Lunatica

Verjemi, da moje maščevanje ne bo fizično,čeprav me je sam večkrat prizadel tudi fizično, s pretepom in to brez vsakršnega vzroka. Hočem le sprostiti tisto jezo,ko sem probala odreagirati tako,da se nisem branila in mi je zlomil nos. Mislim,da sem upravičeno lahko jeznai n da si lahko mislim o njem, da je ničvreden črv. , ter da si zasluži, da od te tanove dobi trpljenje v isti meri,kot ga je povzročal pri meni. Ne vem kdo bi ob takšnem trpljenju lahko ostal mirodušen in mu v nadalnji vezi želel le najboljše? Če se postavim v njegovo kožo je pa tako, da nikoli nebi ravnala tako kot on, je popolen egoist in če ne dobi kar hoče,te psihično in fizično martretira,sicer je takrat zvest,vendar,ko v vezi malo zaškriplje,si že poišče npovo žrtev in se presli k njej, da jo bo lahko finanččno in seksualno izkoriščal...in tako spet do naslednje. Si torej ne zaslužim biti jezna in mu privoščiti, da dobi v isti meri nazaj? Majhuje je pa to, da je tudi moja mama trpela v taki vezi in še trpi in sem pač tak način življenja povzela. Rada bi ga pozabila,ker ga kljub vsem grozotam še ljubim, zato pa dleam in poslušam vse nasvete, ki mi jih kdorkoli žer pač da.

Sem v teh dneh nekaj dojela o sebi. S kolegi sem se pogovarjala o mojem primeru in sama sem po naravi neagresivna, zato jeza v meni tli. Dat jo je treba ven. Rekli so mi, naj ne rešujem težav tako, da vse na miren način pometem pod preprogo, temveč si na list napišem vse,kar sem od osebe dobila negativnega in naj to preberem na glas ter se upravičeno zjezim.Naj pokažem tudi negativna čustva oz. jih dam ven. Tako sem tudi naredila in počutim se bolje. Rekli so mi tudi, da naj ne razmišljam o tem, da če ti neka oseba naredi kaj hudega, da ji ne smeš želeti nazaj isto(kao v strahu, da se mi bo to potencirano vrnilo), ampak naj vrnem milo za drago....izbijati klin s klinom.

tudi jaz tega ne razumem.Za moje pojme je bolje biti robot brez čustev, namenjen samo roku trajanja...življenje bi bilo totalno nezapleteno.

No Lunca,sem te že prosila prko os, ker nisem vedela za to temo, pa te prosim,če lahko še enkrat bolj obširno o mojem stanju predvsem v partnerskih odnosih(trenutno nimam partnerja). Rojena v Mariboru 15.1.1967 ob 14.45 uri.

sem se pa po dolgem cajtu prijetno nasmejala..tale Absint, močeradovec, gobice, me spominja na lepe čase mladosti

mogoče je močeradovec z borovničkami

pa še jaz se priporočam, če še malo name posije ta luč...če že nima cajta, pa vsaj kakšno gobico

hvala Zlata ribica, ker me je prijateljica, s katero se nisva kontaktirali več let po moji krivdi, spet sprejela. Dobra duša je bila in je takšna tudi ostala.

ti imaš še vedno ženo, jaz partnerja v katerem sem videla vso prihodnost nimam več

saj to je tudi največja težava, kao vzljubiti samega sebe???Pa tudi očitam si za napake, ki sem jih delala v preteklosti(saj sama veš katere) in še mnogo drugih....enostavno ne cenim se, pa bi se tega rada naučila in šla naprej v lajf po boljši poti.

