*** Objavljam zapis predavanja Njegove svetosti Dalaj Lame, častnega senatorja Univerze v Ljubljani, za profesorje in študente Pravne fakultete v Ljubljani 5. julij 2002: ETIKA ZA NOVO TISOČLETJE ZAPIS GOVORA, KI GA JE IMEL NS 14. DALAJ LAMA V PETEK, 5. JULIJA 2002 NA UNIVERZI ETIKA ZA NOVO TISOČLETJE Zelo sem počaščen, da se imam priliko srečati s študenti, kajti verjamem, da je prihodnost sveta v veliki meri odvisna od sedanjosti. Zato naj bi se študentje pripravljali na prihodnost. V tem obdobju imajo morda več stikov z različnimi ljudmi, različnimi kulturami, in to je lahko koristno. Zato sem zelo srečen, da imam to priložnost. Čeprav imam dolgo ime, ki je odraz tradicionalnih prepričanj, sem v resnici navaden človek, tako kot vi. Vsi smo enaki, umsko ali čustveno ali celo fizično smo v osnovi enaki. Kakršna koli čustva se nahajajo v vašem umu, se tudi v mojem. Nekatera izmed mojih čustev povzročajo v mojem umu težave, prav tako kot v vašem. In včasih tem čustvom, ki povzročajo težave v mojem umu, znotraj mojega uma nasprotujejo druge sile. Zato mislim, da je naravno moč priti do spoznanja, da si bom, ker nočem težav, bolj prizadeval okrepiti tiste sile, ki so težavnim čustvom nasprotne. Na tem mestu vam lahko morda povem nekaj o svojih izkušnjah. Na začetku bi vam rad podal svoje osnovno prepričanje. Vsi ljudje smo enaki. Vsi imamo isto željo po dobrem, željo po sreči, željo po premaganju problemov in trpljenja. Pomembno je, da imamo vsi enako pravico premagati probleme, trpljenje. Menim, da je poglavitna razlika med ljudmi in drugimi sesalci človeška inteligenca. Tudi drugi sesalci si želijo srečne dni in srečno življenje ter želijo premagati probleme. A mi imamo inteligenco, človeški um, in to nas ločuje od drugih sesalcev. Seveda celotno človeštvo zdaj priznava pomen človeških možganov. Od samega začetka vsi povsod vlagajo veliko truda in pozornosti v izobrazbo. V tem telesu se nahaja učni center. Mislim, da je na splošno sprejeto, da so človeški možgani nekaj imenitnega in je pomembno, da jih razvijemo. A kritika modernega izobraževalnega sistema je, da ta posveča zadostno pozornost razvoju možganov, vendar pa včasih ne posveča zadostne pozornosti razvoju toplega srca. Na zahodu, v Evropi, je pred skoraj tisoč leti nastala posebna izobraževalna ustanova. Od takrat in stoletja zatem ta posebna izobraževalna ustanova skrbi za razvoj možganov. Za moralo in dobrosrčnost pa sta skrbeli cerkev in družina. V modernih časih se vpliv religije zmanjšuje in zmanjšujejo se tudi družinske vrednoste; do neke mere se pozna tudi okoljska situacija. Videti je, da je v modernih časih plat moralne etike ali dobrosrčnosti zelo zanemarjena. Kot na primer nedavni dogodki na tem planetu, na primer dogodki v vaši soseščini, sami vidite - en dan ste dobri prijatelji in naslednjega dne postanete takoimenovani sovražniki in ubijate drug drugega. In poglejte 11. september. Poglejte, kaj se je zgodilo - civilno letalo, polno goriva, ker je bilo na dolgem poletu, in polno potnikov, je bilo uporabljeno kot eksploziv. Tega si res ne moremo predstavljati, ne moremo zamisliti. Pravzaprav tistega dne, ko sem zgodaj zjutraj izvedel, kaj se je zgodilo, nisem mogel verjeti. Šele ko sem poslušal BBC in kasneje dogodek videl na televiziji, sem pomislil: "Oh, kako grozna stvar se je zgodila!" Mislim, da je jasno, da je bilo za izvedbo tako uničevalnega dela potrebnih vsaj nekaj mesecev priprave, če že ne celo leto. Mislim, da so se res poglobili v različne točke. Neumnež ne bi mogel načrtovati česa takega, le zelo briljanten um lahko naredi takšen načrt. In brez moderne tehnologije se kaj takega prav tako ne bi moglo zgoditi. Torej, s