem zavijat , proti domu. V tistem trenutku me prehiti avtomobil
, kar sem pričakoval in stopil na zavoro za trenutek, da je neučakanec zdrsnil mimo mene . Ljudje se ne
zavedajo, da se fiksni priključek na traktorju ob zavijanju pomakne čez sredino ceste in te prehitijo ravno tedaj,
ko ne bi smeli. Po možnosti z mobitelom v eni roki, s pogledom na dekolteju mimoidoče sprehajalke in z mislijo
na skorajšnjo večerjo. Po pravici rečeno, zadnji dve opombi bi lahko veljali tudi zame, zato ga razumevajoče
nisem ozmerjal s cepcem , temveč sem , med desnim zavijanjem, z očmi še enkrat ošinil sprehajalko .
Pogled iz traktorske kabine je visok in seže dlje ter globlje od tistega z avtomobilskega sedeža.
21. Februar 2015
Kot bi hodil v preteklost, ko pešačim po Wolfovi navzdol proti Ljubljanici. Tromostovje
je za nas, sedanjike, od vekomaj , čeprav v resnici nima niti sto let. Plečnik ga je
ustvaril na starem Frankovem mostu , katerega kamnita osnova je še vedno vidna,
če pogledaš most s spodnje strani. Trije mostovi so sončni pletež Ljubljane, iz
katerega seva energija na štiri strani mesta … proti gradu in Rožniku , ter navzgor in
nizdol po Ljubljanici. Voda in zemlja se sekata prav tu , na Tromostovju. Če vas
zaščemi v ledjih , je vznemirjenost morda prav zaradi tega , morda pa zaradi čednega
bitja na kolesu, ki pricinglja mimo v poznem petkovem popoldnevu. Vse ženske tega
sveta bi morale nositi krila, ki plahutajo v toplem popoldanskem vetru . Motna površina
reke narahlo ziblje sence mestnih hiš . Nižje je sonce, daljše so in vedno bolj kažejo
na vzhod . Popoldanska svetloba je mehka in topla, jutranja ostra in močna. Odkar
fotografiram, sem pozoren na svetlobo in sence. Celo tedaj, ko aparat pustim doma,
se podzavestno vedno oziram za odtenki in odsevi . Neprestano na lovu za motivom,
ki bi mu ukradel dušo.
Toda ne danes. Nadaljujem po nabrežju v smeri senc, dokler ne prispem. Rekla je …
daj, saj lahko pišeš pri meni … v miru. Tole pisanje … to je ena bolj naivnih stvari,
ki sem se jih kdaj lotil v življenju. Spominja me na sanjave mladostne želje postati to
ali ono . Enako nedosegljivo se mi zdi , pa kljub temu vztrajam . Všeč mi je ustvarjanje
fikcije, v kateri bi lahko tudi sam živel. Ko govorim o drugih, pripovedujem o sebi . Tudi
ko pišem fikcijo, je v ozadju vedno moja zgodba, toda na način, ki se ni in se ne bo
nikdar zgodil . Je resnica, ki jo lahko vedno zanikam , češ, saj je samo zgodba. Všeč
mi je najina igra pišočega in njegove muze, ki se prepleta z romanco v tretjem nadstropju
stare mestne hiše s pogledom na obrežje reke . Voda me pomirja in prav vedno me
napolni s prijetno energijo in močno voljo do delovanja. . Pomirja me tudi njeno
govorjenje. Na trenutke me zaziblje v polsen … kot vlak, ki v enakomernem ritmu
ropoče ure in ure daleč.
A me ti sploh poslušaš …povzdigne glas nepričakovano .
Seveda te poslušam …
Aaaa ... pa me zares poslušaš ? zumira svoj pogled natanko vame .
No, ja … na pol pa res , no .
Včasih res ne slišim vsako besedo, pač pa zgolj prijetno melodijo njenega glasu, ki je
potem partitura za moje misli. Sicer pa, zakaj pa so muze, če ne ravno za navdih . In
moralno podporo. Bolj verjame vame, kot bom sam kdajkoli verjel vase. Mislim , da se
niti ne zaveda , koliko mi to pomeni. Ona in jaz … ko je ena in ena enako tri . Najprej
je hotela sproti prebrat, kar je bilo napisano, pa nisem bil za to. Ne , ne boš … vse
bom še spremenil … nima smisla. Ni vztrajala, pa čeprav vem, da prebira na skrivaj .
Najina neizrečena skrivnost … nekatere stvari so še bolj zanimive, dokler niso izrečene.
Povedano dobi smer, spin, namero, obveznost, določnost in meje, neizrečeno je
svobodno in spontano. Kot tisto frfotavo krilo na Tromostovju, ki zdaj prikriva , zdaj odkriva.
Zunaj je že dolgo temno in reče … saj ne boš več dolgo, a ne ? Zjutraj moraš kmalu
vstat … . . Skrb in povabilo v enem stavku. Čez dobro uro se ji pridružim. V tem času
je napisana edina stran v tem dnevu. Pisanje je nekaj , kar se lahko dogaja samo v
samoti...ko se umirijo misli in si na milost in nemilost sam s seboj . Tedaj neham polnit
koš za smeti s posvaljkanimi listi , ki so popolnoma pokrili dno. Pišem hlastno in
hitro, da ne izgubim rdeče niti, ki sem jo iskal celo popoldne . Kot pajek mrežo tkem
zgodbo, popravljal in oblikoval jo bom jutri . Morda jo bom celo podrl in spletel na novo .
