Lestvica

. 15 . December 2015 December je in večeri so dolgi. Visim na netu in preverjam kdaj za vraga bo vendarle prišla pošiljka . V tolažbo si požvižgavam ... I ve got another confession to make I m not a fool ... OK , mal sem si priredil besedilo, ampak če žvižgaš, tega itak noben ne opazi. Trenutno imam obdobje Foo fightersov . Poleti pa je bila era Stevie Nicks in Fleetwood Mac . Stari dobri ritem rocka . Preprosti, a udarni akordi dveh ritem kitar, trdi zvoki bobnov in raskav glas . Telo se začne samo od sebe pozibavat in glava prikimava na takte iz slušalk . Če se le da, poslušam muziko s koncertov , ne tiste iz studia ali video spotov. Množica valovi kot eden, na rokah stoterih k odru kot ladje plujejo ″mrtvaki″ . Mlado dekle se pozibava na ramenih fanta in v rokah nosi napis … " my boyfriend hate you, but I love you , Dave ... " Rad imam December , ljubljanski megli navkljub. Spada zraven … k novoletnim lučem, k moji decembrski lenobni počasnosti , ki tako prija po letnem hitenju in hlastanju za časom. December je čas, ko leto zapelješ v miren pristan, mu pokrpaš strgana jadra in popraviš polomljeno krmilo. Nato ga položiš v posteljo, pokriješ s toplo odejo in mu zaželiš … ″ Srečno novo leto … leto ″. In nato na silvestrsko noč vseeno odidejo , pa če si še tako prijazen z njimi. Ne vem, kam gredo stara leta z novimi jadri na jamborih . V večna pristanišča ? V dom za ostarela leta ? Učit nekoga drugega , kako plut s polnimi jadri mimo čeri ? S seboj vedno vzamejo tudi izpolnjen del mene, ostanejo pa koščki želja in pričakovanj. Stkem jih v dobre želje sebi in drugim, ter jih kot jadra pripnem na jambore novega leta . Z leti je jader vedno manj . Človek ne bi smel imet več pričakovanj , kot je prstov na eni roki. In želeti zgolj toliko želja , kot jih je sposoben nositi. * * * Ko je prejšnji teden odšla v večno korenišče deset metrska cipresa pred hišo, se je pročelje zasvetilo, kot bi se prižgalo še eno sonce. Zakaj ciprese ne ostanejo pritlikave vse svoje srebrno-zeleno igličasto življenje ? Sedaj pa bo pred hišo rdeče . Namesto stožčaste ciprese dve vrtnici, ki se bosta čez čas vzpeli do balkona in čez. Obrobljeni sta s češmini , ki so vrtnice brez cvetov . Rdeči in bodeči . Nad vsemi pritlikavci bo bedela visoka in košata breza, ki je preživela žledolom . Sedaj, ko ni več njene sestre dvojčice …slava ji … , se je začela bahavo razraščat tudi na južno stran . Mogočna breza bo nekoč . Kosi zobajo drobne temnordeče jagode vinike , ki je z leti prepletla balkon in pročelje hiše. Ko zmanjka jagod, odidejo kosi in babje poletje . Pride druga plat jeseni. Meglena in deževna . S puhajočimi dimniki , z vejevjem brez listov, s hladnimi nogami in z vročim čajem . S poštnim predalnikom, ki je nabito poln reklam za bunkice, lučke, plezajoče miklavže , led srnice in pvc smrekce . Ugodno in poceni . Kupiš dva , dobiš tri , a rabiš pa nobenega. Ptice nikoli niso depresivne, ker ne vedo. Zobajo , vreščijo, čebljajo in letijo …do neba in nazaj . Neumne, srečne ptice . Mladi kolega , zakaj imamo plane … me je nekoč vprašal moj mentor , ko sem še opravljal pripravništvo . Da jih izpolnimo ? Neee, dragi kolega . Plane imamo zato, da nam zagrenijo vsakdan. Improvizacija torej … zares pride v življenju dostikrat v poštev . Ko se resnobnim in togim planom dogodi frfuljasta (hvala Ceres) improvizacija, dan postane zanimiv , nepredvidljiv in včasih neobvladljiv. Današnji je bil natanko takšen . Spolzel mi je med prsti in se skril v tale večer , da ga ne najdem več . * * * Jesenska jutra so drugačna od poletnih . Medtem ko Julija sonce čaka na mene, zdajle jaz in megla čakava nanj . Mi je bolj pri srcu jesenska varianta . Obilo časa imam od prebujanja do polne funkcionalnosti . Šejk , malo razgibavanja, kofe in cigaret . Dnevni plan … komu je treba pripravit kozje mleko , ki ga počasi že zmanjkuje. Komu peljat drva . Nato se spomnim ...popoldansko povabilo na kratko srečanje v mestu in na novo premečem dnevni razpored. Itak bo vse drugače, a me pomirja … rock solid na papirju zapisano. Tiho je. Megla, podobno kot padajoč sneg, zaduši ostale zvoke. Dež tudi pomirja, a ni tih . Šklopota po strehi , se zliva v strešne kanale in nato strmoglavi v ponikalnico. Dnevu daje počasnejši ritem in meni čas za razmišljanje. Dežja danes ni, je pa megle po ljubljansko obilo. Nedaleč stran ulična svetilka zgolj brli skozi mlečno kopreno . Jesenska megla je skoraj zima . Rad razmišljam … o sebi, o ljudeh, o sebi in ljudeh. Kje smo, kaj bomo , kaj ne. Do drugih, sploh do tistih, ki jih ne poznam zares dobro, nisem direkten in neposreden , prej prispodobičen . A ni nič zlonamernega v mojem načinu , morda zgolj nekaj voyarizma in pomanjkanja samozavesti… pletem, tipam , ugibam, predpostavljam. Lastne nebuloze so nujna kolateralna škoda ne ravno direktnih ljudi. Sem vzel v zakup. In v pisanju ter fotografiranju je vedno tudi kanček voyarizma . Ni to kvačkanje … kraja duš. Spodobno je in poniglavo obenem. Nasladno in slabo vest povzročujoče. V kopreno strasti ovito zanimanje in pozornost do drugih ... kot je z meglo zastrta jutranja svetloba ulične svetilke . Skriva in odkriva , kot ravno prav odpet gumb na ženski bluzi . Ne vem, ne vem, zakaj se mi tolkokrat zapiše tole ... z bluzo in gumbi . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png * * * Nekega davnega deževnega popoldneva, po službi - ob kavi in oblačkih nikotina, mi je prijateljica razlagala, da ljudje presejamo ljudi . Kot moko skozi rešeta . Na vrhu je najbolj grobo sito , na dnu tisto z drobnimi luknjicami , skozi katerega gredo le najbolj fini ljudje . Bela moka. Pravzaprav fini ni najbolj posrečena beseda. Naša rešeta za ljudi so precej tricky zadeva. Vsakomur bela moka ne ustreza. Mnogi si raje spečemo prijatelja ali partnerja iz polnozrnate , v katero zamesimo semena naših pričakovanj in predstav o tem, kaj partner ali prijatelj je. Zapečemo ga lahko narahlo ali močno . Ko v še toplega zagrizemo , zlatorjava skorja zahrusta pod zobmi in prikaže se mehka sredica, iz katere vonjamo ter okušamo prijateljstvo, ljubezen, strast, lojalnost, dobroto, iskrenost … . Karkoli smo pač presejali in zamesili. Enako, kot mi presejamo druge, tudi oni presejajo nas . To pomeni, da moraš tudi sam biti moka nekomu . Se pogumno spustiti skozi njegova rešeta, padati proti dnu izbire , ki ni nujno vedno zlato zapečen kruh. Včasih nekomu postaneš drobtinica , drugemu rogljič z marmelado . Nekdo te zamesi s premalo kvasa in nikoli ne vzhajaš . Drugi te presoli in te izpljune po prvem grižljaju . Ne zna vsak iz moje moke speči dobrega kruha in tudi jaz ne znam iz vsake moke pričarati pirinega ali ajdovega z orehi. Bilo je obdobje , ko nisem več želel presejati ljudi in peči iz njih . Bal sem se razočaranja, ker so bili venomer nekateri preslani, drugi prevodeni. Orehi so bili žoltavi in sezamova semena so se drobila ter padala na mizo, da sem jih moral pobirat s prsti in vsakega posebej nosit nazaj v usta. Bil sem slab mlinar in nič boljši pek . Najslabše pa je bilo, ker sem se s tem za hip sprijaznil. Nisem več presejal ljudi in nisem se pustil presejati drugim . Ampak potem se nekega dne zaveš , da pa brez moke ni niti črnih drobtin, kaj šele dobrega kruha . Zakrpal sem svoja rešeta in zdaj zopet presejam ter pečem . Kruh, žemljice, rogljiče . Sicer ni čisto vse venomer užitno , ampak stradam pa ne več - ljudi ... * * * 56.670 udarcev srca meri najdaljši dan v letu. Če ga pretečem od zore pa do mraka, ni nič krajši . Zato je bolje , če ga mirno prehodim . In vedno je Luna na koncu na dneva . Luna, ki jo bo leta 2778 zamenjala Sabina , če je kaj za verjeti opazovalcu Noetu Nowaku . Vsepovsod bo Sabina, samo na bohinjskem koncu bo Luna. Ob jezeru bo končno našel svojo Iksio , dvakrat edino žensko. Edino, ki nima mišjih zobk in istočasno še poslednjo preostalo samico človeškega rodu. Rod, ki se bo nadaljeval pod Komarčo nad jezerom , kot v lepi človeščini opisuje Miha Remec . Eno stvar pač imava skupno z Remcem. Tudi meni je Bohinj pri srcu, mnogo bolj kot Bled. Dobre knjige je vredno večkrat prebrat … takole … z desetletnim razmikom med enim in naslednjim branjem. V vsakem obdobju jo razumeš drugače, ker si se sam spremenil . Vedno iste besede, za njimi pa vsakič drugačni pojmi, prepričanja in vrednote . Pri Remčevem Iksu se v najstniških letih bere erotika, v zrelih letih ZF in šele v zelo zrelih letih opaziš palčka, ki Nowaka spremlja celo pot. Od opazovalne votline v Andih , preko Atlantide , pa vse do Komarče nad Bohinjem. Po nekaterih dobrih knjigah se ne da posneti dobrega filma. Po Iksu prav gotovo ne . Če pa že , bi bil to kvečjemu mehki pornič. Po moje bi filmarji tako videli Remčev cherchez la famme skozi tega in večino njegovih ostalih del. ZF je zgolj celofan domišljije, v katerega ovije svojo pripoved . Naslednja je Ostrostrelka … mislim ... njegova knjiga, ponovno za prebrat . Da vidim, koliko sem se spremenil v zadnjih letih . Če bi Remec pisal v kaki drugi človeščini in ne v slovenščini, bi bil skoraj Nobelovec . Skoraj pravim, ker mislim, da še noben avtor ni prejel Nobela zaradi SF opusa. Škoda . In nepravično. * * * Poletni večeri . Časovni preludij , ki ni več dan in ni še noč . Z nevidno sulico, dolgo čez cel nebesni svod, luna naganja sonce z neba. Igra , ki traja že milijarde let in jo od daleč opazuje občestvo milijarde milijard zvezd . Blagodejna mračnost končno prične ohlajat pregreto naravo . Na zahodu zgolj še rdeča zarja, ki napoveduje lep jutrišnji dan Usedem se na na stopnice pred vhodnimi vrati, ki so še vedno prijetno tople . Vhod je na južni strani neba, zato keramične ploščice in beton pod njimi cel ljubi dan vpijajo moč sonca . Hortenzije pod stopnicami si še niso opomogle od celodnevnega obsevanja in povešajo cvetne koške . Četudi bi ne vedel, da je Junij in da je vroče , bi po njihovih cvetovih prepoznal poletje . Po dveh ali treh dneh visokih temperatur prej čvrsta stebla postanejo mlahava in težki cvetovi jih upognejo navzdol . Cvetni lističi so se ravnokar pričeli barvat . Najprej po zunanjem obodu in nato vedno bolj navznoter. Modri so , nekateri rdeči , največ pa jih je vijoličastih. Nekoč sem kupoval barvilo, ki si ga lahko dodal zemlji in tako hortenzijam določil barvo, modro ali rdečo. Zdaj jim prepustim , da se obarvajo po mili volji in izbrale so … raznolikost. Kot bi jim prepustil izbiro, ali naj bo otrok fantek ali punčka ... Večeri so v mnogo čem drugačni od juter . Luna ugasne sonce, noč zamenja dan in zvoki postopoma zamrejo . Še čivk vrabcev v krošnji sosedovega drena je zgolj prepir za mesto na najboljši veji in ne pozdrav prihajajočemu dnevu. Potihne v hipu, ko šibkejši odneha in se umakne na vejo druge kategorije. Večerni mrak je začetek konca , jutranja zora je začetek začetka . Sončev point of view , luna vidi drugače . V nečem pa sta si vendarle neizmerno podobna . V čarobnih trenutkih brezčasja prijetne mrakobnosti , če se ji blagovolim prepustit za hip. Moja zadnja plat na toplih ploščicah in osvežujoč hlad na goli koži. Senzorska svetilka, ki se prižiga in ugaša , ker ... digitalna kot je, ne ve, ali je že noč ali pač še ne. Narava je analogna, digitalnost bo tudi čez milijon let zgolj približek. V blokih, par sto metrov daleč čez progo, se okno za oknom prično prižigat luči. Človeška vrabišča so kot z ledicami okrašeno satovje v čebelnjaku . Namesto ptičjega vreščanja nema govorica luči. Toplo rumena v višjem nadstropju najbližjega bloka je ugasnila . Morda nek trot svoji čebeli pravkar počasi odpenja gumbe na bluzi, ker si je ona maloprej pomenljivo razpustila lase . Moja idealna ženska nosi bluzo in krilo. Glede dojemanja nekaterih stvari ljudje za vedno ostanemo na neki stopnji razvoja . Izoblikujemo si stališča, kaj je prav in kaj ne, kaj lepo in kaj ni . Vse novosti po tem obdobju sprejemamo, toda na staromoden način, gledajoč na njih skozi očala olesenelih izkušenj . Zapozneli sprehajalec na pločniku ob cesti . Čez dan ga ne bi slišal, toda tako pozno se zvoki korakov slišijo že od daleč . Zdajle nisem ravno v modu za klepet o bilo čem, zato se delam, da ga ni. Oči uprem v skodelico v roki in opazujem oblačke, ki se dvigajo iz žareče palčke med prsti. Kolikor uspem videt, tudi on gleda strogo pred seboj in že ga ni več. Še pred minutami topel mrak postane hladnejši in piš vetra mi požene kurjo polt po koži . Svetilka nad vrati se ne pogaja več sama s seboj in neha mežikat. Noč je . * * * Vse ženske so nekdaj bile, nekoč bodo ali prav zdaj so ... mlade, lepe in ljubljene . Nihče jim tega ne more vzeti . * * * Difficile est se noscere ipsum * * * 16. Marec 2015 Ljudje smo kot voda na kraškem polju. Poniknemo in pridemo ven čisto nekje drugje . Druga luknja, a ista voda , samo bolj bistra . Ljudi ponikalnice razumem, ker sam mnogokrat poniknem vase , vedoč, da potrebujem vijugasto pot po lastnem podzemlju. Pot, na kateri skaljene misli odlagajo usedline . Lepijo se lepe na grde, pa grde na lepe … v notranjih tolmunih se okusi pomešajo med seboj, kot koščki raznoterega sadja v stekleni bowli. Življenjske izkušnje so kapniki, ki ostanejo v tebi in ne tista misel, ki čista in bistra privre na dan. Vsi smo sami sebi svoj Had, nihče drug. Naše podzemlje je enkrat Tartar in drugič Elizijske poljane . Sami sebe kaznujemo . Kot Oziris stehtamo svoje srce in če je lažje od gosjega peresa, se naredimo mrtve. In sami sebe nagrajujemo . Tedaj naša Izis zbere na koščke razrezanega Ozirisa, katerega je razkosal brat Set in ga oživi v večno pomlad, kot se pritiče junakom in pravičnim. Ta večni boj v nas … med Ozirisom in Setom. Med rodovitnim in puščavo duha. Izis, naša volja do smiselnega življenja, ne ubije Seta, temveč oživi Ozirisa. Slabo obstaja zato, da prepoznamo dobro. In tista Jezusova … nastavi še drugo lice...narobe razumljena, naj bi se človek pustil klofutati. Mišljeno je drugače … človek naj bi se vedno znova sestavljal v nekaj, kar je smiselno in rodovitno. Ne ubij Seta v sebi, oživi Ozirisa... 12. Marec 2015 Samo še nekaj mi gre slabše od rok od parčkanja osamelih štumfov …zapisovanje telefonskih številk. Kje je že tista številka od prejšnjega tedna ? Na robu časopisnega papirja ? Ne, tisto je bil nekdo drug. Na hrbtni strani računa iz trgovine ? Morda, ampak ta je že odšel v smeti. Na ubogem listku, ki je romal v prsni žep srajce, katera je naslednji dan pristala v pralnem stroju ? Oprane listki s telefonsko številko slovijo po svoji neberljivosti. Nejevoljno se spravim brskat po meniju telefona in iz množice sila podobnih številk pokličem tisto, za katero se mi dozdeva, da bi naj bila prava. Halooo, a ste vi mogoče ...? …. Oooo oprostite , napačna številka . Naslednja pa ... no , tista je bila prava , toda gospod ima jutri nujno pot in ne bo utegnil. Nč od nč od telefonskih številk danes. Tudi prav, se nemudoma potolažim, saj imam toliko drugega še za postorit . Moj pragmatizem na koncu vedno najde dovolj dobro pojasnilo za karkoli, kar se mi zgodi in takisto za ono, kar se mi ne, pa čeprav se mi je še prejšnji trenutek dozdevalo, da je zadeva nadvse nujna . Oni gospod, ki je tako oboževal kavče, bi dejal kakšno o freudovski cigari ter ljudska basen bi o lisici in kislem grozdju … Grozdja sredi Marca sicer še ni , je pa mnogo cijazenja s traktorjem, na katerem je zadaj pripet zdaj plug, drugič brane in na koncu še zadenjski nakladač , ki sem ga pred leti za majhne denarje izbrskal v Libeličah. Tam gori traktorji nimajo registrskih številk, smernih luči in luči nasploh . Kako pa to gre, če pridejo policaji ? … vprašam možakarja , ki mi je prodajal stroj . Sej ne pridejo … se ne upajo ! ... se zareži . Uporniška vas s še bolj uporniškimi in razboritimi vaščani. A boste kaj spil ? … že tretjič v zadnjih desetih minutah vpraša in istočasno sebi že toči domače žganje. Tri prste v velikem kozarcu za vodo ni 0.3 . Hvala , ne bom . Vozim ! Ahha, Ljubljana … si razloži moj odgovor in natrosi nekaj zdravokmečkih ugotovitev o prestolnici in njenih mehkužnih prebivalcih. No, no … samo zaradi lepšega ugovarjam . Nakladač je res poceni in ne bi rad bil obenj zgolj zaradi namišljene podobe žabarjev , ki so , roko na srce , res plavutonožci. Zopet se mi oglasi oni ljubitelj kavčev, pa ga gladko pošljem sedet nazaj v podzavest. Zdaj ni čas za principe, bova drugič o tem . Užaljeno obmolkne kot izklopljen telefon … In ko se tako pozno popoldan peljem domov … rahlo omotičen od sonca, izpušnih plinov in prevroče kabine, mi nasproti prihaja pomladanska idila v vseh možnih podobah. Soseda s polno vrečko regrata v roki , zadovoljna sama s seboj , mi na utrujen način pokimava . Pes, velikosti srednje velike mačke in oblečen v pisan telovnik, drobenclja za žensko, ki se pred prahom namrgodeno umakne s ceste na rob travnika . Nasproti pripelje sotrpin v velikem, bleščeče zelenem Deutzu s trobrazdnim plugom na plavajoči hidravliki. V veliki kabini pluje najmanj pol metra višje od mene. Z zavistjo gledam navzgor in po šofersko pozdravim. Brezbrižno, da ne bi zaslutil mojih misli. Pa saj ga ne bi imel kam parkirat, me reši zavisti moj pragmatizem . In niti obrnit ga ne bi mogel na ozkem domačem dvorišču...mu pritegnem . Kar naj ga ima, saj je verjetno itak kako zemljo prodal zanj . Komaj objekt poželenja izgine iz vzratnega ogledala , že se pred menoj čez cesto vali gost bel dim. Sosed spet kuri kres. Tretjič, četrtič letos ? Poskušam ne dihat tistih par deset metrov v dim ovite ceste in nato pričnem zavijat , proti domu. V tistem trenutku me prehiti avtomobil , kar sem pričakoval in stopil na zavoro za trenutek, da je neučakanec zdrsnil mimo mene . Ljudje se ne zavedajo, da se fiksni priključek na traktorju ob zavijanju pomakne čez sredino ceste in te prehitijo ravno tedaj, ko ne bi smeli. Po možnosti z mobitelom v eni roki, s pogledom na dekolteju mimoidoče sprehajalke in z mislijo na skorajšnjo večerjo. Po pravici rečeno, zadnji dve opombi bi lahko veljali tudi zame, zato ga razumevajoče nisem ozmerjal s cepcem , temveč sem , med desnim zavijanjem, z očmi še enkrat ošinil sprehajalko . Pogled iz traktorske kabine je visok in seže dlje ter globlje od tistega z avtomobilskega sedeža. 21. Februar 2015 Kot bi hodil v preteklost, ko pešačim po Wolfovi navzdol proti Ljubljanici. Tromostovje je za nas, sedanjike, od vekomaj , čeprav v resnici nima niti sto let. Plečnik ga je ustvaril na starem Frankovem mostu , katerega kamnita osnova je še vedno vidna, če pogledaš most s spodnje strani. Trije mostovi so sončni pletež Ljubljane, iz katerega seva energija na štiri strani mesta … proti gradu in Rožniku , ter navzgor in nizdol po Ljubljanici. Voda in zemlja se sekata prav tu , na Tromostovju. Če vas zaščemi v ledjih , je vznemirjenost morda prav zaradi tega , morda pa zaradi čednega bitja na kolesu, ki pricinglja mimo v poznem petkovem popoldnevu. Vse ženske tega sveta bi morale nositi krila, ki plahutajo v toplem popoldanskem vetru . Motna površina reke narahlo ziblje sence mestnih hiš . Nižje je sonce, daljše so in vedno bolj kažejo na vzhod . Popoldanska svetloba je mehka in topla, jutranja ostra in močna. Odkar fotografiram, sem pozoren na svetlobo in sence. Celo tedaj, ko aparat pustim doma, se podzavestno vedno oziram za odtenki in odsevi . Neprestano na lovu za motivom, ki bi mu ukradel dušo. Toda ne danes. Nadaljujem po nabrežju v smeri senc, dokler ne prispem. Rekla je … daj, saj lahko pišeš pri meni … v miru. Tole pisanje … to je ena bolj naivnih stvari, ki sem se jih kdaj lotil v življenju. Spominja me na sanjave mladostne želje postati to ali ono . Enako nedosegljivo se mi zdi , pa kljub temu vztrajam . Všeč mi je ustvarjanje fikcije, v kateri bi lahko tudi sam živel. Ko govorim o drugih, pripovedujem o sebi . Tudi ko pišem fikcijo, je v ozadju vedno moja zgodba, toda na način, ki se ni in se ne bo nikdar zgodil . Je resnica, ki jo lahko vedno zanikam , češ, saj je samo zgodba. Všeč mi je najina igra pišočega in njegove muze, ki se prepleta z romanco v tretjem nadstropju stare mestne hiše s pogledom na obrežje reke . Voda me pomirja in prav vedno me napolni s prijetno energijo in močno voljo do delovanja. . Pomirja me tudi njeno govorjenje. Na trenutke me zaziblje v polsen … kot vlak, ki v enakomernem ritmu ropoče ure in ure daleč. A me ti sploh poslušaš …povzdigne glas nepričakovano . Seveda te poslušam … Aaaa ... pa me zares poslušaš ? zumira svoj pogled natanko vame . No, ja … na pol pa res , no . Včasih res ne slišim vsako besedo, pač pa zgolj prijetno melodijo njenega glasu, ki je potem partitura za moje misli. Sicer pa, zakaj pa so muze, če ne ravno za navdih . In moralno podporo. Bolj verjame vame, kot bom sam kdajkoli verjel vase. Mislim , da se niti ne zaveda , koliko mi to pomeni. Ona in jaz … ko je ena in ena enako tri . Najprej je hotela sproti prebrat, kar je bilo napisano, pa nisem bil za to. Ne , ne boš … vse bom še spremenil … nima smisla. Ni vztrajala, pa čeprav vem, da prebira na skrivaj . Najina neizrečena skrivnost … nekatere stvari so še bolj zanimive, dokler niso izrečene. Povedano dobi smer, spin, namero, obveznost, določnost in meje, neizrečeno je svobodno in spontano. Kot tisto frfotavo krilo na Tromostovju, ki zdaj prikriva , zdaj odkriva. Zunaj je že dolgo temno in reče … saj ne boš več dolgo, a ne ? Zjutraj moraš kmalu vstat … . . Skrb in povabilo v enem stavku. Čez dobro uro se ji pridružim. V tem času je napisana edina stran v tem dnevu. Pisanje je nekaj , kar se lahko dogaja samo v samoti...ko se umirijo misli in si na milost in nemilost sam s seboj . Tedaj neham polnit koš za smeti s posvaljkanimi listi , ki so popolnoma pokrili dno. Pišem hlastno in hitro, da ne izgubim rdeče niti, ki sem jo iskal celo popoldne . Kot pajek mrežo tkem zgodbo, popravljal in oblikoval jo bom jutri . Morda jo bom celo podrl in spletel na novo . V tistem trenutku mi postane jasno, zakaj je Atwoodova napisal dva romana o eni in isti stvari. Ker je imela v košu za smeti stran vržen roman, ki je bil celo boljši, ali pa vsaj ne slabši od onega … napisanega. Morda pa bi moral zbirati stran vržene liste in nekoč napisati roman o tem, kako sem pisal roman. Februarska jutra ob petih so še noč. Zgolj slutim lahko meglo, ki se dviga iz Ljubljanice, ko pešačim proti centru in nato dalje proti parkirišču v Tivoliju. Ko pripeljem na domače dvorišče, najprej zapeljem do hlevov. Izza priprtih vrat komaj slišno pritajeno otroško meketanje. To pot sem zamudil. Slečem bundo, zaviham rokave, pod vročo umijem roke in začnem z brisačo odstranjevat sluz s pravkar skotene mladice. Druga se že postavlja na tresoče in negotove noge. Mati jo ob pritajenem grlenem meketanju liže z jezikom in ji s smrčkom pomaga obstati . Kljub temu se telesce zvrne v slamo, toda že naslednji hip zopet poskuša na noge. Tukaj ni predaje … zgolj neomajna volja po pobiranju s tal. Poberem od porodne vode mokro in okrvavljeno slamo ter jo zamenjam s svežo in suho. Mladiča obrnem hrbet, ju narahlo stisnem s koleni in jima razkužim popkovino. Glasen protest obeh ob prvem posegu v njuno intimnost . Obe sta punčki , po dobra dva kilograma ima vsaka. S tistimi od včeraj je sedaj delni izid 3 : 1 za punce. Zaprem vrata za seboj , da ne bo prepiha . H konjem bom šel kasneje, čeprav so me slišali in že tolčejo s kopiti po vratih . Menijo , da je čas za zajtrk, toda jaz menim drugače. Odidem v hišo, si umijem od joda porumenele roke, preoblečem se v konjske cunje in si privoščim dišečo kavo , ob kateri puham oblačke. V njih piše, da sem dvoživka, ampak to mi je všeč ... in to vedno bolj. 15. Februar 2015 Valentinski spomin na tiste čase, ko je bil sv.Valentin zgolj eden od mnogih svetnikov in ne praznik zaljubljencev. ″Pridni″ študentje smo hodili zgodaj zjutraj čakat na priložnostna dela . Edini študentski servis tedaj je bil na Rimski (morda je celo še ) , v trikotniku med Cankarjevim domom, strojno fakulteto in Šumijem . Če si hotel dobit najbolje plačano delo, si moral prit še pred peto uro zjutraj. Položil si izkaznico na stopnišče pred vhodom ŠS in se tako postavil v vrsto. Do sedme ure, ko se je odprl servis, smo postavali okrog, lovili prve sončne žarke, vendar daleč stran nisi smel it. Če je šel kdo ″nazaj spat″, se pravi, prinesel izkaznico in nato zginil kot kafra za dve uri, smo ga gladko vrgli iz vrste. Edina izjema je bila tedaj , ko smo šli vsi skupaj na kavo. Do Mraka , kjer je bilo najprej odprto ali pa pozneje v bližnji bistro, če kave tisto jutro nismo tako zelo potrebovali. Tedaj smo jih včasih srečali … punkovce. Po dva ali trije so se zaspano primajali izpod obokov gostilne ″pri Lipci″ ali pa z bližnjih dvorišč. Poležane frizure so zgledale celo bolj normalno, kot prejšnji večer, ko so žulili pivo na vrtu pred gostilno. Ko so gostilniški vrt zaprli, so se nekateri s steklenico v roki samo presedli par metrov stran in nato omagali pod kakšnim bližnjim pročeljem. Meni, tradicionalno vzgojenemu kmečkem fantu, punkovske žurke z rekami piva niso bilo nič kaj blizu . Všeč pa so mi bile njihove usnjene jakne , Pero Lovšin in njihove ženske. Lepa dekleta ljubijo barabe. Saj ne , da bi bili zares barabe... čisto v redu fantje so bili, ampak drugačni od nas … barabinski v dobrem pomenu besede ... če to obstaja. Verjetno so jim bili privlačni, ker so bili svobodni in uporniški . Nekateri iz prepričanja, drugi zato, ker je to bilo in. Biti punkovec tedaj je bilo, vsaj v mojih očeh, še najbližje pomenu fraze - živeti na ulici , z vsem dobrim in slabim, kar s seboj to prinaša . H kavi smo se posedli mešano...saj so bili tudi oni ″naši″ - študentje. Večina jih je bila s filozofske ali FDV in so spraševali svoje kolege, kaj je bilo prejšnji dan na predavanjih, do kdaj oddat kakšno seminarsko in če se da dobit zapiske od tega ali onega. Zjutraj jih je vedno skrbelo za šolo, čez dan se je skrb iz ure v uro bolj razblinjala, da bi jo zvečer dokončno utopili v kriglah piva . Ona je bila Primorka . Ponavadi je, zavijajoč z velikimi črnimi očmi , rekla … ajoj, kaj buo z muojo šuollo . Tako nekako... ne znam ponovit ljubke primorščine, ki so jo spremljale grimase obraza, ob katerih sem se ji vedno režal kot pečen maček. Ko je videla, da me njeno spakovanje zabava, je to znala ponavljat v nedogled . Tiste kave so hitro minile in potem sva odšla vsak na svoj konec. Ona s svojo druščino v študenta prespat preostanek dopoldneva, da bi bila zvečer fit za naslednjo čago. Jaz selit kako pohištvo , potem na predavanje, če sem ga še ujel , popoldne pomagat doma in in zvečer spat. Ni bilo variante, da bi se midva še kje drugje srečala, razen na tistih jutranjih kavah. In tiste tedne, ko se je zima že počasi prevešala v pomlad, sem bil jaz hudičevo dostikrat čisto slučajno tam ob petih zjutraj in ona se je enako slučajno prikazala nekje v bližini . Ne spomnim se več, kdo se je tedaj prvi izneveril in ga naslednjič ni bilo, ampak simpatije imajo nenapisan vozni red. Ko sprevodnik Čas zapiska, imaš, da na postaji pravočasno vstopiš na prispeli vlak. Ker če ne, ta odpelje in nanj nekje drugje vstopi nekdo drug. So kot reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat. Vozovnica je vedno za dva, nepovratna, neprenosljiva in nima končne destinacije. Če je ne izkoristiš, vlak odpelje in moraš na vesoljni šalter po novo . Kupnine ne vračajo. Eno lepo valentinovo želim vsem vlakom, na katere nisem vstopil , tistim neprispelim in tudi onim iztirjenim. Drago ste me stali, ampak je bilo vseeno vredno . 