tjama.. mislim da je vsem znano kako je ko izgubiš nekoga ki ti je bil zelo blizu. in logično je da ti je težko, da jo pogrešaš in da se sprašuješ te stvari... ko sem bila jaz stara 4 leta sem izgubila brata (ki je bil dvojček moje sestrce- ki pa je hvala bogu danes še kako živa in sredi svoje pubertete)..v glavnem vse se je odvijalo tako hitro in tako zelo zelo nepričakovano..zgodilo se je to, da ga nihče od nas niti videl ni (bil je nedonošenček, moja mama pa je imela carski rez in seveda ni morala takoj vstati tisti dan) povrhu vsega so ga takoj naslednji dan pokopali v ljubljani in niti toliko niso mogli počakati da bi moj oče prišel iz službe pa se pripeljal v ljubljano. kaj hočem s tem povedat? tjama bodi srečna in zavedaj se kako lepo je bilo tvoji noni ko si bila ob njej.. pa tudi tebi je lahko lažje, saj imaš njeno sliko v spominu(veš kakšna je, kaj ti je govorila, kaj je imela najraje, kako se je smejala, kako te je imela rada....) jaz vsega tega ne morem zagotovo vedeti. vendar mi ni potrebno prebirati nobene knjige (pa ne me zastopit narobe- verjamem da so vse te knjige super dobre- in bom jih tut js nekoč pogledla) da bi lahko vedela kje je tista oseba ki sem jo izgubila. samo uprašaj se? kje želiš da je? in tam je,... poskusi na zadevo gledati iz te plati: da je že moralo biti tako. če ne bi bilo tako, bi se zadeva lahko še bolj zaštikala in bi bilo veliko veliko huje. in še en nasvet: nikoli te žalosti ne zapiraj vase!!! rešuj vprašanja s kom ali pa sama s sabo sproti... ne pustit da se ti vse to nabira,nabira tako dolgo da potem lepega dne "počiš" !!! mislim pa da si tvoja nona ne želi da si zaradi nje zdaj žalostna... lep dan in glavo pokonci