V tistem trenutku mi postane jasno, zakaj je Atwoodova napisal dva romana o eni in isti
stvari. Ker je imela v košu za smeti stran vržen roman, ki je bil celo boljši, ali pa vsaj ne
slabši od onega … napisanega. Morda pa bi moral zbirati stran vržene liste in nekoč
napisati roman o tem, kako sem pisal roman.
Februarska jutra ob petih so še noč. Zgolj slutim lahko meglo, ki se dviga iz Ljubljanice,
ko pešačim proti centru in nato dalje proti parkirišču v Tivoliju. Ko pripeljem na domače
dvorišče, najprej zapeljem do hlevov. Izza priprtih vrat komaj slišno pritajeno otroško
meketanje. To pot sem zamudil. Slečem bundo, zaviham rokave, pod vročo umijem roke
in začnem z brisačo odstranjevat sluz s pravkar skotene mladice. Druga se že postavlja
na tresoče in negotove noge. Mati jo ob pritajenem grlenem meketanju liže z jezikom in
ji s smrčkom pomaga obstati . Kljub temu se telesce zvrne v slamo, toda že naslednji
hip zopet poskuša na noge. Tukaj ni predaje … zgolj neomajna volja po pobiranju s
tal. Poberem od porodne vode mokro in okrvavljeno slamo ter jo zamenjam s svežo
in suho. Mladiča obrnem hrbet, ju narahlo stisnem s koleni in jima razkužim popkovino.
Glasen protest obeh ob prvem posegu v njuno intimnost . Obe sta punčki , po dobra
dva kilograma ima vsaka. S tistimi od včeraj je sedaj delni izid 3 : 1 za punce.
Zaprem vrata za seboj , da ne bo prepiha . H konjem bom šel kasneje, čeprav so
me slišali in že tolčejo s kopiti po vratih . Menijo , da je čas za zajtrk, toda jaz menim
drugače. Odidem v hišo, si umijem od joda porumenele roke, preoblečem se v konjske
cunje in si privoščim dišečo kavo , ob kateri puham oblačke. V njih piše, da sem
dvoživka, ampak to mi je všeč ... in to vedno bolj.
15. Februar 2015
Valentinski spomin na tiste čase, ko je bil sv.Valentin zgolj eden od mnogih svetnikov
in ne praznik zaljubljencev. ″Pridni″ študentje smo hodili zgodaj zjutraj čakat na
priložnostna dela . Edini študentski servis tedaj je bil na Rimski (morda je celo še )
, v trikotniku med Cankarjevim domom, strojno fakulteto in Šumijem . Če si hotel dobit
najbolje plačano delo, si moral prit še pred peto uro zjutraj. Položil si izkaznico na
stopnišče pred vhodom ŠS in se tako postavil v vrsto. Do sedme ure, ko se je odprl
servis, smo postavali okrog, lovili prve sončne žarke, vendar daleč stran nisi smel it.
Če je šel kdo ″nazaj spat″, se pravi, prinesel izkaznico in nato zginil kot kafra za dve
uri, smo ga gladko vrgli iz vrste. Edina izjema je bila tedaj , ko smo šli vsi skupaj na
kavo. Do Mraka , kjer je bilo najprej odprto ali pa pozneje v bližnji bistro, če kave
tisto jutro nismo tako zelo potrebovali. Tedaj smo jih včasih srečali … punkovce.
Po dva ali trije so se zaspano primajali izpod obokov gostilne ″pri Lipci″ ali pa z
bližnjih dvorišč. Poležane frizure so zgledale celo bolj normalno, kot prejšnji večer,
ko so žulili pivo na vrtu pred gostilno. Ko so gostilniški vrt zaprli, so se nekateri s
steklenico v roki samo presedli par metrov stran in nato omagali pod kakšnim
bližnjim pročeljem. Meni, tradicionalno vzgojenemu kmečkem fantu, punkovske
žurke z rekami piva niso bilo nič kaj blizu . Všeč pa so mi bile njihove usnjene
jakne , Pero Lovšin in njihove ženske. Lepa dekleta ljubijo barabe. Saj ne , da bi
bili zares barabe... čisto v redu fantje so bili, ampak drugačni od nas … barabinski
v dobrem pomenu besede ... če to obstaja. Verjetno so jim bili privlačni, ker so bili
svobodni in uporniški . Nekateri iz prepričanja, drugi zato, ker je to bilo in. Biti
punkovec tedaj je bilo, vsaj v mojih očeh, še najbližje pomenu fraze - živeti na ulici ,
z vsem dobrim in slabim, kar s seboj to prinaša .
H kavi smo se posedli mešano...saj so bili tudi oni ″naši″ - študentje. Večina jih je
bila s filozofske ali FDV in so spraševali svoje kolege, kaj je bilo prejšnji dan na
predavanjih, do kdaj oddat kakšno seminarsko in če se da dobit zapiske od tega
ali onega. Zjutraj jih je vedno skrbelo za šolo, čez dan se je skrb iz ure v uro bolj
razblinjala, da bi jo zvečer dokončno utopili v kriglah piva . Ona je bila Primorka .