9. Februar 2015 Kozam se bo zgodil molzni stroj. Prenosni, z vrčem, motorjem in pulzatorjem na majhnem vozičku. Za molžo dveh sem lansko porabil dvakrat po pol ure na dan. Letos se bodo molzle štiri... ergo ?! Nič več bolečih zapestij , dolgotrajnega čepenja v globokem predklonu, nehotečih (pajade !) sunkov z rogovi . Sedaj jih bo molzla jeklenoplastična pošast, pred katero bodo par dni bežale po boksih , kot da jih podi hudo zagret kozel v nepravem ciklu lunine mene. Potem se bodo navadile. Kozam hitreje kot človeku kapne v njihovo meketajočo rogato glavo … sprejmi, česar ne moreš spremeniti . Drva se najbolje koljejo v hudem mrazu, je dejal nekoč moj pokojni stari oče. Zmrzal se zaje v razpoke med lesnimi vlakni in jih razteza . Dovolj je, da hlodu pokažeš sekiro in tkorekoč sam skoči narazen . No, jaz jim kažem cepilca na traktorju … in res, s truščem in grmenjem polena letijo narazen. Fantje smo radi glasni. Tako moško je … grmenje odprtega auspuha, ropotanje preluknjanega izpušnega lonca, sikanje motorke na visokih obratih. Sporočamo , tu smo... močni , jekleni in neustrašni . Lahko bi bili tudi vaši. Pa čeprav ne smemo ... ali ne zmoremo več ... Štucanje kozjih parkeljčkov, Berenekini kodri, hlajenje otečenih konjskih bicljev, čakanje na Samyang . Ne bi ga smel plačat vnaprej...zdaj se pa ne zmigajo … ščuvam samega sebe. Ko ga dobim v roke, bo na prvi sončen dan narisal HDR panoramo in iste jasne noči ovekovečil rimsko cesto . Skladovnice drv čez dan, knjiga v rokah zvečer, roman v mislih, ko zaprem oči. Svet rešujem tako, da mu ni treba reševat mene . Manj si ne zasluži, več ne potrebuje . 4. Februar 2015 Odgrnem odejo in se usedem na posteljo . Medtem, ko roka sega proti omarici in zatipa za očali , noge naučeno poiščejo copate in zdrsnejo vanje . Prva misel se zaspano pretegne tam zgoraj . Ali sneži ? Počakaj, grem pogledat. Vstanem in oddrajsam do okna, ki gleda na ulico. Zunaj - nedaleč stran, cestna svetilka meče svetlobo na cesto. V rumenem stožcu se rišejo mlečne megle, samo kakšna snežinka poplesava sem in tja. Kot bele vešče so, ki ne morejo stran od luči . Breza pred hišo pod težo snega upogiba veje na tisto stran, kjer se je še lansko leto bohotila njena sestra dvojčica. Žled ji je prelomil deblo na polovici , cel dan se je borila z ledeno oblogo. Iz ure v uro je bil njen vrh bolj upognjen , da bi se na koncu začul le še resk pokajočega lesa in trušč padajoče vrhnje polovice drevesa. Par sekund in ni je bilo več . Življenje pij po požirkih, ne nalokaj se ga … sem se bogvedi zakaj tedaj spomnil nasveta . Pametni nasveti modrih. Kako naj mi postanemo stari in modri, če ne bomo ponovili vseh vaših napak. Padamo zato, da se naučimo pobirati. Od breze je ostal le štor, obrezan čisto ob tleh, da se mi ob košnji ne zatika kosilnica. Osiroteli bršljan ob njej je ponovno pognal in se sedaj vzpenja po sosednji brezi . Sramežljivo se oprijema mačehaste skorje, kot bi jo spraševal … saj smem, a ne ?! Nihče ni otok, mu verjetno zašelesti breza. Ne , ne sneži … stresem z glavo že skoraj prebujen. Je pa belo. In mrzlo , ugotovim, sedaj že na balkonu . Mehkoba belih linij, do koder seže pogled, le kot z ravnilom splužena cesta moti spokojnost. Kmalu bodo po njej začeli kapljati prvi avtomobili . Snežni plug se bo vrnil po moji strani ulice in mi zaplužil garažo , kamničan bo za seboj privlekel belo vlečko . Noč bo odvrgla tišino, si nadela svetlobo in postala dan. 1. Februar 2015 Dobrih trideset let je tega, ko se je nekega zimskega dne vila procesija proti cerkvici na griču. Sonce , pobeljeni bregovi ob cesti in ledene plošče pod nogami, na katerih je bilo treba pazit na vsak korak. Na čelu sprevoda smo vnuki nesli krsto s starim očetom. Za nami naše matere in očetje . Dve hčeri sta prijeli staro mater pod roko in z njo prehodili celo pot od doma do pokopališča. Ena od njih bo danes pokopala svojega moža. Druga je bila naša mati. V roke me zebe, ko umivam avtomobil . S haube z nohti drgnem drobne pikice. Od kod neki mušji kakci sredi zime. Otresem predpražnike, z mokro cunjo obrišem prah z armaturne plošče. Misli begajo nazaj na tisto poledenelo pot, ki sem jo pozneje prehodil še trikrat. Poleti ali pozimi, vedno je sijalo sonce . Tudi na sadovnjak pred domačijo starih staršev, topovski streljaj stran od Ljubljane , je vedno sijalo sonce, ko smo , še mnogo let prej, prihajali na obiske. Komaj skobacani iz plenic smo se vnuki igrali med drevesi . Podili smo kokoši po dvorišču in si previdno ogledovali konja v majhnem hlevu ob domačiji . Danes je ni več, avtocesta jo je vzela. In naši starši, tako mladi in polni življenja. Tete so bile lepe in spogledljivo oblečene v kostime s krilom prst nad koleni. Strici so bili močni, glasni in kvantaški. Njihovi fičkoti, parkirani pred hišo, so se lesketali od optimizma . Tedaj otroci nismo vedeli, toda danes vem … tako varni in brezskrbni smo bili v naročju teh mladih in močnih ljudi. Zvečer so nas posadili na zadnje sedeže, poleg njih so se usedle njihove mlade, lepe žene in odšli smo domov po stari magistralki . Nekaterih med njimi danes ne bo. Tudi pot ne bo enako dolga , odkar so na gričku ob cerkev prislonili mrliške vežice. Sonce ? Bilo bi dobrodošlo. Preglasilo bi tišino stoterih, njihovo mrmranje molitve, doneče zvonove . Skrilo poglede, ki ne vedo, kam bi se dali . Ob koncu obreda bomo odšli po poti navzdol do svojih Fordov, Subarujev, VWjev in Kiij . Na zadnje sedeže bomo posedli naše starše in se zapeljali do najbližjega razcepa za avtocesto . Prvi kilometer bomo molčali in ko bo nato nekdo prekinil tišino, bo prav gotovo omenil sončno jaso pred staro domačijo. 30. Januar 2015 Sneg za snežake delat , moker , težak in gnetljiv . S tremi potezami rok nastane glava, iz enega naročja posvaljkanih kep oblikujejo trup in nato še podnožje . Korenček , najprej namenjen konjem, je končal svojo pot kot nos. Dva drobna krompirja za oči in niz drobnih koščkov zdrobljenega črnega kruha za širok nasmeh belega moža. Z višine petih pedi prijazno gleda v svet , kot vsi snežni možje , ki so jih kdaj naredili otroci . Samo govori še ne. Namesto njega vprašajo ... A imate kakšen star klobuk za na glavo … ? Nimam . Kaj pa pisker … ? . Tudi ne. Po daljšem posvetu vzamejo posodo, v kateri sicer namakam pesne rezance in mu jo poveznejo na snežno glavo. Prevelika je . Teža posode prelomi nos na dva korenčka in zdrsne na ramena . Ooooo … zavzdihnejo . Punčka pobere korenje in s koščkoma v rokah steče k ponici . Na ... jej Ema . Fanta se nato spomnita in snežaku naredita ušesa. Velika in močna so. Posoda, ki jo zopet posadita na glavo, se sedaj varno zasidra za njimi . Namesto korenja v vdolbino na glavi potisneta košček odlomljene veje. Ampak niso še popolnoma zadovoljni . Medtem, ko se pomenkujem s staršema, mi zaplenijo metlo, s katero pometam po boksih . Zdrvijo mimo nas in jo zapičijo snežaku v bok . Nato se vsi trije posedejo okrog belega stvora, z glavami obrnjenimi navzgor … kot piščeta , ki pijejo vodo. Počasi se že mrači in starša pozoveta piščance … Alo, gremo domov. Tale stric mora konjem dat večerjo, vi pa tudi … večerjat. Pozdravijo sneženega moža in se poslovijo od vsakega konja posebej . Na vprašanje ...no in kako boste rekli stricu … mi samo mimogrede pomahajo, medtem ko en za drugim poniknejo za vogalom hiše. Na povodec ujamem našo kobilo in jo odpeljem iz izpusta proti boksu. Ko se približava snežaku, prestrašeno zaprha in skoči nazaj, da me skorajda odnese s seboj. Nato na glavi prepozna posodo, iz katere je večerjo in se ji , še vedno prhajoč, previdno približa. S smrčkom narahlo sune in posoda s snežno glavo vred odleti po tleh. Zobje iz koščkov kruha se razsujejo po snegu in kobila jih , enega za drugim , elegantno posmuka z žnablji. S sprednjo nogo nato razkoplje še tisto preostalo od snežaka, če morda kje v žepih ne skriva še kaj z pod zob. Ko ugotovi, da je beli mož dal od sebe vse, kar je premogel, je ne zanima več. Brez obžalovanja ga še dvakrat pohodi in me odvleče v boks. Ko se s povodcem v roki vračam po naslednjega konja, s kupčka razkopanega snežaka vzamem posodo in z nogo brcnem krompirčka z dvorišča . Sneg si bil in v sneg si se povrnil, se v mislih poslovim . 23. Januar 2015 Zabavno zna bit …nabavljat zdravila za konje v lekarni. Koliko vrečk je v škatli ? … vprašam lekarnarko . Dvajset … reče in potegne zavoj iz predala . Kar tri mi dajte . Triiiii … se začudi na ves glas, da tista dva za menoj iztegneta vratove in zavrtita ušesa. Tri ja … Veste, ni zame, za konja je … mi je kar malce nerodno, ker sem vzbudil pozornost prisotnih. Nato z lekarnarko preračunavava, koliko vrečk na dan pripada poltonskemu konju in prideva do zaključka, da za teden dolgo kuro potrebujeva … tri škatle. No, a vidte . In nato končno dobim tiste tri škatle, nekaj krehajočih občanov pa sedaj ve, da imamo konje doma. Doma v vedro stresem namočene pesne rezance, naribano jabolko, pest mislijev za konje in štiri vrečke fluimukana. Temeljito premešam, da zdravilo ne bode tako očitno v smrček. Dobro sem opravil … kobila poliže zdravilno čorbo do zadnje pikice. Nato me z gobcem dregne pod rebra... dobr je, še bi. Nič več, dost je blo . Potrepljam jo po vratu , odrinem jo od sebe, pospravim vedro in zaprem vrata za seboj. Par sekund še gleda za menoj, če si bom slučajno premislil. Ko vidi, da iz te moke ne bo kruha, počasi skloni glavo in se spravi na večerno seno, ki sem ga predhodno deset minut namakal v vodi. Prezirljivo ga z gobcem razmeče po boksu in spet dviguje glavo, češ , kaj je zdej spet to. Punca, za zdravje je treba potrpet … Včasih me prime, da kakšno vrstico napišem tudi zvečer. Tedaj ne gledam tv sporeda, ne prižigam televizorja in Castle razreši primer brez moje pomoči. Usedem se za mizo, preberem zadnjo napisano stran in zaplujem v drug svet. V paralelno vesolje, ki je sicer komplement mojemu, ampak vedno kot s popkovino pripet na tega, ki ga živim. Vzamem svinčnik in papir ter začnem skicirat današnji pasus. Kakšna junakinja utegne biti všeč junaku ? Rjavooka? Dolgolasa ? Ovratnik do nosu ali dva odpeta gumba na bluzi ? Odločna in dominantna, ali materinska, ustrežljiva in odpuščajoča ? Hlače ali krilo ? Mlajša ali precej mlajša ? Elektrin kompleks morda ? Ustvarjanje domišljijske osebe je kot rojevanje brez hitrega dihanja in bolečin. . Na grobo napisane misli vedno napišem najprej na roko, šele potem prenesem v računalnik . Nekje na poti vmes si že premislim . Ostrižem jo na paža ter vnesem modrino v oči. Bluzo obdrži, namesto krila hlače. Mlada je , predrzna in posmehljiva. Za posmehom se skriva ranljivost, za predrznostjo strah in nezaupanje. Ne bo lahek zalogaj ... . Junak se mi že smili in ga moram jutri dodatno oborožit .... karakterno . Devet je ura , deset zvečer po poletnem času in dovolj imam za danes . Ven grem pokrit narezana drva, da jih ne zmoči dež . V temi komajda najdem dovolj velik kos polivinila . Vržem ga prek prikolice in obtežim . Menda bo v redu tako . Poškilim še h konjem in zgleda vse redu. Čuje se samo sopihanje, ko meljejo še zadnje grižljaje sena. 21. Januar 2015 Nova luna , nov začetek .Niti ne bi vedel, da je , pa so se včeraj na dvorišču zbrale na posvetu tri konjske prijatelce in nikakor niso mogle nehat. Dež , toča, cunami ? Aaaa … luna. Sem eden tistih mnogih prepričanih, ki meni, da la_luna trka samo druge . Mi , netrkajoči, smo namreč zgolj nedolžna kolateralna škoda . Oni drugi seveda mislijo enako za nas, potem smo pa tam … . Dimnikar je napovedan za danes, kar pomeni, da sem pospravil kurilnico. Če bi večkrat prišel, bi bila pa večkrat pospravljena. Praviloma to ni prostor, ki bi bi bil ravno na očeh obiskovalcev , zame pa je dobra tudi takšna …s kakšno pajčevino v kotih , ki jih je , resnici na ljubo kar nekaj . Pa s kako trsko na tleh in s pepelom od predpredvčerajšnjim . Moje sanje … samopospravljalna hiša , velikosti tretino tele . Pa štumfi, ki se sami poparčakajo . Peč in dimno cev do dimnika vedno očistim sam . Enkrat, dvakrat na mesec snamem pokrov na zgornjem delu kurišča, očistim saj in pregledam tuljavo. To počnem, odkar sem imel pred leti tik pred novim letom nenapovedan ognjemet na strehi . Tako je bil lep, da sem še gasilce povabil, naj si ga pridejo pobliže pogledat. Fantje so res prišli in rekli, da ni samo za gledat, temveč tudi za gasit . Saje gorijo kot fovšija . In dišijo, kot moji lasje zdajle. Ne grem še pod tuš, ker bom danes še pospravljal za ta_črnim . Samo okrog nosu sem si splaknil črnino z obraza, da izgledam približno kot človek . Da se mi ne bodo konji smejal... 19. Januar 2015 Nabirka letošnjih novoletnih obdarovanj, torej vse , kar ni bilo podarjeno naprej, je prinesla naslednji izkupiček. Tri male čokolade in ena pol kilska z lešniki . Čokolade skoraj ne denem v usta in bodo šle punčkam, ki češejo ponico . Steklenica penine , plastenka dobrega domačega belega, domač orehovec , kutinov liker … to sem vse obdržal , nekaj tudi že pognal po grlu . Steklenička oljčnega olja … fino. Deset dekagramov lososa … a s ti čudna … pojedel maček . Nekaj koledarjev … gasilski je šel v kurilnico, za dva ne vem, kam jih obesit . Za koledar Muce 2015 spec. edition ( niso štirinožne ...) je bil sosed mnenja, da genau sede na steno v njegovi delavnici . Vzemi, ti bolj rabiš … . Ponjava za gašenje požara za v avto … no ja . Baterijska svetilka , s pojasnilom ...za iskanje luči na koncu tunela … hehe . Šalčke za kavo … zelo hvaležen . Kava barcaffe selection arabica… tudi hvaležen za namig . Veliko boljša od klasične barcaffe in sedaj kupujem samo še vijolično pakungo. Mon cherie, merci , after eight ter refoški in terani … vse to se je zavrtelo v krogu obdarovanj… prišlo in odšlo . Samo odšli pa so koledarji , domača marmelada in domač melisin čaj z grmičev na vrtu za hišo. Sedaj je finito … po hiši se valja samo še par mašnc in vrečk za obdarovanje . Pa moje novoletne zaobljube … 17. Januar 2015 Prijeten občutek imam v prstih, ko gnetem voljno in toplo testo. Nastajajoč hlebček je ravno prav vlažen in elastičen. Dober kruh bo. Preden ga dam vzhajat, prižgem pečico za minuto, da se ogreje. Na dno položim posodico z vodo, denem skledo s testom noter in zaprem vrata. Že že ...recept in količine, ampak kruh delajo roke . In crkljanje . Veter se podi okrog vogalov hiše in se zaganja v krošnje dreves. Sem in tja oplazi vetrne zvonove pred vhodnimi vrati in tedaj ti zaigrajo random melodijo. Samo šest kovinskih paličic in toliko zvokov. Koliko že … šest z dva faktoriala . Nekateri so tihi, ko se kovina zgolj narahlo dotakne kovine. Skoraj spevni so in človek bi lahko požvižgaval zraven. Drugič spet močan sunek vetra strese zvonove, da spustijo predirljiv krik, ki gre skozi kosti. Dobro , da je kruh na toplem in na varnem za vrati. Da ne čuje nič. Prestrašil bi se, spustil bi moknato dušo in upadel. Misli so begajoče in nikakor nočejo na papir . Vsepovsod bi , samo besede ne bi postale. Kot vešče frčijo po glavi , skuštrane so in neurejene . Ukazujem jim, moledujem, podkupujem jih z vročo in dišečo kavo, galantno jim prižgem cigaret . Ampak ne … pravijo , da so divje in svobodne. Da danes niso za v roman. Malo jim še prigovarjam ... mislim , naj vendarle premislijo, nato obupam . Pa ni vedno tako . Kakšen drug dan samo zamahnem z mrežo za metulje in jih ulovim desetero naenkrat. Uslužno se skobacajo v zgodbo, ter vzpodbujajo druga drugo . Polagajo se v usta glavnemu junaku, beseda za besedo . Jaz samo poskrbim za presledke , vejice, pike na koncu stavka in desno poravnavo . Jp, zgodba so ukročene misli . Današnje so ritajoče kot divji konji v preriji . Na konje se spoznam, zato vem, kdaj misli nimajo smisla ... 12. Januar 2015 Sneg je pobralo in moledujočih kosov zjutraj ni več na spregled . Dovolj hrane najdejo tudi drugod in se ne vtikajo več v koščke kruha, namenjenega konjem. Na mizi v hodniku imam še štiri ali pet novoletnih daril ... tri čokolade in dve steklenici . Za zamudnike od zamudnika . Pa koledar za gozdarko. Nič ne bova letos žigosala dreves , odpade sopihanje po bregu navzgor in navzdol. Jaz s sekirco , ona s sprejem, kljunastim merilom in beležnico v roki. Z rezilom obelim panj in z udarcem s topim delom požigosam belino. Ona rdeče pospreja drevo, odmeri debelino in zapiše v beležnico … gaber osmica . Gozdarji so še na cole . In mlade noge imajo ...za vsakodnevno objemanje dreves jih potrebuješ. No, letos jo grem samo pozdravit in ji voščit . Za danes je napovedana pomlad, za konec tedna nova zima . Zmrznjenci kapljajo na dvorišče, skladovnice drv počasi zginevajo. Po bolhi iščem širokokoten in svetel objektiv za mlečno cesto . Od doma je ne morem posnet. Bo treba višje … vsaj na Katarino . Moj tipkopis šteje dvajset strani, pa se mi vedno bolj dozdeva , da to še ni roman . Bolj pojasnilo sebi , o čem želim pisat . Uvod v uvod. Berenekini kodri pokličejo, če greva na kavo. Ja, seveda greva . Ma, čist prekratek je dan . Še dobro, da so tudi noči v paketu ... 8. Januar 2015 V ustaljene tirnice se vrača vsakdan. Voščila so vedno bolj redek gost . Sosedje zjutraj odidejo v službo in njihovi otroci v šolo. Iz poštnega nabiralnika poleg reklam vsak dan potegnem še položnico ali dve. Dobrote civilizacije pač niso zastonj . In mraz je, kar je dobro za moj posel. Prijazno poskrbim , da ljudi ne zebe. Cvetijo ledene rože na oknih konjskih boksov. S hišnih jih je že davno pregnal termopan . Cveti tudi koža na mojih rokah, kot vedno v tem času. Zjutraj si jih napacam z ognjičevo kremo, da se vpije in zmehča bodice, ki se zatikajo za rokave, ko vlečem nase jutranje cunje. Večplastne, z zadrgo do nosu in kapo čez ušesa. Na radiatorju so trije pari rokavic. Izberem tiste, ki se mi zdijo najtoplejše. Cepin se odbija od zmrznjene hlodovine, kot da je guma. Dvakrat, trikrat je treba zamahnit, da se konica zapiči vanjo. Drva polzijo iz rok in votlo donijo, ko jih mečem na kup. Sčasoma se ogrejem in ko močneje posije sonce, kapa roma v žep . Tudi mimoidoči sprehajalci so vedno bolj razoglavi. Le en lep nasmeh je skrit za debelim šalom. Zob, reče in se nasmehne zgolj z očmi. Škorenjci ji zdrsnejo na poledenelem pločniku. Zakrili z rokama, ulovi ravnotežje in odpeketa dalje. 5. Januar 2015 Knjige in branje . Dojemanje in odnos do nekaterih stvari za vekomaj ostane nespremenjen. Branje je zame prostor in čas, kjer se moja domišljija sreča z neznancem, ki pripoveduje svojo zgodbo. Prepleta se njegova pripoved in moje izkušnje, sebe podoživljam skozi napisano. Berem med vrsticami, tehtam zgodbo in jo nehote primerjam s svojo . Presojam, sodim in obsodim . Sebe . Ko obrnem zadnjo stran, je prebrano dojeto drugače od zapisanega. Za vse dobro napisane knjige velja, da je zgodb v njih toliko, kolikor je bralcev, ki so jo prebrali . Ne glede na tehnološki razvoj, internet, e-bralnike in kar vse bo še sledilo... knjiga je zame v intimnem smislu najboljša posredna komunikacija s samim seboj . Železna srajca navad, ki so mi bile privzgojene in sprejete tedaj, ko knjižnice še niso imele klančin namesto stopnic in si knjižničarki v roke potisnil kartonček in ne Urbane. Knjiga so knjižne police v knjižnici, prepolne še neprebranega . Je polno naročje tihe najstnice pred pultom knjižničarke. Knjiga je šelestenje obračanja strani in so zavihana ušesa na listih. Je madež od polite kave in zoprno prepogibanje mehke vezave . Vonj črnila pravkar natisnjenih in duh po prašnih, od časa porumenelih . So čačke na robovih in listki z opombami med stranmi . Bralna luč na pisalni mizi in odložen roman na nočni omarici, ko oči ne zmorejo več. So večeri, ko se neka zgodba dotakne moje in jo zgolj za odtenek spremeni . 31. December 2014 Dragi moji , naj vam bo sreča naklonjena kot mlada naivna ljubica in zdravje naj vam služi kot najzvestejši služabnik. Topel dom , vsak dan kaj za pod zob in redno plačane položnice . Naj se vas vedno nekdo razveseli, ko pridete domov, v službo, kamorkoli. Da najdete smisel v vsakem preživetem dnevu. Bodite mladi v srcu, a z modrostjo v duši . Naj vas ne bo strah zime . Tiste bele in hladne zunaj in tiste mrzle v sebi, ki ubija upanje . Upajte in upajte si. Naj vam bo lepo ! In kadar vam ne bo, vedite, da vse mine. Včasih tudi Vsemogočni ne ve , kaj dela. Tisti dan potrebuje vašo pomoč in razumevanje. Oprostite mu, oprostite drugim, predvsem pa oproščajte sebi . Vsakič in vsak dan znova. Mnogo napak imamo, a nobena ni tako velika, da bi ne bila odpustljiva in popravljiva . Zaupajte vase, radi se imejte in velik se smejte !!! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png 29. December 2014 15 stopinj je v kuhinji .Nisem ravno ljubitelj pregretih stanovanj in tudi pozimi je kako okno v hiši zgolj priprto , toda … kar je premalo, je premalo. Čez trenirko oblečem bundo , nataknem čevlje in navlečem kapo čez ušesa . Tko. Ko stopim ven, je zima. Nosnici mi v trenutku zalepi skupaj in mraz mi skoči v oči, da se zasolzijo. Sneg škripa pod stopinjami tistih par korakov do drv. Tako malo zvokov je zgodaj zjutraj. Hreščanje snega pod mojimi koraki, zvenenje mrzlih polen, ki si jih tlačim v naročje, zamolkel zvok vodne pare iz dimnika mestne toplarne . Avtomobilov ni. Ljudje so obupali nad Decembrom in čakajo doma, da mine. V dimni tuljavi zatuli, ko zakurim centralno peč. Ogenj oblizne reklame in vname trske. Približam roke plamenom in si jih zadovoljno pomanem . Ko se v kurišču dovolj razgori, naložim prinešena polena in zaprem vratca. Ogenj bobni v peči in jo narahlo potresava . Ko se bom vrnil od konj, bo že toplo . Še drugič danes stopim iz hiše in na vzhodu že svetlika . Pokrajina, odeta v zmrznjen sneg, je topla na pogled. Prvi sončni žarki razkrivajo mehke in bele linije vsepovsod . Kot ženska je , ki ima kakšen kilogram preveč, pa sploh ne ve, da ji to paše. Kos in kosovka poplesavata okrog mene in z rumenimi kljuni nemo prosjačita za hrano. Iz vrečke vzamem kos suhega kruha . Stopim nanj in brcnem drobtinice, da se razletijo po snegu. Jejta kosa, drugega nimam . Za mojo večerjo sem privlekel domov Arta Paasalinno. Finski humor za zimske večere . Finci so strokovnjaki za dolge noči, polarni sij , kamine in brezova drva. 3/4 od tega dobro poznam, le polarni sij ... tega si še bolj kot jaz želi spoznat moj Pentax . 19. December 2014 Malo tako lepih dni prespim , kot je bil današnji . Dve noči smrkanja, trobentanja v robec in bedenja naredi svoje. Mačka, ki se me je najprej prijazno lotila zdravit, je pobegnila z naročja že prvi dan. ″Pomagaj si sam in mačka ti bo pomagala ″ je še pihnila in se odzibala spat v kopalnico ... na košaro za perilo. Ta ne kiha po njenem kožuhu in ne poskakuje ob vsakem popadku kašlja . Spalnica je orientirana SV-JV . Sonce, kadar seveda je, že takoj zjutraj posije v oddaljen kot . Tam pletena pajkova mojstrovina se zalesketa kot zrcalo. Nato se žarki počasi pomikajo proti postelji in ob devetih že božajo prste na nogah . Ker še vedno mižim, zgolj čutim toploto, ki me obliva . Polzavedno potisnem noge še malo bolj izpod odeje. Da sonce obsije roke in obraz, potrebuje nadaljno uro . Pretoplo postane. Odgrnem vrhnjo odejo in roki potegnem na plano . Z eno si pokrijem obraz, da žarki ne bi motili spanja pravičnega, drugo nastavljam svetlobi. O bog, sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje spal ob belem dnevu . Kaj to paše... in

