yoko

Kaj je zame greh? Greh je predvsem ravnanje ljudi proti največji krščanski zapovedi:"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". Greh je poleg tega ravnanje zoper vseh 10 božjih zapovedih, ker msilim, da so te zapovedi najboljši in hkrati najbolj enostavni zakoni, ki bi si jih bilo vredno držati -za boljši svet. Yoko

Recimo, da bi bili vsemogočni, kje (v kateri bi disciplini) bi naraje postavili svetovni rekord ? Yoko

Zlata ribica, pomagaj mi! Prosim te za prijetne nove dogodivščine ter za lepo in iskreno ljubezen. YOKO

National geographic, Zdravje, Gospodarski vestnik. Včasih tudi Cosmopolitan, Aura, Elle, Mladina. Yoko

Ops, prehitro sem pisala in zdaj videla veliko napako. Mislila sem na tiste primere (tista vabila), ko lahko tudi prijatelji pridejo na žur.In mislila sem na "normalna vabila" na "normalen žur"(na tak žur, ki bi meni in tudi prijateljem bil všeč) Pozabila sem še nekaj napisati.Razmišljala sem, da ko nekdo drug vozi se vedno nekako prilagodim njeni-njegovi želji (če bi rad-a šla na žur), ker se mi ta gesta zdi "fair". In gre mi na živce, da ko jaz vozim, se zgodi ,da se folku noče iti na drug žur, čeprav je še relativno zgodaj. Začela sem se spraševat, zakaj moram biti jaz vvedno tako "fair" in zakaj nekdo drug ni, ko gre zame (zato pa sem tudi zgornje vprašanje postavila, ker sem že naveličala biti ljudem tako "priročna")? Nisem egoist, če je prej bilo smatrano, da sem. Yoko

Pozdravljeni, že dolgo se sprašujem...recimo grem ven s prijatelji.Pridem na vrsto, da peljem (z avtom). Zunaj se imam zelo fajn.Spoznam nove ljudi ali pa vidim stare znance...denimo, da mene (lahko tudi tiste, ki so prišli z mano) znanci povabijo (isti večer) še na kakšen drug žur... ...zdaj, kaj je "fair game", da naredim, če recimo prijatelji niso povabljeni ali pa, da nočejo z mano in da si jaz želim iti na žur? Glede na to, da imam jaz avto, bi se morali prijatelji meni podredit, ali bi morala biti jaz toliko "fair", da bi se z njimi vrnila domov? Že vnaprej se zahvaljujem za vaše odgovore. LP, Yoko

Pozdravljeni, prebrala sem vaše odgovore in se vam zanje iz srca zahvaljujem.Zahvaljujem se vam predvsem za vaše darilo:OPTIMIZEM Strinjam se z vami. Ne smem dosti pričakovati od ljudi.Vem, da moram ljudi sprejemat takšne, kot so. Nimam niti pravice, da bi jih spreminjala.Sebe bi morala spremeniti, da bi na take ljudi gledala z lahke plati. Mogoče je zame to bolj občutljivo obdobje.Čas, ko sem naenkrat preveč grenkih stvari spoznala. Včasih se mi zdi, da sem močna in se mi vse to zdi mala malica.Včasih pa se počutim popolnoma nemočno in se bojim prihodnosti.Močno se bojim osamljenosti in samote.Po naravi nisem samotar. Všeč mi je biti v družbi. Vem, da se svet ne vrti okrog mene. Vendar včasih si želim, da bi se. LP, Yoko

Lepo pozdravljeni, danes sem prvič na forumu.Imam en problem; ki se imenuje:PRIJATELJSTVO Stara sem 25 let.Priznati moram, da nisem še imela iskrenega prijatelja oziroma prijatelja v pravem pomenu besede. Obtožujem se, da sem to šele sedaj spoznala.Vedela sem že prej, da moji "prijatelji" niso preveč iskreni, vendar sem verjetno upala, da se bodo spremenili.Ker sem tudi sama zelo občutljiva, sem razmišljala tudi, da si mogoče stvari samo domišljam.Vendar resnica ostaja samo ena- da sem imela večinoma okrog sebe ljudi, ki so mi bili nevoščjivi,in ki so mi zavidali. Ne da bi se hvalila, vendar mislim da sem fajn oseba.Sem spoštljiva, sem iskrena, ne opravljam, sem previdna, sem prijazna...Dostikrat so me opravljali ljudje, ki jih imenujem "prijateljice".Zaradi svojih lastnosti bi ne bila smela biti nikoli opravljana ker ni bilo motiva za to. Vendar sem bila. Kakšen je prijatelj, če ti zavida, ker si na faksu končal že vse izpite in pišeš diplomo ter je o tebi govoril, da imaš še dosti izpitov za naredit, ker jih sam ni naredil? Kakšen je prijatelj, kateremu se ne moreš zaupat? Kakšen je prijatelj, ob katerem se počutiš, da se mu vsiljuješ, če ga 2x na teden pokličeš in se bojiš, da si bo mislil, da ga tako močno potrebuješ? Kakšen je prijatelj,... Sedaj dosti razmišljam in se spominjam preteklih dogodkov.Škoda je v tem, da sem komaj sedaj začela razmišljat o tem, kdo mi sploh stoji ob strani, ko sem slabe volje? Odgovor je :moja družina in nihče drug. To je resnica, ki jo večkrat nehote zanemarjam, ker si močno želim pristnega prijateljstva. Pravijo, da slabe izkušnje utrjujejo.Mene so slabe izkušnje močno spremenile.Postala sem zelo previdna in mislim, da na nove ljudi, ki jih srečujem, več ne gledam kot na nekaj novega. Na srečanja z njimi ne gledam z optimizmom. Bojim se pretesnih stikov, bojim se novih razočaranj. Izkušnje, ki sem jih imela v preteklosti z neiskrenimi ljudmi so se preselile na drugo področje.Preselile so se na področje partnerskih odnosov.Nimam sreče pri izbiranju partnerja.Izbiram, izbiram in izbiram. Na koncu bom verjetno ostala sama in osamljena.Preveč sem previdna in zaradi tega tudi večkrat sama. Nisem perfektna.Vendar pri fantu verjetno iščem nekaj, kar meni manjka.POGUM Naj si poiščem novo družbo, nove ljudi, ki bodo iskreni in prijateljski?Kako naj bom bolj sproščena v družbi in ne bom gledala na nove ljudi kot na novo razočaranje? Že vnaprej se van zahvaljujem za odgovore. Lp, Yoko