janajam

hm, ne jemat čustveno in osebno je kar velik napor v mojem svetu, ampak imaš prav, gre preveč živcev za to in bi bilo super, če bi vedela, kako se to naredi . S pornyjevim postom se sicer čist strinjam, ga nisem imela namena demantirat, samo glede na to, da sem začela tole temo, jo res jemljem osebno in nisem mogla da se ne bi zahaklala. Očitno mi racionalno ne zveni, ker slišim najprej druge melodije (violine v molu, pa tak). Ampak tole je že za temo o psiholoških tipih recimo.

Ja, mogoče res patetično, vsekakor pa logična protiutež svinjarijam, ki se dogajajo živalim pod nadvlado človeka. Zame je vsaka patetika upravičena, vkolikor človek poskrbi za svojo žival (to pomeni, da spoštuje njene potrebe in skrbi zanjo). Kar se tiče čustvene kompenzacije-kje je kdo, ki ne kompenzira nekega dela, ki mu manjka, ali kjer čuti praznino? GA NIII!Čisto vsak ima svojo slepo pego in čisto vsak se rešuje kot ve in zna. Drek je, če kompenziraš na način, da nekdo drug trpi. Moje "hvaljenje" z živaloljubstvom je posledica slabe vesti (ki je pekel tukaj in zdaj, potem ga itak ni), da ne reagiram vedno, ko bi lahko reagirala . Glede na to, da odpisujem na prebrano, se lahko zavem, kaj me je zbodlo in da je tisto, kar te zbode ponavadi do neke mere res. Kar se mene tiče, rajši živim v svetu mešancev, tako ljudi kot živali. Predvsem zato, ker je tak svet bolj raznovrsten in bolj preseneča. Tole temo sem v prvi vrsti odprla zato, da najdem psa, ki je zbežal iz zavetišča. Vmes sem si lajšala vest, ker sem ga sama spravila tja in bi ga lahko pustila, kjer je bil. Ne bom se pa šla solit, ker ne pristajam na cinično sodbo o filantropskem zoofilu.

jaaaa! Sem čist raznežena. Pa vidlo se je, da jih je srečala pamet in ga bodo čuval. Kok so te žvalke pametne, mojo sem od veselja glihkar čist prelupčkala. Sicer ga je nadrla, ko sva ga srečale (tegale "lesi se vrača" modela), ampak kaj čem, ona že ve zakaj. Sicer ne bom šla v detajle cele družinske zgodbe lastnikov psa, ampak moja učna ura je ta, da sem prestrogo ocenila situacijo, da je šlo predvsem za neukost teh ljudi in ne za hudobijo in da stvari niso vedno take, kot so videti na prvi pogled. Gospa ga ima res rada, moža bo pa tudi zrihtala, čeprav je mogoče rabila tole zgodbo, da se je postavila zase.

tole je pa za film lesi se vraca.kuža se je vrnil domov! Prepotoval je pot od viča do šiške, ne morem verjet. Govorila sem z lastniki,od katerih sem zvedela za vse detajle, ki so manjkali v zgodbi in zagotovili so, da ga bodo čuval in ne bo spal na cesti, tako da je zgleda ta izkušnja malo vendarle zalegla. Hvala za vse nasvete in spodbude, tokrat je zmagala pasja pamet, sem vesela čist.

ojej, vse sem zamudila. takole po dveh dneh živčne vojne sem se uspela pomirit in z distance pogledat. kar sem naredila je bilo iz občutka, da bi rad za žival poskrbel. kaj pa je prav in narobe v absolutnem smislu?nikoli ne moreš vedet, kaj bodo povzročila tvoja dejanja. v tem primeru je šlo na videz vse narobe, vsaj kolikor imam vpogleda v stvari. lahko samo upam, da so ga spleti okoliščin pripeljali do nekoga, ki ga bo imel rad. Na drugi strani pa enako obstaja druga slika. Kar pa mi povzroča veliko težav v življenju, je pa ravno naprezanje, da bi storil vse prav. In potem samoobtoževanje, ker se ni izšlo, kot si si zamislil. V bistvu pa velikokrat sploh nimaš vpogleda v celotno sliko. Dokler so pa zavetišča polna in se živali usmrti, ker jih nimajo kam dat, je sterilizacija in kastracija edina rešitev. Ko bom naslednjič našla zavrženo žival , je ne bom pustila tam. Še vedno mislim, kljub tej izkušnji, da je je ne moreš prepustit cesti.