To je moj največji problem. Osebno rasti,saj sem otrok v koži odraslega. Zato tudi venomer iščem parterje mlajše od sebe, ker se z isto starimi enostavno ne ujamem(so mi dolgočasni,saj nisem na njihovem nivoju). Iz tega izhaja tudi to, da mi veze vedno razpadejo. Kako se naučiti sprejeti in ceniti samega sebe? Moje otroštvo je bilo počno trpinčenja in želje po starševski ljubezni in vedno so od mene zahtevali popolnost, več kot sem bila zmožna doseči. Kako se torej naučiti ljubiti samega sebe in se spoštovati, ob tem pa tudi odrasti, saj če mi to ne bo uspelo, bom to zadovoljstvo s samo seboj prenašala tudi na parterje in spet bom v začaranem krogu izgube. Pomagajte prosim!

saj sem napisala,da sem popolnoma sodelovala,se prepustila, da bi končno rešila problem...pa navkljub temu s hipnozo ni bilo nič.

kot sem že omenila v podobni temi, sem bila pri dveh zelo znanih slovenskih hipnoterapevtih in 100% sodelovala,želela,da bi me hipnotiziral in odpravil problem,ki me je takrat mučil, pa me noben od teh dveh ni mogel hipnotizirati. Je to pri meni tako močna podzavest ali kaj je to???

Je pa tudi pomembno,da po koncu ene zveze,končamo tudi v mislih z bivšim partnerjem, ga prebolimo. Ni se vredu takoj podati v novo vezo, če ne pozabimo bivšega, ker bo tudi naslednja polom, skozi bomo primerjali in iz tega ne bo nič. Preizkušeno!

zame je zvestoba zelo pomembna, saj sem bila že večkrat prevarana in so še pač veze narazen. Imam že kar fobijo proti nezvestobi. Mislim, da če se partnerja med seboj ljubita,potem ni misliti še na koga drugega, vsaj za moje pojme ne, obstaja samo parter in vse misli in dejanja posvečena njemu. Ampak malo nas je takih, žal. Za tako imenovano "svobodno" zveto pa nisem, sem preveč ljubosumna in tudi sama nebi šla v te fore.

zlaza rivbica,ni č ni bilo z moje strani, še vedno dajem prednost vizualnemu,namesto karakterju

Hvala Tinka za spodbudne besede. Vem vse o sebi, zakaj sem se razvila v takšno osebo,kot pač sem. Foter je vse otroštvo zahteval od mene več,kot sem zmogla, vedno je moralo biti vse vsaj približno perfekciji in to delam še zdaj. Nič ni zadosti dobro, vse bi se dalo vedno še izpopolniti in to pričakujem tudi od partnerja. Kar odtavam v domišljijski svet, ker tam je vse perfektno. Torej vem vse, kar je z mano narobe, ampak do zdaj mi še ni uspelo uiti iz tega začaranega kroga. Upam, da bom kdaj srečala človeka, ki bo toliko močan in potrpežljiv, da mi bo stal ob strani ob moji rasti, ker sama res ne zmorem, saj kot sem rekla, za nekaj časa se normaliziram, si dopovem, da sem lepa in vredna, potem pa spet padem na nulo. Tudi besede okolice češ kaj pa hočeš, saj si prava "hot mačka", se me ne primejo, enostavno mi to ne pride pod kožo, da sem vredna, približno tako, kot bi se gledala anoreksičarka v ogledalo in bi ji vsi govorili, da je okostnjak, ona pa se še vedno počuti debelo.

Meni Palčica se to dogaja že odkar pomnim. S tem,da jaz vem,zakaj se mi to dogaja...ker nisem v otroštvu prejela ljubezni,kolker sem je rabila. Zdaj jo iščem povsod, samo da me ima negdo rad. Gre za čisto ljubezen, ne iščem seksa. Pa je ni nikjer v takšni količini, kot bi jo rabila. Dobesedno prisesam se na človeka,ki ga ljubim in navadno tega ne zmorejo in odidejo. Potem mi ostane le še obujanje spominov. V vezi vedno dam celotno sebe, dobim pa skoraj nič, pa že s tem sem zadovoljna, ker se ne cenim, imam nizko samopodobo. Vse se dogaja v krogu, na koncu sem vedno sama. Ne znam pa se naučiti živeti sama s seboj, biti zadovoljna s seboj. Kot bi bila le polovica mene in iščem drugo polovico, da bom končno celota. Še nobena knjiga do zdaj se me ni prijela, pa sem prebrala vse knjige Sanje Rozman, Kastanedo itd. Mogoče dobim zalet za nekaj ur, potem padem spet v isti cikel. Tudi psiholog ne pomaga. Pomaga samo tisti čas, ko sem zaljubljena. Takrat sem izpolnjena. Od pred kratkim delam na sebi, da spremenim svoje mišljenje, svoj okus do moških in da si v zvezi(ki je trenutno ni)dovolim postaviti tudi osebne meje, ter zahtevati tudi prejemati, ne samo dajati. So pa muke, peklenske muke. Včasih sploh ne vem čemu sem na svetu, neljubljena ne obstajam. V čakanju na ljubzen dobesedno otrpnem, kot zrno pšenice, ki leta in leta čaka na dež, da bo lahko vzklilo. Brez ljubezni mi življenje ne pomeni NIČ.

