potor

Zanimivo je v zadnjem obdobju spremljati zgodbo o nemškem Oplu in posredno tudi o njegovem lastniku General Motorsu. Potem ko so se pred časom že dogovorili, da bo General Motors, ki je na domačem trgu v hudih težavah in pri katerem je večinska lastnica ameriška država, Opla prodal konzorciju Magne in ruske banke Sberbank, so si Američani po nemških volitvah nenadoma premislili. V Nemčiji je zaradi tega nastalo precejšnje razburjenje, a odločitev GM je precej logična. Opel ima tehnologijo za majhne avtomobile, kar GM potrebuje, ob tem pa je bil GM še zaskrbljen da bi Oplova tehnologija ob morebitni prodaji prišla v roku ruske konkurence, ki bi lahko bil na vzhodnoevropskem trgu kar precejšen konkurent General Motorsu, ki je na tem področju močan s svojo blagovno znamko Chevrolet.

Kar dobro gre Federerju zadnje čase, najprej je zmagal na Roland Garrosu, zdaj še v Wimbledonu. Finale je bil res nekaj posebnega, po eni strani, ker se je z zmago pisala zgodovina, Federer je namreč s tem dosegel 15. zmago na Grand Slam turnirjih, s čimer je prehitel Samprasa, ki jih ima 14., po drugi strani pa zaradi same dolžine dvoboja. V petem setu sta namreč igralca igrala do 16:14, kar je prav tako rekord v finalih Grand Slam-a. Kapo dol pred Roddickom, ki je tako dobro igral tudi po tem, ko je v drugem nizu zapravil vodstvo 5:1 in 6:2 v tie breaku. Na tekmi so bili tudi nekateri slavni prejšnji igralci, Pete Sampras, Bjorn Borg in Rod Laver. No, Federer ima še kar nekaj časa, da še izboljša svoje rekorde, naslednjega že v New Yorku, kjer pa bo verjetno že nazaj Rafael Nadal.

Cene nafte so se od nivojev, zabeleženih v lanskem decembru močno popravile. V splošnem gibanje cene nafte narekujejo številni dejavniki, ključna sta predvsem povpraševanje in ponudba. Tokrat je mogoče sklepati, da je sedanji porast cen nafte morda odraz boljšega pričakovanja o globalnem gospodarstvu, pogosto se namreč pričakovanje gospodarskih okrevanj odrazi v višjih cenah nafte. Res pa je, da je nafta v zadnjem letu vmes najprej tako močno upadla, da je tudi v tem drastičnem upadu cen nafte mogoče iskati razloge za tokratno okrevanje. Za države uvoznice nafte se bo sicer v splošnem višanje cen nafte odrazilo negativno na gospodarsko rast.

Finančna in gospodarska kriza ki smo ji priča je mimogrede spet pokazala, zakaj sploh rabimo regulativo na področju financ in gospodarstva. Obseg krize je namreč v pomembni meri posledica pomanjkanja regulative, vsaj na področju financ je to v veliki meri jasno. Če nek sistem deluje popolnoma brez regulative se po določenem času zgodi, da tisti del sistema, ki je najbolj agresiven in inteligenten začne obvladovati vse večji del sistema, kar pa prinese svoje probleme. Lep primer za to je npr. zakonodaja s področja nadzora nad konkurenco, katere osnove so nastale v začetku 19. stoletja, ko so npr. Američani ugotovili, da je popolna odsototnost tovrstne regulative vodila do nastanka takoimenovanih trustov, velikih podjetij, ki so obvladovale posamezne industrije oziroma panoge. Zanimivo je, da se zdi, da je Evropska komisija trenutno strožja od ZDA glede pravil nadzora nad konkurenco, kot posredno potrjuje tudi današnja odločitev glede tehnološkega podjetja Intel.

Finance kot gospodarska panoga so do leta 2007 na globalni ravni imele za sabo skoraj 40 let več ali manj neprekinjene rasti v svoji pomembnosti, merjeno kot delež BDP pa tudi sicer. Na tej poti je bilo sicer nekaj spodrsljajev, kot npr. borzni zlom leta 1987 in tudi sama rast ni bila enakomerna, do leta 1980 je bila npr. rast finančnega sektorja relativno nizka, po letu 1980 pa se je skokovita povečala. Kljub temu pa so gledano z daljšega vidika finance do leta 2007 imele za sabo svojo zlato dobo rasti. In kot se ponavadi končajo takšne zgodbe, se je tudi v primeru financ na koncu zgodilo, da so postale enostavno prevelike glede na realno ekonomijo in da je v njih vse večji delež dobival špekulativni del, tako da je na koncu sledila velika kriza in po nekaj letih bo delež financ verjetno spet končal na tistem deležu v BDP globalne ekonomije, kot je bil pred nekaj desetletji.

