Osamljenost... pri meni je ta občutek največkrat takrat, ko je kriza ali pa sem že zelo izčrpana od bremen, ki sem si jih naložila misleč, da jih bova nosila dva. Sedaj pa mi včasih manjka rama na katero bi se naslonila in roka, ki bi me stisnila k sebi. Pridejo obdobja v življenju, ko si sredi množice, prijateljev ali v krogu družine tako sam in osamljen, da kar boli. Ponavadi se temu pridružita še žalost in obup. Huda kombinacija... za nekatere usodna. Tudi meni zelo pomaga sprehod v naravi... jaz v zadnjem letu posedam ob ribniku pod gozdom in poslušam tišino oz. glas narave Sfinga ... samo ponavadi je dolga pot do tega spoznanja... in zelo kruto in neizprosno je :xx!: