cosma

Kaksna sreca da sem se **zaletela** v tale forum, ga berem, raziskujem in **ubijam** cas kvalitetno...se sreca, da me vse ostalo delo pocaka medtem, ko visim na netu in berem, berem, berem...pa se kaksna misel se mi ob tem utrne ...kaksna sreca mozgani se spet malo kravzlajo...ja veliko malih srec, sem srecna da sem jih delezna.

Ravno vceraj sem bila na Zalah prizigala svecke in prinesla sveze roze na grob in v mene se je spet naselila zalost, zaradi ljudi, ki jih ni vec z nami, ki ne morejo vec cutiti toplega sonca na svoji kozi in vetrica, ki povlece, da te razhladi ali pa gledati kako se gozd obarva v jesenske barve in cutiti snezinko na topli kozi kako se v vodo spremeni....ja tega ni vec potem... Tudi jaz poznam nekaj ljudi,ki so se sami odlocili in odsli...Nekje sem potem brala, da te duse tavajo in v naslednje zivljenje pridejo z isto izkusnjo. Sama imam zelo nerazciscen odnos s smrtjo, ceprav vem, da je del zivljenja, naj clovek zapusti ta svet tako ali drugace, za mene je to zmeraj travmaticna izkusnja. Hodec po Zalah vidim imena sosolcev in znancev , tega je vzela cesta, onega voda, tretjega bolezen, cetri se ni hotel iti vec...Vsem je skupno le to, da jih ni vec in da so bili mladi (nisem se v tej starostni skupini, da bi umirali zaradi starosti). Ko se ze zgodi toliko nepredvidljivih stvari kot so: prometne nezgode in bolezni, ki nam vzamejo nam ljube, odidejo tudi tisti, ki ne zmorejo vec. Mogoce bi jim nasa beseda polepsala dan in zivljenje ne bi bilo vec tako tezko za prenasat, kdo ve... Nekajkrat sem dobila vtis, da so se ljudje odlocili, da se ne grejo vec, ceprav so bili z nami so bili ze zdavnaj znotraj sebe mrtvi in odloceni da sestopijo s tega planeta in so odsli...ja kar sli...samo iskali so priliko da gredo, nic drugega si niso zeleli. In mene to boli, ko ljudje ne ljubijo zivljenja, ko ne zmorejo vec, za mene je to nas kolektivni neuspeh vseh ljudi in nasa clovecnost se porazgublja, kot da jo crna luknja v vesolju sesa....vse vec in vec... Tezko mi je, ko je nekdo bolan in se bori in prezivlja dan za dnem vedoc, da konec prihaja hitro in potem nekdo drug zdrav...puf sam prekine crto zivljenja. Tezko je razumeti zakaj nekateri ljudje zavrzejo vrednote, za katere bi drugi dali vse. Ko se poslovi ena dusa od nas v tem trenutku zacutim vso lepoto zivljenja in takrat se zavem, da se je vredno trudit in sopihat ceprav je vcasih tako tezko, tako brezupno in brezveze. Strinjam se z vsem ze prej napisanim...,ko ti je tezko, ko res vidis samo se temo in bolecino pred sabo razumem ja noces se iti vec...ne vem tezko je presodit kaj je prav in kaj narobe. To je itaq samo delcek mojega pogleda na svet. Zavedam se, da lahko spremenimo samo sebe, zato pa dajmo si moznost za zivljenje.

Hmmm... Vsi pisete kako ste tocni in kako pridete predcasno na dogovorjeno mesto. Jaz sem bolj nagnjena k zamujanju priznam , saj ne da sem ponosna nase ampak nekako mi rata.....in ko sem brala vase komentarje me je kar malo sram postalo. Saj ne da tako grozno zamujam, ampak sem in tja mi pa uspe. Enkrat meni, drugic drugemu. Ce kdo zamudi ne delam drame iz tega imamo mobilne telefoncke pa se poklicemo prav tako obratno.

Mislim, da smo vsi tekmovalni v danih okoliscinah, nekateri bolj kot drugi, vprasanje pa je, ce znamo to pametno dozirati. Magic Johnson je vsakemu prijatelju povedal, da na igriscu nista prijatelja in da ima on v fokusu zmago, ko stopi na igrisce in nic drugega.

Jaz glasujem za tisto po obcutku, ceprav osebno raje vidim, da prvi korak naredi moski.

Se mi zdi, da sem falila malce forum, ker sem zdaj prebrala o cudezih, ki se tudi drugim dogajajo. Moji spomini niso moreci (me pa begajo), vcasih mogoce kaksne sanje, ki pa se nazalost kasneje izkazejo kot opozorilo in se tudi uresnicijo. To mi je po eni strani vsec po drugi pa tudi ne, ker si jih vedno ne morem obrazlozit. Verjetno se da z astrologijo marsikatera stvar razloziti z planeti pa prehodi itd ampak sem zelo bosa v tej tematiki tako da bolj tipam v temi in se opiram na svoje obcutke. Zato pa sprasujem........

Nic hudega orhideja glavno da je zapisano. Tudi tvoja izkusnja je zelo zanimiva in po svoje nerazlozljiva. Vcasih se pocutim kot Alice, le da jaz svojih ugank ne resujem. Vsake toliko casa mi ta moj spomin priplava nazaj in mi ne da miru. In ravno te dni,se mi je zopet zacel pojavljati in se motati po glavi. Po nakljucju sem nasla LF za katerega prej niti vedela nisem, da obstaja in ko sem naletela nanj, se mi je to zdelo kot ponujena moznost za obrazlozitev necesa, kar me bega ze toliko casa.

Kot otrok sem imela neko **cudno izkusnjo** z drevesi. Med 5 in 6 letom se mi je dogajalo nekaj, kar se danes ne znam pojasniti. Moje misljenje je, da se mi je to res zgodilo, nekateri, bi pa rekli fantazija ali pa kar koli drugega. Torej... Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem stala blizu drevesa in sem zacutila mocno silo, ki me je vlekla k drevesu. Poskusala sem se temu upreti, ampak nisem mogla. V drevesu je bila grca, ki je bila obrasla z mahom in z obrazom me je kar prisesalo na to. Ne vem koliko casa je to trajalo, nekaj sekund ali mogoce minuto ....ker se takrat nisem zavedala ne casa ne prostora, bila je kot neka izguba zavesti. Tega me ni bilo strah in bilo je kot da me neka visja sila vlece v to. Potem sem imela se nekaj drugacnih dozivetij, ki pa jih sedaj kot odrasla nimam. Ali ima mogoce kdo podobno izkusnjo ali pa ve karkoli o temu??? Lp, Cosma p.s. drevo je bil zelo star divji kostanj