Lebdela je nedaleč od njega je in strmela v Nič. Težko bi rekel, koliko časa, saj časa pravzaprav sploh ni bilo zanju ...brezčasna . Ker čas je prepoznanje in zavedanje sprememb okoli nas. Ko jih opazujemo, se nam zdi , da čas teče . In če strmiš v Nič , kjer ni nič, kjer ni sprememb...potem časa ni . Obrnil se je k njej in pokazal na drobno kroglico , ki jo je posedoval . ″ Poglej, kaj imam ! ″ . Andreja je presvetlila svojo pozornost od Nič k Leonu. Koliko časa je že minilo, ko ga je nazadnje dojemala ... ″Kaj imaš to ? ″ se je razveselila v pričakovanju in se hip zatem skoraj razočarano zavedla, da je zgolj drobna kroglica. ″Kaj boš s tem … ? ″ ″ Poglej … ″ reče Leon in odpošlje kroglico stran od sebe. Mala temna pika je nekaj časa nihajoče potovala stran od njiju in se nato umirila sredi Niča. Komaj še vidna se je skoraj stopila z njim v svoji nerazpoznavnosti. Toda le za hip . Že v naslednjem drobcu časa se je kroglica napihnila kot balon, ki ga napihnejo otroška usta...le da mnogomiljonkrat hitreje. Takoj zatem sta iz iz nje bruhnila materija in energija, ter v trenutku napolnila pravkar nastali mehur časa in prostora. Tam, kjer je bil nekoč hladen Nič, je sedaj kraljevala vroča svetloba . Pramati tisočerih sonc... ″ Iiiiiiiiii....vesolje !!! ″ je vzhičeno prepoznala Andreja in se vsa srečna presvetlila bliže k Leonu. Lahko je začutil njeno zavest v svoji. Končno zopet...je pomislil. Kdaj sta se nazadnje igrala vesolje ? Igro stvarjenja , ki jima je dala iluzijo časa ter ju navdala z občutkom življenja. Njiju … brezčasna. Očarano sta opazovala, kako vesolje živi svoje življenje. Vedno bolj zavzeto je odrivalo Nič od sebe in si krčilo prostor čas na vse strani. Napolnilo ga je z materijo in energijo ... z gradniki zvezd, ki so osvetljevale dotedaj zakrito . Najprej sramežljivo obotavljivo, da bi se nato smelo prižgale v vseh barvah vesolja. Združevale so se v galaksije in kopice, ter zaplesale spiralni ples sedmih tančic. Leon je njemu najbolj barvito galaksijo previdno priklical k sebi in jo poklonil Andreji . ″Zate ...″ je dejal . ″ Oooo, hvala … ″ je dejala in zardela bi ...Andreja...da ni bila brezčasna. In da ni bila brezsnovna, bi si jo nadela okrog vratu ... kot ogrlico . Tako pa je galaksija obvisela v Niču in lebdela bi tam v brezčasju do večnosti, če se Andreji ne bi zasmilila njena ločenost in samota. Nežno jo je odpoklicala nazaj ... tja v vesolje, od koder jo je vzel Leon . Galaksija je oživela kot riba , ki jo po ulovu vrneš nazaj v njeno jato. Zavrtela se je v spirali gravitacije in skupaj z drugimi galaksijami nadaljevala svojo pot v neznano . Pot je važna in ne cilj, so si šepetale zvezde. Vedno hitreje se je napihovalo vesolje in galaksije so bežale stran od njiju kot plahe ptice. Bolj so bile oddaljene, temnejše je postajalo vesolje . Hlad, ki je vel iz teme, ju je že skoraj spominjal na Nič . Andreji je postalo dolgčas. Rada je imela Leona, toda vedno sta se igrala le vesolje. Včasih si je zaželela, da bi jo odpeljal na drugo stran Niča in bi tam morda našla kakšno drugo igro. Saj ni bila prepričana, da drugačnost obstaja , toda Leon... on bi to moral vedet . V razmišljanju se je zopet obrnila k Niču . Iluzija časa je počasi izginevala in njena zavest se je zopet ločila od njegove. Leon je začutil, da ga je zapušča . Sedaj vesolje ni več imelo smisla in pomena . Začel je srkati njegovo temno energijo, ki ga je gnala . Bolj je vpijal energijo, počasneje so se gibale galaksije. Njihovo hitenje se je spremenilo v rahel drnec, rotacija je pojemala, kot pojema vrtenje utrujenega derviša. Zvezde so zatrepetale, kot da bi slutile, kaj jih čaka. Toda Leon je pozabil na zvezde. Neusmiljeno je srkal energijo dalje in galaksije so se najprej ustavile, da bi se nato začele vračati tja, od koder so prišle. Vedno hitreje in še hitreje so brzele domov… . Vesolje je postajalo vedno manjše, toda svetlejše in vedno bolj toplo. Zvezde so se drenjale , se pozdravljale in ogrevale druga drugo, dokler se niso v nekem trenutku razletele na atome in energijo. V zadnjem hipu, ki se ga Leon še spominja, so v nepojmljivi imploziji svetlobe izginile v malo sivo kroglico singularnosti. Priklical je kroglico k sebi in jo presvetlil k ostalim, ki so od bogvedi kdaj lebdele v Niču . Ni jih več štel … mnogo jih je že bilo ...vesolj . Eno podobno drugemu so lebdela tam in ga spominjala nanjo. Počutil se je kot bog, ko jih je zagnal in enako božje, če ne še bolj , ko jih je ugasnil. Moč stvarjenja , ki pa je zbledela ob pomisli, da njene zavesti ni ob njegovi. Bil je osamljen, kot je prazen Nič in tišina ga je navdajala s hladom. In ko bo tišina nekoč neskončno nevzdržna, bo znova ustvaril vesolje . Iluzijo prostora in časa , v kateri bo srečal Andrejo...

Bolečinsko jedro je preplet zgostitev energij v človekovem bitju, iz katerih izhaja občutenje bolečine. Energije bolečinskega jedra so lahko zelo močne, lahko dobesedno ugrabijo človekovo bivanje in doživljanje tega trenutka in človekovo zavest in čustva preplavijo energije bolečinskega jedra, popačijo njegovo doživljanje sedanjosti in močno vplivajo na odnose z drugimi, na to, kaj človek privlači v svoje življenje in kaj zdrsne mimo. Bolečinska jedra segajo preko individualnih bitij v kolektivna polja - družine in tudi širše skupnosti. Tako imajo kolektivna bolečinska jedra tudi ljudstva in narodi, kjer individualna bolečinska jedra sevajo in se povezujejo v nadosebnih ravneh. Ljudje z močnim in aktivnim bolečinskim jedrom ga izražajo navzven, sevajo v okolico. Če je tega zelo veliko, ne morejo predelati sami in v enem življenju in bolečinsko jedro bodo prenesli na svoje potomce ali druge ljudi, ki so povezani z njimi. Starejša kot je duša, večja je njena sposobnost predelave bolečinskih jeder. Nekatere mlajše duše v mreži duš, ki so povezane preko bolečinskih jeder, delujejo le kot ojačevalci bolečinskih jeder in zelo malo predelajo. Nekatere starejše duše najprej zelo ojačajo bolečinsko jedro in zato zelo trpijo v družinski situaciji, v kateri morda kdo drug ne bi dobil tako hudih duševnih ran. Niso namreč vsi otroci enako dovzetni za bolečinsko jedro. So otroci, ki to jedro dobesedno potegnejo vase, ki imajo že vnaprej pripravljeno osebnostno strukturo tako, da jedro dobesedno vsrkajo, jedro se veže vanjo in lahko zelo močno okrepi. To so izjemno občutljivi otroci, ki nimajo zaščitnih mehanizmov umika ali odboja ranitvenih energij ali pa imajo globoko v sebi podzavestno prepoved umika in zaščite. Pogosto so taki otroci v družinah grešni kozli, strelovodi. V krogu samsare in generacijskih povezav so na vrsti za predelavo družinskega bolečinskega jedra. Pri razreševanju in zdravljenju bolečinskih jeder postoma ozaveščamo in razrešujemo to, kar naše bitje veže z bolečinskim jedrom ali ga celo hrani in krepi. Najprej so to prvotna čustva, neposredno ujeta v bolečinsko jedro - ločujoča (t.i. "negativna") čustva, ki imajo razdiralni naboj: strah in jeza. Drugotna čustva, ki krepijo bolečinsko jedro in delujejo na ravni sevanja bolečinskih v polje odnosov so prezir, maščevalnost, zavist. Drugotni čustvi, ki močno vežeta človekovo bitje z bolečinskim jedrom in preprečujeta raztapljanje in zdravljenje, pa sta sram in občutek krivde. Tudi sram in občutek krivde sta vpletena v tisti del bolečinskega jedra, ki seva v polje povezav med ljudmi - torej na ravni partnerstva, družine ali tesneje povezane skupnosti. Krivda popolnoma ohromi človekovo sposobnost ozdravljenja in v tesnih odnosih tudi močno ovira zdravljenje bolečinskih jeder otrok starša, obremenjenega s krivdo. Na ravni ego vlog, ki jih prevzemamo v medsebojnih odnosih, pa bolečinsko jedro ohranjajo in lahko celo krepijo vloga Žrtve, Pravičniškega Preganjalca in tudi vloga Reševalca. Kaj razrešuje in zdravi bolečinska jedra? Na ravni prvotnih čustev je to žalost. Ko človek z bolečinskim jedrom pride do žalosti, ga ta preplavi kot morje, ki raztaplja in odplavlja bolečinsko jedro. Solze dobesedno raztapljajo in odplakujejo bolečinsko jedro. Žalost vodi v neposreden stik in občutenje Duše, to pa odpira vrata sočutju in ljubezni. Na mentalni ravni in ravni višjega razumevanja vodi zdravljenje bolečinskih jeder razumevanje povezav individualne samsare (krogov reinkarnacije) in karmičnih povezav med generacijami ter vloge človekove individualne duše v skupinski duši (t.j. duhovno bitje, ki zastopa nadosebna polja partnerjev, družine in širše skupnosti). Na tej stopnji je dejavno odpuščanje. S tem človek raztopi bolečinska jedra, ki so kakorkoli povezana z njegovim bitjem, ne zapleta se več v bolečinska jedra drugih ljudi in jih seveda tudi ne prenaša več v naslednje generacije. S tem pride tudi potrpežljivo razumevanje, da se pri zdravljenju bolečinskih jeder ne da preskakovati faz, prehitevati in tudi nikogar pripraviti do tega, da bi pohitel na tej poti in, na primer, odpustil, preden je dozorel za to. Zdravljenje bolečinskih jeder je proces in rabi svoj čas. Kako pomirjujoče deluje spoznanje, da sem Duša, duša pa ima čas, toliko časa kot je potrebno, duši nikoli ne more zmanjkati časa, ker je nadčasovna... Ja, lahko se usedem k reki in si vzamem čas in se popolnoma povežem z Njo, vstopim v Celoto, v kateri se razblinjajo bolečinska jedra. Ko se vrnem, jih lahko vidim v ljudeh, lahko jih sočutno zaznavam, razumem, vendar me ne potegnejo več v svoje temne vrtince. Niso več moje osebne.

Odkrila angele ki so bili skriti okoli 400 let.

