Že po naravi sem zelo občutljiva oseba, tako da imam večkrat izpade samote, predvsem sedaj, ko sem sama kot pes in nimam nobenega, ki bi me crkljal. Zame je ljubezen bistvena za obstoj. To še ne pomeni, da nikogar ne ljubim....noro ljubim mojo psiško, ki ne vem kaj bi brez nje, pa rožice, sestro, starše zadnje čase malo manj, ker se mi zdi, da me ne razumejo in da nekako se ne počutim njihovo. Če ne bi bila podobna očetu, bi že sumila, da so me posvojili. No, ma to ni problem. Študij se bliža h koncu, prijateljic skoraj da nimam, pa ne da sem izbirčna, pač tako je če človek živi na vasi in ne vidi žive duše. Kar mi manjka...je fant! Veliko dam na preteklost, pa čeprav vem, da ni prav, ampak živimo od spominov. In seveda se spominjam dni, ko sem bila vsa nasmejana in zaljubljena do ušes, sedaj pa sem vse prej kot zaljubljena. Nisem zadovoljna sama s sabo, predvsem te dni, ko so bili ti prazniki, sem samo jedla in kilogramčki so šli gor. Včasih sem prav depresivna, pa čeprav nisem za vržt v kanto, to vem, pa lep karakterček imam. V glavnem, to mi je sedelo na duši in sem se mogla malo izpričat. Lep pozdravček vsem!