Eden izmed ključnih procesov v zadnjih desetletjih, ki je zaznamoval tako gospodarstva razvitih držav kot tudi oziroma še bolj gospodarstva držav v razvoju je bil gotovo proces globalizacije. Globalizacijo je v veliki meri omogočil zaton Sovjetske zveze, saj kapitalizem ni imel več zunanjega nasprotnika in si je zato lahko dovolil izvažanje delovnih mest v države s poceni delovno silo. Sčasoma se je ta proces le še intenziviral in z njim so nastali novi gospodarski giganti kot je Kitajska. Ironija je, da je nov globalni konkurent zahodnemu svetu - Kitajska nastal prav z globalizacijo, ki pa so jo sprožile zahodne države same. Sedanja kriza za globalizacijo gotovo pomeni neke vrsto zavoro, saj se države pri dajanju pomoči kljub vsej retoriki vseeno nekoliko bolj osredotočajo na industrije, ki so ključne za njihova gospodarstva. Vseeno pa je globalizacija prišla verjetno predaleč, da bi se lahko njen proces hitro obrnil. Splošno prepričanje namreč ostaja, da je protekcionizem negativen za globalno gospodarsko rast.

En način kako si lahko predstavljamo življenje je ta, da živimo v več različnih ciklih, ki imajo različne periode a se tega včasih ne zavedamo, ker se cikli prekrivajo in lahko dejavnike enega cikla zamenjamo za dejavnike drugega. Če si ogledamo npr. ekonomijo se zdi, kot da smo v zadnjem letu in pol predmet obrata zelo dolgoročnega cikla. Vse tja od 1982 dalje so ekonomije v razvitem svetu bile priča vedno nižji inflaciji, nadpovprečno visokim donosom na delniških trgih (v primerjavi z zgodovinskimi povprečji pred tem),... Zdi se, da kriza, ki jo doživljamo sedaj ni neka korekcija, ki bi nastala zaradi napačnih potez nekaj let, temveč da gre za nekaj globljega oziroma za reverzijo procesov z veliko daljšo periodo. To pa bi tudi pomenilo, da bodo sedanje razmere trajale še kar veliko časa.

Trenutno se še prav malo v tujem tisku govori o tem, kakšne politične spremembe lahko prinese kriza, potem ko se bo razvila v svojem polnem zamahu. Pred dnevi sem sicer prebiral na, mislim, da na New York Timesu raziskave ene izmed ameriških agencij o tem, da vidijo eno največjih nevarnosti krize prav v možnosti sprememb političnih sistemov, izpostavili pa so predvsem Azijo. Evropske države so v svoji zgodovini ob velikih krizah že preveč doživele, zato je vsaj s tega vidika manj verjetno, da bo kapitalizem zamenjalo kaj novega. Vsekakor pa bodo morali obstoječi politiki nakazati jasne spremembe, predvsem z vidika regulative finančnega sektorja, ki se zdi eden glavnih krivcev za gospodarsko krizo.

Ravno prebiral, da Soros napoveduje težave državam Vzhodne Evrope. Verjetno ima za tiste, ki niso pravočasno stopile pod dežnik evra celo prav. Pred časom, ko sem še spremljal bančni sektor v Vzhodni Evropi je bila zanj opazna visoka rast zadolževanja tako na korporativni ravni kot na ravni potrošnikov. Ker kreditne baze ni bilo so ta sredstva večinoma dobivali na Zahodu, problem zdaj pa je, da bo v naslednjem letu treba ta posojila refinancirati in to v pogojih, ko zahodne banke le težko dajajo posojila, tako da se Vzhodni evropi vsaj s tega vidika verjetno ne piše preveč dobro.

Eni izmed najboljših citatov so mi tisti od Yogi Berre. O samem Yogiju samo to, da je slaven bivši igralec baseballa, igral s takimi legendami kot so Joe DiMaggio in Mickeyem Mantlom. V zgodovino pa se zapisal tudi s svojimi citati, predvsem njihovo originalnostjo in trajnostjo. S slednjim mislim, da se jih da aplicirati na marsikaj in tudi čez desetletja bodo še vedno citirani. Nekaj meni najboljših: You can observe a lot just by watching. You've got to be very careful if you don't know where you're going, because you might not get there. This is like deja vu all over again. I made a wrong mistake. If you don't know where you are going, you will wind up somewhere else.