OGLEDALO Vstopila je v prodajalno . Zvoki umirjene glasbe od nekod in vonj po kadilu iz bronaste vaze na bližnji mizi. . V oddaljenem kotu si je moški dal opravka z nečim na prodajnem pultu. Pogledal jo je, ji prijazno pokimal in nadaljeval z delom. Všeč so ji bili nevsiljivi prodajalci , ki niso tiščali vanjo .No, saj prodajalci v ogledalnicah naj bi bili takšni. V dostojanstvenih oblačilih so tiho drseli po prostoru in diskretno ter z občutkom usmerjali stranko, dokler ni našla ogledala, ki ji je najbolj ustrezalo. Nujno potrebuješ novo ogledalo … ji je prejšnji dan velel psihoanalitik, ki je bil tudi njen bivši sošolec . Lahko se mu je popolnoma zaupala. Vsakoletni obvezni pregled je bil zanjo pravzaprav prijetno srečanje . Med obujanjem spominov mu je kar tako , čisto mimogrede , potožila o tem in onem. Prijetno s koristnim . Ob koncu obiska ji je v roke stisnil listek z naslovom … . Sem pojdi, tu imajo najboljša . Sicer so nekoliko dražja, kot tista v predmestju , toda res so v redu. Ne bo ti žal . In … sedaj je bila tu. Oči so se ji sprehajale po prostoru, ki je bil ogromen. Prodajalne ogledal so bile novodobne katedrale . Obokan strop , ozaljšan s stekleno kupolo, se je vil visoko nad njo. Svetloba, ki je pronicala skozi steklen svod, je padala na ogledala , obešena na stojala v treh vrstah vzdolž cele dvorane. Zazdela so se ji kot harfe, le namesto strun je mavrica barv ubirala svetlobne žarke, ki so se igrivo odbijali od ogledala do ogledala in tkali melodijo svetlobe. Prodajalca še vedno ni bilo blizu in neodločno je stopila do prvega ogledala, ki ga je izbralo oko . Visoko in vitko z nekoliko cenenim okvirjem se je zazrlo vanjo s svojim konkavnim pogledom . No pa poglejmo, si je dejala in se vstopila predenj . Nič. Prestopi se z noge na nogo in poizkusi znova . Zopet nič. Khmmm …. jo zmoti prodajalec, ki se prikazal od nikoder . Zopet ji nameni prijazen nasmeh in nato … gospa, tole ne bo za vas. Ta ogledala so prešibka in vaših … mmm ... napakic ne bodo zaznala . Tale tu so bolj primerna , pokaže z roko na sosednjo vrsto. Ali pa morda tista tam gor , pomigne na sosednjo sobano, ki je prej ni opazila . Zahvali se mu in moški tako neopazno, kot je prišel , tudi izgine. Kot kafra . Harfe in kafra, kako primerno … se zasmeji pri sebi in stopi do vrste , ki jo je predlagal prodajalec. Sprehodi se najprej gor, pa nato zopet nazaj dol. Zvedavo opazuje ogledala , ki se z enakim zanimanjem obračajo za njo . Vsekakor so bolj dovzetna , kot ono prvo. Ampak katero ? Katero, katero , katero … se s pogledom sprehodi po vrsti . Tisto s srebrnim okvirjem, ki jo opazuje sramežljivo samo s kotičkom stekla ali ono drugo, obrobljeno z lesketajočim mahagonijem , ter zvedavo čez in čez ? Gledalo mora biti zvedavo, si misli in stopi k slednjemu. Skoraj izzivalno stopi predenj, z rokami uprtimi v bok ... kot da pomerja novo obleko. Ogledalo nekoliko zaniha , se pomakne najprej levo, pa nato nekoliko desno in nazaj . Drhtljaj stekla ji nakaže, da jo je dobilo v fokus. Svetloba jo objame in nato tisti občutek … ko postane breztežna . Njena podoba v ogledalu prične bledeti, da bi nato postala prozorna in krhka. Ranljiva in razgaljena do duše. Občutek krivde ji prebode telo do bolečine. Pa še eden. Zdrzne se in z vso močjo odvrne pogled od ogledala, ki se v istem hipu odmakne in tako izgubi fokus. Svetloba izgine in bolečina hipoma popusti . Na tresočih nogah se opoteče stran in z olajšanjem zajame sapo. Močno ogledalo, mnogo močnejše kot tisto, ki ga ima doma. A ni ji bilo prijetno … preveč je direktno in neizprosno . Za trenutek pogleda proti prodajalcu, pa ni videti, da bi opazil njeno opotekanje . Ali pa se samo dela , da ne vidi. Ahhh daj no, saj je vseeno … si misli in se napoti po stopnicah navzgor, k naslednji sobani .Pravzaprav sta bila pred njo dva prostora . Desno pred večjim je bila manjša , zaprta sobica . Odpre steklena vrata in vstopi . Manjši zrcalci na koleščkih sta zadrhteli v trenutku, ko sta začutili njen pogled. Sami od sebe sta se začeli pomikati k njej in jo začeli loviti v fokus . Začudeno je stopila korak nazaj, da bi jima ubežala, toda zrcali sta šli kar za njo. Postavili sta se eno na levo in drugo na desno stran … kot da bi jo lovili v precep. Zopet sta jo fokusirali in nato začeli neučakano metati svetlobo nanjo. Zbodlo jo je vsakič, ko jo je katero zadelo . Uhhh...to pa že ne , kakšni nervozni ogledali . Začne se jima izmikati in iskati pot ven . V tistem trenutku prihiti prodajalec. Z eno roko jo potegne iz sobe, z drugo na hitrico zapre vrata. Ahaaa … torej jo je le opazoval. Nisem si mislil, da boste šli sem noter...reče opravičujoče . Ti ogledali sta, kot vidite, rahlo samosvoji in … nekoliko vsiljivi. Zato sta tudi zaprti v ločeni sobi, da ne tekata za kupci. Veste, nekateri hočejo tudi taka, toda vi … !? Jaz ? Ne , prav gotovo, da ne … odgovori in s kotičkom očesa pogleda skozi vrata . Ogledali sta se nejevoljno pomikali stran od vrat in med potjo nenehno usmerjali svoji stekli zdaj sem, zdaj tja ... upajoč, da je vendarle kje lastnik para očes , ki bi ju lahko fokusirali in osvetlili s svojo modrostjo. Nazadnje sta se, razočarani in s stekli obrnjenimi proti vratom, umirili v kotu sobice . Čakajoč na naslednjega neprevidneža … Prosim … ji prodajalec odpre vrata in jo povabi v naslednjo, večjo in rahlo zatemnjeno sobo . Ta ogledala so naša najboljša izbira … pokaže z roko na sedem ali osem podolgovatih ovalov, skrbno pokritih z belo prevleko. Močna, diskretna , prilagodljiva … in z doživljensko garancijo . To bo vaše zadnje ogledalo, če boste izbrali katerega , seveda . Odstre pregrinjalo in stekla rahlo zavibrirajo na svetlobi ... kot bi si pomela oči . Se vrnem, ko boste izbrali … . Niti opazila ni, kdaj je odšel, tako je bila zagledana v zrcala . Res so bila lepa. Močni, čvrsti okvirji iz dragocenega lesa so objemali lesketajoča se stekla . Skoraj neopazno so se ozirala za njo, ravno toliko, da so vedela , kje se nahaja . Stopala je po preprogi mimo njih . Mirno in počasi . Zrcalo za zrcalom. Ogledovala si jih je , kot da si izbira ljubimca , ona pa so ji sledila s pogledi. Kot častna četa, postrojena njej v čast. Pogled zastane in korak se ustavi … istočasno se ogledalo obrne k njej . Izrezljan hrastov okvir pokriva umetelno brušen rob motnega stekla . Vinjeta ptice in rože v zgornjem levem kotu . Torej , ti … je zašepetala . Popolnoma se je obrnila k njemu in pogledala vanj. Zrcalo je zadrhtelo in naslednji hip jo je oblila svetloba ...topla in zaupljiva . Kot bi jo objela lastna mati. Njena podoba v ogledalu je postala koprenasta in gnetljiva . Lahko jo je oblikovala s čustvi. Žalost in bolečina, ljubezen in sprejemanje … kaj od tega občuti ? Ljubeča bolečina, ljubezniva žalost , boleče sprejemanje … vse je prihajalo v paru . Dobro in slabo. Telo ji je drhtelo od katarze in oči so se napolnile s solzami. Ni zmogla odmakniti pogleda, zato je ogledalo samo prekinilo stik in razumevajoče spustilo svetlobo z nje . V zrcalu je zopet ozrla svojo podobo. Elegantna petintridesetletnica z razmazanim makeup-om pod očesi. Stopi do ogledala in se ga dotakne . Prsti zdrsnejo čez okvir , se dotaknejo ptice na vinjeti in vzeli bi si rožo, da se niso v zadnjem trenutku zavedli ostrine gravure. Nato se pogleda v zrcalo in si z robčkom obriše razmazano packarijo z obraza. Tako ... Ptica in roža ? … vpraša prodajalec, ko se je vrnila po stopnicah navzdol do prodajnega pulta . Ptica in roža … mu pritrdi z nasmeškom in mu ponudi bančno kartico. TETOVIRANJE DUŠE Hitela je po ozki ulici navzdol . Iz nizkih oblakov je zoprno pršil dež , ona pa je nervozno pogledovala na hišne številke . 23, 21, 19 … 17 . Prispela je . Nizka stavba z zapuščenim pročeljem ni vlivala kakšnega posebnega zaupanja . Napis ″ Tattoo art ″ nad vhodnimi vrati bi lahko kdo obrisal s krpo in in naravnal v vodoravni položaj . Kaj za vraga sploh počnem tu, se ji mota po glavi, ko vstopa v lokal . Vonj po zatohlem in barvah butne vanjo, ko vstopi v prostor. . V kotu na fotelju zleknjeno dekle z razgaljenim hrbtom .Nad njo moški v beli halji s tetovirnim aparatom v rokah . Tako sta zatopljena v njeno koščeno ramo , da je sploh ne opazita . Napoti se k ženski, ki je v oddaljenem kotu salonu brskala po zvezku. Receptorka, pomočnica ? Deklica za vse, odgovori z nasmeškom. In … kako vam lahko pomagam ? Iščem Karla...dogovorjena sva ... ob petih . Aaaaa, Karla.... s pomenljivim naglasom reče deklica za vse. Karel ima ordinacijo tu spodaj in pokaže s gibom glave proti stopnicam, ki vodijo navzdol. Dol in prva vrata levo. Drugače pa mi z njim nimamo nič, še navrže pomenljivo in se zopet posveti zvezku. Napoti se po stopnicah v klet. V nasprotju s pričakovanji naleti tu spodaj na več okusa, kot na površju. Luč na stropu ravno prav osvetljuje prostor. Hodnik, ki je bil očitno tudi čakalnica, je čist in preprosto opremljen . Na steni slika , pod njo oblazinjena klop in ob njej mizica s svežim šopkom rož v vazi . Najs. Ravno, ko se usede na klop, se odprejo vrata nasproti. Karel, se predstavi starejši moški s pregloboko na nos potisnjenimi očali . Spominjal jo je na očeta. Vsi starejši moški z očali in mirnim, prijaznim glasom so jo spominjali nanj . Brez besed z roko pokaže na fotelj , češ, usedite se , sam pa se nemudoma zlekne v stol nasproti nje in molče radovedno zre v njo . Neotesanec. Zasede stol v najbolj obrambnem položaju, kar jih je . Noge prekriža in jih spodvije po stol, torbico objame z rokama in jo stisne k sebi. Ni ji prijetno. No, in kako bova midva ? … vpraša moški z nasmeškom . Kaj kako bova ? A se ji posmehuje ? Njena jeza dobi nov pospešek . Saj nista pri frizerju … kodri tam, prameni na čelo in malo skrajšat konice . Saj sploh ne vem, če je prav, da sem prišla … je hitela hlastno pojasnjevat. Prijateljica mi je svetovala, ona je bila pri vas prejšnji mesec. Menda ste ji pomagali. Jaz pa … sploh ne vem, če je kaj na tem … a je sploh vredno tega denarja . Blebetaš, jo je prešinilo. Vedno blebetaš, ko ti je nelagodno . Moški, ki si jo je še vedno radovedno ogledoval, pomolči za sekundo , nato pa mirno reče...pa poglejva, če je kaj na tem . Saj prvi pregled je brezplačen in lahko prekiniva seanso takoj, ko vam bo nelagodno. Nato, brez da bi počakal na njen odgovor, vstane in izza mize potegne tri žičke, ki so vodile v neko napravo, ki jo je spominjala na starinski radio aparat. Tole vam bom pripel … na vrat, na teme in na podlaht roke … in ni se vam treba slačit, ji pomežikne. A to naj bi bila šala ? Nejevoljno se zlekne na naslonjaču in dovoli, da ji pripne žičke . Imel je tople prste...vsaj to . Nerada je čutila tuje prste na sebi, ko ni bila razpoložena. In danes prav gotovo ni bila. Karel še enkrat preveri, ali so elektrode na mestu in nato prižge tisti aparat, karkoli je že to bilo. Na radio me spominja, je bleknila posmehljivo. Hahaha, saj je neke vrste radio …. radio za duše... se zasmeje . Pravzaprav je televizija … 3 D hologram, če smo čisto natančni … in obrne nek gumb na napravi. Andreja je prvič ta dan ostala brez besed. V prostoru nad mizo je zaplapolala podoba , za katero je vedela zgolj to, da je njena . Topla, barvita, v ritmu njenega srca utripajoča prestrašena stvar. Strmela je vanjo, občudujoče in z ljubeznijo. Prelivajoča zeleno smaragdna barva je bila sem in tja prekinjena z vijoličnimi prameni, ki so diagonalno padali od leve proti desni . Njena velikost se je spreminjala...kot da diha, se je krčila in širila . In bila je očitno prestrašena, kot je prestrašena sama. Najraje bi jo vzela v varno naročje kot otroka in jo skrila ... pred vsakomer. Svojo dušo . Najprej jo bova malo očistila, reče Karel . V roke vzame majhen čopič in z njim nežno potegne po podobi od zgoraj navzdol... kot bi ometal prah in pajčevino s stare zaprašene knjige . Hecno, ampak prisegla bi, da so jo poteze s čopičem ščegetale. S podobe se je na mizo komaj opazno usul prah in barve so sedaj postale bolj izrazite . Pod vijoličnimi prameni so postale opazne krožne tvorbe zamolkle sive barve. Za razliko od preostale podobe niso utripale, temveč so zlovešče samo bile . Niso ji bile všeč. Kaj je to … temno sivo in okroglo … vpraša Karla . Zaradi tega ste tu, ji odgovori . Jeza, pokaže na eno od sivih znamenj … strah, s čopičem pokaže na drugo … in zopet jeza , pokaže na sosednje . Ne bom vam pojasnjeval , kako jih prepoznam … ne bi razumeli , ampak verjemite, da je tako . In jih je tule kar za ... en, dva tri … sedem ali osem tisočakov . Ma sedaj se ji res posmehuje. Glejte, za 500 evrov hočem vedeti, kaj dobim in … ne rečem, da ni vredno . Pravzaprav , morda celo je … vredno , se mu danes prvič nasmehne. In kako odstranite, recimo tole jezo tule … jo ometete s čopičem in je več ni ...ali kako ? ga zbode nazaj . Ste morda kdaj brali kdaj Juliusa Silverja … njegovo teorijo o ravnovesju v joškastem vesolju in o tem, da ima palica dva konca ? Niste ? No, saj niste nič pomembnega zamudili … ampak takole gre zadeva . Na primer, tale vaša jeza izvira iz prevare, je tako ? Bremeni vas, ker je neizživeta in nerazumljena hkrati . Neozaveščena in potisnjena v senco. Pomagalo bi, če bi vi prevarali nekoga in tako razumeli tudi drugi konec te iste palice. Tedaj bi dojeli prevaro tudi z druge strani, kot povzročitelj in ne samo kot žrtev. Samo vi tega ne boste, ker ste ... brez zamere … fina gospa in to ni vaš nivo. No … in za 500 eurov to naredimo mi za vas . Izničimo vašo jezo, kot da je nikoli ni bilo, izkušnja pa ostane zapisana v duši. A dajte no … nejeverno reče, vendar že naslednji hip iz izraza na njegovem obrazu vidi, da misli smrtno resno . Karel nekoliko nejevoljno trzne z glavo in nadaljuje … Pravzaprav je stvar čisto preprosta. V tem trenutku je po svetu na takšni seansi na stotine ljudi. Vse kar morava storiti je, da v bazi poiščeva nekoga , ki ima izkušnjo prevare z nasprotne strani . Nekoga, ki je varal in to obžaluje iz dna duše . Soočiti morava njegovo obžalovanje z vašo jezo . Kopiramo njegovo izkušnjo in jo prilepimo vaši duši . Jeza in obžalovanje se med seboj izničita, izkušnja prevare pa ostane ...osvetljena z obeh plati . In zato razumljena , ozaveščena, odpuščena... kakor pač želite razumeti to. A narediva to ? Poiščeva, če kdo prodaja ali menja svojo travmo za vašo ? Karel , ne da bi čakal kaj bo odgovorila, stopi do terminala in zažene poizvedbo . Kaj ta moški nikoli ne počaka odziva , besno pomisli in istočasno radovedno pogleduje čez njegovo ramo, kaj se bo izpisalo na ekranu. Pet podob se izriše na pozvedbo .... pet duš, podobnih njeni. Utripajočih, toplih, prizadetih in hlastajočih po dušnem miru. Tretja, odgovori na njegov vprašujoč pogled. Všeč ji je bila njena barva, nežno prelivajoča od temno modre do živo vijolične. Barve, ki kličejo po življenju, nežnosti, ljubezni in spoštovanju . Le kako je lahko tako lepa duša varala, se vpraša pri sebi … in nato še enkrat na glas potrdi . Tretja definitivno . In prikima ... češ dajva...narediva to. Vdano se zlekne nazaj v fotelj in opazuje , kaj bo sedaj sledilo . Še vedno ji ni bilo jasno, kako se je lahko spustila v to, toda sedaj je šlo tako daleč, da poti nazaj ni bilo več. Karel je vzel v roke aparat, podoben tistemu, ki ga je držal v roki moški v tetovirnici, ko je vstopila v salon. S konico aparata je previdno zarisal okrog sive tvorbe na tretji duši in s pritiskom na tastaturo kopiral izbrano območje. S klikom na miško je prijel skopirano in jo prenesel na podobo njene . Najprej ni vedel, kje naj jo spusti, nato pa je našel primerno mesto med tretjim in četrtim vijoličnim pramenom . Spustil je sivo tvorbo , ki se je hipoma oprijela njene duše in se skrila pod najbližji vijolični pramen. Na, pa ima travmo več … ker svojih nima dovolj. Karel je bil tako zatopljen v svoje delo, da je sploh ni več opazil ... njenih nejevernih pogledov in sarkastičnega mrmranja v brado . Zopet je vzel v roke aparat s konico in nadvse previdno zarezal po podobi duše. Od njene travme zamere se je rez vijugajoče vil med prameni vse do travme obžalovanja. Ko se je konica dotaknila druge tvorbe, je po poti reza stekla zelena svetloba in travmi sta za trenutek zasvetili v močni rdeči barvi, da bi se nato skoraj popolnoma razbarvali in izginili. Za trenutek jo je podoba spomnila na vrtnico na dekletovem ramenu tam zgoraj. Dušo ste mi tetovirali... je navrgla Karlu, ki je vidno utrujen že odstranjeval žičke z njenega telesa. Da … ji odgovori … na nek način res. Dušo vam lahko brazgotini življenje ali pa jaz … za 500 eur na travmo . Oooo, tudi on zna biti sarkastičen , pomisli . Odpre torbico, ven potegne denarnico in odšteje zahtevano vsoto. Tokrat brez pripomb ali komentarja. Pravzaprav sploh ni vedela, kaj naj reče, ko se je poslavljala . Vse je bilo tako surrealno, da sploh ni dojemala zadnjih 45 minut . Kako naj pojasni sebi, da je odštela polmesečno plačo za tetoviranje duše. Pa vendar … Karel je bil tako prekleto prepričljiv in prepričan v svoje delo... Razmišljajoč je odtavala je po stopnicah navzgor in skozi salon na ulico. Dež je ponehal in sonce je osvetlilo pročelja starih stavb, ko se je vračala navzgor proti centru mesta. Ja, dan je bil lep in ona je imela nov tatu na duši. Na koncu ulice je na terasi lokala natakar pogrinjal prte na mizah . Tiste, ki jih je pred dobro uro besno vlekel z miz, da jih ne zmoči dež. Usedla se je za najbližjo mizo, naročila kapučin in kozarec vode . Nato je iz čiste navade je iz torbice potegnila telefon in pogledala nova sporočila. Nenadoma jo je prijelo, da bi poklicala svojega bivšega .... PODOBE Plahutajoča jata galebov nad morsko obalo. Prva jutranja podoba, ki ji je švignila v glavo tisti trenutek, ko je odpirala zaspane oči. Nedaleč od nje so kričeče bele ptice krožile nad pečino in se ena za drugo strmoglavo spuščale v peneče valove, ki so udarjali ob skale. Skorajda neprijetno glasni zvoki za dobro jutro. Hipoma je utišala vreščečo jato in jo poslala daleč stran od obale. Glasovi oddaljenih galebov so bili sedaj komajda še slišni in so se izgubljali v šumenju morja. Pečino je zamenjala za peščeno obalo, na katero so se ležerno kotalili valovi in še bolj leno odšumeli nazaj v morje . Kot tisoč malih potočkov, je zadovoljno pomislila in sedla na posteljo. Ozrla se je v strop in narisala modro nebo, čez katero so se vili kopasti beli oblaki. Na steni za njo se je obala nadaljevala v gozdič macesnov. Na desni steni majhen zaliv s zibajočimi ribiškimi čolni, na levi visoka skala, na kateri se je sončila morska deklica. No, zdaj pa pretiravaš, si je rekla in zbrisala deklico z obličja misli. Gola skala in vanjo butajoči valovi. Ja, tako je bolje, se je zadovoljno pretegnila in vdihnila vonj morja in macesnov. Njena jutranja kreacija je bila končana. Senzualne stene so koristne za duševno zdravje državljanov, je trdila Administracija . Senzualne stene v vsako stanovanje, so oglaševale korporacije. No, osnovna verzija je pripadala slehernemu stanovalcu brezplačno. Bogu zahvaljena Administracija. Tiste, naprednejše in bolj zmogljive, so bile za doplačilo. Omislila si je verzijo, ki je poleg prikazovalnika zvoka in podob vsebovala tudi vonj, premikanje zračnih struj in celo osnovne telesne občutke. Ni ji bilo žal. Ko si je zamislila podobo smrekovega gozdiča, je na koži začutila nežen piš svežega vetra in vonj po vlažni gozdni prsti je ovil stanovanje . Če si je kdaj zamislila moškega, je na sebi čutila njegov poželjiv pogled . In čeprav je bila njegova roka zgolj privid, je na koži čutila dotik njegovih prstov . Koprivnico , pospešen srčni utrip in mehka kolena. Hči ji je nekoč razložila, kako cela stvar deluje . Nekaj o oddajnikih, receptorjih in energijskih valovih. Pa si ni zapomnila, pravzaprav je niti ni ni zanimalo kaj dosti. Samo, da deluje. Ne, zares ji ni bilo žal . Spominjala se je tistih dni, ko so ji prvič namestili senzualne stene. Kakšna zmeda . Nikakor ni zmogla umiriti misli in jih preslikati na zidove pred seboj. Stene so utripale kot novoletna smrečica. Tako, kot so so utripale njene miselne kreacije . Podoba, že sicer borna in nedodelana, je zdržala kvečjemu nekaj sekund, da bi jo potem takoj zamenjala druga, enako šibka, bleda in neobstojna. Bolj se je trudila, slabši je bil rezultat. Toda sčasoma se je naučila umiriti misli in dolge ure vzdrževati v sebi miselno podobo . En kotiček v možganih je bil vedno namenjen zgolj temu in nobene druge misli ni spustila noter. Stene njenega stanovanja so postale čudoviti prizori njene bujne domišljije in razpoloženja. Včasih so bile to inspiracijske zelene gozdne jase , drugič spet otožni deževni popoldnevi, ko so misli v škornjih tavale po mokrem jesenskem listju in iskale sonce. Ali pa prepotena telesa na plesišču , zibajoča se v vročem ritmu ekstatične muzike, iščoč sorodno dušo ali zgolj telo za eno noč. Mojstrsko , so ji govorile prijateljice, zavidajoč ji njeno senzualnost . Kakšne podobe, kako je tebi lepo, so čebljale, srebale kavo iz porcelana in krožnički so žvenketali kot vetrni zvonovi na prepihu . Kaj pa moje nočne more, moje strahove in bojazni ? Mi zavidate tudi te, jim je oponesla s tresočim glasom. Mi zavidate črne stene, globoka brezna , erupcije jeze ? Prijateljice so se presenečeno spogledale , ena za drugo odložile skodelice in molče poglede uperile v tla ali vstran . Stene stanovanja so se naenkrat pomračile in prostor je postal utesnjen. Zdelo se je, kot da se zidovi pomikajo proti njim in da jih bodo zdaj zdaj pomečkali. Prej šumeči valovi so rjoveli, nebo se je v togoti pomračilo do črnine . Veter je odpihnil prtičke z mize in grozil, da jih skupaj z valovi odplakne s sedežne garniture. Oprosti, na to sploh nismo pomislile, so skoraj moledujoče hitele pojasnjevat . Joj, kako ti mora biti težko , kadar je tako, so prikimavale druga drugi. Še sama je bila presenečena nad svojim izbruhom . Za trenutek je še obdržala togoto v mislih in se še malo naslajala nad prestrašenostjo prijateljic. Nato je zaprla oči, globoko zajela sapo in umirila vihar na stenah. Polegla je valove, izbrisala nevihtne oblake in vrnila ptice na nebo. No, saj je v redu, se je razumevajoče nasmehnila prijateljicam. Zaneslo me je... ne vem, kaj mi je bilo. Te so se ji hvaležno nasmihale nazaj in se začele nemudoma odpravljati domov. Lepo je bilo … s teboj … so ji ob slovesu med vrati neprepričljivo zagotavljale . Zopet sama s seboj. Zleknjena v naslonjač ustvari novo podobo. Po dežju sonce posije na gozdno pot . Dežne kaplje se lesketajo na listih in ob najmanšem dotiku padajo z vej. Čuti jih na licu, polzijo ji po po vratu . Prebujajo jo ter pomirjajo hkrati. Pot vodi navzgor, na jaso vrh vzpetine. Cmokot škornjev v blatu, šumenje vej, ki jih odriva z rokami in klici ujede visoko na nebu. Zasoplo telo in nirvana v duši .Zapre oči in nadaljuje pot miže. Na vrhu vzpetine odpre oči in se zazre v dolino pod seboj, umito in obsijano s soncem .Ne ve več, ali je tukaj ali tam . V naslonjaču ali na gozdni poti ? Je ona ustvarila podobo ali podoba ustvarja njo ? Je ona tam , kjer je njena misel ali je obratno ? Zazre se v steno pred seboj in od tam sedaj vanjo zre ženska v naslonjaču . Prestrašeno in začudeno se ji nasmehne in ona ji nasmešek sramežljivo vrne . Torej , ti si jaz , jo obotavljaje vpraša ? Ali sem jaz ti ? Za trenutek se spogledata in nato obe planeta v divji krohot . Kdo bi le vedel, ji odvrne ženska, ko se smeh poleže. Ampak senzualne stene, te so pa zakon , ji pomežikne …

