Oooo.....pozdravljeno vaše visočanstvo Čudovit, umirjen, deževen dan v katerem me spremljata dve sicer nasprotujoči si čustvi - veselje in žalost. Vesel sem, ker sem ob obisku v bolnici ugotovil, da si je babica opomogla, izgleda dobro in sedaj si želi le še čimprej domov - tega sem neizmerno vesel . Žalosten pa sem, ker sem v pogovorih z zdravniki spoznal, da se njeno življenje (stara je čez 90) neizogibno bliža koncu. .....in da so sedanje zdravstvene težave verjetno le začetek.....konca (je pa prava korenina in upam, da ta konec ni preveč blizu). In zato sem žalosten......pa tudi zato, ker so me šele njene zdravstvene težave spomnile, da jo zapostavljam, se ji premalo posvečam, premalokrat obiščem.....jemljem to, da je tu....povsem samoumevno. Toda dobil sem priložnost to popraviti in tudi bom. Verjamem, da nas je veliko preveč takih, ki jemljemo prisotnost naših dragih v našem življenju kot nekaj samoumevnega.....in jim tako velikokrat ne poklonimo dovolj svojega času, pozornosti in ljubezni. Žal. Sam upam, da sem se tokrat kaj naučil.......vam pa želim, da do takšnih spoznanj ne bi prišli šele na podlagi takšnih neprijetnih izkušenj.