kombinacijo moderne tehnologije in sofisticiranega človeškega uma, ki ga vodijo človeška negativna čustva, se lahko zgodijo takšne nepredstavljive katastrofe. To nam pove, da se ni dovolj zanimati le za moderno tehnologijo in imeti podatke oziroma znanje v našem umu. To samo ni dovolj. Prav tako razvoj človeške inteligence ni zagotovilo za boljše življenje, za bolj ustvarjalno življenje. Zato mora biti izobrazba ali razvoj možganov uravnovešena s čutom odgovornosti, običajno mu rečem čut globalne odgovornosti, ki je zelo povezan z občutkom sočutja. če imate čut sočutja, čut skrbi za druge, čut spoštovanja drugih, potem se takšno uničevalno delo ne bo zgodilo. Moderna tehnologija in človeška inteligenca sta tako lahko konstruktivni. Zatorej menim, da moramo res dati več pozornosti našim notranjim človeškim vrednostam ter večji poudarek razvoju ali promociji teh človeških vrednot. Ob številnih priložnostih, v zahodni Evropi in tudi v Ameriki, ljudem, in še pogosto izobraževalnim inštitucijam, pravim, vedno poudarim, da potrebujemo izobrazbo in čut moralne etike - to dvoje mora iti skupaj. Ko govorimo o moralni etiki, nekateri ljudje sprašujejo, ali mora moralna etika temeljiti na religiozni veri ali ne. Obstajata dve mnenji - nekateri moji prijatelji pravijo, da mora moralna etika temljiti na religiozni veri, a drugi pravijo, da to ni nujno. Sam sodim v drugo kategorijo. Moralna etika, ali kot jo z drugimi besedami imenujem osnovne človeške dobre lastnosti: čut delitve drug z drugim, čut skrbi drug za drugega, naklonjenost drug do drugega – to so temeljne človeške vrednote, človeške dobre lastnosti. Te prinašajo harmonijo. Ta čustva ali čuti prinašajo harmonijo, prijateljstvo in srečno življenje, zato jim lahko rečemo človeške vrednote. Konec koncev smo ljudje družabne živali. Sam naš obstoj je v celoti odvisen od drugih ljudi, od okolja in tudi od drugih čutečih bitij. Torej so drugi ljudje osnova naše lastne dobre prihodnosti. V teh razmerah so tesni odnosi, prijateljski odnosi z drugimi ljudmi nujno potrebni. če imaš tesne odnose z drugimi ljudmi, potem kamorkoli greš, vedno najdeš prijatelje, nasmehe in naklonjenost. Stroji ne morejo izkazovati naklonjenosti, potrebujemo človeško naklonjenost. Lahko si milijarder, imaš veliko denarja, a denar, zlato, diamantni prstani nikoli ne izkazujejo človeške naklonjenosti, niso zmožni kazati človeške naklonjenosti. Nekatere živali nam lahko pokažejo pristno naklonjenost, ko jim pokažemo toplo srce, se zelo prijazno odzovejo. A dragocen diamantni prstan, če se mu nasmejemo, ne bomo dobili odziva, ničesar (smeh...). Da bi torej imeli srečne dni in srečne tedne in mesece, bodisi na ravni družine ali skupnosti, je naklonjenost, čut skrbi drug za drugega, ključnega pomena. Pravimo jim človeške vrednote, ker nam pomagajo, ker so za nas koristne. Čeprav so jeza, sovraštvo in ljubosumje prav tako del človeškega uma, del naših čustev, jih nimamo za človeške vrednote, ker uničujejo naša prijateljstva, uničujejo naše nasmehe. Menim, da je z motivacijo sovraštva včasih možno ustvariti umeten nasmešek, a pristni nasmeh nikdar ne pride iz sovraštva. Zato naše prijateljstvo ne more temeljiti na sovraštvu, na ljubosumju, na pretirani aroganci. Zato to niso človeške vrednote. čeprav so del naše narave, niso človeške dobre lastnosti. Tako lahko vidimo, da so ta čustva, tako negativna kot pozitivna, del našega življenja, del našega uma. Od otroštva očitno obstajajo z nami, a religiozna vera se pojavi kasneje. Mislim, da v mojem lastnem primeru, še preden so me ljudje prepoznali kot Dalaj Lamo, ko sem bil le nemočen dojenček, mi je moja mati izkazovala dobroto in