Ja in ne. Vse je odvisno od področja oz. tudi od situacije. Ena taka klasična varianta je šport (tist na tv). Recimo družba, ki skupaj gleda neko tekmo, moški v večini. Sej veš, ko smo gledalci, smo vsi najboljši trenerji in sodniki,... Skratka komentarjev ne manjka. Tipično je, da moji komentarji niso dobrodošli, če jih že izustim, pa so večkrat preslišani. Zadevo sm dolgo ugotavljala in ugotovila, da pač tam velja, da je moje mnenje nepomembno. Zdej ne hodm več, gledam raje sama doma. Če se pa spustim v iskanje službe in to ti povem, da se znam čist razbesnet. Povej mi eno stvar, ko si bil star tam od 20-30 let (kadarkoli v tem razponu), kolkrat so te na razgovoru naravnost vprašali kakšni so tvoji privatni cilji oz. KDAJ BOŠ IMEL OTROKE? Jest sm bla kr na nekaj razgovorih, pa moram rečt, da je to vprašanje postavljeno v 99%. Tudi to je diskriminacija. Drugače pa se lahko po inteligenci in sposobnosti kosam z marsikaterim moškim; tečem pa res bolj počasi . Je pa res, včasih sem prilivigirana, vendar to ne ustvarja ravnotežja, ki bi dalo občutek resnične enakopravnosti. Mogoče resnična enakopravnost sploh ni možna. Mogoče je to tako tenka linija, da se tehtnica vedno lahko prevesi samo na eno stran. Moški mate pač mal več sreče, ker ste fizično močnejši. Zaenkrat mišice še neki veljajo. LP