na tihem upam, da so se ga usmilili, ker je bil v soseski, kjer je veliko psov in vecina s katerimi sem govorila, so bili pasjeljubci. Sem se pa s tako silo zagnala, da bom svet resila, (aha, spet sem pozabila na ščž, bom popravla, ce hitro tipkam, jih ne upoštevam), da sem se sama vase zdruznila, ker mi ni ratalo, a ma niič. Pol si pa rečem, mar bi ga pustila, kjer je bil, pa kaj bi bilo, če bi to in ono. Skratka cel drek. Mal se tolažim, da je bil pametnejši od mene, pa je vedel, zakaj jim je ušel. Pregledala sem cesto od dolgega mostu do Brezovice, pa ni bilo nič povoženega, kar je dober znak. Sicer ima pa šanse, ker je majhen in simpatičen, in se ga vsaj bali ne bojo. Ga imam na sumu, da se bo vrnil od koder je prišel.

hvala za vse napotke, ravnokar sem se vrnila iz pohoda, pa ni več sledu o njem, nazadnje je bil viden včeraj popoldne. na gmajnicah nimajo nobenih podatkov, v okolišu kjer je bil viden, sem pustila številko zavetišča, upam da ga najdejo. trenutno nimam nobene ideje več kaj naredit. bom počakala da se kje spet pojavi. V zavetišču imajo toliko dela, da vsakič sproti razlagam zgodbo od začetka. torej, če ga kdo opazi, naj javi, mogoče ga je pa že kdo vzel k sebi...

Hvala obema za tole, sem rabila malo podpore, ker sem se že cist zapletla in se malo ne znajdem. Namrec ravno se odpravljam na lov, pred tem sem pisala na mojpes.net, kjer so zelo organizirani in vejo dosti o zakonih in o tem, kako ravnat v takem primeru, se pa, globlje kot sem, vedno bolj srečujem z ovirami, ki se mi zdijo visoki zidovi. Na eni strani imam svojo vest, na drugi pa sto problemov, ki bi jih najrajsi pozabila in pustila vse skupaj. Kadarkoli namreč pokličem v gmajnice, od njih ne dobim nobenega namiga niti volje, da bi mi prišli naproti, kar do neke mere lahko razumem, ker so natrpani s še hujšimi problemi in stotimi psi. Po drugi strani pa se prvič ukvarjam s takimle reševanjem in sem stara pet let, ker je vsak korak, korak v prazno, ali neznano, kjer ne veš ali boš stopil v drek, ali ne. V resnici to ni nič v primerjavi z resničnimi problemi, je pa veliko, če si negotov in se sprašuješ, kako bi bilo prav. Mah, grem ga probat najt, pa da vidimo, ali diplomiram ali ne. Druga stvar je identiteta teh ljudi. Ne mika me hodit po vogalih in oprezat kdo so. Gledano od zunaj je tole macji kašelj, sama pa doživljam kot goro smeti. Upam da bom zmagala, pa da mi takele stvari ne bojo več problem.

se bom pozanimala, ceprav me skrbijo tile nasi zakoni, ki vse prej, kot scitijo zival. opozorili so me tudi, da se lastnik lahko sklicuje na to, da smo ga ukradli izpred hise, ampak me tolazi tole, kar si napisala o izgubi-nisem vedela. druga tezava je, da ne vem, kako dokazes lastnistvo, ce pes nima cipa. je sploh dovolj, da reces, da si videl te in te, kako so ga imeli, potem pa ne vec, ali kako?s tem se najbrz nihce ne ukvarja, namrec z dokazovanjem, kdo ima prav in kaj je res.evo, bom porocala, kaj dogaja