Slutila sem, da je prišel. Skalna stena je tam in skrivenčene bukve so majhne, ker nimajo zadosti zemlje, spodaj pa goste smreke zakrivajo vas. V tej pečini gnezdi par krokarjev, že leta. Poznamo se. Kadar grem v hrib, priletita za mano in zakričita v pozdrav in potem kakšno rečemo. Pravzaprav sta mi onadva povedala za risa. Ko sem šla zadnjič pod pečino v gozd, sem čutila njegov pogled. Videla pa ga nisem. Zvečer je bil gozd za hišo spet nemiren in sem vedela, da se potika naokoli. Čez dva dni je mlajši sine našel srnino mrhovino. Res je bil On. Ris. Precizen, oster plenilec, ki ne hlasta po živali kot pobegli vaški psi, ampak ubije z enim zamahom, odpre in poje kar mu tekne. ostalo pusti lisicam. Saj sem ves čas vedela, da je tukaj, ampak me je dokaz vseeno presunil. Čudna mešanica veselja, da je divjina tukaj, pred mano, še vedno ohranjena in pretresenosti nad smrtjo tega bitja me je preplavljala, ko sem kar stala tam in drgetala nekje globoko v telesu ... Kljub vsemu, kar vem o risih, sem globoko v kosteh čutila tisti prastrah in spoštovanje pred plenilci divjine ...

delo v cekrvi - restavriranje skoraj 1000 let stare cerkve

Starši imamo pri vzgoji otrok različne vloge glede na starost otrok. Prav tako ima mama drugačno vlogo, kot oče. Do sedmega leta naj bi imela večjo vlogo mati. Od sedmega do štirinajstega leta pa oče. Potem pa se otroka le še usmerja. Moja izkušnja je taka, da zaradi vzorcev iz otroštva tega dela vloge matere do njenega 18ega leta nisem opravila tako, kot bi si želela. Vsekakor najboljše, kot sem znala. Zaradi tega nisem kriva, sem pa odgovorna. In povem vam,da ni nikoli za nič prepozno. Le če je pravi odnos. Zamujenih let se ne da nadomestiti. In nič ni zamujenega, tudi, če je bilo drugače, kot bi si želeli. Otroci se sami učijo z zgledom. Vsega. Tako dobrega, kot slabega. Opazujejo. Kopirajo nas v mimiki, besedah, dejanjih. Zelo priporočljiv je odkrit pogovor, saj otroci čutijo "fejkanje". Pogovor o rečeh in situacijah, ki niso najboljše, in bi bilo boljše, če bi bile drugačne. Da otrok ve, da je treba postaviti meje. Tudi če tega ni videl pri nas. Da niso vsi odnosi med partnerji v redu, četudi smo jih leta in leta tolerirali. Živeli v lažeh, nasilju, ob alkoholu. Ker, spet primer, če sem jaz kot najstnica živela v domu polnem prepirov in je moj otrok živel v domu polnem prepirov, to ne pomeni, da je ta vzorec dober. To pomeni, da se meni veliko let sploh ni sanjalo, da lahko obstaja tudi kakšno drugačno družinsko življenje. In sem potem še nekaj let zbirala pogum, da sem se končno odločila, da sem vredna več. In vse grožnje in manipulacije po odhodu iz te zveze. Vse to je doživljal tudi moj otrok. S pogovorom, razumevanjem najprej jaz sama sebe, svojega otroštva in življenja, lahko ta otrok preko pogovora razume, da on ne potrebuje takih izkušenj. Da se da živeti v partnerstvu tudi drugače. Tako je za vse situacije.Otrok potrebuje predvsem jasna navodila in meje. Jasno postavljene in neodvisne od našega trenutnega počutja. Ko mora majhen otrok pospraviti igrače je fajn, če ve da to pomeni, da imajo te igrače v sobi določeno mesto, ko se z njimi ne igra in pomeni pospravljeno, ko so na tem mestu. Pa če je to škatla pod posteljo, omara... In pa hkrati mora vedeti kakšne bodo posledice, če tega ne stori. Potem odpade da prosiš, ponavljaš kot papiga... Če je treba pomit posodo, je tam vileda, cet, se pomije, posplakne, obriše in pospravi. Ko je vrečka za smeti polna se jo odnese v kanto in nastavi prazno vrečko. Otrok, najstnik, ki mu je normalno vse to odveč, pa sploh potrebuje zelo jasna navodila. Potrebna je tudi razlaga posledic, če se dogovora ne drži. Ne kazni, posledic. Vsak naj ima svojo vlogo. In starš mora paziti, da otroka ne postavi v napačno vlogo. To se rado zgodi in se dogaja, dokler nimaš razjasnjene svoje vloge v svoji primarni družini. Ker večkrat delaš nezavedno in se tudi velikokrat ne zavedaš škode, ki jo povzročaš najbližnjim. Ko si upaš pogledati svoje otroštvo, vloge v takratni družini. Ko si priznaš čustva in vloge v katere si bil postavljen, resnične relacije in vzorce, je vse lažje. Ker ni več nezavedno. Odgovornost za svoje življenje vzameš v svoje roke. In tudi odgovornost vlog, v katerih se znajdeš. Imaš večjo možnost izbire in lažje se odločiš zase. Takrat stopiš na pot k sebi... Zapisala Alenka Keber, 5.2.2017 alenkakeber.com

Bilo je nekega maja, leta 2010 se mi zdi. Prijateljica je imela raka. Raka na mateničnem vratu so ji odstranili, a je šel že naprej... Odločila se je, da ne bo šla na kemoterapijo. Bo pa šla na samoplačniško alternativno zdravljenje v Nemčijo. Za spremstvo je potrebovala dve osebi ki jima zaupa. Dve osebi, ki bi bili ob njej, vsaka polovico tritedenskega bivanja. Potrebovala je negovalko, spremljevalko in prijateljico v eni osebi. Bilo mi je v čast, da sem bila ena izmed teh izbranih oseb jaz. Ker zaradi situacije v mojem življenju nisem mogla zapustiti doma za deset dni, sem ponudila pomoč pri prevozu. Na polovici zdravljenja je bilo potrebno eno zapeljati v 1100 km oddaljen kraj in drugo pripeljati nazaj. To vlogo in odgovornost sem prevzela jaz. Peljem rada in peljem varno. Oseb, ki jih bom peljala nisem poznala. Bila je svojevrstna izkušnja preživeti 1100km dolgo pot s popolno neznanko. Tam sem spoznala še drugo sopotnico. In srečno sva potovali 1100 km proti domu. Kar pa je naredilo name največji vtis, je tistih 12 ur, ki smo jih preživele štiri ženske skupaj. Bila je ena skupna točka. Naša prijateljica. Svoje življenje je imela tako popredalčkano, da je imela vso zasebnost sama zase in je delila le tisto in toliko, kolikor je želela. Tako se je zgodila situacija srečanja treh žensk, njenih prijateljic, največjih zaupnic, ki nam je zaupala svoje življenje. Bilo je zelo lepo in ganljivo. Vse smo vedele kakšen rezultat se bliža. Vse smo spoštovale njeno odločitev. Pozno popoldan smo šle na potep po mestu in preživele ženski večer v stanovanju. Povečerjale smo, se šalile in smejale, nazdravile s šampanjcem in vse štiri utrujene odšle spat. Zgodaj zjutraj je bila pred mano spet pot, 1100 km z drugo, tokrat ne več popolno neznanko. Povezovalo naju je skupno prijateljstvo. Skupna bolečina. Moč. Moč sprejeti življenje z vsem, kar prinaša, tudi s smrtjo. Prijateljičina pot zdravljenja se je nadaljevala doma. Ko le tega ni več zmogla, je odšla v bolnišnico. Umret. Čeprav smo kovale načrte kako bomo odšle poleti na morje. Skupaj. Kako se bomo zabavale in uživale. Kljub temu da smo globoko v sebi vse vedele... In ja, prišel je tudi ta čas. Čas smrti. Moram priznati, da so me pogosti obiski zelo izčrpavali. Tako močno, da sem proti koncu prišla le še enkrat tedensko. In ko sem dobila informacijo, da nas je ponoči zapustila, mi je po eni strani odleglo. Odleglo, ker se je nehala matrati, ker je bolečina ponehala. Tudi sebe sem v tem času utišala. Šla sem na pogreb, a nisem čutila ničesar. Dva meseca zagotovo nisem čutila izgube, bolečine, nič. Potem pa je začelo prihajati. Vse se je vračalo. Spomini, obžalovanje, jeza, nemoč, bolečina. Vsak dan, najmanj tri mesece je trajalo v različnih delih dneva, da sem se spomnila nanjo, da sem se pogovarjala z njo. Da sem res začutila to, kar sem imela v sebi. In da sem dala to ven. In zdaj vem, da ni zmogla več. Ni me zapustila. Ni zapustila svoje družine. Le preveč je bilo vsega. Preveč v tistem trenutku zanjo. In zaradi tega nisem jaz nič več niti manj močna in sposobna. Le moja pot je drugačna. Jaz zmorem več. To je moja pot. In na tej poti me spremlja ta moja prijateljica. Tako, kot me je spremljala ko je bila še živa. Kadar sem želela, sem ji povedala karkoli že. In še vedno mi sporoči svoje mnenje, svoje misli, le na drugačen način. Dojela sem, da se je spremenila le oblika bivanja, vse ostalo pa je ostalo enako. Zavezništva in moči le tega pri ženskah ne uniči in ne vzame niti smrt.

Trenutno delam premagovanje strahu za volanom z 70 let staro gospo, doma iz centra Ljubljane. Razlog, da se je ponovno aktivirala v promet je ta, da je njen 79 let star mož povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil celo spoznan za krivega. Imela sta 15 let staro vozilo, ki je po prometni nesreči bil ovrednoten kot totalka in tako sta si sedaj kupila isto znamko vozila, vendar novega. Minila so leta, ko se je avtomobilska industrija bliskovito razvijala. In njuno današnje vozilo je zanju kot vesoljsko plovilohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Ko bereta navodila za uporabo je kot bi brala hieroglifsko pisavohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Tako sva se midve z gospo, poimenovala jo bom Milena, dobili, ko je bilo do njunega novega vozilo še en mesec dobavnega roka. Sprva sva vozili na mojem prilagojenem vozilu. Pokazalo se je, da je v teh letih, ko gospa ni bila prometno aktivna, tudi promet bliskovito napredoval. Največ težav so ji delali rondoji. Ampak, saj komu pa ne delajo težav? Kadar se peljem iz Ljubljane v Kamnik in nato v Koper, naletim na različne serije rondojev. Na žalost nismo mogli v tako majhni deželici najti enega načrtovalca rondojev, ki bi skrbel za vse načrte rondojev v Sloveniji, da bi bili vsi narejeni na enak prometen način,.. Ne pa da od Kamnika mimo Ljubljane, tja do Kopra, me čakajo najmanj 4 tipi različnih rondojev. Katere lahko obvladaš samo, če si se predhodno že vsaj 2x zapeljal čeznje. Kljub temu sem Mileni uspela razložiti neko zdravo prometno logiko rondojev, da se danes lahko samostojno zapelje čeznje. In to z njenim novim avtom belim Renault Scenicom. Upam in močno si želim, da bodo gospe Mileni njeni otroci toliko zaupali, da bo lahko naokrog vozila svoje vnuke.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif Srečno

Lovilec sanj, je namenjen nočnim moram, severno ameriški indijanci ga podarijo vsakemu novorojenčku. Lovilec sanj obesimo nad posteljo tam kjer imamo glavo,ko sanjamo težke moraste sanje,naši možgani sproščajo črno težko energijo in vibracije. Mreža to ujame,zatorej ga moramo vsako jutro obesiti na jutranje sonce, da uniči to energijo in se sanje ne ponovijo več.

Mar zmore duša eksistenco brez telesa? Zna biti nenapisano vprašanje. Zmore list se izpolniti brez peresa? Že sama misel vsekakor je spoznanje, da človek sebe skozi sito stresa. Pa ostaja v mreži miselni balast, ne znanje. Mark Ardent

http://www.tejakeber.com/svetovanje-z-bitji-svetlobe/ Intuitivno svetovanje in medijstvo – pogovor z umrlimi. Že od otroštva sem vedela, da obstajajo bitja kot so palčki in angeli. Že takrat sem videvala razne barve, ki so spreminjale obliko in gostoto. Čeprav nisem vedela kaj je, sem bila še vedno odprta za fizično nevidne in/ali nedotakljive stvari oz. energije. Zavestno sem vedela da angeli obstajajo vendar sem mislila da so angeli gor – na nebu, nekje nad oblaki, kjer v miru gledajo dol in od tam tudi pomagajo. Ni bilo prisotnega občutka da so tu in da imam lahko bližnji stik z njimi. Za palčke pa sem mislila da so le v gozdu, vendar ker so ti gozdovi skriti, posledično ne morem do njih. Na neki točki v življenju sem padla na tla. Na površje so prišli dogodki in spomini, ki sem jih potlačila. Prišli pa so tudi spomini, ko sem kot majhna deklica videla žareče belo bitje. Potem pa sem se spomnila da sem v bistvu že prej videvala energijo, za katero zdaj vem da me je varovala. Ko so se spomini začeli vračati sem videla, da vsa ta bitja niso le nekje gor, tu so. Z nami. Okoli nas. Neštetokrat nam puščajo znake in govorijo čez druge ljudi, le da pride sporočilo do nas. S tem, ko sem spoznavala da so ta bitja tu, pa sem opazila da lahko komuniciram tudi z drugimi, temi ki so umrli – s tistimi, ki so že odšli domov ali pa s tistimi ki so iz različnih razlogov po smrti še vedno ostali na Zemlji. Večkrat ostanejo kratek čas, največkrat ko je nenadna ali težka smrt. Takrat običajno ostanejo zmedeni in v čustvih, oziroma energijah ki jih morajo še predelati. Skoraj vedno pa imajo kaj za povedat,sporočiti in izraziti – še posebej če čutijo da niso končali kot bi želeli, če čutijo da niso povedali vsega ali opravili svojega poslanstva. Ko preidejo na drugo stran s časom dobijo večji vpogled v življenje na Zemlji in vidijo večjo sliko kot prej. Ko odidejo domov imajo lahko globlja sporočila, saj vidijo širšo sliko. Vendar se še vedno lahko pokažejo v popolnoma taki obliki in energiji kot so bili na Zemlji. Razlog za to pa je duša. Vsak od nas ima v sebi dušo. Duša v sebi nosi vse spomine, modrosti in znanja iz tega in preteklih življenj, vsega kar se je naučila od svojega nastanka pa do tega trenutka. Temu lahko rečemo tudi višji jaz, podzavest, itd… Vendar se velikokrat zgodi da se od svoje duše odmaknemo. Postanemo preobremenjeni ali pa se zaradi travm, težkih in bolečih dogodkov odtujimo od nje. To je popolnoma razumljivo in normalno, saj je to eden izmed načinov da takrat preživimo. Vendar pride čas, ko želi duša povedati svojo zgodbo oziroma želi nekaj narediti, napredovati in se iz vsega tega veliko naučiti. Želi nam pokazati in odpreti oči temu kar smo morda pozabili. Takrat se večkrat pojavijo bolezni, bolečine (glavoboli, zoboboli, bolečine v kolenu), težave z vidom,sluhom,… Lahko zaidemo v zasvojenosti in razne odvisnosti. Za boljše počutje bežimo k alkoholu, drogam, športu, elektroniki, hrani, pretiranemu delu, učenju,… Lahko smo depresivni, imamo samomorilne misli in/ali pa smo nagnjeni k samo-kaznovanju. Lahko pa se kažejo tudi v zunanjih ponavljajočih se situacijah v katerih se vedno znova znajdemo – različni parterji imajo iste lastnosti (ljubosumje,nasilje,alkohol, nespoštovanje…), dogajajo se nesreče z avtom,motorjem, kolesom, nikakor ne zmoremo reči ne, se postaviti zase, v šoli ne gre, delo nas preveč izčrpuje, domače živali in hišni ljubljenčki se nenavadno obnašajo ali zbolijo, v stanovanju ali hiši stalno nekaj ne dela ali pušča,… To lahko vidimo kot nekaj vsakdanjega kar se dogaja ali pa vzamemo kot priložnost in znak da nekaj naredimo in pogledamo vzroke. Končni cilj je živeti srečno življenje in opravljati poslanstvo zaradi katerega smo prišli na Zemljo. Na naši poti nam ob strani stojijo vodniki, angeli, palčki, vile, delfini in ostala bitja svetlobe. Prav tako nas želijo podpirati naši predniki. Čeprav včasih lahko na prvi pogled izgleda kot da smo sami in okoli nas ni kilometre nobenega, temu ni tako. Vse je sestavljeno iz energije. Mi in prav tako okolica. Posledično ima lahko – če le prisluhnemo; narava, hišni ljubljenčki, predniki, umrli, bitja svetlobe in naša duša – vedno sporočilo, ki nam lahko tako ali drugače pomaga. Imam močne intuitivne zaznave. S povezavo z njimi in vašo dušo vam lahko s pogovorom svetujem pri reševanju,razumevanju težav oz. pomoči ob za vas pomembnih težavah, dogodkih. Svetovanje je namenjeno tistim, ki si želite slišati sporočila umrlih, duše in/ali bitij svetlobe.

Sem že hotla napisat, pa nisem vedla, kako naj začnem. Tematika je intimna in osebna. In pomembna. Del vsakdanjega življenja. Oseba, ki je bila kadarkoli spolno zlorabljena je drugačna od tiste, ki ni bila. To je znanstveno dokazano. Zadnje čase iščem in prebiram članke na tematiko znakov posledic. Veliko ljudi je bilo zlorabljenih, pa se tega ne spomni. To pomeni, da ne vedo, da se jim je karkoli dogajalo. Ne pomeni pa, da se ni zgodilo, če se le tega ne spominjajo. Tudi to je znanstveno dokazano in razloženo – zakaj se ne spomnimo, kam se skladišči spomin in kaj ga sproži. Zakaj o tem pišem? Ker posledice so, se tega zavedali ali ne. Na situacije se odzivamo drugače, kot bi se, če ne bi doživeli zlorabe. Možgani delujejo drugače. Povezave v možganih so drugačne. Razmišljamo drugače. Živimo drugače. Naša spolnost je drugačna. Ne ves čas, a je. Spomnim se, kako je fant, s katerim sem mislila da sem izgubila nedolžnost, rekel da sem “hladna”. Nisem razumela kaj je bilo narobe, drugače, kot sem bila navajena od doma. Uležeš se in počakaš… Mislim da niti on sam ni imel veliko izkušenj v spolnosti, vsekakor drugačne kot jaz. Ali pa doživljanje raziskovanja svojega telesa in samozadovoljevanje kot otrok. Ko prebiram članke mi je jasno zakaj jih nisem že desetletja prej. Berem da je moje obnašanje v otroških in mladostniških letih kazalo znake zlorabe. Celo Sanja Rozman je to lepo poimenovala v eni izmed svojih knjig. Sama temu zdaj rečem sproščanje napetosti. To, kar sem delala dolga leta, ni imelo nobene, ampak res popolnoma nobene zveze s spolnostjo, raziskovanjem svojega telesa, čutenjem, tudi s samozadovoljevanjem ne, pa čeprav je vedno sledila “sprostitev”. Čeprav ni bilo pomembno kje, kdaj, kolikokrat, vedno je bilo na enak način. Nikoli nisem raziskovala svojega telesa. Svojih erogenih con. Kot 26letnica sem zardevala ob pogovoru o spolnosti, sexu. Nisem prenašala, da se me je kdo dotikal, tudi prijateljsko objel ne. Spolnost je bila dolga leta zelo podobna. Oz, je bila razgibana, le da meni ni bila všeč. Ker me je spominjala, pa se tega nisem zavedala. Točno določena poza, ki je sicer zelo klasična, mi je povzročala veliko nelagodja in bolečine. V nekem obdobju so bile bolečine tako močne, kot da bi me kdo rezal. Takrat ni bil pomemben položaj, bolečina je bila prisotna. Tudi za to zdaj vem, na kaj me je spominjala in zakaj se je pojavila, šest let nazaj tega nisem vedela. Tako in drugače je pomembno s kom greš v posteljo. Med spolnostjo se pretakajo energije in s človekom dobiš cel paket energij, cele njegove družine in osebnosti, cel nahrbtnik. Tega se ljudje ne zavedajo ko skačejo čez plot – varajo svoje partnerje. Ker potem se ta nahrbtnik prenaša od moža k ljubimcu in nazaj k možu. Oz kontra, ženin nahrbtnik ljubici in nazaj. Da ne omenjam telegonijo, ko v ženski zapusti svojo sled vsak partner. Tako je strah pri zlorabljenih ženskah, da bi bil otrok, ki ga lahko rodijo čez 20 let, podoben posiljevalcu, realen. Ker na žalost ima lahko njegove značajske ali vizualne lastnosti. Tudi to so znanstveno dokazali. Partnerju, s katerim si v času ko predeluješ spolno zlorabo, moraš neizmerno zaupati. Ker se v spolnosti med samim odnosom dogaja v ženski marsikaj. Kakšen dotik, položaj prebudi spomin in če nisi prisoten, se zlahka znajdeš v občutkih majhne deklice. Četudi se znajdeš tam, pa se hkrati zavedaš da je ob tebi moški, ki mu zaupaš in ti ne bo škodil, da se vseeno lahko počutiš varno. To je pomembno. Priznam da je težko. Ko si z ljubljeno osebo in zaspiš v negovem objemu, obiščejo pa te neprijetni spomini, ki si jih prebudil pol ure pred tem. Ker s spomini pridejo tudi vsi občutki. Sram, gnus, ponižanje, zavrženost, strah, žalost, pridejo solze, potreba po kričanju, po tem, da se skriješ in izgineš iz Zemlje. Vse to se dogaja, verjamem da večim. Le da o tem nihče ne govori, piše. Ali pa malo nas. Ampak če se nihče ne bo, potem bo to ostala tabu tema, ki pa to ne sme več biti. Potem se o tem ne bo pogovarjalo, potem ne bo pri posameznikih prihajalo do AHA momentov. To se nam dogaja, če predelujemo, če čutimo. Ženske na svoj način, moški na svojega. In z moškim ni nič narobe, če ne doživi erekcije ali pa izliva. Ni nujno da ima kakšne telesne motnje, da se je treba zdraviti z zdravili. Vzrok je ponavadi psihosomatski. In če ženska to ve in razume, lahko moškemu pomaga tako, da mu ne daje občutka, da je z njim kaj narobe. Priznam, pride do dvoma vase. Pa do dvoma, ali ima drugo. Ali ne čuti do mene več strasti? Še posebno, če se ta moški ne zaveda te zlorabe. Ali pa če ženska ali moški o tem ne govorita drug z drugim. Zakaj ne govorita? Ker so to teme, ki so težke. Ki bolijo enega ali drugega. Ki spominjajo. In zdravijo. Le z zaupanjem in iskrenostjo, ko se popolnoma razgališ v vseh pomenih besede pred partnerjem, ko si ranljiv in občutljiv lahko doživiš pravo ljubezen, pravo zavezništvo in pripadnost. Zapisala Alenka Keber

Nič nisem še napisala o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem. Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem se spomnila šele tisti dan ko je bilo srečanje. In tako se spravim ob treh naglas brati zapis z bloga. In se mi ulijejo solze. Izjokam jih. Berem naprej. Še en val joka. Ta je bil malce daljši. In tako obsedim dve uri pred začetkom srečanja, ki ga bom prvič vodila, vsa objokana. Naprej sem brala potiho in še tretjič zajokala. Zapisa nisem prebrala do konca. Tudi uvodnega govora ne. Kaj bom zdaj? Objokana stopila pred ljudi, ki sem jim že v vabilu sporočila, da bom povedala vse. In del vsega so tudi solze. Te so del mene. So del bolezni, o kateri govorim. So del izražanja čustev. In samo to je pomembno. V tiste pol ure je prišlo za mano vse, kar sem preživela. Kako težko in naporno je bilo. Ker so bili trenutki, tedni, meseci, ko sem morala delovati in sem izklopila določena čustva, da sva preživeli. Zdaj sem v obdobju, ko si dovolim čutiti vse. Tu je rešitev. V čustvih, ki si jih priznamo. V občutkih, ki so, to sprejeli ali ne. V tem, da sem iskrena najprej sama do sebe. Pa sem šla v trgovino in kupila škatlo robčkov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. Na skupini sem začela brati uvod. Odložila sem papir. Ga vzela v roke, ga odložila in ponovno vzela v roke. Ga odložila še tretjič in najprej povedala kako so potekale priprave na srečanje. Odkrito sem spregovorila. In potem je stekla izmenjava izkušenj in mnenj. Udeleženci so mi postavljali konkretna vprašanja. Odgovore na ta vprašanja ne more dati nobena knjiga. Pred vrati je drugo srečanje. Vesela sem da obstajajo skrbni starši, ki jim je res mar. Udeležba na srečanju ni merilo skrbnosti. Dobila sem informacije, da je veliko staršev v stiski in si ne upajo spregovoriti pred skupino. Za take primere sem na voljo na privatnih pogovorih, svetovanjih. Vse skupaj je šele začetek… ZApisala 3.11.2016 Alenka Keber

