Sploh ne vem, kaj mi je. Nič mi ne manjka. Družina je kar normalna, v šoli nimam problemov, finančno sem preskrbljena... Zakaj sem potem popolnoma obupana? Ne vidim, kaj je na svetu lepega. Vidim samo trpljenje, bolečino, nesmisel. Zavidam tistim, ki vedo, zakaj živijo. Sem zelo osamljena. Prijateljev skoraj nimam, saj težko navezujem stike. Sicer pa, kdo bi se hotel družiti s tako zakompleksano in depresivno osebo? Jaz že ne... Rada bi, da bi verjela, da je lepo živeti, da ima vse skupaj nek cilj. Strah me je stvari, ki se še sploh niso zgodile in se morda tudi ne bodo. Blagor optimistom! Nimam hobijev, nimam nobenega veselja do ničesar. Živim iz enega dneva v drug dan. Eden mojih največjih strahov je, da bom nekega dne spoznala, za sem zapravila svoje življenje. Vsak človek naj bi bil edinstven, imel naj bi nekaj, česar drugi nimajo. Jaz že dolgo ne verjamem več v to. V širšem smislu je vsakdo nadomestljiv. Nihče, predvsem pa jaz ne, ni nič posebnega. Kot je razvidno, imam komplekse glede svoje notranjosti, imam jih pa tudi glede zunanjosti. Vem, da sem grdi rače, ki pa se nikoli ne bo spremenil v laboda. Govorim si, da sem itak pregrda, da bi me kdo pogledal, a ironično sem ravno tako obsedena z zunanjim izgledom. Kljub drobni postavi sem obsedena s težo. Če bi ljudje vedeli, koliko tehtam, bi me imeli za anoreksično. Prišla sem v pekel motenj prehranjevanja in ne vidim izhoda. Rada bi pridobila vsaj takšno težo, da ne bi več ogrožala svojega zdravja, a vsakič, ko se zredim za pol kile, se zasovražim in zopet stradam. Strah me je prihodnosti, sedanjost pa me ne osrečuje. Je sploh še upanje zame? Se bom kdaj znebila svojih strahov? Kljub vsem naštetim problemo, ki sem si jih večinoma ustvarila sama, me prosim ne imejte za noro in čustveno nepokretno. Želela sem si le olajšati dušo in se zamisliti nad svojim življenjem. Najbolj trapasto pa se mi zdi to, da imajo nekateri ljudje resne probleme, pred katerimi se moje blebetanje lahko skrije. Želim si, da ne bi bila takšna, a žal sem. Vsem želim vesel dan