Kalista

Zdravo Vojko! Zanima me, kakšno obdobje imam letos glede študija (boljše kot lani?). (28.2.86) Zanima me še, kako kaže za zdravje moje mame (16.8.64). Hvala LP

Zgodilo se mi je nekaj, kar sem mislila, da se meni ne more nikoli. S šolo nikoli nisem imela problemo, vse prej kot to. Letos pa, ko sem postala brucka, mi gre vse narobe. Najbolj me žre to, da sem izbrala napačen študij. Konec srednje šole sem imela v glavi tako jasno izblikovano idejo o tem, kaj si želim, kaj me zanima. Potem pa pridem na faks in se vse spremeni. Sej sem vedela, da bodo stvari drugačne, kot sem si predstavljala, ampak moj bog! - mislila sem, da me bodo zadeve vsaj zanimale. A ne samo, da me ne zanimajo, celo odpor imam do njih. Sicer imam možnost, da enkrat zamenjam študijski program, a me je groza , da bi izgubila eno leto - moji vrstniki bi napredovali, jaz pa bi ostala zakaj kot kakšna zguba... Saj ne, da se ne bi hotela učiti, stvari me preprosto ne zanimajo. V mislih že imam, kaj bi morda lahko študirala, a me je strah, da se bom spet zmotila - potem se ne bi mogla več prepisati. Poleg tega ne vem, ali je program, ki me zanima, primeren zame. Če ne bi naredila, tega enostavno ne bi mogla preživeti. Seveda pa obstaja tudi možnost, da mi tudi ta program ne bi bil všeč. Tako sem pred dilemo: naj vztrajam pri nečem, kar mi ni všeč, a mi zagotavlja bolj trdno oporo, ali naj zopet tvegam in se morda spet opečem. Morda je neumno, ampak jaz se grozno sekiram zaradi tega-izobraževanje je pač področje, na katerem nisem še nikoli zatajila... Vesela bi bila vsakega nasveta

Pred nekaj dnevi sem naredila vozniški izpit . In to v prvo! Me je pa še zmeri zlo strah pelat. Bojim se, da bom koga ubila, uničila avto, se spravila v sramoto (to se mi je že večkrat nardil) ... Včeraj sem peljala na avtocesti in sem tako trdno držala volan, da sem ga skor odtrgala. Da o parkiranju ne govorim. Zanima me, kakšni so bili vaši šoferski začetki in bedarije, ki ste jih počeli, da se ne bom počutila tako osamljeno v svetu samih dobrih voznikov.

Hvala za vse vzpodbudne besede. Moram povedat, da sem jih prebrala šele danes, ker prej enostavno nisem imela poguma. Pričakovala sem kritike in odgovore v smislu: Dej zresni se in nehaj tratit naš čas! :!!: , oz. sploh nisem pričakovala odgovorov. Ko sem pisala sem samo želela le za kratek čas odstraniti breme, ki ga nosim v sebi. Vaše besede so mi res dale misliti, čeprav bom za korenito spremembo (če se bo kdaj zgodila) potrebovala še veliko časa. Vzela si bom pravico, da se tu v prihodnosti zopet izkričim in potarnam nad sabo in svetom. Upam, da mi boste spet namenili kakšen nasvet in tolažilno ramo. Zdaj vem, da nisem več sama. Hvala

Sploh ne vem, kaj mi je. Nič mi ne manjka. Družina je kar normalna, v šoli nimam problemov, finančno sem preskrbljena... Zakaj sem potem popolnoma obupana? Ne vidim, kaj je na svetu lepega. Vidim samo trpljenje, bolečino, nesmisel. Zavidam tistim, ki vedo, zakaj živijo. Sem zelo osamljena. Prijateljev skoraj nimam, saj težko navezujem stike. Sicer pa, kdo bi se hotel družiti s tako zakompleksano in depresivno osebo? Jaz že ne... Rada bi, da bi verjela, da je lepo živeti, da ima vse skupaj nek cilj. Strah me je stvari, ki se še sploh niso zgodile in se morda tudi ne bodo. Blagor optimistom! Nimam hobijev, nimam nobenega veselja do ničesar. Živim iz enega dneva v drug dan. Eden mojih največjih strahov je, da bom nekega dne spoznala, za sem zapravila svoje življenje. Vsak človek naj bi bil edinstven, imel naj bi nekaj, česar drugi nimajo. Jaz že dolgo ne verjamem več v to. V širšem smislu je vsakdo nadomestljiv. Nihče, predvsem pa jaz ne, ni nič posebnega. Kot je razvidno, imam komplekse glede svoje notranjosti, imam jih pa tudi glede zunanjosti. Vem, da sem grdi rače, ki pa se nikoli ne bo spremenil v laboda. Govorim si, da sem itak pregrda, da bi me kdo pogledal, a ironično sem ravno tako obsedena z zunanjim izgledom. Kljub drobni postavi sem obsedena s težo. Če bi ljudje vedeli, koliko tehtam, bi me imeli za anoreksično. Prišla sem v pekel motenj prehranjevanja in ne vidim izhoda. Rada bi pridobila vsaj takšno težo, da ne bi več ogrožala svojega zdravja, a vsakič, ko se zredim za pol kile, se zasovražim in zopet stradam. Strah me je prihodnosti, sedanjost pa me ne osrečuje. Je sploh še upanje zame? Se bom kdaj znebila svojih strahov? Kljub vsem naštetim problemo, ki sem si jih večinoma ustvarila sama, me prosim ne imejte za noro in čustveno nepokretno. Želela sem si le olajšati dušo in se zamisliti nad svojim življenjem. Najbolj trapasto pa se mi zdi to, da imajo nekateri ljudje resne probleme, pred katerimi se moje blebetanje lahko skrije. Želim si, da ne bi bila takšna, a žal sem. Vsem želim vesel dan