Daisy bravo! Tudi jaz se trudim podreti "zid" med obema stranema, kar pa zdaleč ni enosavno, čeprav navidez zgleda... vsake toliko me potegne na drugo (nepravo) stran, kar se prav kmalu pokaže v popolnem notranjem nemiru, živčnosti, o kateri se mi tudi sanjalo ni, da je lahko tako hudo, strahovih, nezaupanju.... tudi jaz pravkar mečem v luknjo vse strahove, nezaupanje, vso bolečino in živčnost, nočne (in dnevne) more... Naj nikoli več ne pridejo nazaj! Naj bom svobodna in naj živim v skladu s samo seboj in hkrati naj ne škodujem okolici. Dovolj imam!