vceraj smo na pasjem sprehodu v ljubljani nasli malega svetlorjavega , okli osem mesecev starega kuzka, s crnim obrazckom, ki spominja na mesanico s pekinezerjem, ali mopsom.nosi rdeco ovratnico. klicali smo gmajnice, od koder so ga prisli iskat, ampak jim je tam zbezal skozi luknjo v ograji. zgodba tegale kuzka je taka, da sem popoldne srecala gospo iz sosescine, ki je jamrala, da ga sin ne more vec imet, da bi ga ona imela, pa ji moz ne pusti. ker jih poznam le od dalec, in sem imela parkrat bliznje srecanje z njenim mozem, sem sicer vedela, da bo tezko, ("gospod" je milo receno katastrofa od cloveka, tezak, agresivc)ampak sem nekako upala, da se bo postavila zase. koncalo se je tako, da so kuzka zgleda na sprehodu "po nesreci" zgubili, ker je bil ze uro kasneje viden sam begati naokoli. na vecernem sprehodu sem ga nasla pred vecstanovanjsko hiso, kjer zivijo, ob cesti, na dezju, ura je bila pol enajstih. nazajgrede sem s sabo privlekla se ostale pasje sprehajalce, s katerimi se srecujemo na nocnem pasjem pohodu, da potuhtamo, kaj naredit. kuzek je bil zvit v kotu in ocitno cakal, da se ga usmilijo, kar je bilo se bolj ocitno zaman.zato so se zdele gmajnice najboljsa resitev. danes sem klicala tja in zvedela, da jim je pobegnil in da se potika po ulici petra borca na dolgem mostu, ter da se ne pusti ujet. to je na koncu trzaske, se naprej od gostilne pri babici, na desni strani ceste.sla sem tja, ampak precej na hitro, ker sem morala na neko pot. tamkajsnji otroci so takoj povedali, da so ga videli in da bezi od ljudi. ko smo ga vceraj sami ulovili, je sicer prisel, ampak je precej pomagalo, da smo imeli pse zraven, ker so ga ti bolj zanimali od nas.jutri imam cas in ga grem probat najt in ulovit. naprosam vse, ki zivijo tam blizu, da ste pozorni, in ce je mogoce, da bi ga kako zvabili k sebi. dobro je imeti povodec s seboj, pa kaksen pasji priboljsek, kot ze receno, je bolj zaupljiv, ce je zraven kaksen kuza,ce ga v tem casu kdo vidi, naj prosim sporoci v gmajnice, ker ga takoj pridejo iskat.njihova tel. stevilka je 01 256 02 79(pridejo ob katerikoli uri) najlepsa resitev bi seveda bila, da si kdo,ki to bere zeli takega kuzka. je luskan za znort, pa upam da je prezivel tole dezevje in trzasko cesto.

zgleda mi univerzum sporoca, da moram mirovat, ker je zacelo grmet, potem ko sem se uspesno spopadla z dvema oknoma. napadam ostale notranje steklene povrsine, dokler ne bo nevihta, taka in drugacna, mimo

kako se je izsla tale zgodba?vidim da je ze dve leti stara in bi bilo fajn videt, kaj se je zgodilo in naucilo sprico tega. men se zdi, da je v takih primerih najboljse jit stran. ker mam sama izkusnje s tem...sam da obratno. po stirih letih veze, me je se z vsakim minilo.prvi dve leti se trese zemlja, tretje leto me zacne vsake tolk "glava bolet", potem me pa mine ciiist.v nobeni izmed teh vez ne bi hotela vec ostat in ni je bilo vec mozno resit. z leti sem dala skoz vse mozne poskuse resevanja , od izmotavanja, fantaziranja, do iskrenega pogovora, pa je slo samo navzdol, kot da pozelenje do patnerja neizbezno usahne, ne glede na to, kaj pocnem. nisem se doumela vsega, vem le, da ima to veze z zaljubljenostjo, ki se v doloceni fazi sesuje, namesto, da bi se razvila. gre za infantilno dozivljanje ljubezni, posledicno za napacno izbiro, sem pa ugotovila, da ima to veze s tem, kako dozivljas seks. moj mit o ljubezni je bil vedno zelo romanticne narave, in ko odnos postane samoumeven, me ubije v pojem. zdaj sem ze dovolj stara, da se je mit sesul, samoumevnosti pa se vedno ne znam prenasat. seveda se tu pojavi vprasanje, kaj je samoumevnost. prevec za pisat. upam da je sla tally stran in da veselo seksa z novim moskim, in da sta eden drugemu edina za doolgo doolgo casa jah, enkrat bom tut jaz tko...