Ponavadi je, zavijajoč z velikimi črnimi očmi , rekla … ajoj, kaj buo z muojo šuollo .
Tako nekako... ne znam ponovit ljubke primorščine, ki so jo spremljale grimase
obraza, ob katerih sem se ji vedno režal kot pečen maček. Ko je videla, da me
njeno spakovanje zabava, je to znala ponavljat v nedogled . Tiste kave so
hitro minile in potem sva odšla vsak na svoj konec. Ona s svojo druščino v
študenta prespat preostanek dopoldneva, da bi bila zvečer fit za naslednjo čago.
Jaz selit kako pohištvo , potem na predavanje, če sem ga še ujel , popoldne
pomagat doma in in zvečer spat. Ni bilo variante, da bi se midva še kje drugje srečala,
razen na tistih jutranjih kavah. In tiste tedne, ko se je zima že počasi prevešala
v pomlad, sem bil jaz hudičevo dostikrat čisto slučajno tam ob petih zjutraj in
ona se je enako slučajno prikazala nekje v bližini .
Ne spomnim se več, kdo se je tedaj prvi izneveril in ga naslednjič ni bilo, ampak
simpatije imajo nenapisan vozni red. Ko sprevodnik Čas zapiska, imaš, da na
postaji pravočasno vstopiš na prispeli vlak. Ker če ne, ta odpelje in nanj nekje
drugje vstopi nekdo drug. So kot reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat. Vozovnica
je vedno za dva, nepovratna, neprenosljiva in nima končne destinacije. Če je ne
izkoristiš, vlak odpelje in moraš na vesoljni šalter po novo . Kupnine ne vračajo.
Eno lepo valentinovo želim vsem vlakom, na katere nisem vstopil , tistim
neprispelim in tudi onim iztirjenim. Drago ste me stali, ampak je bilo vseeno vredno .
9. Februar 2015
Kozam se bo zgodil molzni stroj. Prenosni, z vrčem, motorjem in pulzatorjem na
majhnem vozičku. Za molžo dveh sem lansko porabil dvakrat po pol ure na dan.
Letos se bodo molzle štiri... ergo ?! Nič več bolečih zapestij , dolgotrajnega
čepenja v globokem predklonu, nehotečih (pajade !) sunkov z rogovi . Sedaj
jih bo molzla jeklenoplastična pošast, pred katero bodo par dni bežale po boksih ,
kot da jih podi hudo zagret kozel v nepravem ciklu lunine mene. Potem se bodo
navadile. Kozam hitreje kot človeku kapne v njihovo meketajočo rogato glavo …
sprejmi, česar ne moreš spremeniti .
Drva se najbolje koljejo v hudem mrazu, je dejal nekoč moj pokojni stari oče.
Zmrzal se zaje v razpoke med lesnimi vlakni in jih razteza . Dovolj je, da hlodu
pokažeš sekiro in tkorekoč sam skoči narazen . No, jaz jim kažem cepilca na
traktorju … in res, s truščem in grmenjem polena letijo narazen. Fantje smo
radi glasni. Tako moško je … grmenje odprtega auspuha, ropotanje preluknjanega
izpušnega lonca, sikanje motorke na visokih obratih. Sporočamo , tu smo... močni ,
jekleni in neustrašni . Lahko bi bili tudi vaši. Pa čeprav ne smemo ... ali ne
zmoremo več ...
Štucanje kozjih parkeljčkov, Berenekini kodri, hlajenje otečenih konjskih bicljev,
čakanje na Samyang . Ne bi ga smel plačat vnaprej...zdaj se pa ne zmigajo …
ščuvam samega sebe. Ko ga dobim v roke, bo na prvi sončen dan narisal HDR
panoramo in iste jasne noči ovekovečil rimsko cesto . Skladovnice drv čez dan,
knjiga v rokah zvečer, roman v mislih, ko zaprem oči. Svet rešujem tako, da mu
ni treba reševat mene . Manj si ne zasluži, več ne potrebuje .
4. Februar 2015
Odgrnem odejo in se usedem na posteljo . Medtem, ko roka sega proti omarici
in zatipa za očali , noge naučeno poiščejo copate in zdrsnejo vanje . Prva misel
se zaspano pretegne tam zgoraj . Ali sneži ? Počakaj, grem pogledat. Vstanem
in oddrajsam do okna, ki gleda na ulico. Zunaj - nedaleč stran, cestna svetilka
meče svetlobo na cesto. V rumenem stožcu se rišejo mlečne megle, samo kakšna
snežinka poplesava sem in tja. Kot bele vešče so, ki ne morejo stran od luči .
