Tudi jaz sem dobila transfuzijo, ki mi je po doktorjevih besedah rešila življenje. Zdelo se mi je prav fino in takrat ne bi imela nič proti če bi vsake toliko časa dobila takšno dozo. V sebi sem si ustvarila sliko človeka, ki mi je dal kri, pozitivnega in zdravega, saj sem se počutila čisto drugače- veliko bolje, saj sem iz sive mrene naenkrat postala rdečelična in to mi je bilo res všeč. Počutila sem se zdravo kot še nikoli in želela sem si da bi tudi sama zmogla ustvariti takšno kri, zaradi katere se bi počutila tako dobro. Bila sem zelo pozitivno naravnana in kar nekaj časa sem bila hvaležna za to novo življenje. Iz bolnice sem odšla odločena da bom od zdaj tudi sama poskušala biti takšna- nadvse zdrava in sem se vsaj tri mesece prehranjevala zdravo. Do zdaj sem mislila da krvničke razpadejo v nekaj dneh, ko pa ste me spomnili na to sem na netu ugotovila da pravzaprav razpadejo šele po štirih mesecih. Torej to kri v sebi nosiš kar nekaj časa in zdaj si mislim da mogoče pa sem se zaradi tega prehranjevala zdravo. Drugače pa na to tujo kri gledam kot odnos z energijami tega človeka, kot nekaj začasnega in pri organih to traja še dlje- nekje Deepak Chopra piše da se celo telo- vse celice v telesu obnovijo v petih oz. nekje drugje je pisalo v sedmih letih. To je bila priložnost, ki sem jo dobila, saj sem sama pred tem naredila vse da bi se uničila in nisem bila več sposobna tvorit normalne krvi in ta kri je bila izkušnja, nekaj ali nekdo, ki mi je rešila življenje, če ga že sama nisem.