loncek1

Sem nazaj iz Indije. Polna sem lepih vtisov, mislim, da me bo pot še zanesla tja. Imela sem priloznost preziveti par dni v kaotičnem Delhiju in večino časa v budističnem Ladaku. Ta čas, ko se nisem nič javila sem pohajala po ladaških hribih, prelazih in dolinah čudovitih barv...daleč od civilizacije. Šele tam spoznaš, da se svet ne bo zrušil če ne boš storil/imel tega ali onega...da življene vseeno lepo teče dalje. Sem pa vseeno vesela, da sem doma.

Trenutno sem v New DElhiju, jutri zgodaj pa odpotujem proti hribom, kjer bom opravila kaksen treking. Sam Delhi je dokaj kaoticen in tako zelo drugacen od nasega sveta. V posameznih trenutkih se mi zazdi, da sem gledalec nekega filma... Drzi, da je hrup, guzva, revscina, vrooocina in da se krave sprehajajo med riksami, trgovnami, ljudmi...toda to je ocitno Delhi. Je mesto, ki te potegne vase. lep pozdrav

ko si samo domišljaš, da si z nekom prijatelj potem pa grenko spoznanje, da te pravzaprav zavrača in ti sam ne veš kje si storil napako... še ta slabost, da vse vlečem nase in dan si krojim glede tega... kot je rekel pokowc...KO OBVLADAM SVOJE OBČUTKE LAHKO ŽIVIM...tudi jaz... ...to prijateljstvo je bilo nekaj časa in naenkrat se je začelo trgati z njene strani...kaj mislite naj vprašam zakaj (ne upam), mene pa neznansko boli vsaka zadržanost, hlad... ko ne vem za kaj se gre... (tudi jočem) ..Ko čustva preveč bolijo, telo zajoče.../mesto angelov/ ...življenje teče dalje, je hudo in tudi sončno, treba se je truditi... (nakladam saj vem) samo moram dati ven,dost mi je tega držanja v sebi...zdaj pa ž epostajam agresivna... :xx!: lahko noč, jutri potujem in grem spat,čao

:\: sem nesrečno zaljublena... :\: kaj mi je storiti?

saj me ne sili (dejansko blokira, mene blokira že to, če se mi samo zdi da čutim, da nekaj hoče od mene...nakladam...). On pravi, da so lahko moje misli kjerkoli, ko mi govori, da to ni pomembno, ker mi polaga svoje besede v podzavest. ...saj ne vem kaj naj si mislim, upam pač, da bo pol kaj bolje...iščem, pa najdem, ne najdem...to je življenje...

kar ne morem verjeti, da še nsi imel občutka, da je neka stvar narejena zate...malo pomisli , ko sem študirala sem imela občutek, da so na svetu izumili bicikel zame...

kaj pa zdaj, ko ni vročine? ...se je tema ustavila...ha-ha...

ne , ne vidim slik z zaprtimi očmi, me kar nekam odnese, ko mi govori

ti zelim, da jo cimprej najdes, pa resno mislim. ...me zanima, kolk ljudi sploh zna tako uživati oz. kdo sploh zase verjame, da se mu to lahko uresniči (čeprav je tako enostavno, no ja z dvema palmama je problem... toda...ce nisi aklih...)...viseča mreža, palme, koktajl...večini se to zdi film... ampak najlepše stvari so enostavne in na dosegu, toda to pozabimo ali pa ne vemo.

jst tut jutr odhajam za cel mesec in mislim, da bom v kakšnem trenutku... astra mej se še naprej... a ne, malo je treba med drugačne ljudi in na drugi konec sveta.

,,,sem že dvakrat napisala, želela, še vedno kuham in znova razočaranje... žalostna sem...jočem in vlečem nase... ali naj še kuham... :\:

Kaj menite o tem? Ena prijateljica je rekla, da če se človek odloči za samomor je treba spoštovat njegovo odločitev (na to temo sva prišli, ko sva se pogovarjali kaj storiti, če vidiš človeka ko se utaplja in veš da dela samomor-ti nekako, da vedet). Saj vem, da se sliši oz. bere absurdno toda vseeno me zanima vaše mnenje.

kako vznemirljivo in nenavadno. to pokowc

ne razumem ali ti dejansko to uspeva (ou...) ali se zezaš

ko sem na tleh ne zmorem verjeti v to. Lahko "solim" pamet s tem (čeprav ne več),ko sem O.K., toda ko pride ta pravi down me tak nasvet, misel pogreje...

...pa še moja razlaga imena... nekaj toplega, varnega... glede 1 pa tole-loncek ni "prijel" na LN, mi je kar naprej javljalo napako in tako je - loncek1.

...pogovor kadarkoli, čutenje, da se lahko oprem, da sem lahko jaz...

...grem na sprehod...poslušam glasbo...pokličem prijatelja...

klepetam s prijatelji

Me zanima, kaj si predstavljate pod hipnoterapijo? ...da vam povem, da pri hipnoterapiji sploh ni stanje nezavednega, jaz se ves čas zavedam, imam občutek, da lahko vstanem in grem...me spominja na voden avtogeni trening... da ne bo pomote ... JE PA FAJN.

Tudi moj :\: zato sem poiskala pomoc pri Pajnteru iz Kranja. Če kaj pomaga še ne vem (bila sem 4 X od 10). Mislim pa ,da si mora človek v sebi poiskat oporo. Verjeti moraš vase in potem stvari gredo. Jaz še vedno iščem oporo v sebi, vem, da je to TISTO.