Breza pred hišo pod težo snega upogiba veje na tisto stran, kjer se je še lansko
leto bohotila njena sestra dvojčica. Žled ji je prelomil deblo na polovici , cel dan
se je borila z ledeno oblogo. Iz ure v uro je bil njen vrh bolj upognjen , da bi se
na koncu začul le še resk pokajočega lesa in trušč padajoče vrhnje polovice
drevesa. Par sekund in ni je bilo več . Življenje pij po požirkih, ne nalokaj se ga
… sem se bogvedi zakaj tedaj spomnil nasveta . Pametni nasveti modrih. Kako
naj mi postanemo stari in modri, če ne bomo ponovili vseh vaših napak. Padamo
zato, da se naučimo pobirati. Od breze je ostal le štor, obrezan čisto ob tleh, da
se mi ob košnji ne zatika kosilnica. Osiroteli bršljan ob njej je ponovno pognal in
se sedaj vzpenja po sosednji brezi . Sramežljivo se oprijema mačehaste skorje,
kot bi jo spraševal … saj smem, a ne ?! Nihče ni otok, mu verjetno zašelesti breza.
Ne , ne sneži … stresem z glavo že skoraj prebujen. Je pa belo. In mrzlo , ugotovim,
sedaj že na balkonu . Mehkoba belih linij, do koder seže pogled, le kot z ravnilom
splužena cesta moti spokojnost. Kmalu bodo po njej začeli kapljati prvi avtomobili .
Snežni plug se bo vrnil po moji strani ulice in mi zaplužil garažo , kamničan bo za
seboj privlekel belo vlečko . Noč bo odvrgla tišino, si nadela svetlobo in postala dan.
1. Februar 2015
Dobrih trideset let je tega, ko se je nekega zimskega dne vila procesija proti cerkvici na
griču. Sonce , pobeljeni bregovi ob cesti in ledene plošče pod nogami, na katerih je bilo
treba pazit na vsak korak. Na čelu sprevoda smo vnuki nesli krsto s starim očetom. Za
nami naše matere in očetje . Dve hčeri sta prijeli staro mater pod roko in z njo prehodili celo
pot od doma do pokopališča. Ena od njih bo danes pokopala svojega moža. Druga je bila
naša mati.
V roke me zebe, ko umivam avtomobil . S haube z nohti drgnem drobne pikice. Od kod
neki mušji kakci sredi zime. Otresem predpražnike, z mokro cunjo obrišem prah z
armaturne plošče. Misli begajo nazaj na tisto poledenelo pot, ki sem jo pozneje prehodil
še trikrat. Poleti ali pozimi, vedno je sijalo sonce . Tudi na sadovnjak pred domačijo starih
staršev, topovski streljaj stran od Ljubljane , je vedno sijalo sonce, ko smo , še mnogo let
prej, prihajali na obiske. Komaj skobacani iz plenic smo se vnuki igrali med drevesi . Podili
smo kokoši po dvorišču in si previdno ogledovali konja v majhnem hlevu ob domačiji .
Danes je ni več, avtocesta jo je vzela. In naši starši, tako mladi in polni življenja. Tete so bile
lepe in spogledljivo oblečene v kostime s krilom prst nad koleni. Strici so bili močni, glasni in
kvantaški. Njihovi fičkoti, parkirani pred hišo, so se lesketali od optimizma . Tedaj otroci
nismo vedeli, toda danes vem … tako varni in brezskrbni smo bili v naročju teh mladih in
močnih ljudi. Zvečer so nas posadili na zadnje sedeže, poleg njih so se usedle njihove
mlade, lepe žene in odšli smo domov po stari magistralki .
Nekaterih med njimi danes ne bo. Tudi pot ne bo enako dolga , odkar so na gričku ob cerkev
prislonili mrliške vežice. Sonce ? Bilo bi dobrodošlo. Preglasilo bi tišino stoterih, njihovo
mrmranje molitve, doneče zvonove . Skrilo poglede, ki ne vedo, kam bi se dali . Ob koncu
obreda bomo odšli po poti navzdol do svojih Fordov, Subarujev, VWjev in Kiij . Na zadnje
sedeže bomo posedli naše starše in se zapeljali do najbližjega razcepa za avtocesto .
Prvi kilometer bomo molčali in ko bo nato nekdo prekinil tišino, bo prav gotovo omenil
sončno jaso pred staro domačijo.
30. Januar 2015
Sneg za snežake delat , moker , težak in gnetljiv . S tremi potezami rok nastane glava,
iz enega naročja posvaljkanih kep oblikujejo trup in nato še podnožje . Korenček ,
najprej namenjen konjem, je končal svojo pot kot nos. Dva drobna krompirja za oči
in niz drobnih koščkov zdrobljenega črnega kruha za širok nasmeh belega moža. Z višine
petih pedi prijazno gleda v svet , kot vsi snežni možje , ki so jih kdaj naredili otroci .
Samo govori še ne. Namesto njega vprašajo ...
A imate kakšen star klobuk za na glavo … ?
Nimam .
Kaj pa pisker … ? .
Tudi ne.
Po daljšem posvetu vzamejo posodo, v kateri sicer namakam pesne rezance in mu jo
poveznejo na snežno glavo. Prevelika je . Teža posode prelomi nos na dva korenčka
in zdrsne na ramena .
Ooooo … zavzdihnejo . Punčka pobere korenje in s koščkoma v rokah steče k ponici .
Na ... jej Ema .