x:Dx niiimaam liikaalnika!jaa, ne mores verjet, ampak ga res nimam in nocem imet. tale s stojo je super(nenavaden pristop, ampak ga razumem, ker je poleg koristnosti, tudi zelo metaforicno nazoren-v smislu-ce res nimas kaj pocet, pol se pa na glavo postav), ampak problem "dolgcasa" je, da se ti niiic ne da.ze en teden se pripravljam da pomijem okna, ker kar naprej mislim, da je zunaj oblacno (mickeno pretiravam, ampak ni dalec od resnice),na sreco imam psa, da me pelje ven, ker ce ne...me pa v dolgocasju blazno veseli razpredati razne teorije, ki se jih domislim, za kar je tale forum zelo pripraven, samo zal ne najdem vedno ustrezne teme, odpirat novo za vsak domislek, bi se pa hitro sprevrglo v smetenje. nove teorije, ki mi hodijo po glavi so, da je slovenija se najbolj prijazna dezela za ljudi z druzinami(hitro opravis vse opravke, ker je vse majhno, po eni uri ponoci je vse zaprto, veliko moznosti za zivljenje na dezeli...), za take brez, pa precej neperspektivna, sploh ce se znajdes v mojih letih.tole je samo osnutek, ostalo bom razpredala, ce naletim na kaj, kamor se lahko primem, vkolikor spet ne bom pomila oken. sicer pa za vse, ki imajo prevec casa in bi se radi delali, da koristno porabljajo cas- psiholoski test-vtipkas enneagram test, super je, zves marsikaj lepega in trpkega in resnicnega. tako...se mal pobrskam tukile, pol pa okna napadem

jeseniski zupan si je izmislil sto in eno prepoved, od prepovedi krmljenja golobov, kar te stane 200 evrov, do pljuvanja po tleh, kar znese ene 300(ali ravno obratno, ne vem vec na pamet).ce ne poberes pasjega kakca je tudi 300 evrov, kar me sicer ne moti, ker jih sama vedno poberem,in se mi zdi prav, da se v mestu pazi na to, je pa razmerje med kaznijo za mucenje zivali in nepobiranjem drekov, res smesno. mislim da znasa kazen v obeh primerih enako, med enim in drugim dejanjem je pa sto let svetlobne hitrosti razlike. tole z radijem mi je vsec, nisem se slisala za to.je zelo nazorno za tiste, ki so kratke pameti. se strinjam s tem, da so lajezi razlicni, in da marsikdaj lajanje prica o zapostavljenosti ali neustrezni vzgoji, kot je to ocitno tudi pri otrocih, ki se "brez razloga" kar naprej derejo. v enem primeru zato, ker mu starsi ne postavijo mej, v drugem, ker ga zanemarjajo in se otrok kar naprej bori za pozornost. iknee, ne znam naknadno vstavit tvojega citata, pa se nanasam se nate zivim v vecstanovanjski hisi, kjer domuje moj pes, dva macka od soseda in ena muca od zoprne sosede. mackovje prosto hodi naokoli in vsi se zmenijo med sabo,vkljucno z mojo kuzico, ki jih vcasih preganja, vcasih gre pa spostljivo mimo,in se vsi delajo da se niso opazili.ni me strah da bi jim kaj naredila, ker je z macki sicer frendica(vcasih je v varstvu nekje, kjer imajo muco in se cele dneve preganjata in imata fajn). pred vrati mi kdaj pa kdaj kaksen okoliski muc zamarkira svoj teritorij , kar posteno smrdi, ampak mi na kraj pameti ne pade, da bi me to motilo. mogoce bi pa pomagalo da tej sosedi reces, da lahko ti pospravis kakce, ki jo tako zelo motijo. ceprav sem prepricana, da rabi te dreke, ze zato, da lahko na nekaj pizdi. torej ji delas uslugo. skratka s tovrstnimi prepovedi se spodbuja clovesko nestrpnost, za resnicen red pa na ta nacin ni poskrbljeno

zame je mucenje zivali tale jeseniski zakon, kjer si kaznovan, ce pes prevec laja. moja kuzica je ekstrovertirane pasje narave in jo veseli verbalno izrazanje.laja, kadar kdo pride, in pri igri. pod mano zivi soseda ki jo moti vse, preden sem imela psa jo je motil pralni stroj (ki jo moti se zdaj), moti jo, da zivim in diham, da imam kolo, zato mu vcasih rada preluknja gume,itd.seveda jo moti tudi moj pes. ce bi zivela na jesenicah, bi imela moja vrla soseda odlicen razlog da me kazensko ovadi,al kako?mislm...kretensko. kje je zakon ki bi oglobil ljudi, ki prevec lajajo, naprimer.kaj je prevec lajat?halo?glede na nejasnost meril, kaj je prevec lajat in kaj ne, bi moral potemtakem nenehno matretirat psa, naj bo tiho. ker si res ne predstavljam, kako lahko dokazes da ni lajanje problem, ampak slabi zivci, oziroma resna psiholoska motnja neprilagojenega osebka.