naklonjenost. Moj oče morda malo manj. Tudi moja starješa sestra mi pogosto pove, da sem se rodil z enim očesom zaprtim in enim odprtim. Moja starejša sestra je dejansko odprla moje drugo oko, tisto, ki je bilo zaprto, in pogosto mi reče: "Jaz sem odprla tvoje oko!" (smeh...) Prav gotovo me je od samega začetka obkrožala človeška naklonjenost in zato so se moj um in druge stvari razvile več ali manj pravilno. Povsem sem prepričan, da bi, če bi bilo takrat, ko sem odraščal, ko sem bil majhen otrok, ozračje hladno, brez človeške naklonjenosti, potem bi bila danes moja narava verjetno malce drugačna. Zato so te človeške vrednote, človeška naklonjenost, že od mojega otroštva dalje zelo relevantne, zelo prisotne. če so mi drugi ljudje, vključno z mojo materjo, izkazovali naklonjenost, potem sem se tudi jaz odzval z več nasmehi, z nekakšnim občutkom intime. Torej, človeška naklonjenost je bila takrat zelo prisotna, a religiozna vera, v mojem primeru budistična vera, čeprav sem nosil oblačila budističnega meniha, v mojem umu budistična vera ni bila kaj dosti prisotna. Mislim, da sem prispel v Lhaso, ki mi je bilo sedem let, in posvečen sem bil v meniha novica, a v meni ni bilo ničesar. Potem sem pričel z resnim budističnim študijem in prejemanjem učenj, a še vedno sem menil, da je to nekaj, kar pač moram početi, in nisem kazal pretiranega navdušenja ali zanimanja. Takrat, bilo mi je trinajst ali štirinajst let, me je zanimala le igra. Pri teh letih se nisem resno zanimal za religiozno vero, a ko mi je bilo petnajst, šestnajst let, se je v meni zbudilo iskrenejše zanimanje za budistično vero ter navudušenje za študij in podobno. To nam jasno pokaže, kako pomembne so človeške vrednote od samega začetka. So izjemno pomembne, medtem ko religiozna vera nastopi šele kasneje, zato gre za nekaj povsem drugega. čeprav različne religiozne tradicije govorijo o ali obravnavajo pomembnost teh človeških vrednot, pa se mi zdi, da različne religiozne tradicije v resnici krepijo človeške vrednote. Zato se mi zdi, da obstaja skoraj univerzalno priznavanje, da so te človeške vrednote pomembne in koristne. V različnih obdobjih v zadnjih 3000 ali 4000 letih človeške zgodovine so različne religiozne tradicije, različne vere postopoma oblikovale filozofijo in vse priznale, da so te človeške vrednote pozitivne in pomembne. Zato lahko vidite, da vsaka tradicija govori o človeških vrednotah, kot so sporočilo ljubezni, sočutja, odpuščanja, strpnosti, samodiscipline, zadovoljnosti z malim in ponižnosti. Vse religiozne tradicije govorijo o teh stvareh, zato obstaja o njih nekakšno univerzalno soglasje. Resnično bistveno sporočilo vseh tradicij je enako, kljub različnim filozofijam, različnim tradicijam in različnim obredjem. Zato menim, da religija zgolj krepi ali daje podporo človeškim vrednotam, medtem ko so v osnovi človeške vrednote in religiozna vera ločene. Tako postane jasno, da so si človeške vrednote in religiozna vera med seboj različne. Seveda vemo, da obstajajo ljudje, ki posvetijo svoje življenje drugim, o tem obstaja veliko zapisov. V nekdanjih socialističnih, komunističnih državah so ljudje, najsi bo to zaradi indoktrinacije ali ne, ki so v resnici pripravljeni žrtvovati svoje lastno življenje v korist skupnosti. Med Kitajci sem našel nekatere, ki so res odločeni služiti interesom širše skupnosti. To je samo en primer, kako so te človeške vrednote brez kakršne koli religiozne vere še kako žive. To je zelo jasen pokazatelj. Torej bistvo vseg tega je, da potrebujemo človeške vrednote, medtem ko religiozne vere ne potrebujemo nujno, kajti tudi brez religiozne vere smo lahko dobri ljudje. Tu je še drug problem z religiozno