sedajle je lahko govoriti in biti pameten, ko pa si v takšni situaciji,.... težko je oprostiti, a je to edini način, da lahko normalno nadaljuješ svoje življenje. Zamera je kot kepa snega, ki jo spustiš po hribu, postaja vse večja. Seveda je maščevanje sladko, a vprašanje, če ti prinese zadovoljstvo. Najlažje je reči, opusti, a najtežje storiti, če si sam v takšni situaciji. Zdi se mi, da smo nekje že nekaj podobnega govorilil. In tam sem od nekje prepisala misel, ki gre približno takole; oproščanje ni za slabiče, oprosti lahko le velik človek in ta velik človek, gre lahko potem naprej s svojim življenjem, tisti pa, ki ne oprosti, pa čemerno sedi v kotu in goji zamero in pripravlja maščevanja, ki se nikoli ne izidejo, tako kot bi on rad. tud jaz sem se že probavala maščevati, oz moj ego se je probaval, za čisto banalne stvari. In veste, niti enkrat mi ni ratalo.