Res je, da sem pustila fanta s katerim sem bila skupaj skoraj šest let, fanta, ki ga ne najdeš hitro, ki mi je dal in naredil vse, da bi mi bilo najlepše, pomagal mi je ko mi je umrl moj oče, kljub temu, da je sedem let mlajši od mene in še ni imel v življenju kake večje preizkušnje je to naredil brez napake, z vsem svojim srcem in ljubeznijo, ki jo je čutil, do mene. Zakaj sem naredila to napako in ga pustila drugam??? Nočem se smiliti sama sebi, v življenju sem bila pa vseeno postavljena že večkrat v situacije, ki jih nekdo ne bo doživel nikoli, izkušnje ki so zabetonirale moje srce, da ne bi bilo več ranjeno.........zato me je strah, kljub temu, da si najbolj želim resnične ljubezni se ne morem oz. se nisem mogla predati, pokazati vse tisto kar predstavljam........Vem, da ga ljubim z vsem svojim srcem.....Danes je od tega skoraj štiri mesece, ko sem rekla, da ne morem več biti z njim, videla sem kako je ranjen, vem da je hotel še kasneje pri meni najti uteho, da me je še ljubil. Tudi jaz sem njega, vendar zaradi svoje zmedene glave tega nisem pokazala. Danes je baje prepozno, ima drugo punco od novega leta..........V nedeljo je bila moja bolečina tako velika, ker sem vedela da je bil cel vikend pri njej, da sem jo hotela utišat z alkoholom, napisala sem mu SMS prišel je k meni, težila sem mu cel popoldan, povedala vse kar mi leži v srcu, koliko se spomnim se je celo zjokal, ker je videl kaj čutim, žal mu je da je bila komunikacija v najini vezi slaba in si tega vsega nisma povedala takrat, ko sva bila še skupaj. Rekel je da me ne more potolažit tako kot bi jaz rada, ker jaz hočem njega....... Baje si ne predstavlja več življenja z mano, jaz pa si ne predstavljam življenja brez njega. Žalostno je to, da sem spoznala prepozno da je on tisti, čeprav sem potihem to vedela cel čas... P.S nisem pa ga prevarala, ko sva bila skupaj, bila pa sem po tistem skupaj z drugim