vero. "Katera religija?" je naslednje vprašanje. Kot sem omenil prej, v zadnjih 3 ali 4000 letih se je razvilo zelo veliko različnih tradicij ali religij. Sporočilo vseh je enako, a v pristopu, v filozofskem pogledu obstajajo velike razlike, tudi temeljne razlike. Na primer, obstajajo teistične tradicije, kot so krščanstvo, islam, judaizem, številni hindujci... Potem so tu ne-teistične tradicije, kot so džainizem, budizem in nekatere starodavne indijske šole; te nimajo koncepta stvarnika. Torej so razlike temeljne. Mislim, da s stališča teistične filozofije ali tradicije te ne-teistične tradicije niso religije. Zato nekateri imenujejo budizem ateizem; budizem je vrsta ateizma. Zato običajno, da bi napravil razliko med budizmom in drugimi ateisti, drugim rečem radikalni ateisti, kot so komunisti. Kar se tiče budizma, lahko na splošno rečemo, da je tudi ateizem, a ni radikalen, mi sprejemamo globlje vrednote, meditacijo, neomejena življenja. Torej je budizem vrsta duhovnosti, a ne verjamemo v osrednjo absolutno silo, v stvarnika. Zato smo s tega stališča ateisti, smo enaki kot komunisti. Komunisti in budisti so enaki. če torej menite, da so komunisti nevarni, potem so nevarni tudi budisti (smeh...). Tako je težko narediti tesno povezavo med moralno etiko in religiozno vero, kajti če mislite, da bi morali iti skupaj, potem mora biti promocija človeških vrednot povezana z religiozno vero. In potem se morda vprašate: "Katero religiozno vero?" In tu se stvar zaplete. Ne moremo imeti ene svetovne religije. Menim, da ima vsaka religija svojo lastno lepoto, svojo edinstvenost. Menim, da je v teističnih religijah koncept Boga zelo močan koncept. Ta osrednja sila, absolutni Bog, stvarnik, ki ustvari vse, v ta koncept iskreno verjamejo. Na primer, v vsakdanjem življenju, če se vernik sooči z določenim problemom, z boleznijo ali na koncu s smrtjo, če imate močno vero, potem se vam "moja bolezen", "moja smrt" zdi težavna, nezaželena, vendar gre za božjo stvaritev, zato mora imeti nek pomen. S takšnim načinom razmišljanja zmanjšate svojo bolečino, težave. Sam pogosto pravim ljudem: "če imate močno vero v Boga, stvarnika, kakšna je potem božja volja?" Je sreča za vse, kar je ustvarjeno. če torej resnično ljubite Boga, morate pokazati iskrenost svoje vere in pokazati ljubezen do drugih ljudi. To je resnično sporočilo krščanstva, po mojem mnenju, lahko da je napačno, a jaz tako menim. Torej resnična vera je ljubiti druge ljudi, to je ljubezen do Boga, to je sporočilo. To je njegova lepota. Tudi budizem je edinstven. Vsaka velika religiozna tradicija ima svojo edinstvenost, svoje lastno sporočilo in dobre stvari. Konec koncev, zakaj so se v zadnjih nekaj tisoč letih razvile vse te različne tradicije? Ker so med ljudmi različne mentalne naravnanosti in različna okolja, zato so se temu primerno razvile različne tradicije. Mislim, da ena sama religija ne more zadovoljiti vseh, a raznolikost religij lahko zadovolji različne ljudi. Obstajajo različne tradicije in to je zelo pozitivino, zelo pomembno in moramo jih ohraniti. Stvaritev ene svetovne religije je nesmiselna, bolje je obdržati te različne tradicije. Zato so se očetje indijske neodvisnosti, kot je Mahatma Gandhi, ker v resničnosti obstaja tako veliko različnih tradicij, odločili, da bo indijska ustava posvetne narave. Sekularizem ne pomeni zanikanja religije, ne tako kot pri vašem bivšem šefu - prepovedati religijo ali jo omejiti, ne tako. Pomeni svobodo za vsakogar, najsi bo religiozen ali ne. če je nekdo religiozen, je popolnoma njegova stvar, kateri religiji pripada. Nobene povezave ni z državo, država spoštuje vse religije, to je sekularizem. Mislim, da