Fanta se nato spomnita in snežaku naredita ušesa. Velika in močna so. Posoda, ki jo
zopet posadita na glavo, se sedaj varno zasidra za njimi . Namesto korenja v vdolbino
na glavi potisneta košček odlomljene veje. Ampak niso še popolnoma zadovoljni . Medtem,
ko se pomenkujem s staršema, mi zaplenijo metlo, s katero pometam po boksih . Zdrvijo
mimo nas in jo zapičijo snežaku v bok . Nato se vsi trije posedejo okrog belega stvora,
z glavami obrnjenimi navzgor … kot piščeta , ki pijejo vodo.
Počasi se že mrači in starša pozoveta piščance … Alo, gremo domov. Tale stric mora
konjem dat večerjo, vi pa tudi … večerjat.
Pozdravijo sneženega moža in se poslovijo od vsakega konja posebej . Na vprašanje
...no in kako boste rekli stricu … mi samo mimogrede pomahajo, medtem ko en za
drugim poniknejo za vogalom hiše. Na povodec ujamem našo kobilo in jo odpeljem
iz izpusta proti boksu. Ko se približava snežaku, prestrašeno zaprha in skoči nazaj,
da me skorajda odnese s seboj. Nato na glavi prepozna posodo, iz katere je večerjo
in se ji , še vedno prhajoč, previdno približa. S smrčkom narahlo sune in posoda s
snežno glavo vred odleti po tleh. Zobje iz koščkov kruha se razsujejo po snegu in kobila
jih , enega za drugim , elegantno posmuka z žnablji. S sprednjo nogo nato razkoplje še
tisto preostalo od snežaka, če morda kje v žepih ne skriva še kaj z pod zob. Ko ugotovi,
da je beli mož dal od sebe vse, kar je premogel, je ne zanima več. Brez obžalovanja
ga še dvakrat pohodi in me odvleče v boks. Ko se s povodcem v roki vračam po
naslednjega konja, s kupčka razkopanega snežaka vzamem posodo in z nogo brcnem
krompirčka z dvorišča . Sneg si bil in v sneg si se povrnil, se v mislih poslovim .
23. Januar 2015
Zabavno zna bit …nabavljat zdravila za konje v lekarni.
Koliko vrečk je v škatli ? … vprašam lekarnarko .
Dvajset … reče in potegne zavoj iz predala .
Kar tri mi dajte .
Triiiii … se začudi na ves glas, da tista dva za menoj iztegneta vratove in zavrtita ušesa.
Tri ja … Veste, ni zame, za konja je … mi je kar malce nerodno, ker sem vzbudil pozornost
prisotnih. Nato z lekarnarko preračunavava, koliko vrečk na dan pripada poltonskemu
konju in prideva do zaključka, da za teden dolgo kuro potrebujeva … tri škatle. No, a vidte .
In nato končno dobim tiste tri škatle, nekaj krehajočih občanov pa sedaj ve, da imamo
konje doma.
Doma v vedro stresem namočene pesne rezance, naribano jabolko, pest mislijev za konje in
štiri vrečke fluimukana. Temeljito premešam, da zdravilo ne bode tako očitno v smrček. Dobro
sem opravil … kobila poliže zdravilno čorbo do zadnje pikice. Nato me z gobcem dregne pod
rebra... dobr je, še bi. Nič več, dost je blo . Potrepljam jo po vratu , odrinem jo od sebe, pospravim
vedro in zaprem vrata za seboj. Par sekund še gleda za menoj, če si bom slučajno premislil. Ko vidi,
da iz te moke ne bo kruha, počasi skloni glavo in se spravi na večerno seno, ki sem ga predhodno
deset minut namakal v vodi. Prezirljivo ga z gobcem razmeče po boksu in spet dviguje glavo, češ
, kaj je zdej spet to. Punca, za zdravje je treba potrpet …
Včasih me prime, da kakšno vrstico napišem tudi zvečer. Tedaj ne gledam tv sporeda, ne
prižigam televizorja in Castle razreši primer brez moje pomoči. Usedem se za mizo, preberem
zadnjo napisano stran in zaplujem v drug svet. V paralelno vesolje, ki je sicer komplement mojemu,
ampak vedno kot s popkovino pripet na tega, ki ga živim. Vzamem svinčnik in papir ter začnem
skicirat današnji pasus. Kakšna junakinja utegne biti všeč junaku ? Rjavooka? Dolgolasa ?
Ovratnik do nosu ali dva odpeta gumba na bluzi ? Odločna in dominantna, ali materinska,
ustrežljiva in odpuščajoča ? Hlače ali krilo ? Mlajša ali precej mlajša ? Elektrin kompleks morda ?
Ustvarjanje domišljijske osebe je kot rojevanje brez hitrega dihanja in bolečin. . Na grobo napisane
misli vedno napišem najprej na roko, šele potem prenesem v računalnik . Nekje na poti vmes si že
premislim . Ostrižem jo na paža ter vnesem modrino v oči. Bluzo obdrži, namesto krila hlače. Mlada
je , predrzna in posmehljiva. Za posmehom se skriva ranljivost, za predrznostjo strah in nezaupanje.
Ne bo lahek zalogaj ... . Junak se mi že smili in ga moram jutri dodatno oborožit .... karakterno .
