....ah m potegnila si me za jezik...saj ne rečem , pripravljena sem na napad ...itak....povedala bom stnje ...torej moj mož je bil pred mano poročen ....on je bil moj prvi moški v življenju...ne me vprašat koliko trpljenja je bilo , kajti njegova bivša me je napadala še in še ....vse potrepežljivo prenašala in stala mojemu možu ob strani vedno ...ker med nama ni bilo prav veliko nežnosti , sem živela samo in še enkrat samo za družino do otrokovih 22 in 23 let....med tem mi je oče umrl na rokah , ki sem za njega skrbela 4 leta , klub temu da je pil , šele zadnja leta je nehal...sem bila tam ..ob njemu , potem še ob mami ki je hodila 11 let na dializo...vse sem poskrbela brez pomislit name sploh....nato sem izgubila oba...in kot pravim šele po prepričevanju moje prijateljice , ki mi je že rekla , da sem za umret , sem pogledala malo vase in videla notranje razdejanje....no , to je bilo to , kar se je potem pač zgodilo...kar se strinjam , morda ne bi smelo...hotela sem oditi , vendar bom rekla ravno zaradi otrok nisem ...pač živimo naprej in trudimo se , da je mir...pa vendar ....bil je nekdo , vzljubila sem ga in sedaj vem , da ne želim več prav nikogar ...niti njega...kajti kot si napisala moja pot je začrtana , pa naj bo kakršna pač je ... hvala za tvoje besede...lep dan ....pa še to , ne smilim se sama sebi ...z dvignjeno glavo grem naprej ....