xyz

niti ne... simbol hudiča se je pojavljal že v starejših kulturah. beseda "satan" je npr. hebrejskega izvora. izgleda, da so ljudje že od nekdaj radi personificirali lastne strahove.

to je to.

predvsem to, da ima samohipnoza oz. vera vsekakor svoj učinek in da imajo določene izkušnje opraviti s človekovo sposobnostjo prestavljanja samega sebe v določena emocionalna stanja... simboli oz. oblike, ki se pri tem uporabljajo, nimajo sami zase nikakršnega efekta... zgolj skozi naš odnos do teh simbolov (ki je predvsem kulturno pogojen) pride do sproženja osebnostnih mehanizmov. ... kar se pa viman tiče... kot sem že napisal -ljudje oponašamo oblike, ki se najdejo v naravi... to so počela ljudstva pred nami in to počnemo še danes.

poznam te zgodbe... sicer pa nič nenavadnega, glede na to, da je imel človek od pamtiveka možnost opazovati ptičji let... ne samo v vedah, temveč v mitologiji iz celotnega sveta se najdejo podobne sanjarije... in te sanjarije, ta želja po letenju, se je ohranila do dne dandanašnjega, ko človek vstopi v letalo in odpotuje na drug kontinent. in ? pomeni to, da imajo fantazije o vesoljcih na letečih preprogah svoje mesto še kje drugje, razen v sanjanju ljudi ? ne, nikakor ne. četudi obstaja teoretična možnost -> nikakršen argument ni, da se od človeka zahteva, naj dokaže neobstoj vampirskega boga s klobaso namesto glave. ravno obratno: dokaže naj se obstoj le-tega ;-) by the way... tovrstni princip velja tudi za čakre in podobno... to, da obstajajo živčni spleti, katere lahko imenujemo čakre, še ne potrjuje fantazij o raznoraznih mantrah, katere naj bi te čakre aktivirale. tak vrstni red sklepanja bi bil v bistvu dokaj naiven.

niti nima ta teorija praktične vrednosti... ko bi naš jutranjik od "vesoljcev" vsaj ukradel načrte za gradnjo sredstev, s katerimi bi odfrčali na mars... bi ne rekel... a tako kot je, ostane vse skupaj bolj pri pumpanju psihe. da je zadeva še bolj zasoljena, se pridruži vrli brezo, ki celotno tematiko še podrobneje razdela ter nas pouči o razliki med astralnimi in neastralnimi vesoljci. sploh pomenljivo, da se vesoljci kar naenkrat pojavljajo v vseh temah foruma, saj so očitno odgovor na vsako vprašanje (kot si že sam napisal).

in kaj, konkretno, nameravaš glede na tvoje spoznanje narediti, poleg pisanja in opisovanja ? kje se najdeš ti kot človek in kaj naj bi, po tvojem, človek počel ?

saj to... če bi bil notranji občutek tako zanesljiv, bi verjetno ne potrebovali učitelja... precej kočljiva situacija.

ok. se pravi da je konec koncev tudi tale, katerega omenja gold, učitelj za tiste, kateri ga potrebujejo... no, konec koncev precej smiselno. ja, hvala za link.

takole na daljavo so diagnoze pač vprašljive

super ! tovrstni odnosi lahko vsakemu prav pridejo, res. sploh, če je psihiater dobro "ogledalo", in lahko skozi njegovo opazovanje bližje spoznaš samega sebe.

no ja, vsak posameznik bi potreboval posvetitev... osebno pozornost, takorekoč... to bi bilo idealno. neugodno je pač to, da pri nekaterih pride do akutnih stanj, ne da bi pred tem kdo opazil znamenja in nanje opozoril... v takšnih primerih je posameznik, ki je v krizi, morda celo nesposoben poiskati pomoč, ali celo biti zavesten tega, da jo potrebuje. predvidevam, da so omenjene klinike mišljene predvsem za te primere. sicer je, po mojem mnenju, dosti bolj primerno biti v zasebnem kontaktu s terapevtom, ali še bolje, z večimi terapevti, ki medsebojno sodelujejo.

zanimiv odgovor. če sem te prav razumel, človek po tvojem ne more biti 100%, da je neko znanje pristno ? v tem kontekstu je npr. tudi izbira guruja težavna reč, ker je t.i. učenec pač učenec in že s tem nekvalificiran, da bi vedel, kdo je učitelj. se pravi loterija ?