Pred leti sem zaradi težke kronične bolezni ležal v bolnišnici in se spraševal dneve in dneve, zakaj sem to zaslužil, kaj naj naredim... na nek način sem se počutil kot žrtev življenja. Po parih dneh analiziranja in »smiljenja sebi«, sem se predal. Nisem imel pojma o celi situaciji. Umiril sem se. Na nek način mi je postalo vseeno, če umrem. Takrat se je zgodilo spoznanje, da sem ves ta čas bežal od situacije, ki je res bila vse prej kot rožnata. Videl sem, da sem vse to ustvaril sam, ne »Jaz Gašper« zavestno in to kar sem videl oz spoznal ni v sebi imelo nobene krivde ali obsodbe. To je bilo prekrasno spoznanje, da me življenjska sila vodi do spoznanja, ki se ga še ne zavedam v popolnosti. V tem spoznanju je bilo skrito tudi spoznanje, da je vse začasno, pravtako ta bolezen. Spoznal sem, da če je ta življenjska sila v meni ustvarila takšno situacijo, potem lahko ustvari tudi drugačno situacijo. Vse kar sem zares naredil v tej situaciji je bilo, da sem ostal tu v tem trenutku, z bolečino in negotovostjo. Spoznal sem, da je v meni sila, ki točno ve kaj potrebujem in da vse kar zares lahko naredim, je da zaupam v to silo in ji sledim tudi takrat, ko me vse boli, ko ti vsi govorijo, da vse kar ti lahko pomaga so tableti. Čeprav so mi zdravniki govorili, da bom do konca življenja na zdravilih in da moje življenje nikoli ne bo normalno, so se motili. Bolezen se je umirila in o njej skoraj ni sledi. Edina sled je ostala tista od zdravil, ki sem jih jemal prvih pol leta, ampak tudi to se spreminja. Ko sedaj pogledam nazaj se zavedam, da je to bilo največje darilo življenja. Ko se pojavijo kakršnikoli fizični simptomi, bolečine ali bolezni, opažam, da imamo tendenco iskati vzroke v preteklosti ali prihodnosti simptoma ali stanja. Želimo razumeti in vedeti kako je nastal in kaj se bo z njim zgodilo v prihodnosti. Ta potreba po razumevanju simptoma ali stanja, nas odvede iz tega trenutka. Odvede nas od izkušnje le tega, odvede nas od tega, da ga zares začutimo. Največji paradoks je v tem, da simptom želi prav to, zato se je v prvi vrsti tudi pojavil, da ga doživimo in s tem sprostimo skozi telo. Potreba po tolmačenju pa ustvari nekaj popolnoma nasprotnega... loči nas od čutenja simptoma, loči nas od tega trenutka in s tem nas loči od nas samih. Na nek način smo tako v stanju nesprejemanja tega trenutka, takšnega kot je. Ko se prepustimo izkušnji simptoma (bolečine), smo v stanju sprejemanja in s tem odprti naravnemu toku življenja. Če zares izkusimo oz doživimo to bolečino ali simptom, bomo opazili, da ne bo trajal dolgo, opazili bomo, da se bo začel sam od sebe spreminjati in sproščati. Opazimo, da se je pojavil zato, da spet nekaj novega spoznamo o sebi, da je simptom v resnici darilo in ne kazen. Vse te bolečine in simptomi s katerimi se največkrat borimo, se jih bojimo ali jih želimo umakniti iz naše izkušnje življenja, so v bistvu naši vodiči. Vabijo nas, da jih začutimo na globjem nivoju in ne da bežimo od njih. Ko jih začutimo, bomo opazili, da je pod njimi skrita neka emocija, nekaj kar smo mogoče zapostavljali, nekaj čemur nismo dajali pozornosti oz smo bežali od tega. V vsakem primeru, pa se odpre možnost, da še globje spoznamo kdo zares smo in kakšen je naš potencial. Fizični simptom je neke vrste budnica. Ko smo pripravljeni občutiti simptom, namesto da ga potlačimo z zdravili, ko smo pripravljeni občutiti emocijo izpod njega, namesto da bežimo od nje, takrat smo izpolnili vse pogoje, da dovolimo simptomu prehod skozi naše telo in iz naše izkušnje. S takšnim ravnanjem smo sami sebi namenili več sočutja in ljubezni. Pravtako pa smo v vsej tej izkušnji upočasnili svoj življenjski ritem in namenili večjo skrb sebi in svojemu telesu, kar je še ena dobra stran cele zgodbe. Nihče drug nam v turbulentnem času, ne more nakloniti večjega sočutja in ljubezni kot mi sami. Samo mi lahko izberemo, da bomo bolje skrbeli zase. S tem ravnanjem ne bomo imeli samo več sočutja do sebe in posledično drugih, ampak bomo preprečili nadaljno potrebo po bolečinah in boleznih. To je eden od načinov, da krepimo prisotnost v vsakem trenutku in s tem spoznamo kdo zares smo... da smo veliko več kot bolečina, simptom ali bolezen, da smo prisotnost izpod vsega, da zmoremo veliko več kot si sploh lahko predstavljamo. Življenje nam daje darila na različne načine in velikokrat so ta darila zamaskirana v popolnoma nepričakovanih oblikah. Simptomi so blagoslovi, ki nas prebudijo v globje spoznanje sebe in nas odprejo nečemu novemu v nas samih. Ko si dovolimo dati to kar zares potrebujemo, se simptomi umirijo in na koncu izginejo. Vsaka takšna izkušnja krepi našo intuicijo, poslušanje našega telesa in prepoznavanje naše resnične identitete. Kako bomo doživeli situacijo je vedno odvisno od izbrane percepcije. Vedno imamo na izbiro samo dve stvari... ali bomo bežali od situacije, ali bomo ostali in čutili. Jaz izbiram sledeče, saj le na ta način zares živim. Bitu tu prisoten v vsakem trenutku, tudi če je grozen in boleč, je največje darilo, ki si ga lahko zamislimo. V resnici si ničesar drugega niti ne želimo, samo naš um (ego) nas prepričuje, da to ni dobro. Če sem kaj spoznal v življenju je to..... da naše Srce zmore vse in da če dovolimo srcu, da začuti bolečine in muke, mu tako večamo kapaciteto. Povečana kapaciteta pa pomeni, da lahko čutimo in doživimo tudi več veselja, ljubezni ter vsega kar je, vsega kar zares smo. Srečno, Gašper Orehek http://gasperorehek.weebly.com/

Prosim, ne si razbijat glave z naslovom. Je zlatolaskina uganka in moj interni štos, ki ga vam nikoli nikdar ne bom izdal . Povedat vse … je preveč . Povedat premalo … le kdo bi to bral. Povedat ravno prav … toliko, da beroči ravno še utegne razmišljat med čitanjem . Polovica možganov bere, druga polovica vsrkava prebrano. Premleva , primerja , tehta, ocenjuje in na koncu použije, posoljeno z lastno nebulozo. To bi lahko bilo 177 , le da tudi to ni čisto to ... Zlatolaska sprašuje le tista vprašanja, ki so mati vseh vprašanj. Ker ve , da nam jih ne bo zastavil nihče drug . Na primer … ali je večer vedno manj svetlobe ali vedno več teme ? Če je od mene do tebe toliko, kolikor je od tebe do mene, zakaj moram vedno jaz prit na obisk ? Ali pa … zakaj je v moji glavi toliko stvari, za katere še nisem našel primernih besed ? Zlatolaska sprašuje zato, da je vprašani v zagati . Nihče drug vas ne bo spraševal stvari na takšen način. Odgovori je ne zanimajo , ker ona pač ve, da na prepozna vprašanja ni moč odgovorit pravočasno. Na nespametna ne pametno , na dvoumna ne enoznačno in na šegava nikoli resno . Zato so njena vprašanja nespametno dvoumna in postavljena prav smešno prepozno. Nato vas privoščljivo našobljena navihano opazuje , kako iščete odgovor tam, kjer ga tudi z lučjo ni moč najt . Toda ko ga vendarle najdete nekje v nikolikje , vas prav vedno ošvrkne s vzpodbudnim pogledom . Zlatolaske držijo z vami. Mnogo jih je , za vsako vprašanje je po ena. In teh je toliko, kolikor je zlatih las na njihovi glavi. Pridejo prisrčno nepovabljene , ležerno zapeljejo vaše misli in nato z nasmehom na obrazu odidejo brez pozdrava , kot da je to najbolj običajna stvar na svetu. Za njimi ostane le njihovo vprašanje in odgovor nanj v vas . Kaj je torej večer ? Je vedno manj svetlobe ? Je vedno več teme ? Večer je od dneva trudna svetloba, ki je odhaja spat, da bo zjutraj zopet lepa . Zlatolaska je zadovoljna s katerimkoli odgovorom , da je le vaš. ČIGAV JE ČAS Nedolgo tega se je prikazala zlatolaska , ki je hotela vedeti , čigav je čas . Bilo je pozno zvečer, nebo prepolno zvezd, jaz pa sem sedel v sobi za pisalno mizo , tuhtajoč, ali naj vendarle grem ven. Prijetno je na toplem skozi okno opazovat zimsko nebo . Mraz te ne grize v prste, a slikat se zvezd skozi steklo pa le ne da . A bi ali ne bi, sem se spraševal, ko se od nikoder pojavi zlatolaska . Sedela je na drugem koncu mize, čeprav, kolikor vem, tam ni nobenega stola. A to zanje očitno ni noben problem . Čigav je čas … ? vpraša meni nič tebi nič . Ne dober dan , ne kako ste kaj … nič. Čigav je čas ... smehljajoč nemo sprašuje in s prsti zdolgočaseno tapka po mizi . Kot nekdo, ki ima neskončno mnogo časa . Lahko rečem, da zdaj že dodobra poznam zlatolaske. Do obisti, če malo pretiravam. Vem , da ne zamerijo, če ne odgovorim takoj . Lahko si vzamem dan, dva … tudi cel teden za premislek, če je vprašanje zelo neobičajno . Takšno, da pravzaprav nikoli niti pomislim ne nanj . Neskončno so potrpežljive , a neumorno vztrajne . Vračala se bo zopet in zopet. S pogledom bo vrtala vame, dokler ji ne odgovorim … to mi je popolnoma jasno. Vzamem kamero z mize , mimogrede pograbim še stojalo ter svetilko in se odpravim ven na dvorišče . Vem, da stoji tam za menoj . Izdal jo je pridušen konjski rezget . Konji na nekaj deset metrov začutijo vsakogar, pa četudi so to zlatolaske , ki pridejo in odidejo kot kafra . Naslonjena je na češnjo , roki ima prekrižane na prsih in smehljaje sprašuje … čigav je čas . Kako čedna je takole , z eno nogo izzivalno naslonjena na deblo . Saj so vse čedne . Nekatere so vitke in visoke, druge nižje, lepo popolnjene . A vse zlatolase . Za hip si predstavljam , da je pomlad in češnja v polnem cvetenju . List za listom majski veter trga bele cvetove in jih kot droban sneg trosi naokrog . Prav gotovo bi obrnil kamero in pritisnil na sprožilec . In res me zanima ... a bi tisti hip izpuhtela , ali bi našobila usta in se koketno nastavila kameri . Tako pa … usmerim kamero proti Orionu , nekoliko nižje od prvega dragulja v njegovem pasu . Nataknem objektiv , čas nastavim na 50 sekund in stisnem žično sprožilo. Nato me nenadoma prešine ... obrnem se k njej in rečem : < Čas je od zvezd. Rojen je v prostor času in skupaj z njegovim prenehanjem bo minil tudi čas > Za hip se mi zdelo zelo modro, kar sem ravnokar povedal , a zlatolaska samo prezirljivo, kot kobila prhne skozi rdeče ustnice. Torej ne … . Ja , saj vem , saj vem … ni bilo moje. Prebrano , izposojeno od nekoga , ne pa moje. Zopet se zavem, da me mraz grize do kosti . Le kako to , da nje ne zebe , jo švrknem s pogledom .Oblečena je v lahko obleko, skorajda poletno. Zlato seveda . Okrog vratu ima zavezano ruto, ki ji pokriva gola ramena . Kar zmrazi me ob pogledu nanjo , toda če ne rabi stola za sedet, potem verjamem, da jo tudi zebe ne. In verjetno tudi na WC ne hodijo . Obrnem se zopet h kameri . Orion je vsako minuto bolj na južni strani . Še malo in Alnitak bo izginil za sosedovo hruško . Nimam več dosti časa ... pripravim kamero za nov posnetek , pa za naslednjega in še za naslednjega . Vem, da je ona še vedno tam … za menoj , a zdajle zares nimam časa . Ne vem, koliko ga je preteklo , časa . Morda pol ure , morda več. Na posnetkih se končno zariše oblika Orionove meglice. Nežno rožnata spominja na mlado srce . Zadovoljen se obrnem k njej in ji pokažem na ekranu . Poglej , ji rečem … pred 1500 leti . Za hip se mi zazdi, da se ji je prikradel smehljaj na obraz . Pristno občuteni nasmešek in ne nemo … čigav je čas ... vprašujoči . Saj me ne rabi več spraševat. Vprašanje je sedaj že v meni, prisesano na moje misli . Čigav je tvoj čas ? Je res tvoj ? In z njim počneš, karkoli se ti zazdi ? < Reka je , ki teče mimo nas ... čas . Mi samo zajemamo iz nje , potešimo svojo želje in jih vračamo nazaj v tok … > < Iiiiin … ? > mi vzpodbudno pokima zlatolaska . Preseneti me tole … kako mi ponuja pomoč. Običajno tega ne počno , temveč samo nemo in vzpodbudno zrejo . Morda se je pa vendarle naveličala . Morda pa tudi njo zebe in bi šla rada lulat . No, jaz bom prav gotovo kmalu moral it, če bo tole časovanje še dolgo trajalo. Kar tule, za češnjo bom … . < Vedno teče … in vedno samo naprej, nikoli nazaj . Ampak ... vendarle tudi kroži in se vrača , kot se vrne Orion naslednje leto na isto februarsko nebo. Samo v sebi ga ne prepoznamo … kot istega > Zlatolaske izpuhtijo, ko jim odgovoriš . Vedno mi je zanimivo opazovat, kako najprej odidejo njihove dolge noge , pa roke in život . Na koncu počasi zbledi njihov zlati obraz, le temne oči postanejo še za hipec dlje . Nemo se poslovijo s toplim pogledom in nato ni ničesar več . Morda je tam v češnji še oblaček njene tople sape, ujet v hladnem nočnem zraku, ali pa se mi samo dozdeva . Pa Alnitaka tudi ni več na nebu , zato pospravim navlečeno opremo in zviznem nazaj na toplo . RAVNO PRAV JUGOZAHODNO OD MEGLE Žametni alt na radiu zaspano dahne … Tenerife 18 stopinj . Jezus, tule pa komajda stopinja in še megla se vleče na oni strani oken. Kaj bi zdajle šel na Santa Cruz de Tenerife. Počakal bi na večer, stisnil prgišče eur v roke uličnemu lumpu , ki bi za tri ure iztaknil glavno varovalko na otoku in potem … tema vsepovsod … vse tja do neba . Končno bi videl vse tiste zvezde, ki jih še nisem . Bolnice in ostale ustanove posebnega pomena imajo itak lastne agregate za primere lumparij in ostalih naravnih nesreč. Če pa kakšen otočan ne dobi tistih treh kock ledu v sangrio, pa tudi nič hudega. Zlatolaskam bi bilo to všeč, sem prepričan . Nimam v mislih mlačne sangrie, temveč potovati za Orionom tja dol na jug. Se približat Magellanovemu oblaku , Tau Ceti … in potem je vse mogoče … vse tja do južnega križa. Ker one potujejo z Iberia Airlines , so fanice zvezd in pravijo, da je logika samo majhen odkrušek od domišljije . S tem zadnjim delom se popolnoma strinjam. Prav tako delim z njimi navdušeno zvezdoljublje , dočim letim pa jaz raje ne. Body control freaki želimo popolnoma nadzorovat lastno telo in trideset tisoč čevljev nad tlemi temu ni tako. Je želodec v grlu in je srce ... prosto po Heisenbergu ...nekje med gležnji in koleni . Kar je za božji delec CERN-ov veliki hadronski trkalnik v Ženevi, je letalo za moje srce . Človek z razlogom nima peroti . Torej ... ni druge, kot z ladjo na Tenerife … ko in če . Na pozibajoči lupini so moji giroskopi še funkcionalni, dočim se visoko nad tlemi kvantno ponorelo vrtijo v nedoločenosti . Higgsov bozon je srce v hlačah. Drugač imam z zlatolaskami besedo. Beseda... to je en tak arhaičen izraz za zaupljiv in pošten odnos z nekom. Moja devetdesetplus letna soseda ima vedno besedo z ljudmi. Njej dogovor ni zgolj načelen sporazum, ki ga je sicer treba spoštovat do poslednje črke zapisanega ali dogovorjenega ... ampak nič več, kot le to. Beseda pa je obveza , da boš v dogovoru skrbno čuval tudi neizrečene interese onega drugega. Beseda je v svojem bistvu obveza do sebe , da boš človek … človeku. Všeč ! Tudi zlatolaskam . Zato imamo one in jaz ... besedo . Zlatolaso in o mnogočem . Trigon ! In nič megle . LEVA ROKA TEME Malokdaj se zgodi, da se zlatolaske tudi predstavijo. Z dušo in telesom , z imenom in priimkom. Najraje so incognito, brezimne in neslišne. Tudi pomladi ne slišiš, ko prihaja. Vidiš jo in jo zavonjaš ... bujno zeleno ter prijetno dehtečo. Slišiš zgolj ptice, pa veter , ampak pomladi same pa ne. Ampak tale se je le predstavila … Ursula Le Guin pravi da je . Trdi , da prihodnost napovedujejo preroki … zastonj , jasnovidci včasih zaračunajo . Futurologi vedno zaračunajo , pisatelji vam pa neskropulozno lažejo . Romani so pravzaprav skupinska blaznost … pišočega in beročih. So ljudje, ki jih nikdar ni bilo in jih ne bo. So nikoli po licu polzeče solze in smeh, ki ne prihaja iz kotičkov ust, temveč izpod tipk pisalnega stroja. Seveda tudi pisatelji hrepenijo po najčistejši resnici, a vam pripovedujejo zgolj svojo … izmišljeno in ovinkarjenja polno . Včasih čudaško, običajno pretirano čustveno in vedno lažnivo . Besede so zato, da povzročajo zmedo. Nič boljše niso od bogov . Nikoli niso dejstvo, temveč so tisto , kar si v nekem trenutku predstavljamo , da so . Logično so laž, psihološko so simbol, umetniško metafora . Ampak … saj smo tudi ljudje obeh spolov . Zlatolasa Guin-ova me ni prišla spraševat, domnevam. Se mi zdi, da včasih , zelo poredko sicer , enostavno pridejo na čvek. Se pogovorit, pri čemer se dotični glagol udejani tako, da one govorijo, jaz poslušam. Tudi prav . Dolžan sem jim in na ta način vračam molk za mnoga postavljena vprašanja . In če je molk zlato, kaj je potemtakem šele vprašanje … ? ( Pravo) vprašanje je najmanj z biseri posut zlat diadem . Govori, kot piše … nesmiselno , a ji vendarle verjamem vsako besedo. Njeni simboli so kot Freud, skrit pod kavčem, a jih razpoznam . Laže, kot pes teče, a je vendarle iskrena v svoji zlaganosti . Želim si ji verjeti, ker mi je tako zelo podobna in je v svetlobi njene laži moja resnica bolj smiselna . Luč je ... leva roka teme SFRK Nekateri ljudje so kot kolaž . Šele od daleč jih zares vidiš v celoti . Od blizu jih vidim zgolj kot skupek vrlin in nekoliko manj vrlih vrlin. In čeprav se še tako trudim, osebnosti ne prepoznam. Nekako nametani se mi zdijo … kot v naglici postavljena novoletna jelka. Svetla in kričeča, a brez vsakršnega stila. Od daleč, ter gledajoč nazaj in z distance pa se sestavijo v nekoga . Posamezni koščki dobijo smisel , pomen in vrednost . Skupek včasih postane človek, če stopiš korak nazaj. Včasih , ne pa vedno. Ne vem ... morda pa jaz ne stopim dovolj nazaj . A zlatolaske niso kolaž , tihožitje so . Živijo tiho , pogovarjajo se v umskem jeziku . Ustnice imajo za šobljenje in obraz za grimase odobravanja ali zavračanja . Oči so za takšne deževne dopoldneve, kot je današnji , uokvirjene s temnimi bralnimi očali. Poudarjajo zlate obrvi, ki se premikajo gor in dol, levo in desno … kdo neki bi rabil usta, če pa ima gostobesedno govoreče obrvi. Lastnicam pomenljivih obrvi se nikamor ne mudi ob takšnem vremenu . Zlatolasje v počasnih deževnih dnevih na prvi pogled nekoliko spominja na svetobolje . Ampak ne ... preveč vedro je od znotraj. Bereva knjigo, morda celo beremo … kdo bi vedel. Kuka mi čez rame ... zdaj z desne , zdaj z leve . A ste že kdaj brali v dvoje ? Nič ni bolj zamotanega in prepirljivega, kot je branje v dvojini. Ona bi vsak stavek razumela malo drugače, kot ga preberem jaz. Obrnem list , a ona bi še malo postala na prejšnji strani. Čudovita ji je misel, ki jo sam samo preletim in naslednji trenutek pozabim . < kako si lahko … meni nič, tebi nič … tole spregledal > reče v umščini , v kateri moraš kljub tišini artikulirat besede v umu sobesednika . Nekateri zato umščino mešajo s telepatijo . Telepatija je slaba za odnose in zato je pametni ne uporabljajo . Kdo neki bi si želel prebrat kaj slabega o sebi. Branje misli nekoga slej ko prej pripelje do težav in težave vodijo v nepremostljive razlike. Za katere pa vemo , kam peljejo … v sfrk odnosov . Ravnokar sem prebral to besedo … sfrk ... in se mi zelo dopade . Kratka je in hitro gre v uho. Istočasno nedvoumna in hkrati široko uporabna . Spominja me na zakrkrnjena ocvrta jajčka. Še malo prej gnetljiva in živahna želatina je trenutek zatem trdna in nepovratno izoblikovana. Samo še za pojest je. Ko je nekaj sfrknjeno, potem nimaš več izbire. In izbira je nekaj dobrega. Dve možnosti so bolje kot ena , tri so boljše kot dve...za naprej pa nisem popolnoma prepričan. Mislim, da se človeku sfrknejo možgani, če ima pred seboj več možnosti, kot jih pa zmore. < A bi lahko prosim bral po svoje in ti po svoje > ji odvrnem . Leva zlata obrv švigne navzgor in njeno desno oko na mi nameni ″peace stari″ pogled . Ne potrebujem prevoda v umski jezik, da bi razumel posmehljivo grimaso. A opozorilo zaleže in mi celo stran ne skače v misli . Vem seveda, da pa naslednje ne bo več zdržala brez svojega mnenja in se že veselim njene bistroumne pripombe na neko naključno prebrano vrstico. Morda kar na tole … ali je bolje imet šolski kombi na etanol ali na sončni pogon. Če se po jutru dan pozna, potem bo prebrano mnogo vrstic . In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, bodo za večer ostale zgolj še zahvale, oštevilčene opombe ter kazalo. Zlatolask tedaj ne bo več. Kakšno uro prej si bodo začele pretegovat ude, govoričit o novem tednu in nato bodo ena za drugo odšle v zlatolas svet. Ursula le Guin : Če kdo ne verjame v zmaje, bo nekoč pojeden od njih . Od znotraj ... Menim, da enako velja za zlatolaske ! Sfrknjeno tole ... JUPITROVE LUNE < Uaaaauuu … teleskop > zažgoli zlatolaska in z zlato orokavičeno roko zdrsne po lesketajoči površini črnega tubusa , ki skozi okno otožno zre v oblačno nebo. < Ja … fajn , a ne ? Jupitrovo oko, Io , Calisto … > < Eeehhh, vi Jovijci … > posmehljivo zavije s temnimi očmi in še naprej sprehaja prst gor in dol po pločevini. Sliši se , kot da jih pozna v dno njihove kiklopske duše. One vedo in vse jim je jasno . Še mnogo bolj , kot je jasno zvezdno nebo ob prazni luni in ob najbolj hladnem zimskem anticiklonu. Zlatolaso jasno ... < Eisenstein > se še posmeji ... < Einstein > jo popravim , tik preden se ugriznem v jezik, ker nisem prepoznal ironije . Mnogokrat me takole dobijo na levi nogi in to me jezi . < Kakorkoli … smešen skuštran možic . A veš, da v čevljih nikoli ni nosil nogavic … vsaj pravijo tako ?! > < Opičjo pamet je imel … > sklenem prevzet pogovor v svoje roke . < Bistroumnost brez opičje pameti ni dosti vredna . Radovedne opičje tace in njihova neizmerna želja , da se nečesa dotaknejo, poberejo, otipajo , povohajo, razdrejo, izboljšajo in na koncu zavržejo. Opičja radovednost je gibalo človeškega razuma . > < OK … Albert je bil bosopet možicelj z dolgimi kosmatimi rokami > povzame zlatolaska in družno se zareživa namišljeni podobi človeškega junaka, sedaj pomanjšanega na najmanjši možni skupni imenovalec . Oba občutiva kanček cinizma , ki obvisi v zraku in nihče od naju ga ne mara . Seveda ... ni moč vsak dan prepevati visoke pesmi . V najbolj oddaljenih kotičkih glave se vedno skrivajo postani in zatohli zračni žepi , v katere kdaj pa kdaj zaidemo ... na kolenih . A zato imamo oči, mar ne ?! In na stežaj odprta usta , skozi katera piš vetra odpihne pritlehnost ven , na prosto . Tam spremeni agregatno stanje in zopet postane domislica, šala in pomežik soncu . Ganimed je tam, skrajno levo . Europa in Io sta tesno skupaj na desni strani, Calisto pa je skrita za planetom. Kako zelo zelo so za luno Jovijci , če jih imajo cel kup. Nič čudnega, da se jim zlatolaske posmehujejo. Pogledam jo takole, od blizu. Njen, ob prihodu skoraj androgen videz, je sedaj simpatično očlovečen . Kotički ust so nekoliko povešeni . Znamenje na levem licu, ki ga od daleč niti ne opaziš. Komaj opazen podbradek in gube na sicer vedno gladko polikani zlati koži . Smejalne in one druge , ko v jezi namršči čelo. In če so mi simpatične te... na čelu, potem si moram priznat, da ji pristojijo tudi one na duši , pa čeprav včasih cinične. Ta naša opičja radovednost, ko brskamo po tujih dušah ... KAKO JE , KO SI TI ... ZGOLJ TI ? Eno težjih zlatolasih vprašanj. Večkrat in vedno znova postavljeno, a nikoli dokončno odgovorjeno . Mislim, da nanj niti ni moč v popolnosti odgovorit, dokler ne spustiš duše. In če me kdo vpraša ... raje bi se še malo oklepal lastne duše, kot pa da bi dočakal sklepno misel. Morda so tudi zato najina srečanja zgolj epizode, v katerih igrava glavno vlogo … jaz in dotična zlatolaska . Ko takole sedi ob mizi na nestolu … resna je , kot kakšna sodnica višjega sodišča. Že tako ozke ustnice tesno stisnjene skupaj rišejo ravno črto na strogem obrazu . Drža je toga in obleka ni casual , temveč skrbno , do zadnjega gumba zapeta prav do vratu . V sebi se na skrivaj nasmiham … ali ji ni še nihče povedal, da so na ženski neskončno privlačni prav zapeti gumbi . Kar kričijo po odpenjanju . Za trenutek si zamislim, kako v molovi lestvici, odpeti en za drugim spuščajo glasove … od zgoraj navzdol. Nato se zresnim . Vprašanje je resno, ona je resna in zato odmislim v c-molu prepevajoče gumbe. Njihova usta postanejo tanka stisnjena črta ... natanko takšna, kot so njena. Da za vsako vprašanje pride druga zlatolaska , to sem že omenil . A za takšna , ponavljajoča in nikdar dokončno odgovorjena, prihaja vedno ena in ista. Saj ... tudi sonce je vedno zgolj eno, pa naj bo zima ali poletje , jesen ali pomlad. Jaz sem vsakič drugačen, sonce pa je vedno enako in zlatolaska je vedno ista. Dela se , da me ne pozna , pa vendarle je bila vedno tam … ko sem bil neskončno zaljubljen pri sedemnajstih in neizmerno pameten pri triindvajsetih . Na dnu pri tridesetih , uspešen pri petintridesetih , okamenel pri štiridesetih in sprejemajoč pri petdesetih. Rdeča nit je ... zlatolaska ... v zapetem sivem kostimu , ki ga vztrajno z rokama gladi po nogah navzdol , pa ji vedno nagajivo zleze nazaj čez kolena . Kot moje življenje je … njen kostim . In rdeča nit je njeno vprašanje v pravilni umščini < Kako je, ko si ti … ti ?! > < Dobro je … > odgovorim . < A ni dobro , ker vedno znova izgubljam ljudi , ko hočem biti jaz jaz . Dobro je, da sedaj to vem , pričakujem in sem pripravljen. A ni dobro, ker nisem prepričan, če ni moč tudi drugače, pa tega ne še znam . Dobro je, ker sem dovolj močan in pogumen, da delam tisto, v kar verjamem. A ni dobro, ker to morda prizadene nekoga drugega, ki verjame drugače . Dobro je , a še ne dovolj dobro ! > Zlatolasa tišina. Komajda opazen razumevajoč nasmeh in kostim deset centimetrov nad koleni, ki si jih tokrat pozabi zakrit. Znova se zalotim, da mi prepevajo njeni gumbi. Pomlad je in tudi kosi pojejo. Nekaj si zapisuje v beležnico . Enako kot pri sedemnajstih, triindvajsetih, pri tridesetih, petdesetih … Nagnem se preko mize … k njej ... upajoč , da bi kaj razbral, a je zlatolaso črnilo mojim očem nevidno. Ne reče ničesar, samo pospravi beležnico in nato začne izginevat ...zlatolaso . Najprej ena noga , pa druga … roki, trup in nazadnje obraz, ki sedaj vendarle ni več tako strog in tog. NOV ZAČETEK Starodavne so zlatolaske , modrejše so od krščanskega boga , lepše od Mokoš . Vedo, da ničesar ni kot z nožem odrezano, od celote odtrgano in za vekomaj v pozabo potisnjeno . V zlatolasi umščini ni besede za konec, je vedno samo nov začetek. . In kjer je nov začetek, tam tudi slovesa ni. Je preprost odhod, sfrk telesa , a sporočilo ostane , obljuba je izpolnjena in delo je dovršeno. Razpuščene zlate lase si s črno žametno pentljo namotajo v čop , za trenutek se še zazrejo vate in morda s prsti pomenljivo pobobnajo po mizi . Njihov pogled ti zašepeta < to je to > … in že jih ni več http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Sporočilo modre starke: Modra starka živi v vsaki ženski. Nahajam se v najrazličnejših oblikah. Lahko sem kot trnuljčica, ki spi stoletno spanje in čaka na nekaj izven tebe, da te prebudi. Lahko sem kot princesa na zrnu graha in čakam le da mine noč in me prepoznaš v sebi. Lahko sem že budna, a še vsa zaspana in ne vem kaj želiš od mene. Pogovarjaj se z mano. Ali pa sem popolnoma prebujena in ti pomagam v vsakdanjem življenju. Šepetam ti, dajem najrazličnejša znamenja, te stiskam okoli srca, kričim po spremembi, plešem ženski ples. Božam te ves čas. Boža te moja prisotnost, moja vsebina, moje znanje in modrost. Prebudi se, spusti me ven, pokaži me! Lepa sem, popolna ženska. Ne glej se v ogledalo, tam me ni. Začuti se, v sebi boš čutila mene. Poslušaj mojo glasbo, glasbo življenja in zapleši z mano. Pleši najin ples, prebudi vihar v sebi. Prebudi ogenj, ne skrbi da spreraste v požar. Z mano dobiš vso modrost sveta. Vsa znanja, ki jih potrebuješ za popolno življenje, ki si ga zaslužiš. Vse, kar je v tebi ti ponujam na pladnju. Vem da je življnje lepo, igrivo, zanimivo, lahkotno, polno prekipajočega smeha, polno bitij svetlobe, ki te podpirajo. Podpirajo in pomagajo, da se prebudiš, da zaživiš sebe, svojo dušo, svoje poslanstvo. Nikoli nisi sama. Ko ti je najtežje, si prižgi svečko, simbolično prižgi notranjo luč. Pokliči bitja svetlobe. Nič hudega če ne verjameš v njih. Če nimaš zaupanja vase, nariši ali poišči rožo življenja. To je univerzalen simbol preko katerega se lahko povežeš z bitji svetlobe. Ko si boš sčasoma z izkušnjami bolj zaupala, ne boš potrebovala ničesar izven sebe. Zadosti bo misel, klic, prošnja. Zaznala boš odgovor, zaznala boš sporočilo, znak, simbol. To je zaenkrat vse, kar ti imam za sporočiti. Za začetek, da ne bo preveč. Če želiš več, veš kje me najdeš...v tvojem srcu prebivam. Tako, zdaj sem ti zaupala še zadnjo pomembno skrivnost. Vse ostalo bova odkrivale skupaj. zapisala Alenka Keber Alenkakeber.com