Devet je ura , deset zvečer po poletnem času in dovolj imam za danes . Ven grem pokrit narezana
drva, da jih ne zmoči dež . V temi komajda najdem dovolj velik kos polivinila . Vržem ga prek prikolice
in obtežim . Menda bo v redu tako . Poškilim še h konjem in zgleda vse redu. Čuje se samo
sopihanje, ko meljejo še zadnje grižljaje sena.
21. Januar 2015
Nova luna , nov začetek .Niti ne bi vedel, da je , pa so se včeraj na dvorišču zbrale na
posvetu tri konjske prijatelce in nikakor niso mogle nehat. Dež , toča, cunami ? Aaaa
… luna. Sem eden tistih mnogih prepričanih, ki meni, da la_luna trka samo druge . Mi ,
netrkajoči, smo namreč zgolj nedolžna kolateralna škoda . Oni drugi seveda mislijo
enako za nas, potem smo pa tam … .
Dimnikar je napovedan za danes, kar pomeni, da sem pospravil kurilnico. Če bi večkrat
prišel, bi bila pa večkrat pospravljena. Praviloma to ni prostor, ki bi bi bil ravno na očeh
obiskovalcev , zame pa je dobra tudi takšna …s kakšno pajčevino v kotih , ki jih je ,
resnici na ljubo kar nekaj . Pa s kako trsko na tleh in s pepelom od predpredvčerajšnjim .
Moje sanje … samopospravljalna hiša , velikosti tretino tele . Pa štumfi, ki se sami poparčakajo .
Peč in dimno cev do dimnika vedno očistim sam . Enkrat, dvakrat na mesec snamem pokrov
na zgornjem delu kurišča, očistim saj in pregledam tuljavo. To počnem, odkar sem imel pred
leti tik pred novim letom nenapovedan ognjemet na strehi . Tako je bil lep, da sem še gasilce
povabil, naj si ga pridejo pobliže pogledat. Fantje so res prišli in rekli, da ni samo za gledat,
temveč tudi za gasit . Saje gorijo kot fovšija . In dišijo, kot moji lasje zdajle. Ne grem še pod
tuš, ker bom danes še pospravljal za ta_črnim . Samo okrog nosu sem si splaknil črnino z
obraza, da izgledam približno kot človek . Da se mi ne bodo konji smejal...
19. Januar 2015
Nabirka letošnjih novoletnih obdarovanj, torej vse , kar ni bilo podarjeno naprej, je prinesla
naslednji izkupiček. Tri male čokolade in ena pol kilska z lešniki . Čokolade skoraj ne denem
v usta in bodo šle punčkam, ki češejo ponico . Steklenica penine , plastenka dobrega domačega
belega, domač orehovec , kutinov liker … to sem vse obdržal , nekaj tudi že pognal po grlu .
Steklenička oljčnega olja … fino. Deset dekagramov lososa … a s ti čudna … pojedel maček .
Nekaj koledarjev … gasilski je šel v kurilnico, za dva ne vem, kam jih obesit . Za koledar Muce
2015 spec. edition ( niso štirinožne ...) je bil sosed mnenja, da genau sede na steno v njegovi
delavnici . Vzemi, ti bolj rabiš … . Ponjava za gašenje požara za v avto … no ja . Baterijska
svetilka , s pojasnilom ...za iskanje luči na koncu tunela … hehe . Šalčke za kavo … zelo hvaležen .
Kava barcaffe selection arabica… tudi hvaležen za namig . Veliko boljša od klasične barcaffe in
sedaj kupujem samo še vijolično pakungo. Mon cherie, merci , after eight ter refoški in terani …
vse to se je zavrtelo v krogu obdarovanj… prišlo in odšlo . Samo odšli pa so koledarji , domača
marmelada in domač melisin čaj z grmičev na vrtu za hišo. Sedaj je finito … po hiši se valja samo
še par mašnc in vrečk za obdarovanje . Pa moje novoletne zaobljube …
17. Januar 2015
Prijeten občutek imam v prstih, ko gnetem voljno in toplo testo. Nastajajoč hlebček je
ravno prav vlažen in elastičen. Dober kruh bo. Preden ga dam vzhajat, prižgem pečico
za minuto, da se ogreje. Na dno položim posodico z vodo, denem skledo s testom noter
in zaprem vrata. Že že ...recept in količine, ampak kruh delajo roke . In crkljanje .
Veter se podi okrog vogalov hiše in se zaganja v krošnje dreves. Sem in tja oplazi vetrne
zvonove pred vhodnimi vrati in tedaj ti zaigrajo random melodijo. Samo šest kovinskih
paličic in toliko zvokov. Koliko že … šest z dva faktoriala . Nekateri so tihi, ko se kovina
zgolj narahlo dotakne kovine. Skoraj spevni so in človek bi lahko požvižgaval zraven.
Drugič spet močan sunek vetra strese zvonove, da spustijo predirljiv krik, ki gre skozi kosti.
Dobro , da je kruh na toplem in na varnem za vrati. Da ne čuje nič. Prestrašil bi se, spustil
bi moknato dušo in upadel.
Misli so begajoče in nikakor nočejo na papir . Vsepovsod bi , samo besede ne bi postale.