je ideja sekularizma nastala prav zaradi te realnosti. Tako zdaj človeške vrednote imenujem posvetna etika. če ste religiozni - dobro, če ne - dobro, ni problema, a te osnovne človeške vrednote je potrebno priznati kot pomembne dejavnike srečnega življenja in srečne družbe. Zato si najbolj prizadevam promovirati posvetno etiko. Moj up in želja je, da bi bilo med različnimi izobraževalnimi telesi več debate, seminarjev o pomembnosti človeških vrednot v moderni družbi. Slišal sem, da v tej mladi državi, novi neodvisni mali državi kakšnih 2 milijonov ljudi, še posebno danes zjutraj, ko sem se srečal z županjo, tudi rektor je bil tam, in sem vprašal, kakšna je stopnja kriminala, in so mi povedali, da je stopnja kriminala v primerjavi z drugimi zelo nizka, in to je res dobra novica. Več prosperitete, dobra izobrazba, zelo lepa dežela, manj kriminala v človeški družbi, zelo prijazna, mirnejša - to je čudovito. To torej potrebujemo, konec koncev smo vsi enaki ljudje, vsi živimo na istem planetu. Še posebno v modernih časih tako imenovane globalizacije je vse medsebojno povezano, zato je nujnega pomena imeti čut enosti vsega človeštva. Mislim, da je to bistvenega pomena. Zato potrebujemo človeške vrednote in da bi bile človeške vrednote dovolj močne, si moramo prizadevati. Ni dovolj, da rečemo: "Te človeške vrednote so del našega življenja, torej jih že imamo!" To je napaka. Prizadevati si moramo na osnovi zavedanja na dveh straneh, eno je, * da z zavedanjem načrtno poskušamo večati te pozitivne človeške ume ali čustva, kot je občutek sočutja, strpnosti, skupnosti, čut odgovornosti in tudi čut za samodisciplino. Samodisciplina ni nekaj kot v nekdanjih komunističnih državah, ko je bilo vse pod nadzorom, vsak je moral ubogati državo, partijo. Ne na tak način, to je disciplina, ki je vsiljena od zunaj, in to je popolnoma napačno. A z disciplino tu mislim na disciplino, ki pride iz zavedanja. Če imam težave z želodcem, potem pri izbiri hrane, četudi ima moj jezik raje drugačno hrano, pomislim: "Oh, čeprav je tole dobro za moj jezik, pa je slabo za moj želodec!" Zato je kljub željam mojega jezika zame miren želodec pomembnejši od nekaj minut okusa in se take hrane ne dotaknem. To je samodisciplina, ki izhaja iz zavedanja, za moj lastni interes. Torej, kakšen smisel ima jeza, bojevanje, alkohol, preveč kajenja? Slednjič bo vse to uničilo moje telo, uničilo moje zdravje. Zato iz zavedanja te realnosti kljub poželenju nastopi disciplina. To je disciplina, ki izhaja iz zavedanja. Torej potrebujemo čut za disciplino. To so človeške vrednote in načrtno jih moramo krepiti z zavedanjem in preučevanjem. Razlog, ki nam pri tem pomaga, in tudi moderni zdravniki zdaj pričenjajo priznavati, da je miren um bistvenega pomena za dobro zdravje, kajne? Kako razviti miren um? Ne z molitvami, ne samo z meditacijo: včasih pri tako imenovani meditaciji samo zapreš oči in ne misliš na nič, samo to. Mislim, da tako lahko zelo dobro meditirajo tudi golobi, tako sedijo, in tudi nekateri zajci - "o, zelo dobra meditacija!" (smeh...) Resnična meditacija pomeni analizo - dolgoročnega interesa, kratkoročnega interesa, mojega interesa, interesa drugih. To je meditacija, analiziranje. Znanstveniki v resnici meditirajo, analitično meditirajo in na ta način spremenimo svoj um. Znansvetniki analitično meditirajo predvsem o zunanjih stvareh, pri duhovni meditaciji pa gre za analizo znotraj našega uma, še posebej čustev. Analizo, katero čustvo je uničevalno, katero pa dobro, konstruktivno. Miren um torej ne izhaja iz molitve ali iz preproste meditacije, temveč iz analitične meditacije. Dejavniki, ki v resnici uničujejo mir uma, so · jeza, sovraštvo, ljubosumje, strah, po drugi strani pa je temelj mirnega uma * notranja moč, samozavest, in do te pridemo · z altruizmom, · naklonjenostjo, · sočutjem. · Sočutje nas odpre, odpre naš um in druge vidimo kot del sebe samih, to pa zmanjša naš čut strahu, čut napetosti. Torej, pridobite več notranje moči in s tem mirnejši um. Tako z zavedanjem načrtno krepite te dobre lastnosti uma in po drugi strani poskušajte načrtno zmanjšati jezo, sovraštvo… To je pravilen način preoblikovanja naših čustev. Za primer vzemimo znanje. Ko se rodimo, je naše znanje zelo omejeno. A nihče ne reče: "To je del naše narave, zato jo pustimo pri miru!" Nihče ne reče tega, kajne? Po letih in letih prizadevanja potem slednjič postane kot rektor, kot ti veliki profesorji. S prizadevanjem, z učenjem pridobite več znanje, kajne? Mislim, da manj ko imamo las, večja postaja naša modrost. (smeh...) Podobno je torej s čustvi, tako z negativnimi kot pozitivnimi, s prizadevanjem se lahko spremenijo, se bodo spremenila. Tako lahko širimo posvetno človeško etiko. Toliko o mojem predavanju. Hvala! Zdaj pa vprašanja! Vprašanje: Kot jaz razumem budizem, je temeljna misel, da so ljudje nesrečni, ker želijo stvari, ki jih ne morejo dobiti. Tako je odgovor budizma, naj nadzorujemo svoje ambicije. A brez ambicij ni napredka, kako torej pridemo do obojega, napredka in zadovoljenosti? Odgovor: Vse religije govorijo o tem, kako pomembno je biti zadovoljen. Z budističnega stališča ne smemo biti nikoli zadovoljni pri stvareh, ki jih je moč razvijati v neskončnost, ampak moramo napredovati in napredovati ter jih še naprej razvijati. Pri stvareh, ki pa so same po sebi omejene, se je bolje z njimi zadovoljiti. Naj pojasnim - materialne stvari, na primer denar, pa tudi slava, so omejene, zato je pri takih stvareh bolje, da se hitro zadovoljimO: "Ja, zdaj imam dovolj denarja, OK!" če nadaljujete, ga še kopičite, vedno več in več denarja, boste slednjič prišli do meje. Konec koncev je tudi naše življenje omejeno, na splošno traja najdlje sto let. Denar je samo za to življenje, za to fizično telo, in nima ničesar opraviti z našimi čustvi, z našim umom. Zato je pri stvareh, ki so omejene, boljše, da se z njimi hitro zadovoljimo. če nismo zadovoljni, želimo še več, si še bolj prizadevamo in ko naletimo na majhno oviro - razočaranje. A z budističnega stališča, je moč lastnosti uma, kot je sočutje, razvijati v neskončnost, ne samo v tem življenju, ampak iz življenja v življenje. Zato se tudi ne smemo zadovoljiti, ker jih v resnici lahko razvijemo v neskončnost. Prav tako modrost. Tiste stvari, ki so povezane z našim umom, lastnosti uma so obsežne kot vesolje, so neomejene. Ambicije pri doseganju umskih lastnosti ne bi smele biti nikoli zadovoljene; fizične stvari pa so omejene, zato je pri materialnih stvareh - pri ambicijah na fizični ravni - bolje, da se hitro zadovoljimo. Je jasno? Vprašanje: V svojem govoru ste omenili dva negativna pojava. En je bil kriminal, drug pa primer 11. septembra. Zdaj se sprašujem, kako naj gledamo na te negativne stvari v naših življenjih, kako naj se nanje odzovemo? Odgovor: Vaše vprašanje ni zelo jasno. Kako naj se odzovemo na 11. september? (in na kriminal na splošno…) Temu moramo nasprotovati! Kriminal vnaša nelagodje, strah v občutek odgovornosti, občutek skupnosti, zato ga moramo odpraviti ali vsaj zmanjšati, kolikor le moremo. Zato govorimo o pomenu in promociji človeških vrednot. Zakaj? če bi bilo vse v redu, potem takšno prizadevanje ne bi bilo potrebno. Na družinski ravni, na ravni posameznika obstaja toliko problemov. Na primer, na ravni posameznika obstajajo frustracije - nekdo nekaj hoče, pa tega ne more dobiti