Tole, Dolores, ko sem prebrala ... zgodb takih in drugacnih je tisoce, vsak potegne iz lastne tisto, kar najbolj potrebuje... Na vzven star clovek izgleda kot nekaksno ubogo, nebogljeno bitje, potrebno pomoci, ki mu jo lastni otroci odtegujejo, ceprav so v ozadju stvari, ki smrdijo po gnilobi. In zanimivo je to, da se na stara leta brutalnez, psihopat, ki je mucil lastne otroke, duhovno nepismen clovek spremeni v nedolzno rozico, ki isce kapljo ljubezni, kar ga lastne noge vec ne nesejo do stranisca. Prav to sem dozivela pri svoji babici, ko sem jo dve leti, skoraj dobesedno, nosila po rokah okoli, ji menjala plenice, jo pitala... vse to samo zato, ker je bila clovek, in ker namesto mene ne bi tega naredila nihce drug, se njen lasten sin ne... nikakor pa ne zato, ker bi do nje obcutila brezmejno ljubezen... In moj oce je prav tako na poti po njenih stopinjah, le zaveda se tega ne...za enkrat...zato nadaljuje z izsiljevanjem (placaj to, placaj ono, ce ne bom prodal stanovanje... me psihicno maltretira... in jaz se mu pustim...pa mislim, da bolj iz ljubezni do njega, ki se ga, mimo grede, tudi dotakne ne... kot pa iz strahu pred njim) groznjami, s custvenimi pristiki, moja maceha, ga pa prav navijasko scuva proti meni... ampak, zaenkrat je cas na moji strani, prej bo on mene potreboval, kot jaz njega...tega se pa le zavedam... ampak, bojim se, da bo takrat samo se clovek, ki me potrebuje zato, ker drugega ne bo, in ker ga lastne noge vec ne bodo nesle do stranisca...