z leti sem ugotovila tole-ko zacutim osamljenost, ja najvecja napaka, ce se poskusam tega obcutka znebit. ker potem iscem nacine da ne bi bila osamljena, ucinek pa je, da SEM in to vedno bolj.zato sem se naucila slednjega-da obcutek osamljenosti izvira iz obcutka, da sem zapustila samo sebe oziroma pozabila nase in da moram spet poiskat v sebi stvari, ki me zanimajo.ponavadi mi pomaga, da namenoma zdrzim v samoti, grem brat, pospravljat,viset na tale forum in kar je se takih samotnih opravkov. vsako druzenje v takem trenutku,se mi zdi, me se malo bolj izprazni, ker se zgubim v zeljah drugih, in se zdi, kot da ne upostevam vec same sebe,oziroma ne znam definirat svojih zelja. zato se trudim v takih trenutkih cim bolj poslusat, kaj je tisto, kar mi v danem trenutku RES pase in ne kaj je tisto, kar bi sicer naredila po inerciji. je pa vse skupaj tecno...trenutno se sicer ne pocutim osamljeno, se pa pocutim nekoristno, kot da zapravljam prosti cas popolnoma brezveze in zavidam tisti osebi iz clanka, ki sem ga danes prebrala, ki je v indijski vasi ustanovila solo in se posveca poucevanju revezev.mogoce zavist ni ravno prava beseda, sproza pa vsakovrstne fantazije o tem, kako bi se tudi sama podala na tako pot, ceprav tocno vem, da se ne bom in da me zmrazi ze ob sami misli na indijo, kjer je najmanj kar se ti zgodi huda driska, da o ostalih nevarnostih na poti niti ne govorim.malo sem poduhovicila na tole temo...jah, osamljenost.zase bi trenutno rekla, da se dolgocasim, pa nimam pojma kaj bi, da se ne bi.bom sla se kaj pisat v kaksno drugo temo. srecno kapica!

tole je ze stara tema, pa vseeno upam pogumna, da si se kje naokoli na teh straneh in da si nasla resitev.meni se je pred leti dogajalo isto, sla sem na terapijo k zoranu milivojevicu, ki je terapevt transakcijske analize in prebrodila krizo brez tablet.gre za to, da ozavestis, kaj te plasi in ojacas samega sebe. obisk pri usposobljenem terapevtu absolutno pomaga, obstaja vec variant terapij, od gestalt-a,klasicne freudovske terapije , transakcijske, itd, ki operirajo brez tablet(mislim da le te dobis le v primeru, ko res ne gre drugace, ponavadi je to pri depresijah, kar nima veze z napadi panike). sem prepricana da si ze bolje, ce pa ne, pa zagovarjam po lastnih izkusnjah znanstveni pristop, ker se v primeru anksioznosti sam s sabo lahko se bolj zapletes.ce pogledam nazaj, se mi danes zdi vse logicno in tocno vem, kaj me je tako strasilo, po drugi strani pa mi je ravno ta izkusnja z napadi panike odprla ogromno vpogleda vase in se zdaj pocutim kot clovek bogatejse, kot prej.vsec mi je tvoje ime, ker ga razumem, namrec pogum je vedno tam, kjer je doma strah. pogum namrec ne obstaja brez svojega nasprotja

v soboto je v trbizu (tarvisio) oziroma nekje zraven, na prostem v gozdu ,caetano veloso.vstop prost, zacne se ob petih.evo link http://www.nobordersmusicfestival.com/cont/index.php?page=caetano

