Dragi nimbus..... v življenju sem se naučila, da niti v najtrdnejših vezah NI garancije za obstoj. Naučila sem se tudi, da tisti človek, ki kupi karto za MB ni rečeno, da bo tja prispel. Mora najprej na vlak, potem pa prestati ta del poti.... še vedno brez garancije, da pride v MB, vsaj dokler ne pride na štacion. Ampak.... Če vzamem ta banalni primer - gremo na izlet v MB... ni važen zgolj cilj, ampak je važna tudi pot. Gledaš skozi okno v naravo in kraje, katerih še nisi videl... in če se lahko izrazim bolj 'poetično' ... občuduješ nekaj novega, nekaj še ne videnega, uživaš v trenutku, ki ti je dan. Lahko pa zgolj strmiš v prazno, si grizeš nohte in čakaš debeli dve uri na je**ni MB. De Mello je nekoč napisal, da nas izkušnje v življenju delajo za mačke, ki so se usedle na vročo peč.... in iz te izkušnje potegnile zgolj lekcijo, da ne bodo nikoli več sedele. Sama sem imela dve polomljeni vezi.... pa mislim, da moj lajf še ni končan..... Ne more biti. Ne sme!! Ampak pot bom jemala kot pot... ne zgolj kot priti na cilj, da bom z nekom do konca življenja in pika! Ob tem me zagrabi panika - torej je vse posvečeno zgolj temu, da bom z nekom na smrtni postelji? Kaj pa vmes?? A? Humor je odraz zdravega intelekta..... nič narobe Ma si lušen fant... veš?