Martinovo je bilo. Lojze ga je že cel dan in dober del noči žingal v vaški oštariji. Miha, oštir, mu reče: Ejga Lojze, dost je blo, ne nalijem ti več.< Lojze reče: Maš prav, grem pa domov.< Zavrti se na barskem stolčku, stopi dol .. in pade naravnost na nos. Drek frdaman,< reče in se potegne nazaj gor na stol in otrese prah z reklca. Poskusi narediti en korak proti vratom - in spet pade na nos. Drek, drek, drek.. se priduša. Gleda proti vratom in si misli - samo da pridem ven, na svež zrak, pa bo bolje. Po trebuhu se splazi do vrat in se potegne gor ob podboju. Pogleda ven, zajame svež zrak, takoj se počuti bolje. Pogumno poskusi narediti korak na pločnik - in spet pade na nos. O, moj Jezus, kwa sem zjeban,< si reče. Ozre se naokoli in opazi, da je njegova hiša samo par deset metrov stran. Zato se odloči, da se bo kar splazil do tam. Nekako pripleza do kljuke, odpre vrata in pade not. Ozre se naokoli, pogleda na stopnišče, in si reče: Ni šans.< Raje se po trebuhu splazi po stopnicah do spalnice, poskusi vstati, in spet pade na nos. Nazadnje se splazi do postelje, poskusi spet vstati, pade na nos, si reče: Jebiga..< in se zvrne nanjo. . Naslednje jutro mu v spalnico prinese njegova žena skodelico kave in reče: Jutro Lojze ! Včeri si se ga pa kar dobr nalezel, anede ?< Lojze zamrmra: O ja, totalno sem se ga prbil. Kako pa veš ?< Hm, ja, Miha je klical. Pravi da si pozabil invalidski voziček v oštariji!<