se kratek dodatek.ne govorim o mozni vojni.govorim o nestrpnosti, ki jo med narodoma ze dolga leta povzroca politika.ne govorim, kaj vse se bo zgodilo ce...ker tega nihce ne more napovedat.stanje ze zdaj ni roznato. ampak s sporazumom se vsaj stvari pomaknejo proti teziscu, ki predstavlja komunikacijo in resevanje.nasprotno od tega stoji se vecji prepad kjer sploh ni vec prostora za mirno resitev

cist sem ZA.glede na to, da je to prva rec ki smo se jo uspeli zmenit v vsem tem casu,( ker cisto nic drugega se nismo in tale prepir se kako dobro pride za metanje peska v oci), je nujno,da se podpre ta sporazum. to ti govori zdrava pamet.naj ponovim...ce se nismo mogli zmenit med sabo v vseh teh letih,se tudi ne bomo.vse kar smo se uspeli zmenit je, da o tem odloca nekdo drug. nekaj podobnega se zgodi med zakonci ki se locujejo in VEDNO poiscejo pomoc sodisca,torej tretjega,vkolikor se ne morejo zmenit. torej mi zdaj odlocamo o tem, ali se bosta zakonca z.b. in r.b.(zacetnici sta simbolicni) se naprej klala okrog tega cigavo bo kaj, ali pa naj o tem odloca sodisce. tako da ne morem mimo pomisleka, da vsakdo,ki ne podpira sporazuma pristaja na vecni konflikt in mu je popolnoma vseeno za tiste,ki se bodo se naprej masakrirali med sabo. zal smo v ta mozni masaker vkljuceni mi vsi.meni res ni do tega

rada bi nasla neko tv serijo iz davnega otrostva,pa se ne morem spomnit niti naslova,niti igralcev,samo zgodb.a mi mogoce lahko kdo pomaga? bile so tri epizode,v katerih je igral isti igralec,ampak niso imele veze ena z drugo.bilo je ene 30 let nazaj,francoska serija,komedija,ampak trpka.v eni zgodbi je slo za cloveka,ki je bil tako zelo vzoren in sploh priden,da mu je cez noc zrasel svetniski sij.cel film potem gre za to,da se ga na vse mozne nacine poskusa znebit,ker je motec in mu gre na zivce.v drugi zgodbi je taisti igralec igral lik,ki se lepega dne zave,da lahko hodi skozi stene.konca se tako,da zaradi glavobola poje par aspirinov,kar povzroci stranski ucinek,da izgubi to sposobnost in ostane ujet v steni,kjer potem za vse vecne case kuka skozi narisane oci nekega plakata na steni ulice.tretjega dela se ne spomnem.evo,to je to,vem da ni veliko,amopak mogoce se pa kdo javi,ki ve. sicer imam obdobje obujanja davno pozabljenih filmov.prav tako ene 30 let nazaj smo vsak praznik po tv gledali dva filma zapored,ki sem ju po srecnem nakljucju spet nasla.gre za dva kratka filma francoskega reziserja larissa(alfred se mi zdi),rdeci balon in beli zrebec.to je nekaj taaakooo lepega in disi po neki lepoti starih casov.saj ne da sem nostalgicna,ampak ti prinese cisto drug duh casa.pa metaforika mi je vsec.

odkrila sem super odganjalca mozoljev vseh vrst-neemovo olje.nisem brala nic od prej,mogoce je ze kdo napisal.obstaja tudi v prahu,ampak olje je super.v ayurvedi zdravijo s tem (no,kolikor mi je znano),vse bule zginejo,pa tudi druge kozne cudotvorije.kupi se v jablani v pokriti trznici btcja,pa sem prepricana,da tudi v ostalih tazdravih trgovinah.

saj ravno to je perverzno.v preteklosti smo z njimi živeli v sožitju,potem pa izkoristili njihovo zaupanje.ker smo jih udomačili in jih pretentali,smo potemtakem vsaj dolžni skrbeti zanje kar se da lepo

