...res sem vesela , da si se oglasila ...veš , dva sinova imam in verjemi , da sem vse moji moči uporabila , da sta vzgojena dobro , lahko rečem ....pred njima vsekakor nisem pokazala kazala mojo žalost ....vseskozi sem se trudila po svojih močeh , no , pravzaprav oba z možem , da nista občutila pomanjkljivosti med nama , sreča je bila morda v tem , da je bil mož precej odsoten , tako , da ni bilo druge kot pač kazat neko notranjo moč...vedela sta že zelo zgodaj , kaj pomeni spoštovanje , kaj pomeni pomagati ljudem , da ničesar ne pride samo od sebe , ter da se treba maksimalno potudit , da gre življenje kolikor toliko v redu naprej ...ogromno smo se pogovarjali med seboj , ogromno sta spraševala , saj končno med njima je razlika samo 16 mesecev , tko da vsaj ni bilo potrebno dvakrat razlagat ...odrasla sta v dobra , odgovorna , srčna človeka ...hvala bogu...kar se tiče tega , je morda res , da mož ni znal izkazati več ljubezni , kot toliko ... kar se tiče mene , zavedam se , da bi morda bilo najbolje se odselit , poiskat srečo , vse se zavedam , vendar že po tej smoli , ki sem jo imela , prvi in zadnji , ko sem mislila , da sem spoznala nekoga , ki bi mi vnesel srečo , sem se zmotila , zato se bom prepustila življenju , kar bo pač prineslo....z možem ostajava skupaj in smisel vidim v tem , da bom dočakala vnuke in vem , da mi bo to izpopolnilo življenje ...na koncu vseh koncev sem srečna , da živim , bolečina bo upam minila ....