Hvaležnost - HVALA Meni osebno ljube besede. Rada jih uporabljam in delim z ostalimi to svobodo, ko jo uporabljam. Srečujem ljudi, ki se jim beseda hvala zatakne v grlu in s težavo rečejo HVALA. Želijo si slave in pozornosti in se ne zahvalijo - želijo le še več. Pa naj bo tako...100 ljudi 100 čudi in tako je prav...zato je vsak poseben in unikaten. Uživajte v tem, da ste svobodi v svojem načinu razmišljanja in dovolite, da tudi drugi tako razmišljajo... Srečno

Stik s svojo dušo je zavestno delanje, ki ga moraš ponavljati in ponavljati, da se navadiš živeti sam s sabo, z resničim sabo. Ne z masko. Ne z zabavljačem, ki mora zabavati prijatelje, ker se bolji, da ga bodo sicer pozabili. Pravi prijatelji ne pozabijo. Pravi prijatelji razumejo. Če niso pravi prijatelji, kaj potem so? Kakšna je njihova vloga v našem življenju? Motilci na poti do stika samega s sabo? Z ustrežljivcem, ki mora ustrezati najbližjim, ko si oni zamislijo, da ga potrebujejo. Mogoče jim je le dolgčas. Mogoče potrebujejo tvojo energijo, ker so sami izčrpani. Če bi te imeli res radi, bi ti dali proste roke in čas zase. Ne bi te priklenili nase pod pretvezo, da te potrebujejo. Velikorat se to zgodi s starši, ki ne morejo spustiti svojih otrok in si zmišljujejo najrazličnejše ovire in težave, da držijo svoje otroke pod kontrolo. Zavedno ali nezavedno si ustvarjajo situacije, ko te potrebujejo. In če jim nasedeš, niti ne zaznaš kdaj te mama energetsko vzame za svojega moža ali oče za svojo ženo. Začneš opravljati stvari, ki naj bi jih opravljal tvoj oče ali tvoja mama. In koliko energije ostane tebi? Ali imaš lahko parnerja? Ne moreš, ker si te je energetsko prilastil ened od staršev. Ta, ki ga ljubiš, ali ljubi tebe, te ne čuti zares, ker te energetsko ni. Pa ne gre za ljubosumje. Gre za čuteje. Potem je tukaj še služba. Bodi tak, obnašaj se tako, obleči se tako, govori tako, delaj tako, zasluži toliko. Ker sicer te bomo zamenjali, odpisali. In pa ne delaj tako, da me ne bi slučajno ogrožal, ne govori tako, da ne bi bil boljši od mene. In tako traja najmanj osem ur vsak dan. Koliko časa potrebuješ, da prideš v svojo energijo, ko si doma? Ali greš sploh domov, ali misliš da rabiš relaksacijo, da pozabiš službene stvari.. In če se vse skupaj sestavi. Zjutraj greš v službo. Vsak dan. Delaš osem ur. Ne izklopiš se še od službe, ko te pokliče starš, da te nujno potrebuje in je potrebno najmanj 3 ure preživeti kot nujen pomočnik. Takoj se preklopiš v potrebnega drugemu. Kje si pa ti? Si si skuhala? Bila v trgovini? Pomila posodo? Oprala perilo? Posesala, pomila kopalnico? Imaš morda gospodinjsko pomočnico, če druemu igraš to isto? In te zvečer pokliče prijatelj, ki potrebuje prevoz. In se nadaljuje ustrežljivost brez razmiselka, kaj pa jaz. Pride večer, ali pa že noč. Brez zavedanja doma nadaljuješ z odmikom od sebe v buljenju televizije. Danes nisi bila nič sama s sabo. Si pa naredila normo v službi in bila koristna najmanj dvema osebama, ki te imata rada ??? Drug dan greš v službo. Sploh ne budna in sploh ne prisebna. Ampak masko gor in gremo. Normo je potrebno narediti. In mine služba, prideš domov, nekaj skuhaš, si zaželiš mirnega polodneva in večera, pa pokliče prijatelj, zvečer je žur, se dobimo, pivo, klepet? Ja itak, že dolgo se nismo videli, potrebuje me, s prijatelji je traba vzdrževati stike, da me ne pozabijo, da ne ostanem sama. A res? Pravi prijatelji te ne bodo pozabili in izgubili stika, tudi če se ne vidite dve leti. Pa gre popoldan, večer. Utrujena padeš v posteljo. In pride tretji dan, družinske obveznosti in spomini, nepredelani občutki.... Je tukaj četrtek. OOOOO, danes bi si pa lahko vzela čas zase. A res? Starši me potrebujejo, nujno, le za kratek čas, bo hitro, drugi prijatelj bi me rad videl, res se že dolgo nisva srečala, ima težave, dajmo ga razvedriti. Hm, kaj pa jaz? Danes si želim vzeti čas zase, morda za naju. Ja, no, gremo. Folk me rabi. Je treba vrniti to, kar so mi dali. In pride večer. Nekaj časa zase. Ampak sem že utrujena in malo sem tudi že popila. Mine tudi ta večer. Oooo, super, je že petek. Danes žurka zvečer. Jutri žurka popoldan. V nedeljo bi se prilegel mir. Ampak ali si ga res želim? Ali znam biti sama s sabo? Ali si želim bližine nekoga? AIi zmorem še to? Že tako je vsega preveč. Pa nisem sama s sabo, kako naj bom potem z nekom. Vsaj ta čas bi porabila za to, da sem sama s sabo, s knjigo, v miru. In ja, res je najbolje tako, da se ne navežem na ljubljeno osebo, ker ne potrebujem nekoga, ki bi me res ljubil in sprejemal tako kot sem, ko pa imam toliko prijateljev, ki jim želim ustreči in se družiti z njimi, pa starše, ki me potrebujejo, pa otroke, ki so mi na prvem mestu. In kje sem jaz? Ni me. In edino ta ljubljena oseba, ki me spomni name, ki mi prinese nekaj miru v dušo, to edino osebo bi najraje skenslala, da se ne bi preveč spomnila nase. Da se mi ne bi bilo treba ukvarjati sama s sabo. Ker, ko sem s to osebo, sem res lahko jaz jaz . Taka, kot sem. Razigrana, vesela, nagajiva, žalostna. Ne potrebujem maske. Ampak ker se tega bojim, prej spijem malo da me ni strah. Ampak občutkom in čustvom, ki jih v meni prebuja ta oseba se ne morem skriti. Ta pridejo na plano, če hočem ali ne. In takrat sem zmedena. Rada bi pobegnila in nočem pobegniti. Je lepo in ne zdi se mi relano da bi lahko tako trajalo. Ne mislim, da si to zaslužim. Ne mislim, da je to sploh možno in mogoče da se dogaja meni. Zato si moram zamegliti um, da možgani ne delujejo, da se izklopijo, da lahko padejo maske. Da sem jaz lahko jaz. Ampak sem tako utrujena. Res sem utrujena. In tako tudi z ljubljeno osebo ne morem biti. In sem v začaranem krogu iz katerega ne grem. Ker. Če bi šla. bi izgubila teh nekaj prijateljev, ki so mi ostali. Pa bi jih res? Bi mi mama zamerila, ker nimam časa zanjo vedno ko se ji dvigne. Pa bi res? Mogoče na začetku, potem pa bi videla da si umirjena in da si postavila meje njej in če si jih njej, jih lahko komurkoli. Kajti ona te je rodila, vse ti je dala. Če se pred njo postaviš na svoje noge, si zmagala. In to je njen namen, da te vspodbudi na tak čuden način da se postaviš na svoje noge. Velikokrat so starši na čuden način tisti, ki porinejo človeka, otroka naprej, stran od sebe na najrazničnejše načine. Nazaj k sebi. In čeprav se zdi neverjetno, se potem ta odnos sčasoma nekako poravna, popravi, ni več napetosti. A le ko se ta otrok postavi ob rob svojemu staršu, postavi mejo in gre v svoje življenje. In ko je otrok, čeprav ponavadi že odrasel sposoben postaviti mejo staršem in vidi, da se odnosi niso poslabšali dojame, da lahko to stori vsakemu. Ker šele potem te ljudje v resnici začnejo cceniti in spoštovati, ko vidijo da spoštuješ tudi sam sebe. Ali pa grejo stran od sebe, ker jim več ne ustrezaš in odgovarjaš njihovi vlogi, ki so si jo zamislili zate .

Kaj se lahko zgodi, ko se pokažem kdo v resnici sem? Ljudje, ki me ne poznajo me lahko imajo za še bolj čudno in se mi izogibajo. Tisti, ki me ne poznajo, so nepomembni igralci v mojem življenju in naj odpadejo čimprej. Tisti, ki me poznajo se me lahko ustrašijo in so na distanci do mene. In bolj ko se sami povezujejo s sabo, manj je lahko strahu, več razumevanja in spoštovanja. Tisti, ki se ne želijo, upajo in bojijo povezati sami s sabo, se iz strahu in nerazumevanja sami odmaknejo in od strani opazujejo. Sicer občudujejo, ali ogovarjajo, ampak so na strani, niso direktno škodljivi in meni, če sem v svojem bistvu ne morejo delati škode. Lahko vzbudim zanimanje pri ljudeh, ki do zdaj niso vedeli da obstajam. Lahko sprožim jezo v tistih, ki se skrivajo in se še ne bi pokazali v svoji pravi luči. Lahko sprožim tudi strah v tistih, ki vedo, da vem resnico, pa se bojijo, da bo razkrita, ker v bistvu ne vedo, kaj vem. In če odmislim, kaj vse lahko to prinese drugim ljudem in kako lahko vse to vpliva nanje. Kaj to prinese meni osebno? Izražam sebe. Izražam resnico, ki je v meni. Povem in širim resnico med ljudi. Resnico, ki je bila skrita. Resnico, ki boli. In osvobaja. Vse, kar želim v življenju početi je to, da širim dobro, delam dobro, živim v miru, ustvarjam in imam dovolj za svoje življenjske potrebe. In delam, se pogovarjam z bitji, pišem, rišem, prenašam sporočila narave. Rož, dreves, bitij, zraka, vetra, vode, morja, kamna, polža...

Ljubezen, čustvo, občutek, bolečina, sreča, vse v enem. Ljubim ga. Nimam ga le rada, ljubim ga. Pogrešam ga. V trenutkih, ko sva skupaj sem cela. Ko se stisneva, čutim sebe. Ko se pogledava v oči, se stopim. Stopim se od občutka ljubezni. Besede so nepotrebne. Le trenutek tišine in pogled v oči. Stisk teles, srce na srce. To je vse kar je potrebno, da čutim njega, da čutim sebe. Zdi sem mi kot da duša, moj srčni partner, morske deklice oz moj dom, mama kraljica in oče kralj delujejo skozi njega. Da lahko občutim kaj pomeni biti ljubljena, kaj pomeni biti doma. Ko sem z njim, se počutim, kot da sem doma. Z njim bi lahko vsak večer zaspala, z njim bi lahko vsako jutro se prebudila. Z njim bi lahko preživela vsak trenutek. Ko nisem z njim, pa vem da bi lahko bila, če bi bil on v stiku sam s sabo, sem žalostna in mi je hudo. To mi kaže le to, kako je hudo in kako je žalostna moja duša, ko jaz nisem sama s sabo, ko nisem z njo. Ko iščem zunanje ne vem kaj, namesto da bi se pogovorila sama s sabo, namesto da bi zaupala sama sebi. Svoji duši. Svoji mami potožila ko mi je težko, svojega očet zaprosila za pomoč. Za finančno pomoč, za fizično pomoč. Namesto da živim v želji, kdaj bova skupaj, bi se pogovorila z delfinom, mojim najboljšim prijateljem Billom, s svojim prijateljem škratkom Pavlom, z metuljčico, ki zadnje čase frfota okoli mene, da jo zelo zaznavam. In koneckoncev bi lahko svoji hčerki AniMariji povedala, da tudi njo pogrešam. Prav tako Tadeji in prav tako Teji, da jo imam rada. Da me skrbi zanjo. Da ne vem več kaj naj naredim, da je vse njejo življenje v njenih rokah in da je čas, da se počasi umaknem vase in jo pustim, da se postavi na svoje noge. Da nimam pojma kako naj to naredim in da nimam pojma kako naj ji še pomagam. Namesto da živim v hrepenenju, je čas, da se resnično zazrem sama vase in se začutim. Začutim kako sem ranjena. Začutim resnične rane in posvetim sama sebi čas. Ni vse v ustvarjanju, veliko je v negovanju sama sebe. Počitek. Spanje. Knjiga. Sprehod...