Kot vešče frčijo po glavi , skuštrane so in neurejene . Ukazujem jim, moledujem, podkupujem
jih z vročo in dišečo kavo, galantno jim prižgem cigaret . Ampak ne … pravijo , da so divje in
svobodne. Da danes niso za v roman. Malo jim še prigovarjam ... mislim , naj vendarle premislijo,
nato obupam . Pa ni vedno tako . Kakšen drug dan samo zamahnem z mrežo za metulje in jih
ulovim desetero naenkrat. Uslužno se skobacajo v zgodbo, ter vzpodbujajo druga drugo .
Polagajo se v usta glavnemu junaku, beseda za besedo . Jaz samo poskrbim za presledke ,
vejice, pike na koncu stavka in desno poravnavo . Jp, zgodba so ukročene misli . Današnje
so ritajoče kot divji konji v preriji . Na konje se spoznam, zato vem, kdaj misli nimajo smisla ...
12. Januar 2015
Sneg je pobralo in moledujočih kosov zjutraj ni več na spregled . Dovolj hrane najdejo
tudi drugod in se ne vtikajo več v koščke kruha, namenjenega konjem. Na mizi v hodniku
imam še štiri ali pet novoletnih daril ... tri čokolade in dve steklenici . Za zamudnike od
zamudnika . Pa koledar za gozdarko. Nič ne bova letos žigosala dreves , odpade
sopihanje po bregu navzgor in navzdol. Jaz s sekirco , ona s sprejem, kljunastim merilom
in beležnico v roki. Z rezilom obelim panj in z udarcem s topim delom požigosam belino.
Ona rdeče pospreja drevo, odmeri debelino in zapiše v beležnico … gaber osmica . Gozdarji
so še na cole . In mlade noge imajo ...za vsakodnevno objemanje dreves jih potrebuješ.
No, letos jo grem samo pozdravit in ji voščit .
Za danes je napovedana pomlad, za konec tedna nova zima . Zmrznjenci kapljajo na dvorišče,
skladovnice drv počasi zginevajo. Po bolhi iščem širokokoten in svetel objektiv za mlečno cesto .
Od doma je ne morem posnet. Bo treba višje … vsaj na Katarino . Moj tipkopis šteje dvajset strani,
pa se mi vedno bolj dozdeva , da to še ni roman . Bolj pojasnilo sebi , o čem želim pisat . Uvod v
uvod. Berenekini kodri pokličejo, če greva na kavo. Ja, seveda greva . Ma, čist prekratek je dan .
Še dobro, da so tudi noči v paketu ...
8. Januar 2015
V ustaljene tirnice se vrača vsakdan. Voščila so vedno bolj redek gost . Sosedje zjutraj odidejo
v službo in njihovi otroci v šolo. Iz poštnega nabiralnika poleg reklam vsak dan potegnem še
položnico ali dve. Dobrote civilizacije pač niso zastonj .
In mraz je, kar je dobro za moj posel. Prijazno poskrbim , da ljudi ne zebe. Cvetijo ledene rože
na oknih konjskih boksov. S hišnih jih je že davno pregnal termopan . Cveti tudi koža na mojih
rokah, kot vedno v tem času. Zjutraj si jih napacam z ognjičevo kremo, da se vpije in zmehča
bodice, ki se zatikajo za rokave, ko vlečem nase jutranje cunje. Večplastne, z zadrgo do nosu
in kapo čez ušesa. Na radiatorju so trije pari rokavic. Izberem tiste, ki se mi zdijo najtoplejše.
Cepin se odbija od zmrznjene hlodovine, kot da je guma. Dvakrat, trikrat je treba zamahnit, da
se konica zapiči vanjo. Drva polzijo iz rok in votlo donijo, ko jih mečem na kup. Sčasoma se
ogrejem in ko močneje posije sonce, kapa roma v žep . Tudi mimoidoči sprehajalci so vedno bolj
razoglavi. Le en lep nasmeh je skrit za debelim šalom. Zob, reče in se nasmehne zgolj z očmi.
Škorenjci ji zdrsnejo na poledenelem pločniku. Zakrili z rokama, ulovi ravnotežje in odpeketa dalje.
5. Januar 2015
Knjige in branje . Dojemanje in odnos do nekaterih stvari za vekomaj ostane nespremenjen.
Branje je zame prostor in čas, kjer se moja domišljija sreča z neznancem, ki pripoveduje svojo
zgodbo. Prepleta se njegova pripoved in moje izkušnje, sebe podoživljam skozi napisano.
Berem med vrsticami, tehtam zgodbo in jo nehote primerjam s svojo . Presojam, sodim in obsodim .
Sebe . Ko obrnem zadnjo stran, je prebrano dojeto drugače od zapisanega. Za vse dobro
napisane knjige velja, da je zgodb v njih toliko, kolikor je bralcev, ki so jo prebrali .
