Ok, ko grem mimo kakšnega klošarja ali nekoga, ki prosi denar na ulici- ponavadi ne morem neredit koraka dalje, da ne bi začela tipat za denarnico. Imam pa svoj sistem: - ciganki z otročkom (ki jo mož čaka za vogalom) kupim malico, kakor za svojega sina, in potisnem otroku hrano v roke- do zdaj mu kakšna mama ni še nikoli potegnila iz rok . - "glasbenikom", ki igrajo na ulici, dam zmeraj - revežu, ki ne more hodit ali vsaj zgleda tako, da ne veš kje ima glavo, kje noge- dam zmeraj - kakšnim mladeničem, močnim in zdravim- pa ne dam nikoli (včasih vprašam, če lahko dam naslov enega gospoda, ki rabi fizičarje- pa je večina odgovor bila,ne). - Kralje ulice kupim vedno- včasih prebrala, sedaj pa kar pustim prodajalcu, rekoč, da naj izvod kar dalje proda V našem mestu človek od prigaranega denarja na ulici, živi. Ima razstavljene lutke, ki jih sam izdeluje in neko, sicer ubitačno muziko, in potem kje na ulici zabava otroke, i petek i svetek. Tudi njegova otroka, najstnika, špilata violino na ulici- včasih jih prav vidiš, ko imata smeno. Če človek njim ne bi dal?!... Nima veze, v glavnem sem mišljenja, da denar mora krožit . Sedaj že moje dete obvlada ta sistem delitve denarja in ko koga zagleda na ulici, že sam reče, da naj poiščem drobiž . Včasih celo da svoj drobiž...