samoumevno zato,ker se na živali misli šele čisto nazadnje.redno spremljam tele oddaje na animal planet in tam vidiš,da so mučitelji večinoma ljudje iz socialnega dna,otopeli spričo lastnih stisk,neizobraženi,(niti malo se mi ne smilijo,ampak vidiš lahko,da tak človek od apatije niti ne dojema,v čem je problem.sam ima 150 kg,pes pa je shiran.ne štekam.)dokler bo nasilje med ljudmi,se z živalmi nikomur ne ljubi ukvarjati,ker te ne govorijo in ne morejo protestirati pred parlamentom.zame so VSA dejanja znašanja močnejšega nad šibkejsim ista.no,v bistvu vidim eno razliko...otrok zraste v odraslega in ima slej ko prej možnost ovrednotiti krivice ki so se mu zgodile in ima tudi možnost odločitve.žival pa je celo življenje nebogljena v smislu podrejenosti človeku.zato se mi tovrstno znašanje zdi še toliko bolj podlo.človek lahko enkrat obelodani kaj se mu je zgodilo,žival ne more.ja,problem je v zakonu in v tem,da se dela razlike v kriminalni stopnji nekega dejanja.s sekiro je pobil soseda-10 točk,s sekiro je pobil psa-0 točk,pes je s sekiro pobil lastnika-20 točk,alo,vsi psi na ketne.ampak se mi pa tudi zdi,če bo vedno več ljudi,ki jim ni vseeno in ki delujejo,kadar so priča nasilju,da se lahko tudi kaj spremeni.ja,se strinjam s tisto o kletkah pa prstančkih za kužke.jaz bi marsikoga iz cloveskih vrst zaprla v kletko pa dala na ketno

http://dzzz.si/index.php/brezbriznost-dana...-trpljenje.html sem kar novo temo odprla,nikjer je ne najdem,pa se mi zdi,da bi morala bit.odpiram jo v opomnik na to,kako vse preveckrat pogledamo stran ker se nocemo vtikat,ker ne vemo,ce je res tako,kot se nam zdi,pa tudi zato,ker se mi zdi,da prevladuje neko mnenje,da tudi ce prijavis mucenje,se nic ne zgodi.ravno cakam odgovor od drustva za zascito zivali,kjer naj bi me poucili o tem,kaksne so dejanske posledice prijave-se lastniku odvzame zival ali ne,kaj sploh je po zakonu krsenje pravic zivali,(ker zame je mucenje imeti psa na verigi,ampak na verigi je polovica vseh psov).vem,da dokler obstaja mucenje ljudi,bo mucenje zivali nekaj samoumevnega,ampak vseeno lahko marsikaj preprecimo,ce ne pogledamo stran.v moji sosescini je zivel pes,ki je bil vedno za ograjo(nikoli nisem videla da bi ga kdo peljal na sprehod),sicer vecinoma spuscen,ponoci pa zaprt v uto brez odprtine,ker je lastnik vrata ponoci zapiral.vsak dan sem hodila mimo,ampak ker so imeli ograjo,se ni dalo videti skozi,razen ce si stal ob spranjah in kukal noter.tega nisem pocela,ker me je bilo sram oprezati po tujem vrtu.pes je bil ze star in ko si sel mimo,je iz dvorisca vel smrad.nekega dne je sel mimo moj fant in izza ograje zaslisal presunljivo cviljenje.skozi spranje je videl psa lezati v krvi,pozvonil je,na balkon je prisel vidno okajen lastnik,ki je bil prevec pijan,da bi dojel,kaj se dogaja.preko drugih sosedov so izbrskali tel.st.lastnikovega sina,ki je psa odpeljal na usmrtitev.zraven ute je bilo nekaj starega kruha in nobene vode.pes je bil bolan in zanemarjen(torej bolan od zanemarjanja).ce bi bila malo manj "obzirna",bi si situacijo podrobno ogledala ze kdaj prej.v bistvu nisem resno vzela svojih obcutkov in ceprav je mimo psa hodila cela ulica,nihce od nas ni zares OPAZIL,kaj se dogaja.zgodb,kot je gromova in tale iz moje sosescine,je ogrooomnooo.ker si recemo,ah saj ni moja stvar in odbrzimo naprej v svoje prenatrpane svetove,ker nismo prepricani,ce imamo prav in ker nas je sram,ce bi poklicali policijo,pa to ne bi bilo utemeljeno.ne vem,razlogov je ogromno.mene je izucilo in upam,da se bom kdaj drugic odzvala takoj.tale tema je v spodbudo,da spregovorimo o takih primerih,da izrazimo svoje pomiselke sprico moznih primerov mucenja,da se o tem govori,ker ponavadi smo rajsi tiho o stvareh,ki jih je mucno gledat.