Itak... k sm 1. bla noseča, sem mela tut ideje...panda skoti mladiča za prst velikega, pa ribe in dvoživke samo jajca odložijo in to je to...da bi se vse dogajal zunaj telesa...heh...pa ne gre to tko... Itak pa pol vidiš, da ma strah res velike oči in da je predstava bolj grozna od realnosti... da ni tko bad in tko težko... želela sem si, da bi se bolečina razdelila na dva...pa da bi šla na carski rez, pa iskala izgovore, pa se hotla smilt drugim, pa ...sem bla že 10 dni čez rok...pa jokala od strahu, ker čas ni bil moj zaveznik... za brezveze...poznam žensko, ki noče met otrok, ker se boji poroda... brezveze...veliko hrupa za nič...tko je to... šivi pa itak...sam to že veš, kaj te čaka... samo vam lahko to povem...eno žensko, ki je imela ne vem kolk spontanih splavov, po moje zato, ker jo je tut žrlo, kako bo šlo na porodu, zato je bla v bolnici...me je ves čas spraševala, kolk to boli, pa da ne bo preživela...sem šla takoj naslednji dan po svojem porodu v njeno sobo, sm stisnla zobe, se nardila, kt da sm glih kar iz žura, je bla čist paf, a tko hitr si pri močeh...sm rekla, ja valda...je bla pol pomirjena, da ne bo umrla od bolečin... v bistvu bolijo popadki...ko se porod začne...bolečina nekak ni več tolk prisotna, sam še pritisk, ko je otrok zunaj, pa enostavno vse splahni...