Glede okolice. saj otroci sami po sebi niso zlobni. veliko naredi vzgoja staršev in njihov vzgled. mislim, da majhni otroci največ predsodkov poberejo v familiji. poslušajo starše in vse vsrkavajo. če jih starši ljubeče vzgajajo in jim predstavijo več vidikov življenja, jim tudi družba ne bo mogla tako lahko vsiliti predsodkov. glede posvajanja se malo strinjam s tistimi, ki jih skrbi za otroke, saj otroci v tem primeru nimajo možnosti izbire. ne gre več samo za 2 homoseksualni odrasli osebi ampak je vpleteno še življenje otroka. že odrasli se nekateri težko soočajo s predsodki in zlobnimi opazkami družbe, kaj šele otrok. po drugi strani pa kot pravi ale 74, se veliko otrok iz različnih razlogov sooča z raznimi opazkami...da o tem kaj vse se sliši in bere vsak dan, o zlorabah itd. pod idealom "normalne" družine, raje ne zgubljam besed. glede tega, ko nekateri opozarjajo, da sta za normalno funkcionalno družino potrebna oče in mati, se do neke mere strinjam. gre za razvoj otroka, npr. če pogledam prijatelje, ki so odraščali brez enega starša se vidi nek vzorec. seveda je pa odvisno od vsakega posameznika (otroka), njegovega karakterja in delovanja pod raznimi pritiski. po drugi strani se mi pa zdi krivično, da jim onemogočijo posvojitev samo na podlagi istospolne usmerjenosti. nobene take družine ne poznam, zato ne vem točno kako se taki otroci počutijo ampak, razumem pa tiste, ki so to spremljali ali videli na lastne oči, da se potem borijo odločno za ali odločno proti. sama sem neopredeljena. dobre in slabe stvari se pa dogajajo v čisto raznolikih familijah, ja, tudi v "popolnih". nenazadnje je sreča otrok najpomembnejša in nihče ne more zagotovo trditi, da jim istospolna starša tega ne moreta omogočiti. se strinjam, da družba predstavlja problem. brezveze je utopično misliti in pričakovati, da bodo vsi sprejemali tako, kot nekateri posamezniki tule gor, kot berem. realnost je žal še vedno drugačna. glede same homoseksualnosti pa nimam nekih predsodkov. vsak naj živi kot čuti, da mora. vsak izbira svojo pot in občudujem tiste, ki so zvesti sami sebi pa čeprav morajo zaradi neodobravanja svoje familije in okolice skozi marsikaj slabega. zato bi tudi svoje otroke verjetno vzgajali v duhu ljubečega sprejemanja kakršnekoli drugačnosti in toleriranja. nasploh nekateri, ki imajo toliko za povedati čez take ljudi, se zamislim, da bi bil svet lepši, če bi se taisti tako goreče pobrigali za res slabe in tragične stvari, ki se vsak dan dogajajo na svetu. potem bi bil tale svet gotovo lepši kraj za bivanje vseh nas, takih in "drugačnih". se mi zdi, kot, da je tole borba proti ljubezni..