Včasih me je pričakal..včasih ne…..vedno sem ga vabila k sebi z kosi mesa, toda ni kaj..Pepi je bil karakter…ni se dal….meso sem pustila vedno na istem mestu, ki sem ga videla iz kuhinje, da sem ga lahko opazovala kako je….ni jedel…hlastal je…..zanimiva so mi bila njegova ušesa…tudi ko je jedel so bila vedno visoko..kakor antene…..imel je krasno gosto dlako…in ob dnevih, ko se je prikazalo malo sonca se je lesketala….izžarevala je zdravje….ko je končal z hrano me je vedno pogledal…..pravzaprav zagledal se je vame in šele nato stekel nazaj v gozd….vedno pod isto smreko….ob pogledu sem se počutila kakor Mali princ, ko ga je lisica prosila, naj jo udomači začela sem mu pripisovati lisičino pričakovanje, veselje..nemir…oba sva potrebovala obrede. Počasi sem začela kupovati hrano za mačke in mu puščati obilne obroke. Med nama se je porodilo nekakšno spoštovanje in…(ne se smejat please) nekakšna vez. Postopoma sem se mu približevala….nekoč sem se usedla blizu hrane in čakala…oddaljenost je bila sprva cca 3 metre, a sem počasi hrano približevala, dokler nisem prišla na meter….mislim, da je prvič trajalo skoraj pol ure, da je začel jesti..potem pa se je navadil moje bližine…vedel je, da se ne bom premaknila dokler je tu, čeprav sem si zelo želela dotika te mehke dlake…..Sčasoma je postal moj zaupnik….kaj vse je slišal Pepi, ko je jedel…..vedno sem imela občutek, da me pozorno posluša..seveda sem se zavedala da je tudi ton ta, ki je pogojeval njegove reakcije…..včasih bi zastal..me pogledal…(kao…a je vse ok s tabo al kaj)…..ob moji žalosti se mi je zdelo, da celo hrano požira počasneje in mi daje čas, ter uteho….vedno sem imela občutek, da me razume…..da razume smisel Lisice in Malega princa….da razume bistvo, ki je očem skrito (ja fool mam rada to knjigo). Opazila sem, da kako se spreminja z prihodom pomladi….shujšal je….in postal bolj počasen v begu nazaj….čas, ki ga je preživel blizu hiše se je postopoma podaljševal…prišlo je poletje, Pepi pa je bil vedno bolj suh in dlaka je izgubila lesk. Ker sem prihajala na Zaplano le na obisk sva se videla dokaj poredko….a sčasoma je pritekel do prve smreke še preden sem ugasnila avto. Sestra je povedala, da ga občasno vidi…a nje ni spustil v bližino….tudi mesa, ki bi mu ga prinesla ni vzel…..celo pihal je na njo, pa je proglasila oba za norca…Pepija in mene….. »join the club« sem si mislila….jaz sem eden bolj normalnih norcev, Pepi pa je itaq car Toda včasih je bil vesolja daleč od carja…prihajal bi poln ran…nekoč mu je na prsih manjkal cel šop dlake…da velike rane na tački niti ne omenjam...kdo ve….kje je bil in s kom se je tepel….. Poletje se je prevesilo v jesen, ko se mi je Pepi prvič približal. Srečanje mačka in človeka v svetu najbrž ni nek dogodek…a jaz sem se v sebi smejala cel teden….kar prišel je do mene….in sedel. Ne samo sedel..sedel je tako, da sem ga občutila. Čisto poleg mene. Še zdaj vem kako topel je bil….bil je moj najljubši del dneva..polmrak…topel veter…in Pepi ob meni….popolnoma srečna sem bila...(moj bivši-požri se!!! c.c.c.)… Sploh se ga nisem upala dotakniti…le uživala sem v prisotnosti. Prvič sem v kuhinjo sem planila……«prišel jeeeeee«…..pogled moje sestre je bil zgovoren...."tebi ni pomoči"....ok....sfw? imam pač rada mačka...na svetu so še bolj nenavadne ljubezni.... Prav tako pa je prišel tudi dan, ko sem ga pobožala…..nekje pred koncem poletja se je začel rediti in spet je postajal alfa maček kakšnega sem spoznala. Njegova dlaka je bila tedaj že gostejša … ko sem se prvič sprehodila z prsti pod njegovim vratom….uhh..kako Pepi prede….in kako se namesti…kakor, da je čutil, da je to zanj dobro je mirno stal, ko sem mu čistila rane, pihal je, ko sem kanila propolis na odprtino pri šapi....zbežal pa ni..... pri veterinarju sem nabavila kapljice in zdravila....ogrlico proti klopom je izgubil v dveh dneh.....tolažila sem se, da so vse te nadloge in bolezni obstajale že preden sva se spoznala...in da bo narava pomagala...pa ni vedno...rano na tački sva zdravila dva meseca.....Že to zimo je skočil že sam na okensko polico in dobrohotno dovolil tudi moji sestri, da ga hrani…v hišo ni hotel, je pa prihajal vse pogosteje, tudi, ko mene ni bilo tam. Ko sva spomladi nabirali regrat nama je sledil kakor pes in se nama dobrikal, ko sva ga čistile. Bilo je očitno, da ima rad dotik in postajal je vedno bolj domač….čeprav je vedno ob objemu teme izginil pod smreko

DUH TANTRE Bratstvo tantrikov čaka, da se ponovno obudi. Začelo se bo prebujati, ko se bo približeval konec Kali juge. Prepoznalo bo moč ženskega principa in transformiralo svet. V ekstatičnem trenutku prehoda iz enega obdobja v drugega, bodo ti zvesti privrženci te nesebične poti, dosegli svoj cilj. Kaula tantra KAJ JE TANTRA »Ni lahko definirati tantrizma,« pravi akademik Mircea Eliade. In res, Indija je dežela v kateri sobiva toliko različnih redov, filozofij in duhovnih tradicij, da jih je nemogoče sistematizirati, zato smo zanje izumili predal, v katerega jih lahko strpamo in ta predal se imenuje »hinduizem«. Beseda, ki nič ne pove, še najmanj to, da jih razumemo, daje nam pa občutek da so nekam pospravljene. Podobno velja za Tantro, ki zavzema en del tega predala. Sicer načelno drži, da so tantriki pretežno Šakte, vendar med njimi najdemo tudi Šaivite in Vaišnavite, pa Kaule, Kapalike in Aghore, če jih naštejem le nekaj. Tantra je izredno raznolika tradicija, stara več tisoč let, opisana v več sto sanskrtskih tekstih, od katerih so mnogi še neprevedeni, ali pa skriti v privatnih bibliotekah. Teksti so napisani v simboličnem jeziku, tako da jih ne moremo razumeti brez razlage učitelja, ki je bil v ta svet simbolov uveden, oziroma iniciiran, kot pravimo. Dokler ne srečamo učitelja, ki je ponotranjil to pot, tudi ne bomo razumeli, oziroma zavohali »duha tantre«, (tega neoprijemljivega duha, ki je skupen vsem tem različnim smerem), pa čeprav smo prebrali vse tekste na internetu in se nam morda dozdeva, da o tantri nekaj vemo. Da bi bila situacija še bolj zapletena, pa Tantrični guruji velikokrat ne odgovarjajo splošno sprejetim predstavam o gurujih. To niso nujno smehljajoče figure, ki vzdržujejo videz svetosti in vodijo kak ašram, čeprav so tudi izjeme. Lahko živijo običajno družinsko življenje, so zobozdravniki ali morda prodajalke na tržnici. Lahko so Sadhuji ali Babe, ali pa uslužbenci na pošti. Tantra zahteva od učenca, da preseže svet zunanjih videzov in svoje lastne omejene predstave in s pomočjo intuicije in duhovnega razločevanja, prepozna učitelja, ki je tantrični iniciat. Mnogi pravijo, da je pravega tantričnega učitelja težko najti – tantrični guruji pa odgovarjajo, da to ne drži – da je težko najti pravega učenca. DUH TANTRE Indolog Heinrich Zimmer pravi : »Najboljših stvari se ne da povedati, druge najboljše, takoj za njimi, so pa napačno razumljene.« Res, o tantri se zelo veliko govori, ostaja pa ena najbolj nerazumljenih duhovnih poti. Tantra uči, da lahko svoje posvetno življenje izkoristimo za to, da dosežemo višja stanja zavesti. Ne zahteva, da se svetu odpovemo, da bi bili duhovni, ampak nas vodi v izkustvo neskončnega s pomočjo omejenega sveta oblik. Svet uporabi kot odskočno desko, ki nas vrže onstran, tja v neopisljivo. Fizičnega sveta ne vidi le kot nekaj, kar nas ovira pri tem, da bi postali duhovni, ampak v fizičnem svetu prepoznava latentno božanskost. Tantrizem predstavlja nasprotje Vedanta filozofije, ker zavrača koncept, da je svet, s stališča človeka, iluzija. Nasprotno, tantra prepoznava pojavnost sveta kot obliko moči, ki je izraz Šakti energije. Alain Danielou Beseda tantra izvira iz sanskrtske besede tan - ki pomeni razširiti in trayati – ki pomeni osvoboditev. V tantri torej širimo svojo zavest, do končne osvoboditve. ( Mokše). Tantra je duhovna znanost, ki uči metode s katerimi vstopamo v nezavedno in prepoznavamo naše globoko vrojene komplekse, da bi lahko prečistili svojo osebnost in se psihično in fizično prerodili. V tantri širimo svojo zavest tako, da aktiviramo Kundalini Šakti in ko se ta naša notranja ženska združi z absolutno zavestjo Šive, spoznamo božansko naravo v sebi, v vsakemu in v vsem. Tantra zaobjema vse vidike življenja, pa naj bodo materialni, ali pa transcendentni in tako celi razcep med posvetnim in duhovnim, med telesom in duhom. S tantro dosežemo sintezo duha in materije, ki nam omogoča, da lahko dosežemo svoj najvišji duhovni potencial. Tantra je pot heroja, ki se ne boji in ne zavrača nobenega aspekta življenja. Tantrik išče osvoboditev tako, da uporablja svoje telo kot orodje evolucije. Dr. Jonn Mumford /Anandakapila Saraswati/ Tantra je nedogmatičen sistem, ki nima splošno sprejete definicije, ne strogo določenih pravil. Tisočletja je bil varovana skrivnost, saj se njegovega bistva ne da razložiti s pomočjo besed. To je praktičen sistem, ki prinaša rezultate in osebne izkušnje. Tolerantnost je zelo opazna značilnost tantre, zato je tudi lahko zaobsegla in zlila skupaj tako različna prepričanja, oblike čaščenja in duhovne tehnike. Takšna strpnost se lahko razvije kadar nek sistem raste po naravni poti, v atmosferi odprtosti, radosti in svobode, brez dogme. To se lahko zgodi le kadar nek sistem resnično prinaša rezultate in izkušnje, ki jih obljublja, ustvari mir in zadovoljstvo v tistih, ki mu sledijo in povzroči, da so ljudje bolj zavestni in razumevajoči. Dogma se lahko razvije samo, kadar so ljudje nesrečni in živijo na nižjih nivojih zavedanja, ker so zaradi pomanjkanja izkušenj negotovi vase in v doktrino, ki ji sledijo. V tantri je izkušnja pomembnejša od intelektualnega znanja. Tantre se tudi ne moremo naučiti iz knjig, saj je to sistem, katerega esenca se prenaša ustno, z mentorja na učenca. Čeprav je tantrična literatura obsežna, tantra tudi nima osrednje svete knjige, na kateri bi temeljila. Tantrično prepričanje je, da bodo stari tantrični teksti izginili in da so bodo vedno pojavili novi, da jih nadomestijo. Bistvo tekstov bo ostalo isto, toda njihov izraz in odnos do prevladujočih družbenih okoliščin bo drugačen. Tantra ni mirujoč sistem; to je sistem, ki se prilagaja potrebam časa. Prvi učinek uporabe tehnik tantrizma je izkušnja svobode v tem svetu. Alain Danielou Tantra tudi nima odklonilnega odnosa do spolnosti, temveč smatra da je spolnost lahko orodje s katerim dosežemo spremenjena stanja zavesti. Zato v Krija tantra jogi učimo tudi tehnike s katerimi energije, ki se pri običajnem spolnem odnosu potrošijo, dvigujemo v višje čakre. Svojega partnerja ljubimo kot utelešenje Boga. Za tantrika duhovno ne predstavlja konflikta z organskim, temveč njegovo izpolnitev. Njegov cilj ni, da bi odkril neznano, temveč da bi spoznal znano. Tantra ne uči nobene vrste religioznih, kulturnih, plemenskih ali nacionalnih prepovedi. V tantri ne obstaja razlika, ki jo delam med sabo in tabo, zaradi načina življenja, ki ga živiš ti in načina življenja, ki ga živim jaz. Ne želim, da spremeniš svoj način življenja in ne primanjkuje mi spoštovanja do tvojega načina življenja. Če obstaja neka znanost, neka religija, ki razume človeško nepopolnost, potem je to tantra. Vse religije in vsi sistemi joge so nestrpni, ne morejo razumeti zakonov naravnega razvoja, katerim smo podrejeni vsi in od katerih ni nihče osvobojen. V Tantri rečemo, da ne glede na to kateri religiji pripadaš, kateremu etičnemu prepričanju slediš, ne glede na to kakšen je tvoj način prehrane in življenja - ni ti ga treba spreminjati. Tantra sprejema to, da toliko milijard ljudi ne more pripadati istemu načinu življenja. Paramahansa Satyananda Saraswati Ambikananda/Polona Sepe

Članek, ki ga je leta 1985 napisal Beno-José Schorr, brazilski duhovnik ter profesor fizike in biologije : »Pred desetimi leti, ko sem bil star 61 let, sem bil skoraj paraliziran. Hudo me je zbadalo v križu, kar je bilo po mnenju zdravnikov neozdravljiva kalcifikacija hrustanca. Ko sem zjutraj vstal, sem čutil hudo bolečino v hrbtenici in ta bolečina me je spremljala cel dan. Vzrok je bil živec, ki mi je povzročal bolečine, posebno, če sem bil pokonci. Kar me je prisililo, da sem vse delal sede. Lansko leto je bolečina postaja tako huda, da sem moral odpovedati vsa potovanja. Tudi mašo sem moral opravljati sede. Naredili so mi spet nove rentgenske slike in mi povedali, da so moja vretenca trda in v stanju hude dekalcifikacije. Ni mi bilo pomoči. Končno nisem mogel več niti spati leže v postelji … Potem sem se začel spraševati: Kaj naj naredim? Za medicino sem bil izgubljen, torej mi ostane samo še božja pomoč. Prosil sem in molil za rešitev. Čez nekaj dni sem šel v Porto Alegro na znanstveni kongres jezuitov. Tam sem spoznal patra Juareza, ki mi je zagotovil, da je zdravljenje mojega problema zelo lahko. Rekel mi je, da moram jemati magnezijev klorid. Pokazal mi je knjigo patra Puiga, španskega jezuita in biologa, ki je odkril zdravilno moč magnezijevega klorida na podlagi izkušnje v svoji lastni družini. Njegova mama je imela hudo artrozo, a je s pomočjo te soli zopet postala gibčna kot mlado dekle. Začel sem jemati en odmerek magnezijevega klorida vsako jutro. Po enem tednu sem začel jemati po en odmerek zjutraj in en zvečer. Po dvajsetih dneh pa sem se prebudil brez bolečin! Še vedno pa sem težko hodil. Po tridesetih dneh sem mislil, da se mi sanja – zdaj sem lahko hodil naokoli brez bolečin! Spet sem šel lahko na sprehod v mesto. Po štiridesetih dneh sem lahko hodil cel dan z majhno bolečino v desni nogi, kot pred desetimi leti. Po šestdesetih dneh pa je bila boleča noga pozdravljena in skoraj boljša kot leva. Po treh mesecih sem postal normalno gibčen. In zdaj, po desetih mesecih, sem še vedno. Magnezijev klorid odvzame kalcij, ki ni na pravem mestu in se odlaga v sklepih. Poleg tega tudi normalizira pretok krvi, ker stabilizira krvni tlak. Živci postanejo mirni, misliš bolj jasno, spomin in koncentracija se izboljšata, kri postaja bol tekoča in se čisti. Hudo zbadanje v jetrih je prešlo in prostata, ki bi jo moral operirati že pred leti, me skoraj ni več spominjala nase. Ljudje so me spraševali: »Kaj se je zgodilo z menoj. Mlajši si.« In v resnici sem se tako počutil. Spet sem imel veselje do življenja. Prav zato se čutim dolžnega, da objavim ta članek – za vse tiste, ki trpijo bolečine in se slabo počutijo.« Koristi magnezijevega klorida : vzpostavi mineralno ravnotežje pri artrozi, poživi funkcije organov – na primer ledvic, da izločijo sečno kislino; ureja živčno mišično aktivnost in sodeluje pri prenosu živčnih impulzov; poživlja telo in um ter uravnoveša mehanizem krčenja in sproščanja mišic, preprečuje krče in utrujanje mišic ter jih krepi, kar je ključno za vsakega športnika; pravilno delovanje srca in igra važno vlogo v številnih bioloških procesih; izboljšuje presnovo in daje energijo, je učinkovit proti depresiji in odlično sredstvo proti stresu; uravnavana telesno temperaturo; preprečuje visok holesterola; uravnava delovanje črevesja; skrbi za tvorbo kosti; sodeluje v presnovi ogljikovih hidratov in beljakovin; zmanjšuje vsebnost lipidov (maščob) v krvi, pomaga pri arteriosklerozi, ker čisti kri, poživlja možgane in ohranja mladostnost; preprečuje staranje; zmanjšuje težave pri prostati in hemoroidih; preprečuje gripo, bronhitis; podaljšuje mladost; preprečuje debelost; preprečuje raka; preprečuje arteriosklerozo; je odlično odvajalno sredstvo; ureja prebavni sistem; tetanusu, epilepsiji in podobnih živčno-mišičnih obolenjih; preprečuje omrzline; deluje kot dezodorant. Priprava magnezijeva klorida Zavremo liter vode in pustimo, da se le-ta ohladi. V steklenico ali drugo stekleno posodo damo 33 gramov magnezijevega klorida ter vanjo vlijemo prevreto in ohlajeno vodo. Steklenico z vsebino dobro pretresemo zapremo. Hranimo jo na sobni temperaturi. Odmerjanje magnezijevega klorida Priporočen dnevni odmerek je približno ena kavna skodelica, odvisno od starosti in potrebe. Od 51. do 70. leta starosti: eno kavno skodelico zjutraj, Od 10. do 50. leta starosti: pol kavne skodelice, Od 71. leta starosti: eno kavno skodelico zjutraj in eno zvečer. Ljudje, ki živijo v mestu in uživajo veliko rafiniranih jedi, morajo jemati več magnezija. Odmerki magnezijevega klorida pri boleznih kot so : Hrbtenica: išias, težave s križem zaradi dekalcifikacije.Vzamemo en odmerek zjutraj, drugega popoldne in tretjega zvečer. Ko težava izzveni, jemljemo naprej, da se ne vrne, po en ali dva odmerka na dan, odvisno od starosti. Artroza: Sečna kislina se odlaga v sklepih, predvsem na prstih, ki zatekajo. To se zgodi, ker ledvicam primanjkuje magnezija. Treba je paziti, ker so ledvice lahko poškodovane: jemljemo en odmerek dopoldne in če v 20-ih dneh ni izboljšanja, nadaljujemo z enim odmerkom zjutraj in še enim zvečer. Po ozdravljenju nadaljujemo s preventivnim nizkim odmerkom glede na starost. Prostata: tri odmerke magnezija; jemljemo en odmerek zjutraj, dva popoldne in dva zvečer. Ko se stanje izboljša, nadaljujemo z minimalnim odmerkom glede na starost. Problemi v starosti: neprožnost kosti, krči, tresenje, trde arterije s holesterolom v notranjih stenah, slaba možganska aktivnost. Jemljemo en odmerek zjutraj, drugega popoldne in tretjega zvečer. Po izboljšanju uživamo minimalen odmerek glede na starost za preventivo. Rak: Vsi imamo predispozicijo za raka. Rak so celice, okvarjene zaradi toksičnih snovi. Te celice se ne družijo z zdravimi celicami in niso škodljive, dokler njihovo število ne naraste. To pa lahko prepreči magnezijev klorid s pomočjo zdravih celic. Pri počasnem širjenju raka ne nastopijo bolečine, dokler ne nastane tumor. V tem primeru nastopijo razni virusi, ki napadejo zdrave celice in povzročijo širjenje bolezni. Če je bolezen že razširjena, lahko magnezijev klorid širjenje zavre, a je ne pozdravi, čeprav so poznani tudi taki primeri. Magnezijev klorid je preventivno sredstvo za raka na dojkah, tako da v primeru obolenja ne pride do degeneracije in tvorbe tumorja. Ne jejmo hrane, ki povzroča raka. Uživanje magnezijevega klorida zadostuje, da ima telo mineralne soli uravnovešene in je tako zavarovano pred skoraj vsemi boleznimi. Priporočljivo je, da po izboljšanju stanja zmanjšamo odmerek magnezijevega klorida na minimum glede na starost. Priporočljivo je tudi, da ga prenehamo jemati za dva do štiri mesece in potem spet nadaljujemo štiri do šest mesecev z minimalnim odmerkom, spet prenehamo za dva do štiri mesece in tako naprej. Uživanje magnezija seveda ne prepreči vseh bolezni, ampak če nas bolezen prizadene, je to v lažji obliki. Jemanje magnezija ne povzroči odvisnosti, je naraven kemični element, nima kontraindikacij in se lahko jemlje hkrati z drugimi zdravili. Opozorilo! Magnezijeva klorida ne smejo uživati ljudje z okvaro ledvic, razjedo na želodcu ali bolezni, nosečnice, če ste dehidrirani, če ste alergični na to snov.

Takole je. Biti idejni vodja projekta - pa magari starejši punci, ni mačji kašelj. Se mi vedno bolj dozdeva, da bi za tale moje mukotrpneno delo, morala nekak odslužiti. Ampak, ker ima danes obletnico iz tega ne bo nič. Že leto dni srečno zaljubljena..leto dni..jaz pa celih enaindvajset in drobiž let veze za sabo. Koliko močno zaljubljena? Zaljubljena bolj slabo. Ljubljena? Nič ne vem več. Včasih blazno samozavestna hodila po svetu, ker sem pač vedela tole. Pol pa pridejo čudni časi in vedenje se postavi na glavo. To, kar veš, pol ugotoviš, da pravzaprav nič ne veš in se probaš sprijaznit s tem. Hkrati pa upaš in se loviš in vsako slamico. Pa nasmeh kakšen. Pa klic sredi dopoldneva. Že zato, da te pravi čas prebudi, ker konec koncev treba skuhati južina.

No, kolegica tule v službi, k jo jako cenim, mi je mejlala še eno fino zadevo, vredno grama modrosti (poanta): Mlada ženska je sedela na zofi nekega vlažnega dne, pila ledeni čaj, medtem ko je bila na obisku pri svoji mami. Pogovarjali sta se o življenju, o poroki, o odgovornostih življenja in obvezah odraslih ljudi. Mati je zamišljeno mešala pijačo in ledene kocke so trkale ob kozarec, ko se je obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla: "Ne pozabi svojih Sester. Še bolj pomembne bodo, ko se boš starala. Ne glede na to, kako zelo ljubiš svojega moža, ne glede na to, kako zelo boš ljubila otroke, ki jih boš imela, še vedno boš potrebovala sestre. Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite stvari skupaj." "Zapomni si, da sestre pomeni vse ženske ... tvoje prijateljice, hčere, vse ženske in sorodnice, s katerimi se čutiš povezano. Potrebovala boš druge ženske. Ženske se vedno potrebujemo." Kakšen čuden nasvet mi je dala, si je mislila mlada ženska. Ali se nisem pravkar poročila? Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov? Sedaj sem poročena, za božjo voljo. Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar bo moje življenje ovrednotilo. Vendar je prisluhnila svoji materi. Obdržala je stike s Sestrami in vsako leto imela več ženskih prijateljic. Ko so se leta prekopicevala, eno čez drugo, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, kaj ji govori. Ko čas in narava naredita svoje spremembe in skrivnosti na ženski, so Sestre glavna opora v njenem življenju. V več kot 50-tih letih svojega življenja tukaj, sem se naučila tole: Čas teče. Življenje se zgodi. Razdalja ločuje. Otroci odrastejo. Službe pridejo in gredo. Ljubezen zbledi in upade. Moški ne naredijo, kar naj bi. Srca pokajo. Starši umrejo. Kolegi pozabijo usluge. Kariere se končajo. VENDAR ... Sestre so vedno tukaj, ne glede na to koliko milj je med njimi. Prijateljica ni nikoli tako oddaljena, da je potreba po njej ne bi dosegla. Ko moraš hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo ženske v tvojem življenju stale na robu doline, te podbujale, molile zate, se potegnile zate, posredovale v tvojem imenu in te z odprtimi rokami čakale na koncu doline. Včasih bodo celo prekršile pravila in hodile s teboj ... ali prišle in te odnesle ven. Prijateljice, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete, sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje življenje! Svet ne bi bil isti brez žensk, in tudi jaz ne. Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami. Prav tako ne vemo, kako zelo bomo potrebovale druga drugo. Vsak dan potrebujemo druga drugo. Posreduj to sporočilo ženskam, ki ti pomagajo vnašati smisel in lepoto v tvoje življenje ... Jaz sem to pravkar storila. Kratko in sladko; Na svetu je več kot 20 angelov. Deset jih mirno spi na oblaku. Devet se jih igra. In eden je pravkar pred tem ekranom in bere tole sporočilo. Želim ti lep, zelo lep dan! Z ljubeznijo in svetlobo ...

Kdor se bori s sabo in v tem boju zmaga, mu to uspe le takrat, kadar se zaveda, da je boj sam po sebi vreden truda.

Nihče ni tvoj sovražnik, nihče ni tvoj prijatelj. Vsakdo je tvoj učitelj. Ne živi niti v sedanjosti niti v prihodnosti, temveč v večnosti. Velikansko rastlinje se tam ne more razcveteti; že sapica misli na večno izbriše ta madež življenja. Čisto srce je nujni pogoj za tistega, ki išče "znanje duha". Obstajata dve poglavitni sredstvi, s katerima dosežemo to čistost. Prvič: vztrajno spodi vsako slabo misel; in drugič: ohrani ravnodušnost v vseh okoliščinah, naj te nikoli nič ne vznemiri ali razjezi.

Znanje raste v takem razmerju, kakor ga uporabljamo - to pomeni: več, ko učimo, več se učimo. Zatorej ti, Iskalec Resnice, ki imaš vero majhnega otroka in hkrati voljo posvečenca, daj od tvojega zaklada tistemu, ki nima ničesar, s čimer bi se lahko poživil na tej svoji romarski poti.

Mujo pride v bar in ob šanku zagleda prelepo žensko. Ko vpraša točaja kdo je, mu odgovori: "Ona je prostitutka." Mujo se naslednji dan prikaže v baru in vpraša kurbo: "Koliko stane seks?" "100 evrov, da ti ga zdrkam," mu odvrne kurba. "To je predrago," pravi Mujo. "Vidiš tega mercedesa? Njega sem si prislužila z drkanjem." Mujo pristane na drkanje in zadovoljen odide. Naslednji dan Mujo spet pride v bar in vpraša prostitutko: "Kaj pa fafanje, kolko stane?" "1.000 evrov," mu odgovori. "Uf, to pa ni malo," se namrdne Mujo. "Vidiš tisto stavbo tam? To sem zaslužila s fafanjem." Mujo pristane na fafanje in odide domov. Ne obžaluje niti enega evra. Kot bel dan je jasno, da želi Mujo naslednji dan seksati, pa naj stane kolikor stane. "No, zdaj pa mi povej, koliko računaš za seks?" "Vidiš tisto mesto tam?" ga vpraša kurba. "Vidim," navdušeno pravi Mujo. "No," odvrne kurba, "če bi imela pičko, bi bilo moje."