Imam en velik, velik problem. Nekoc sem imela "prijateljico", ki pa sem postala prav obsedena zaradi tega, ker se mi v mislih stalno pojavljajo njene geste, da nisem za nič sposobna in dobesedno sem padla v depresijo. No sedaj počasi lezem ven in ugotavljam, da je bila zgolj ena velika sebična rit. Zase je govorila, da bo postala vse, kar je možno in jaz sem ji verjela, mene je pa hotela prepričati, da nisem sposobna niti za faks na katerega sem se vpisla, kaj šele za kaj drugega in sem ji tudi verjela, joj, še branila se nisem in zato je ne maram. In podzavestno še vedno mislim, da je tako, dobesedno sem obtičala na vseh življenskih področjih. Saj sem absolventka, sam če ne bi bilo takega hudega pomanjkanja samozavesti, bi ga že napravila. Ni važno kaj se zgodi, vedno mislim, da sem nesposobna, tudi če dobim najboljše delo in najboljše kolegice in kolege jih izgubim, zaradi misli. Vse bi napravila, da ne bi bilo več tako, ampak ne gre. In sedaj sem postala nekdo, ki živi v senci tega, kar bi lahko bila in trpi. Ampak če je kaj pravice na tem svetu, potem bo tudi zame sijalo sonce in me osvobodilo. Pravim si, da sem sama kriva, kaj se pa nisem branila, zakaj pa nisem bila dovolj močna. In družba in vse je na njeni strani, saj je dovolj samozavestna, jaz pa sem ostala sama s svojo duhovnostjo, ki mi daje upanje, da tudi mene čaka lepše življenje z resničnimi prijatelji