Ne glede na tehnološki razvoj, internet, e-bralnike in kar vse bo še sledilo... knjiga je zame v
intimnem smislu najboljša posredna komunikacija s samim seboj . Železna srajca navad, ki so
mi bile privzgojene in sprejete tedaj, ko knjižnice še niso imele klančin namesto stopnic in si
knjižničarki v roke potisnil kartonček in ne Urbane. Knjiga so knjižne police v knjižnici, prepolne
še neprebranega . Je polno naročje tihe najstnice pred pultom knjižničarke. Knjiga je šelestenje
obračanja strani in so zavihana ušesa na listih. Je madež od polite kave in zoprno prepogibanje
mehke vezave . Vonj črnila pravkar natisnjenih in duh po prašnih, od časa porumenelih . So
čačke na robovih in listki z opombami med stranmi . Bralna luč na pisalni mizi in odložen roman
na nočni omarici, ko oči ne zmorejo več. So večeri, ko se neka zgodba dotakne moje in jo zgolj
za odtenek spremeni .
31. December 2014
Dragi moji ,
naj vam bo sreča naklonjena kot mlada naivna ljubica in zdravje naj vam služi kot najzvestejši služabnik.
Topel dom , vsak dan kaj za pod zob in redno plačane položnice . Naj se vas vedno nekdo razveseli,
ko pridete domov, v službo, kamorkoli. Da najdete smisel v vsakem preživetem dnevu. Bodite mladi
v srcu, a z modrostjo v duši . Naj vas ne bo strah zime . Tiste bele in hladne zunaj in tiste mrzle v sebi,
ki ubija upanje . Upajte in upajte si.
Naj vam bo lepo ! In kadar vam ne bo, vedite, da vse mine. Včasih tudi Vsemogočni ne ve , kaj dela.
Tisti dan potrebuje vašo pomoč in razumevanje. Oprostite mu, oprostite drugim, predvsem pa
oproščajte sebi . Vsakič in vsak dan znova. Mnogo napak imamo, a nobena ni tako velika, da bi
ne bila odpustljiva in popravljiva .
Zaupajte vase, radi se imejte in velik se smejte !!! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png
29. December 2014
15 stopinj je v kuhinji .Nisem ravno ljubitelj pregretih stanovanj in tudi pozimi je kako okno
v hiši zgolj priprto , toda … kar je premalo, je premalo. Čez trenirko oblečem bundo ,
nataknem čevlje in navlečem kapo čez ušesa . Tko. Ko stopim ven, je zima. Nosnici mi v
trenutku zalepi skupaj in mraz mi skoči v oči, da se zasolzijo. Sneg škripa pod stopinjami
tistih par korakov do drv. Tako malo zvokov je zgodaj zjutraj. Hreščanje snega pod mojimi koraki,
zvenenje mrzlih polen, ki si jih tlačim v naročje, zamolkel zvok vodne pare iz dimnika mestne
toplarne . Avtomobilov ni. Ljudje so obupali nad Decembrom in čakajo doma, da mine.
V dimni tuljavi zatuli, ko zakurim centralno peč. Ogenj oblizne reklame in vname trske.
Približam roke plamenom in si jih zadovoljno pomanem . Ko se v kurišču dovolj razgori,
naložim prinešena polena in zaprem vratca. Ogenj bobni v peči in jo narahlo potresava .
Ko se bom vrnil od konj, bo že toplo .
Še drugič danes stopim iz hiše in na vzhodu že svetlika . Pokrajina, odeta v zmrznjen sneg,
je topla na pogled. Prvi sončni žarki razkrivajo mehke in bele linije vsepovsod . Kot ženska je ,
ki ima kakšen kilogram preveč, pa sploh ne ve, da ji to paše. Kos in kosovka poplesavata okrog mene
in z rumenimi kljuni nemo prosjačita za hrano. Iz vrečke vzamem kos suhega kruha . Stopim nanj in
brcnem drobtinice, da se razletijo po snegu. Jejta kosa, drugega nimam .
Za mojo večerjo sem privlekel domov Arta Paasalinno. Finski humor za zimske večere . Finci so
strokovnjaki za dolge noči, polarni sij , kamine in brezova drva. 3/4 od tega dobro poznam,
le polarni sij ... tega si še bolj kot jaz želi spoznat moj Pentax .
19. December 2014
Malo tako lepih dni prespim , kot je bil današnji . Dve noči smrkanja, trobentanja v robec
in bedenja naredi svoje. Mačka, ki se me je najprej prijazno lotila zdravit, je pobegnila z
naročja že prvi dan. ″Pomagaj si sam in mačka ti bo pomagala ″ je še pihnila in se odzibala
spat v kopalnico ... na košaro za perilo. Ta ne kiha po njenem kožuhu in ne poskakuje
ob vsakem popadku kašlja .
Spalnica je orientirana SV-JV . Sonce, kadar seveda je, že takoj zjutraj posije v oddaljen kot .
Tam pletena pajkova mojstrovina se zalesketa kot zrcalo. Nato se žarki počasi pomikajo proti
postelji in ob devetih že božajo prste na nogah . Ker še vedno mižim, zgolj čutim toploto, ki me
obliva . Polzavedno potisnem noge še malo bolj izpod odeje. Da sonce obsije roke in obraz,
potrebuje nadaljno uro . Pretoplo postane. Odgrnem vrhnjo odejo in roki potegnem na plano .
Z eno si pokrijem obraz, da žarki ne bi motili spanja pravičnega, drugo nastavljam svetlobi. O bog,
sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje spal ob belem dnevu . Kaj to paše... in
287 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.