Čakam na torek, vendar ne današnji temveč tisti, ki prihaja. Počasi, ne mudi se mu nikamor. Dnevi in ure tečejo počasi, minute še počasneje, tik, tak, tik, tak. Kot bi se čas ustavil, pa se ni, ko nujno bi se moral, se ne bo. Brzel bo vedno hitreje in hitreje, dohajal bo sam sebe, mi pa lovimo dragocene minute, ki nam polzijo skozi prste in odtekajo kot življenje. Tekmujemo v bitki s časom, čeprav vemo, da ne moremo zmagati, lahko samo častno izgubimo. Smo ujetniki časa, čeprav včasih mislimo, da mu vladamo. Vladamo lahko samo sami sebi, še to nam včasih povzroča probleme. Ko pride jutri in če pride, naj pride tak kot si ga bomo naredili.