in potem pride do nemira uma in frustracije, nato se obrne k alkoholu, tudi k mamilom in, v najslabšem primeru, napravi samomor. Ubijanje večinoma izhaja iz sovraštva, kraja ali gangsterski kriminal pa, na splošno rečeno, večinoma izhaja iz želja in nespoštovanja pravic drugih. Torej, vidite, vse je odvisno od motivacije. Razmejitev med nasiljem in nenasiljem - tega ne moremo oceniti na podlagi površnega izgleda. Na primer, z željo, da bi nekoga prevaral, ga izkoristil, ga pretental, človek uporabi prijazne besede, izumetničen nasmešek, darilo (na prime darilo za rojstni dan ali Božič), a njegova resnična motivacija je izkoriščanje, prevaranje. V tem primeru je to dejanje lepih besed, tako fizično kot verbalno dejanje, nasilje. Po drugi strani pa nekateri učitelji, profesorji, iz občutka skrbi, ker jim je mar, uporabijo malce stroge besede, ukore. Na videz so malce agresivni, a ker to počnejo iz skrbi, ker želijo pomagati, ščititi dolgoročne interese učencev, je v svojem bistvu dejanje nenasilno. Zato so vsa ta teroristična dejanja, ta zločinska dejanja na mednarodni ravni ali na ravni države, na ravni skupnosti, na ravni družine, nezaželena, in jih je potrebno odpraviti, zmanjšati, koliko moremo. Je jasno? Vprašanje: Ali imate kakšen up za svojo državo, za Tibet, vpričo vseh težav pod kitajskim režimom? Odgovor: Oh, da! če gledate na tibetansko situacijo lokalno, potem je videti skoraj brezupna. Storjeno je bilo velio škode v okolju in veliko kulturnih sprememb. Običajno pravim, da se, bodisi namerno ali nenamerno, izvaja določen kulturni genocid. Dejansko je vladavina v Tibetu vladavina terorja in tudi vi ste izkusili te stvari. če gledate lokalno, potem so stvari zelo težavne, skorajda brezupne, a tibetansko vprašanje je zelo povezano z razvojem same Kitajske. Poglejte, Ljudska republika Kitajska kot celota je v procesu spreminjanja. Današnja Kitajska se je v primerjavi s Kitajsko izpred dvajset, trideset let, zelo spremenilo, zato se bo še spremenila. V lastnem interesu Kitajske je, da sledi globalnemu trendu, se pravi spoštovanju človekovih pravic, spoštovanju svobode veroizpovedi, vladavini prava, svobodi govora in svobodi tiska. Tu sta prisotna dva kitajska novinarja, ki sta nadvse dobrodošla! To, kar potrebujemo, je svoboda za vaše medije, to je pomembno. Vse je cenzorirano, vse nadzira vlada in kitajska javnost dobi samo enostranske informacije, kar je zelo žalostno, zelo zelo žalostno. Na primer v mojem primeru, jaz nikoli ne zahtevam neodvisnosti, mislim, da sem že tisočkrat ponovil, da ne zahtevam neodvisnosti, ampak resnično avtonomijo. Včasih v šali ljudem rečem, da imam eno mantro, ki gre takole: "Ne zahtevam neodvisnosti, ne zahtevam neodvisnosti, ne zahtevam neodvisnosti …", in mantra kitajske vlade je: "Tibet je del Kitajske, Tibet je del Kitajske…" Doslej ta mantra še ni bila preveč učinkovita, na obeh straneh. (smeh...) Torej globalni trend je odprta družba. Poglejte Sovjetsko zvezo, celotna vzhodna Evropa, vključno z vami, je bila pod njenim vplivom, pod njenim nadzorom. Ko je bil postavljen berlinski zid, so nekateri komunistični voditelji dejali, da bo stal 700, če ne 1000 let. A stvari so se spremenile, ne z jedrskim orožjem, temveč so jih spremenili ljudje sami. Mi smo ljudje in imamo prirojeno željo po individualni svobodi in tega ne more ustaviti nobena država. To je resničnost, zato se je Sovjetska zveza spremenila. Tudi v kitajskem primeru, zdaj se časi v komunistični partiji spreminjajo, res res trudijo prilagoditi obstoječim razmeram. Zato je Kitajska v procesu spreminjanja. V lastnem interesu Kitajske je, da se prej ali slej priključi globalnemu trendu. Zatorej, če