otožna

Hvala

Mašinca Vojko, pa ti me poznaš????Sem vedela, da je včasih dobro tud svoj datum rojstva zaupat. pa še to. Tud ura je zoprna, tko da nikol ne vem, kam se naj vtaknem. 20 minut do opolnoči. Sm pa svet čist šokirala s svojim prihodom ob polni luni, še ura se jim je zaustavila, ko sem se rodila, polna frka je bla. ha, ha 1 in 7 sem res našla, ampak 8? Sm mal nova tukaj, veš(pa nobenmu povedat), tko da sem še izgubljena. Sej jaz sovražim zamujanje, ponavadi sem vedno 5 minut prej, ampak glede na to, da zadnje časi vsi nekaj hočejo, da ne znam odkloniti, da še pozabim kakšen dežnik, ali pa ključe, telefon, mi res ne preostane drugega kot da zamudim, a ne? sicer pa je ta bilo teden prav prijetno videti, da enkrat za spremembo mene čakajo. Ampak ko pridem tiha kot miška, se vse glave obrnejo. jaz pa ne maram biti v središču pozornosti.

Pa te je minilo, kaj? Sej bo mene tud, sej bo. Ampak danes sem pač takšne volje (le kaj mi je?), da sem nekaj svojega podelila z vami. Zaloga velika, ha ha.Tud kaj bolj pikantnega se najde, ups

Hvala. Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo moj. Prinaša bolečino, radost, smeh in solze. Prinaša življenje. Daje smisel trenutku. Ljubezen - gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje v izpolnitev naših sanj. Hrepenenje-združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. En trenutek kot zaključen krog, kot življenje. Kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote. Le lebdi nad pokrajino in jo občuduje. Nato krožno zaključi let , se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In takšni smo mi. Prvo jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsakdanj. Nekje v globini duše pa vemo, da si le-ta želi odkrivati, raziskovati. ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. in obžalujemo. Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. in krivimo druge. Še nekaj mojega, zate, pokowc, za sličice

Odločila sem se - nič več ne bom iskala tvoje bližine. ne bom naredila tisto, kar pri ljudeh najbolj sovražim. Težko se bo upreti tvojemu pogledu, z najbolj zapeljivimi očmi. Tvojim pramenom las, ki nežno padajo ti na oči. Tako hrepenim po tvojih poljubih, vendar - odločila sem se. Rada bi bila metulj, ki uživa v trenutkih, katere mu bog odmeri za življenje;veter, ki se zaganja v valove, kot rahla sapica, ki ti gre skozi lase. Sončni žarek, ki te zjutraj prebudi. Vendar sem jaz, takšna kot sem - edinstvena ne ponovljiva. Kar je v tem trenutku najbolj pomembno, dragi, umikam se. Brez borbe sprejemam poraz. Odhajam. Zakaj? Ker te preprosto ljubim. Poznam tvoje šibkosti in napake. Ne, nisem pokopala vso ljubezen do tebe. Še vedno bi rada objela tvoj obraz, ga posula z drobnimi poljubi, kadar si uničen, brez volje ali se počutiš pozabljenega...Želim si le zreti v tvoj obraz, ti sesti v naročje, uživati v tišini s teboj. Tako pa odhajam. Nežno ti še zadnjič poljubljam čelo, oči. In se tiho poslavljam. Me boš pogrešal? Boš spoznal, da sem tisto, kar tako iščeš? Sem nora? Mogoče, ampak kot dežna kapljica bom spolzela tiho, neslišno iz tvojega življenja. Ker...

hvala. Sej bo mogoče bom jutri čisto druge volje, ampak danes gre resnično narobe svet. Smrk. Ampak, glavo pokonci, nasmeh pa bo!!! Upam

Glede na vse malenkosti ki jih doživljam v zadnjem letu (od nesreče naprej), mam občutek, da sem ful pod enim čudnim vplivom(če bi to lahko tko rekli), ampak tud jaz sem bela voda in resnično ko v zadnjem času jaz zamudim minutko to VSI opazijo, pa sploh ni v moji navadi zamujati. očitno sem danes res otožna, da se za prvič tko melanholično razpišem-