Ena mojih najhujših prelomnic v življenju je bila huda bolezen. Še sem tu. Zadnja moja prelomnica pa se dogaja. Ker se še "prelomljam" mi je težk kaj pametnega napisat o tem. Vem sam, da je (bilo) izjemno naporno in stresno, tako kot je od prelomnic pričakovati. Pa velika jajca rabiš . Na trenutke sem že podvomu, da jih imam. Al pa da sm tolk vznemirjen od vsega, da so se kam skrila. Zdej ne dvomim več, sploh glede na vse okoliščine. Kljub temu, da sm mal izgubljen, mislim, da sem ravnal prav. Včas sm mal hazarderski tip, se mi zdi, frendica prav, da se še kar pogosto rad šetam po robu. Upam, da ga tudi tokrat ne bom pušnu zarad tega. Do zdej mi je kar ratal. Zdej bi se rad mal spočil, umiril, uredil misli, poskrbel zase in svoj notranji mir, potem pa bom videl kaj mi bo prinesla. Prelomnica. Prelomnice. Heh, pri 40-ih v nov lajf ni tolk enostavn k pri 30-ih ipd. Pa še na vseh področjih mojga lajfa se je lomilo. In se še lomi. Sicer pa, prepuščam se toku, menda bo me ja odpeljal tja kamor je prav in ok.