Dober dan Pogosto je brati o "duhovnem znanju", o besedah takoimenovanih modrecev, ki se praviloma najdejo v takoimenovanih "svetih knjigah". Najsi bo to sveto pismo, vede, ali zapisi novodobnih avtorjev. Celo besede, prejete v neposrednem kontaktu z duhovnim učiteljem (oz. gurujem) naj bi spadale v domeno duhovnega znanja. Kakšno je vaše mnenje o tem ? Res obstaja znanje, katerega bi lahko označili kot "duhovno" ? V čem se le-to razlikuje od možnih drugih oblik znanja ? Kakšne kriterije uporabljate pri sprejemanju oz. zavračanju takoimenovanega duhovnega znanja ? (kako npr. vedeti, kaj je verodostojno oz. pristno in kaj ne ?) LP

@brezo: s tem v bistvu samo potrjuješ, da gre za eno in isto. popolnoma vseeno, po kakšnem postopku se nek občutek oz. ideja sproži... odločujoča je reakcija na ta občutek oz. idejo. in ja, seveda ima to veliko opraviti s karmo. sam pomen besede "karma" je "delovanje". lastna delovanja pa so, jasno, pogojena z lastno preteklostjo... to zajema celo področje naših prednikov. težavnost pri mitologiji pa je ta, da človeku ne omogoča izhoda iz mitološke perspektive... dokler bo posameznik verjel zgolj (!) v angele in demone, ne bo nikoli našel izhoda iz lastne krize, ker bo perspektiva ostala ista (ne glede na to, ali bo npr. verjel, da trenutno prevladujejo "bele" oz. "črne"sile) zatorej je ključno soočiti se s tematiko na osebnostni ravni, skozi učenje zavestne (!) konfrontacije z arhetipi, se pravi, na tako imenovani psihološki ravni. skozi tovrstno ozaveščanje se posameznik uči prevzemanja odgovornosti glede lastnih reakcij v oziru na določene situacije. in TO je magija ;-)

@lili mai: lep primer. ja, zadeve postanejo še toliko bolj zamotane, ko različni "svetovi" trčijo eden ob drugega... pogosto pogojeno z različnimi kulturnimi ozadji in tem primernimi predstavami o svetu. verovanje v uroke je pač prastara reč, ki sega toliko bolj v čase, ko je bil jezik in sporazumevanje na povsem drugi točki, kot je sedaj... npr., dosti bolj se je uporabljal slikovni jezik, kot tehnični... lep primer je tale "črna mačka" najsi bo interpretacija "paranoja", ali " uročenost" -> sam mehanizem je en in isti, to je, -precej občutljivo področje... kot si tudi sama napisala. problematično pri paranoji je med drugim nagnjenje, da se postopke interpretira zgolj na načine, ki razloge za lastni strah še toliko bolj potrjujejo (spet, lep primer -> mokra cesta).

no, po moje imata oba prav... vsak po svoje. mislim pa, da se je to, kar si citirala, nanašalo na tole izjavo od free-ja: ki dejansko zveni precej, no, papeško

ah, pomladna vila... tvoji predlogi so predvsem kontraproduktivni... vsako ukvarjanje z "urokom" je zgolj utrjevanje vere v ta urok in s tem poglabljanje lastne krize. vedno "uroči" človek samega sebe ! s tem menim predvsem psihološki princip, ki stoji za tem... kot je že belcebub omenil. verjeti, da nas je nekdo uročil, pomeni odklanjati lastno odgovornost. mi smo ti, ki ohranjamo fokus na določeni ideji- če se oklepamo nekega verovanja s strahom, smo mi tisti, ki moramo preusmeriti fokus, večinoma z uvidom v alternativne možnosti ali alternativno perspektivo.