Nikoli nisem imela pedofilskih nagnjenj, imam pa močan materinski čut. Žal nimam otrok in pomoje se ta materinski čut čuti že na daleč, pa se je ta fant odzval.

Nikoli ne boš vedel, kako zelo sem te ljubila in te še. Pa si vse skupaj zavrgel zaradi druge. Želim ti, da ti rata, da boš srečen, čeprav jaz nisem in trpim. Boj se le lastne karme, ki ti bo vrnila.

Zlata ribica pomagaj plizzz, da se mi jutri lajf obrne na bolje in se zaljubim, ker mislim , da je karakterno tapravi zame

Pa še nekaj kar se je zgodilo meni. Spomladi sem po naključju spoznala fanta, mlajšega od mene, star je 23. let, jaz jih imam 40. Priznati moram,da mi je bil že prvi trenutek všeč, čeprav sem imela prej vedno razmerja s približno isto starimi moškimi kot jaz. Tudi on je imel že od 17 leta dalje ženske stare nad 35. let s katerimi je živel in jih predstavil staršem. Vedno mi je govoril, da si z mlajšimi nima kaj početi, se o čem pogovarjati. Najprej mi je razum še deloval in sem mu govorila,da taka starostna razlika ne gre skupaj, potem sem se začela nanj navajat in prevladalo je moje srce. Živel je v precej oddaljenem kraju od mojega (v bistvu čez vso Slovenijo), bil na drogah in alkoholu in pač življenje 23.letnika. Živel je sam v socialnem stanovanju. Potem je nekega dne pod vplivom droge skočil skozi okno in si polomil obe nogi. Najprej so ga prepeljali v Polje, kjer sem ga obiskovala in predstavil me je tudi staršem. Dogovorili smo se, da se po terapiji preseli k mami, vendar je tam vzdržal samo en dan, ko me je že klical,da bi rad živel z mano, pri meni. Spet so prevladala čustva(pa nikakor seks) in sem ga vzela k sebi. Nakar sem ga več kot mesec spet vozila v precej oddaljen kraj na rehabilitacijo, po 3 mesecih je prešel na bergle in kakšna 2 meseca nazaj shodil. Ker delam v ruskem turnusu, si morate predstavljati kakšen je bil moj prosti čas ob vsem tem....ni ga bilo. Vsak trenutek je hotel biti z mano, me poljubljal, govoril, da ljubi samo mene in se v tem času tudi odvadil mamil(pravzaprav jih ni vzel ves čas kar je bil pri meni, to je5 mesecev), da hoče z mano ostat in imet družino itd. V vse sem pristala, zaljubljena do ušes. Ko je shodil, sem ga pripravila tudi, da dokonča srednjo šolo in šel je tudi delat k stricu. Potem pa naenkrat... Zvečer je prišel domov z izjavo, da sem pedofilsko nagnjena in da je on žrtev pedofilke. Naj omenim, da se je takoj preselil k 18. letni punci,ki jo je medtem,ko sem bila jaz v službi spoznal preko pc. Njegovi starši so seveda bili veseli tega, da ima končno eno njegovih let in se kljub temu, da sem toliko naredila zanj(dobesedno rešila pred smrtjo)sploh ne pogovarjajo več z mano. Kaj pravite na to? Si res zaslužim takšno izjavo?