ocenjujemo s tega stališča, morajo v resnici iz interesa Ljudske republike Kitajske rešiti ta problem, tibetansko vprašanje. Zato, če ocenjujem s tega stališča, mi to daje upanje, veliko upanja. Vprašanje: Bi morali gledati na živali in rastline kot enake ljudem? Odgovor: Rastline so nekaj drugega. Na primer zelenjava, ko jo ugriznemo, ni na zelenjavi ali sadju nobenega znamenja bolečine, kajne? Vendar menim, da moramo spoštovati vse oblike življenja. To pomeni, da je pretirano in neomejeno izkoriščanje naravnih surovin vrsta nasilja. Uporabiti naravne surovine za zadovoljitev naših minimalnih potreb je seveda nekaj drugega. če verjamemo v Boga, potem je Bog ustvaril vse te stvari, in če ne verjamemo, potem so nastale z evolucijo in omogočajo naše življenje. A bitja so ne le živa, temveč izkušajo kognitivno moč in tako lahko čutijo bolečino in užitek. Zato po budizmu in tudi džainizmu sodijo v isto kategorijo - kategorijo čutečih bitij. Vsa imajo iste želje, kot sem omenil že prej, iste pravice. Zato moramo spoštovati pravice živali. Vprašanje: Slovenija je katoliška država. Katere vrednote, menite, je vredno ohraniti v družbi in tudi na Univerzi? Odgovor: Kot sem omenil prej, vse religije poudarjajo pomen ljubezni, sočutja in odpuščanja. Mislim, da evangelij jasno pravi: če te nekdo udari, mu nastavi še drugo stran. To je praksa strpnosti, to je zelo jasno. In tudi občutek zadovoljenosti, če obiščete katoliške meniške ali nunske samostane, je v njih življenje zelo preprosto, zelo so predani svoji praksi, svoji veri. Vse to kaže, da so v katolicizmu pomembne človeške vrednote. Mislim, da je odvisno od posameznika, ali sprejme religijo ali ne. A ko enkrat sprejmete katerokoli religijo kot svojo religijo, bi morali bolj resno pogledati svojo religiozno tradicijo in jo prakticirati, kolikor le morete, v vsakdanjem življenju. Običajna napaka je, da ko greste v nedeljo v cerkev, kot sem omenil že prej, za nekaj trenutkov zaprete oči in je takrat za nekaj trenutkov vaš um miren, a ko opravljate vsakodnevno delo izven cerkve, potem vera ni več pomembna. To je napačno. Religija je kot zdravilo, ko ste bolni, potrebujete zdravilo. Podobno, v cerkvi ni problemov, nihče ne povzroča težav, zato je um lahko precej miren. A v resničnem življenju, ko, na primer, pride k vam neprijetna oseba in vas prevzamejo negativni občutki, v tistem trenutku se morate spomniti: "O, Jezus nam je rekel, naj bomo strpni, naj spoštujemo druge ter izkažemo ljubezen in sočutje do vseh soljudi!" Spomnite se tega in potem v skladu s tem delujte. če vas mika, da bi lagali, se spomnite: "O, jaz sledim Jezusu Kristusu, sledim krščanstvu, ne smem lagati!" Tako je prav. Ko nastopi bolezen, vzamete zdravilo, in podobno, ko zaradi čustev skorajda nastopijo težave, se spomnite svoje vere in poskušajte zmanjšati negativno čustvo, kolikor se le da. To je praksa. Običajno menim, da je veliko lažje in bolj logično slediti svoji lastni tradiciji. Na primer, ljudje v tej državi so tradicionalno katoliki, zato je varneje in bolje, da ohranijo svojo tradicijo. Obstajajo tudi ljudje, ki se očitno zanimajo za budizem. Na splošno rečeno, zamenjava religije je zelo resna zadeva, zato morate biti zelo zelo previdni. Seveda, če res čutite ali ugotovite, da vaša tradicija za vas ni več učinkovita, obenem pa nočete postati radikalni ateist, ampak bolj zmeren ateist, potem je to v redu. če pozorno razmislite in ugotovite, da je budistični pristop ustreznejši, učinkovitejši, sprejemljivejši glede na vaše lastne umske dispozicije, potem je to v redu. A na splošno je bolje obdržati lastno tradicijo, to je veliko varneje in primerneje." Prevod: Suzana Dewa