ob vsej poplavi raznoraznih duhovnih ponudb me le-te bolj spominjajo na duhovno dudo, ki naj pomiri s fantazijo samoustvarjene "probleme" duhovnega paranoika. prepogosto so prav omenjene ponudbe tiste, ki posameznika privedejo do ideje, da z njim to in ono ni v redu... lep primer je tukajšnja tema, v kateri se kot problem podaja nekakšen urok moje mnenje -"odstranjevalec urokov" (lol) se registrira v forumu, povprašuje po odstranjevalcu urokov in se potem prijavi z novim imenom, skozi katerega poda lastni naslov. ampak, kot je že nekdo rekel -> to je pač simbioza... nekaterim je preprosto rečeno dolgčas, in si rado zamišljajo vsakovrstne probleme, tako, da se z njimi potem nekdo ukvarja.

hecno je to, da ljudje konstantno manipuliramo -vsaka beseda, dejanje, je manipulacija... že da lahko misel akustično artikuliramo, moramo manipulirati telo, itd.. lep primer je med drugim forum, kjer rado poiskušamo ali sogovorniku nekaj dopovedati, da nas bo lahko na določen način razumel. -manipulacija. z ozirom na to je črn zgolj odpor napram manipulaciji, sploh pa poiskusi, drugim vsaditi strah pred manipulacijo (kar je spet naša lastna manipulacija) in jih na ta način omrtvičiti. med drugim so temu primer neplodni, a efektivni poiskusi pripadnikov katoliške cerkve skozi stoletja, da se posameznik ohrani kot impotentna ovca, katero je strah lastnih misli. že prav, če komu paše. atributirati magijo kot črno, je en precej grotesken primer... podobno, kot če bi dejal, da je sladkost črna kislost. dober dan jeziku dojenčkov.

ne budi takav, hinko

hmm... saj ne rečem, strahovi in to... glede na dolgčas, sanjarjenje... potem pa skrbno gojeni stereotipi, pa sploh -problematika definicije... je čarovnik tisti, ki je gorel na grmadi, ali tisti, ki je zažigal ali pa mogoče tisti, ki se je uspel izogniti očem... ali vsak ali nihče. hmm... saj ne rečem, strahovi in to... pa opozorila in vse, koliko se neko stanje ustvari v odnosu do nekega verovanja ali ideje... je vprašljivo. vsekakor pa sem se soočal z vsemi mogočimi prikaznimi, fantomi, nadvse strašljivega izgleda med drugim (celo huje kot v cenenih zombi filmih), pa moram reči, ko gledam nazaj, da je škoda, res škoda, da se ne bojim več... ker je bil to čas vznemirljiv, čas adrenalina... sedaj pa je vse to samo še risanka. ni tako velika umetnost nekaj pričarati, kot je umetnost nekaj odčarati. med drugim tudi lastna verovanja in ostale miselne vzorce, ki so zabetonirani v tvoje bitje... hja... mogoče si lahko potem, med drugim, rečeš -čarovnik, čarovnica.

copat površnost obuje se pehta, strm grič izpod oblakov nasršene obrvi podmurjenost škržatov in ostalih žuželk. prašna odeja izkrvavitve krčenje sence za večerjo prikurjena palačinka. spoznaj pobratima pudla puhavost prijaznosti ti viha krila o, ti veličastna in brezzoba ujeda krivokljuna. xyz

v bistvu je bilo to natančno, kot šivanka. sicer pa slutim, da imaš potrebo po prelaganju odgovornosti, kar se vodenja telesa tiče. odgovor ni v slikah, temveč v motivaciji za njimi. jankova pripomba o norišnici izpade sicer šaljivo, je pa srhljivo intuitivna. sam sem namreč moral že par ljudi, kateri so imeli omenjeno potrebo po prelaganju odgovornosti, videti, kako so končali na zaprtemu oddelku. zatorej: ni pomembno, ali greš ali ne greš, temveč, da si z odločitvijo, kakršnakoli že je, enoten !

poigravanje s strahovi, samopomembnost.

evo me