Če pomislim, v kakšnem času živimo (zadnjih cca. 50-60 let)- bi rekla, da smo lahko samo hvaležni dobri sreči za vse. Recimo, moj sin se je rodil s carskim rezom (vse prej bilo ok, potem pa je šlo za dlako in sekunde). Od kar je na svetu, ni bil lačen, prav tako ne jaz in prav tako ne moji starši. Nihče od nas ni doživel vojn, razen tistih par dni. Kadar zbolimo (hvala bogu, nismo nagnjeni k temu kaj preveč), stopimo do zdravnika in večinoma so zadeve urejene. Umrljivost dojenčkov je po statistiki iz leta 2009 v SLO 2,4 na 1000 otrok, življenjske dobe se daljšajo; kljub vedno večji krizi, še zmeraj živimo v okolju, tako v geografskem smislu, kot kulturnem in gospodarskem, kjer nas ima večina (cca 90%) povsem normalne pogoje za življenje. Res je, da smo uničili z "razvojem" ne vem koliko naravnega okolja, favne in flore, in da se zadeve rapidno slabšajo- ampak, hej, še vedno smo tu- zdravi, živi (ajd, tudi puloglavi smo/so/ste vmes), in če bomo črnogledi in ne bomo verjeli, da se stvari lahko izboljšajo z vsakim aktivnim sodelovanjem posameznika, smo bitko izgubili brez boja. Vsaka sprememba povzroči krizo, le-ta pa je eden izmed osnovnih pogojev za rast in napredek. Srečna sem, da sem tukaj in zdaj in verjamem, da bodo moji otroci in tudi njihovi.. tako razmišljali.